Slogarca

Odraščala sem v ljubljeni družini, kjer ni manjkalo ljubezni, dobre volje in igrivosti. Dnevi so se nam prepletali z grenko sladkimi dogodki, a vselej je družinska povezanost premagala tudi manj srečne trenutke.Hodila sem v šolo, na razne krožke in plesne vaje, v prostem času pa so nam čas izpolnjevali pogovori, kakšen dober film in družinski trenutki uživanja ob dobri hrani.

Moj idol in vzor je bil tati, navezana sem bila na njega in on na mene. Začutila sem, da kdaj mamici celo ni prav, da se imava toliko za pogovoriti, ampak vlekla naju je skupaj sorodnost duha in misli.

Tati je bil vsestransko nadarjen. Privlačil ga je tudi vonj bencinskih motorjev. Užival je ob avtomobilih, imel je tudi težki motor, s katerim je rad odhajal na svoje poti. Mami ni hotela nikoli z njim, bala se je motorjev, meni pa tudi ni dovoljevala, da odhajam z njim na pot. Vedno se je bala kakšnih nezgod, ki so, resnici na ljubo, bolj fatalne pri vožnjah z motorjem.

Jaz se s tem še nisem kaj dosti obremenjevala, bolj so me mučile šolske skrbi, posebej matematika in fizika mi nista najbolj dišali. Pa v šoli sem imela prvo simpatijo, čednega fanta, ob pogledu na katerega mi je zaplesalo srce od navdušenja in mi je rdečica ozarila obraz.

Tudi jaz sem njemu bila všeč, kar me je posebej radostilo, začenjala sva s prvimi pogovori, ki so posebej sladki, kadar so v zraku metuljčki prvih ljubezni.

Hej, pozabila sem se predstaviti. Moje ime je Mila, moja prva simpatija pa je Tadej. Bratov in sester nimam, sem edinka. Edinole sta mi starša dovolila imeti še zlato ribico, za katero trdita, da je z njo najmanj dela. Na sumu ju imam, da s tem mislita, da to pomeni najmanj dela za njiju, če bi postala jaz, njuna 15 letna hčerka prelena za oskrbo kakšne bolj zahtevne domače živalice.

Starša sta super in sem vesela in ponosna, da ju imam, nudita mi varno zavetje in toplino doma.

Tako mi je edina skrb šola in prva simpatija.

Šolsko leto se je že začelo obračati proti koncu, prvič letos se tega nisem najbolj veselila, saj je to pomenilo, da bom manj videla Tadeja. On je bil iz vasi, sicer ne tako daleč, a spet se bova manj videla.

Zdaj šele se zavedam, kako majhne so bile moje skrbi v tem obdobju, ampak na srečo nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Na srečo pač, če nam prinese kaj nezaželenega, dobrega pa se nobeden ne brani. Ampak žal življenje ne prinese vedno samo potico, prinese tudi trpljenje in žalost.

Bližali so se prvomajski prazniki in mami je že vnaprej planirala, kam bi šli vsaj za kakšen dan. Babice nismo smeli seveda izpustiti ven, dedek je že odšel za mavrico, druga dva stara starša sta živela v tujini in smo se manjkrat videli, bolj smo se slišali po telefonu. Jaz sem si zaželela še na Bled, kjer imajo odlične kremšnite, obljubljeno mi je bilo, da bo moja želja izpolnjena, da bomo šli.

Prva dva dni prvomajskih počitnic pa smo imeli vselej rezervirana za čiščenje našega doma.

Nad tem nisem bila najbolj navdušena, ampak mami je znala biti glede tega izjemno trmasta. S tatijem sva enostavno vedela, da tu ne bo milosti in sva tiho stisnila zobe in navidezno navdušeno sodelovala pri čiščenju in urejanju našega doma.

Sicer je bilo pa vseeno vsem lepo pri duši, ko je bilo vse pospravljeno, snažno in lično, za nagrado smo vselej odšli v bližnjo slaščičarno na sladoled.Naslednji dan smo se spravili k babici, kjer smo na kmetiji preživeli prijeten čas, ki nam je dal polet in energijo, saj ga ni od zraku na podeželju, kjer te navduši še prebujanje narave z vsemi njenimi lepotami.

Najbolj je bilo v tem majskem obdobju na podeželju očarljivo cvetenje, cvetoče grmovnice so oddajale nepopisno sladek vonj, ki je prežemal ozračje.Po mirnem in lepem obdobju preživljanja počitnic na podeželju smo se odpravili domov, naslednji dan pa še na Bled.

