Slogarca

Spominjam se tistega časa, ko je bilo življenje še dovolj preprosto, da sem verjela, da se svet nikoli ne premakne iz svojih tirnic.

Odraščala sem v hiši, kjer je bilo vedno slišati glasove, smeh in vonj po domačem. Ljubezen ni bila nekaj, o čemer bi govorili — bila je nekaj, kar se je preprosto živelo. Dnevi so se prepletali med šolo, krožki in plesnimi vajami, večeri pa so bili namenjeni pogovorom, filmom in skupnim trenutkom, ki so se mi takrat zdeli samoumevni.

Moj oče je bil moj svet.

Včasih sem ga opazovala, kako je v garaži nekaj popravljal, kot da bi se pogovarjal z motorjem. Imel je tisto tiho strast do strojev, vonj po bencinu mu je bil skoraj domač kot vonj po kruhu. Motor je bil njegova svoboda. Mama je ob tem vedno rahlo zategnila obraz — strah se ji je usedel globoko v gube med obrvmi. Tudi meni ni dovoljevala, da bi šla z njim.

»Preveč nevarno je,« je rekla.

Takrat sem to razumela le napol.

Moje skrbi so bile drugačne. Šola, matematika, fizika, ki mi nikoli nista šli zlahka, in pa — prvič v življenju — pogled fanta, ki je v meni povzročil nekaj neznanega. Tadej.

Ko sem ga zagledala, se mi je zdelo, da se je svet za trenutek ustavil. Kasneje sem ugotovila, da temu pravijo prva ljubezen. Midva sva se šele učila, kako se govori v pogledih, kako se molči skupaj in kako se nasmeh zadrži malo predolgo.

»Mila,« sem se spomnila, »Mila mi je ime.«

Sem edinka. Včasih sem si mislila, da je v tem nekaj posebnega, včasih pa, da je v tem nekaj tihe praznine, ki je še nisem znala poimenovati. Starša sta mi dovolila le zlato ribico. Rekla sta, da je to najbolj preprosto. Takrat sem se smejala, danes pa bi znala v tem slišati tudi nekaj drugega — morda previdnost, morda utrujenost, morda modrost, ki je nisem razumela.

Tisto pomlad se je vse zdelo svetlo.

Celo čiščenje hiše, ki ga nisem marala, je imelo svoj ritem, skoraj obredni značaj. Potem nagrada — sladoled. Potem obisk babice, kjer je zrak dišal po zemlji in cvetju, kot da bi narava sama dihala prepočasi in pregloboko.

In Bled. Jezero, mirna voda, grad nad nami in kremšnite, ki so se mi zdele kot praznik.

Spominjam se, kako sem tisti večer zaspala lahkotno, skoraj brez misli.

Potem pa jutro.

Premikanje po hiši. Zvok korakov, ki so bili nekoliko prehitri, nekoliko pretežki. Nekaj v zraku, česar nisem znala poimenovati, a sem ga kljub temu začutila.

In potem — zvonec.

Ko sem odprla vrata, sem najprej zagledala uniforme. Policist in policistka. Spominjam se, kako se mi je zdelo, da se je svet zožil na tisti ozek okvir vrat.

»Mami,« sem rekla tiho, še preden sem razumela zakaj.

Nato besede, ki so padle v prostor kot kamen v vodo.

Prometna nesreča.

Vse, kar je sledilo, ni več imelo ostrih robov. Samo gibanje, solze, glasovi, ki so prihajali od daleč. Mama, ki se je sesedla. Roke, ki so jo lovile. In jaz — nekje vmes, brez tal pod nogami.

Kasneje so mi rekli, da čas zdravi.

Ne vem, če je to res. Vem pa, da se navadiš živeti ob bolečini, kot da je nova oblika zraka.

Hiša je postala tišja. Preveč tiha. Vsakič, ko so se odprla vrata, sem za trenutek verjela, da bo vstopil on — z istim korakom, istim nasmehom, kot da se ni nič zgodilo.

A ni ga bilo.

Mama je nosila dneve kot težko breme, jaz pa sem se izgubljala med šolo in praznimi popoldnevi. Tadej je postal oddaljen, skoraj nerealen, kot da bi pripadal drugemu življenju.

Potem je prišla resnica, ki ni bila več del spomina, ampak del nove bolečine.

»Ni bil tvoj biološki oče,« je rekla mama.

Besede so obstale v zraku, kot da ne bi hotele pasti.

V meni je nekaj počilo — ne glasno, ampak dokončno. Svet, ki sem ga poznala, se je razprl v novo, neznano obliko.

A ljubezen … ljubezen se ni spremenila.

Če kaj, je postala še bolj trdna.

Ker oče ni tisti, ki daje kri. Oče je tisti, ki ostane.

Z leti se bolečina ni izgubila — le spremenila je obliko. Postala je tišja, globlja, skoraj nevidna.

A v meni je ostal prostor, ki ga ni mogel zapolniti nihče drug.

In včasih, v tistem tihem delu leta, ko cvetijo grmovnice in zrak zadiši po pomladi, imam občutek, da je še vedno nekje blizu.

Ne kot človek, ki je odšel.

Ampak kot nekdo, ki je ostal.

Avtorica; SANDRA RAKUŠČEK

Ilustracije na naslovnici; seaart.ai

Spremna beseda: Sandra

Avtorske pravice: Sandra

Založba- samozaložba, Sandra,  Kobarid

Lektoriranje- Sandra Rakušček

Oblikovanje naslovnice: SANDRA

Leto izida; 2025

Naklada: e-oblika

Maloprodajna cena: brezplačna publikacija

OBJAVLJENO; https://slogarca.com/ JULIJ 2025

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 241426947
ISBN 978-961-07-2792-7 (HTML)