V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
Zadnjaleta se pokojninskereformemnožijo kot gobe po dežju. Ni jim videti konca, starostnemeje se dvigujejo kot nebotičniki, pogojipostajajotakozaostreni, da se lahko le kislo zaveš, da morda niti ne boš prišel do penzije, ker te prejpobere, ali pa jo boš užival zelo kratek čas, nedvomnokrajši, kot si za penzijovplačeval.
Vse skupajpostajatragikomedija, ki bi moralaljudi že zdavnajspodbuditi k pritožbam, ker enkrat pač imašdovolj, saj ti sistemrazpadapredočmi. Zdravstvo je težkodosegljivo ali dosegljivo z debelodenarnico, kvalitetnaprotetika je dosegljivazgoljpremožnim, cenedivjajo, penzije se odmikajo, plačepovečini so slabe in jih žre inflacija.
Je pa vednodenar za orožje, za konfliktnečlanedružbe, za koruptivneluknjebrez dna.
Denarja je dovolj, le razporeditev je na škodo malegačloveka, takoimenovanihpridnihmravljic, ki so vajeniponižno, skromnodelat za malomezdo, ki niti ne poznajo dobro raznoraznihzank in jih takoizmolzejo do zadnjekapljekrvi.
Anomalija je tudi, da že sedajdelajonižjeplačani in izobraženi po 41, 42 let, z delom so začelimladi, odbitkinisodovolj in zaradistarostnegapogojadelajotudi po 42 let. V bodočebodoistodelalitako, če se zaposlijo po 18. letu, bodo z odbitkidelalivsaj 42, 43 let do drugegapogoja 62. leta starosti.
Tu se pojavljajo tragikomični paradoksi, kot ta, da si pri 65 letih že starostnik, ki ti pripadabodisivarovanostanovanje ali domska oskrba, po drugistrani boš z delom do 67-ega očitno še zmožen po strehahhodit ali dvigovat letnike, sovrstnike po domovih, če si negovalnoosebje...
Tako da analitičnolahkouvidim kot malikolešček te sodobnedružbe, da nikomur ni več mar za sočloveka, za trpljenjenarave, živali-empatija, sočutje, solidarnost in zdravapametizginjata v breznukapitalizma.
Še boljspornopostaja, da uveljavljajo sistem, kjerbodopokojninepočasipostalenedosegljivadobrina, tudinikoli ni dorečeno, kam gre denar od tistih, ki umrejo hitro po upokojitvi, kadar se gre njim v plus, vladatišina.
Ne glede na vse pa ostaja upanje, da bo sistem počasi začel delovati tudi v dobro človeka, ki dela, plačuje davke, da bo nagrajen z dostojnim plačilom in upokojitvijo v še znosni starosti, kjer bi morali tudi gledati razliko med fizičnimi in intelektualnimi delavci. Najtežjim delom bi morali dati možnost upokojevanja prej, saj tudi prej stopijo na trg dela.
Le tako bodo tudi mladi motivirani, da začnejo prej delat, v nasprotnem ne bodo, saj bodo vedeli, da jih čaka dosti več kot 40 let dela zaradi drugega starostnega pogoja.
Putin je nedvomno eden najpomembnejših politikov našega časa. Bil je študent prava, kasneje agent KGB. Kasneje se je hitro začel vzpenjati po lestvici uspeha tudi v politiki. Dokončno ga je ustoličil Jelcin, ki je Putina leta 1999 imenoval za premierja.
Ljudje so ga začeli bolj opažati po dobro premišljeni operaciji proti čečenskim upornikom. Po odstopu Jelcina je zmagal na volitvah Putin in hitro zavladal kot odločen in brezkompromisen vladar. Skušal je zmanjšati moč in vpliv oligarhov in vzpostaviti stabilno gospodarstvo. Kasneje smo spremljali, brali in opazovali, kako je Putin leta 2014 zavzel Krim.
Že tam se je dalo zaslutiti, da je sicer izjemno inteligentni, pronicljivi vladar dejansko željan zgolj moči in zavzemanja novih ozemelj za Rusijo. Po prvih lažeh, da Ukrajine ne misli napadati, je začel s posebno vojaško operacijo leta 2022. Od takrat svet ni več tak, kot smo ga poznali.
Kot da ni vrnitve v normalo in da se vojaška histerija in strah ekspandirata iz dneva v dan. Na stran Zelenskega je stopil Biden in evropski vladarji tipa Macron, začelo se je enormno zalaganje Ukrajine z orožjem, ki mu ni videti konca. Vse to smo občutili v rastočih cenah dobrin, začenja se tudi počasno propadanje gospodarstva, šolstva, zdravstva.
Videti je, kot da smo neuradno v vojni z Rusi, Trump, ki veliko govoriči o miru, pa je zavrgel Evropo kot staro gospo na svojem zemljevidu, fokusira se na druge sovražnike, napada Jemen, izganja ilegalce v zapore tipa Salvador, pripravlja morebitno operacijo proti Iranu.
Mi pa vsakodnevno spremljamo nove in nove bombastične naslove- naredite si zaloge hrane, pripravite zaklonišča, Rusi nas znajo napasti.
Možno je vse, Putin je nepredvidljiv, naši politiki pa žal niso za mir, bolj so za oboroževanje.
Kam nas bo to pripeljalo, je zelo jasno razvidno, v najboljšem primeru v slabši standard, v najslabšem v vojno.
Živimo v negotovih časih in neka varnost postaja bolj mit kot resnično dejstvo. Putin je pa le delček tega mozaika, tudi drugi se niso izkazali s pogajanji, iskanjem možnosti za mir, spravo. Tako da tu smo, iz dneva v dan ne veš, kaj nam bo novega prinesel. Morda bo še najbolje tistim, ki so nekje bolj na odročnih samooskrbnih domačijah.
Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.
To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.
Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo, ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.
V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna.
To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.
Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.
Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.