Tam smo se sprehodili do gradu, se sprehajali ob jezeru in si najprej privoščili kremšnite, kasneje pa še pizzo v bližnji restavraciji.Po vrnitvi domov sva z mami hitro začutili nemir našega oboževalca bencinskih hlapov in vedele sva, kaj sledi. Namignil je, da bi naslednje jutro pa šel na kratki izletek z motorjem, saj si ga pa je ja zaslužil.

Mati je bila zaskrbljena, a vseeno mu je dovolila ter mu hudomušno žugala, naj se pazi na cesti.Jaz sem mu tudi privoščila to veselje, saj se ga je nadejal kot mali otrok čokolade. Dejansko nisem pomislila na kaj slabega, zaupala sem tatiju, da je dober in siguren šofer.

Po večerji smo šli k počitku in sladko zaspali. Zjutraj me je prebudilo premikanje po stanovanju, hitro sem razumela, da se tati pripravlja na svojo vožnjo z motorjem ter prav kmalu nazaj zdrsnila v spanec.Ko sem se zbudila, je mami že pripravljala zajtrk. Bile so palačinke z nutelo, ki jih imam posebej rada. Mami je bila nasmejana, a ker me krasi pronicljivost, sem zaznala, da jo tudi malček skrbi.

Vselej, ko je šel tati na pot, jo je takole skrbelo.Vseeno sva ob smehu zaključile zajtrk in se pripravile, da greva na sprehod.

Ko sva že mislili oditi, je na vratih zazvonilo. Mami se je zdrznila, saj ob tej uri ni nikogar pričakovala. Meni je tudi bilo čudno, odšla sem k vratom in jih odprla. Pred vrati sta stala policaj in policajka, takrat sem zaledenela. Skozi možgane mi je šinila samo ena presunljiva misel- tati????

Mami je ob tem obisku s klecajočimi nogami in smrtno bleda pristopila.

Videti je bilo, da sta tudi policaja zaskrbljena, kako predati novico. Mami jih je nemo v krču pogledala. Kaj pa je? Je vprašala. Gospa policajka je dejala, žal vas moram obvestiti, da je vaš soprog imel prometno nesrečo. Počutila sem se, kot bi me udaril elektrošok, mami je pobralo noge, gospod policaj jo je ujel in pospremil do kavča.

Usedle sva se obedve. Policaja sta nama povedala, da tati ni bil nič kriv, izsilili so mu prednost, padel je in zadel z glavo ob ograjo.

Žal mu ni bilo več pomoči....

In takrat se je svet ustavil meni in mamici. Policaja sta se poslovila, midve sva umrli znotraj sebe, kot je tati preminil na cesti zares. Objemali sva se in hlipali dolgo, dolgo.... Videti je bilo kot nočna mora, samo da je bila žal resnična. Po tistem so dnevi minevali kot v hipnozi, sploh se ne spominjam vseh podrobnosti.

Vem, da je bilo treba prepoznati atija, priprave na pogreb, neznosna, neznosna žalost, ki je hromila obedve.

Na obisk so prihajali sorodniki, ponujali pomoč. Malo so razbili turobno vzdušje, ki je vladalo pri nama v domu, a ko so odšli, je spet vse preplavila tema.

Še vedno sva pogledovali proti vratom in na tihem upali, da bo skoznje vstopil nasmejani tati...

A žal se to ni zgodilo, življenje je moralo iti dalje, hočeš ali nočeš.

Mami je kot zombi opravljala vse dolžnosti, zdaj je postala moja mami in tati obenem.

Jaz sem se vlekla kot v megleni pokrajini od šole domov, pa v sobo jokat.... mojega ljubljenega tatija ni bilo več in življenje ni imelo več tistega čara kot prej. Še simpatija Tadej mi je postala nepomembna, jaz sem izgubila največ, kar otrok lahko izgubi, ljubljenega starša. Ki me je imel iskreno rad in jaz njega.

Shujšala sem in postala bleda, mami je isto žalovala, le včasih me je zaskrbljeno pogledala. Razumela sem, da jo skrbi, da ne izgubim moči in volje ter pridem v kakšno bolezen. Isto sem se jaz bala za njo, saj mi je ostala samo še ona.

Počasi se mi je depresija zavlekla v vse kožne pore bivanja. Vse mi je postalo brez smisla. Velikokrat sem namesto v šolo šla tavat po mestu in v naravo. Tam sem izjokala bes in žalost gozdnim prebivalcem. Nekega dne me je mami pričakala doma žalostna in zaskrbljena. Dejala mi je, da so jo klicali iz šole, kjer izostajam, da mora iti k njim na razgovor. Kregala me je, zakaj to počnem, zakaj ji otežujem še jaz, ko je že tudi sama na tleh? Zapekla me je vest, a ji nisem znala odgovoriti. Saj se je vedelo, da me v to sili neizmerna žalost, ampak spet ne bi smela delati mami šejaz dodatnih skrbi. Čutila sem, da to enostavno ni prav. Ko sva se obe izjokali, je skuhala čaj za naju in naju posedla za mizo.

