Slogarca

Dober golob si je zavzeto spletel gnezdece za svojo ljubko družino. Tej družini je pripadala tudi nežna in ljubeča mati golobica. Kmalu so na svet prišli otročki, štirje po vrsti.

V domeku je zavladala družinska harmonija, nežnost, toplina in varnost. Vse to je okoli sebe razdajal gospodar gnezda; iz njega sta žareli karizma in topla ljubezen do družine. Sreči ni bilo konca, življenje je dišalo po sladkem, po varnem, po mirnem zavetju.

Žal je na tem svetu tako, da se dobro prepleta s slabim, da sreči sledi nesreča in da so redki trenutki brez valov bridkosti, ki so tokrat zadeli očeta goloba. Začel je hirati, vidno hujšati, kmalu pa je postalo jasno, da mu ni več pomoči.

Gledati njegovo neizmerno skrb, ki je izražala nepopisno tesnobo, je bolelo vse prisotne: »Kaj bo z mojimi otroci, ko odidem? Bodo srečni, varni? Si bodo spletli svoja družinska gnezda?«

V agoniji odhoda je njegovo srce trepetalo v bolečini in neizmernem upanju, da bodo njegovi najdražji varni in srečni. Njegov odhod je pustil posledice; rane so bile globlje, kot je bilo takrat videti. Zaznamovale in določile so vso preostalo družino, ki se nikoli več ni zares pobrala.

In kot se rado zgodi, ko je družina šibka, ko je drevo bolno, ga začne preraščati bršljan. Pojavijo se raznorazni dušebrižniki, ki navzven delujejo dobronamerno, v resnici pa škodujejo, razbijejo in uničijo še tisto, kar je ostalo.

Družina je postala šibka; nekateri so odšli iz gnezda, dva pa sta ostala. Skrbela sta za ostarelo mater golobico, ki je bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Včasih ji je zadrhtel glas: »A nikogar ni … Kako, da ni nikogar?«

Ob tej njeni bolečini sta otroka otrpnila in obstala kot okamnela — le kako potolažiti to obupano, ranjeno srce, ki trepeta od žalosti?

Eden od otrok jo je objel: »Saj sem jaz tu, ne skrbi.«

Lice golobice se je razjasnilo. Otrok, ki jo je objel, si nikoli ne bi odpustil, če ne bi zakrpal te luknje žalosti v srcu trpeče matere.

Kmalu je omahnila tudi ona. Starost jo je odnesla v smrt. Gnezdo je postalo opustošeno, vse je razpadlo — še tisto malo, kar je ostalo.

In reka življenja je tekla naprej; na srečo s seboj odnaša tudi bolečino, žalost in trdosrčnost, ki jih prinaša življenje.

Vsi otroci golobje družine pa so od staršev dobili nekaj, česar se ne da kupiti ne z zlatom ne s kopičenjem bogastva. To je čist dragulj v srcu, sestavljen iz ponižnosti, dobrote in nepokvarjenosti. In na koncu vsakdo odnese s seboj na oni svet samo to — to in ničesar drugega.

✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 127,1 ✧
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji.«

✧ 𝟙 𝓚𝓸𝓻𝓲𝓷č𝓪𝓷𝓸𝓶 13,4–7 ✧
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen;
ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje.
Ni brezobzirna, ne išče svojega,
ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

✧ 𝓔𝓿𝓪𝓷𝓰𝓮𝓵𝓲𝓳 𝓹𝓸 𝓜𝓪𝓽𝓮𝓳𝓾 6,19–21 ✧
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.
Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«

✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 23,1–4 ✧
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče,
k mirnim vodam me vodi in poživlja mojo dušo.

Tudi če bi hodil po dolini smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj;
tvoja palica in tvoja opora me tolažita.«

✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿
❁ 𝓫𝓮𝓵𝓸 𝓼𝓻𝓬𝓮, 𝓹𝓮𝓼𝓮𝓶 𝓲𝓷 𝓶𝓲𝓻 ❁
✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿

❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀
✾ 𝓹𝓸𝓴𝓸𝓳 · 𝓭𝓸𝓫𝓻𝓸𝓽𝓪 · 𝓵𝓳𝓾𝓫𝓮𝔃𝓮𝓷 ✾
❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

Preberi celoten članek - Ljubi domek dobrega goloba

Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas spremlja še sreča. Vse jemljemo kot samo po sebi  umevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti. V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti. 

Kot bi se potopili v val, pa se spet dvignili na površje in že nas spet preplavi nov val, tiste trenutke, ko smo nad gladino, pa enačimo s srečo, čeprav nikoli ne vemo, kdaj nas spet potopi v kakšno tegobo materialne eksistence. Te bede so mešane, lahko doživljamo niz psihičnih in fizičnih tegob, pa smo sorazmerno še vedno trdoživi borci na nogah, lahko nas pa samo ena sekunda rani in poškoduje bolj kot vseživljenjske majhne praske, ki so še obvladljive.

S tem mislim to, da lahko samo ena sekunda v gorah, na cesti, srčne in možganske kapi, mnogotere poškodbe ali tudi nekatere bolezni, ki so zmožne, da ti dejansko v sekundi lahko uničijo ali otežijo vse življenje, da postaneš hrom, slep, neštetokrat zlomljen in ranjen.

we can experience a series of psychological and physical ailments, but we are still relatively hardy fighters on our feet, and just one second can hurt and damage us more than a lifetime of small scratches that are still manageable.https://t.co/yxrEyW3vGL pic.twitter.com/QqygyADEt0

— slogarca (@slogarca91969) December 7, 2025

 Kako si lahko srečen, če ti življenje da le tu pa tam kozarček grenkega, a te pusti še opravilno sposobnega, srečen v primerjavi s tistimi, ki jim lahko v sekundi odvzame usoda  več, kot bo vzela tebi vse življenje.

Tu se spomnim slavnega   Michaela Schumacherja, ki je doživel tragično nesrečo med smuko v Meribelu. Nesreča, zaradi katere je dobil hude poškodbe glave, po katerih še danes okreva, njegovo zdravstveno stanje pa še vedno ostaja skrbno varovana skrivnost. Tolikokokrat bi se lahko poškodoval na dirkah, a ena sama sekunda mu je končala srečno in bogato življenje in ga pustila v nedvomno težkem stanju, kjer je skrit pred javnostjo.

Zato je treba blagoslavljati vsak dan, uro, leto, ko smo še zmožni uživati vse lepo, kar nas obdaja v sorazmernem zdravju in dobrem počutju. Nikoli ne smemo biti nehvaležni in se fokusirati na malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotno naklonjeno.

Ni vredno biti vznemirjen zaradi kakšne posvetne stvari, ki ti je tako ali tako dana le za kratek čas na posodo. Vsak dan užiti vse lepo in dobro, kar nas obdaja, narediti kakšno dobro delo, se smejati in iztržiti iz dneva največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.

V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.

Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.

Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...

in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.

Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.

To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?

Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.

V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;

citiram objavo Sadacare Sany dasa;

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)