Rekla je, da je upala, da ji tega ne bo treba nikoli povedati, a morda mi bo to v tej dani situaciji pomagalo. S solznimi očmi mi je zaupala to svojo in tatijevo največjo skrivnost. Pred tatijem je imela fanta, s katerim je zanosila. Fant jo je pustil in v tistih hudih časih je na sprehodu spoznala mojega tatija. Sprejel jo je z otrokom vred, poročila sta se in mene, svojo Milo vzgajala, kot bi bil tati moj pravi biološki tati.

Šokirana sem bila, ko sem to slišala. V meni je hrumel vihar, tiho sem zakričala v sebi- raje bi tega ne slišala!

Jezna sem postala na cel svet, a mojih čustev do tatija to ni spremenilo, še ojačale so se. Moj tati za vedno, tako zelo me je imel rad, čeprav nisem bila prav njegova! V sebi sem začutila globoko, tiho spoštovanje do preminulega tatija.

Mami je mislila, da mi bo s tem morda kanček olajšala žalost, a mi jo ni. Še poglobila se je. Sva se pa zmenili, da ne bom več počela neumnosti že zato, ker bi bil tudi on žalosten zaradi mojih neodgovornih dejanj.

Tako je bila izpovedana velika družinska skrivnost, ki je na oltarju še povišala tatija in njegovo ljubezen. Nikoli, prav nikoli mi ni dal vedeti, da nisem prav njegova, njegova ljubezen je bila globoka kot ocean.

Z dnevi, ki so minevali, je bolečina postajala bolj blaga, pod zobom časa pač vse zbledi, le spomini ostajajo.

Od mami sem hotela izvedeti, kdo je moj pravi oče. Povedala mi je in mi dala odprto pot, da navežem kontakte z njim. No, trenutno mi sploh ni bilo do tega, saj se je on potem poročil, si ustvaril družino in nikdar ni niti vprašal za mene. Moj žal že pokojni tati bo zame pravi tati za vse življenje!

Velikokrat mi je žal, da sem to sploh izvedela, da je mati mi sploh razkrila te stvari. Skušala sem jo opravičevati, da se je pač bala za mene in da je upala, da se bom lažje pomirila z tatijevim odhodom. Ampak še danes si želim, da tega mami ne bi izdala. Ker je to spet prineslo kaos v moje življenje, nešteto vprašanj o resničnem očetu, zakaj me je zavrgel, zakaj ne vpraša za mene...

Tati, ki je skrbel za mene, pa leži nemo zakopan v zemljo zaradi nesreče, ki jo sploh ni zakrivil, da je tako moral postati žrtev objestnega voznika.

Še danes, ko sem že zdavnaj odrasla in imam svojo družino, mi vse te misli ne dajo miru. Še danes tati ni čisto zbledel in zavedanje, da sploh ni bil moj pravi tati, mi prinese bolečino, da sem sploh morala prejeti to informacijo od mami.

Mami se je potem pobrala in spoznala čez vrsto let novega partnerja, zlata ribica je vmes odšla k tatiju, življenje ruši in znova gradi in pridejo valovi, ki te potopijo, pa se spet dvigneš nad gladino, da zadihaš do naslednjega vala...

Vse gre naprej svojo pot, v maju še vedno sladkobno dišijo cvetoče grmovnice, ki me z ostro bolečino spomnijo na atijev odhod...

Vse gre s svojim tempom naprej, le moj oltar v srcu ostaja nedotaknjen. Na njemu, mojem oltarju v srcu sedi moj tati in se mi sladko smeji, ter mi briše solze. On je moja svetinja do zadnjega diha mojega življenja.

Avtorica; SANDRA RAKUŠČEK

Ilustracije na naslovnici; seaart.ai

Spremna beseda: Sandra Rakušček

Avtorske pravice: Sandra Rakušček

Založba- samozaložba, Sandra Rakušček,  Kobarid

Lektoriranje- Sandra Rakušček

Oblikovanje naslovnice: SANDRA RAKUŠČEK

Leto izida; 2025

Naklada: e-oblika

Maloprodajna cena: brezplačna publikacija

OBJAVLJENO; https://slogarca.com/ JULIJ 2025

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 241426947
ISBN 978-961-07-2792-7 (HTML)