Šrila Prabhupada je na predavanju, ki ga je imel junija 1976 v detroitskem Hare Krišna centra, poslušalcem povedal: »Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenjem vdajali čutnemu zadovoljstvu in ste v skladu s svojo karmo dobili telo« Potem je razložil skrivnost, kako se osvoboditi karme in uživati popolno srečo.
“Just as a sleeping person acts in accordance with the body he assumes in a dream and identifies himself with it, so a person identifies himself with the present body, which is the result of his past pious or impious actions, and cannot know his past and future lives.” (Bhāg. ) pic.twitter.com/LyWIqeaPOX
»Tako kot speča oseba deluje skladno s telesom, ki ga privzame v sanjah in se enači z njim, se človek enači z zdajšnjim telesom, ki je rezultat njegovih pobožnih oziroma brezbožnih dejanj v preteklosti, in ne more poznati svojih preteklih in prihodnjih življenj.« (Bhāg. 6.1.49)
To je zelo dober primer nevednosti, ki prekriva živo bitje v materialnem svetu. Ko sanjamo, pozabimo vse o sebi- da smo gospod ta in ta, ki živi v tem mestu in ima na banki toliko in toliko denarja. Takrat vse pozabimo. Ko se zbudimo, pa pozabimo, kaj smo sanjali. Toda ne glede na to, ali smo v budni ali sanjamo, v obeh stanjih opažamo svoje lastno delovanje. Opazovalci smo tako v sanjah kot tudi v dozdevnem budnem stanju. Mi, duhovne duše, ki doživljamo svet okrog sebe, ostajamo isti, okoliščine pa se spreminjajo. Zaradi tega pozabljamo.
Podobno se tudi ne spominjamo, kaj smo bili v prejšnjem življenju, niti ne vemo kaj bomo postali v naslednjem. Toda dejstvo je, da smo kot duhovne duše večni. Obstajali smo v preteklosti, obstajamo v sedanjosti in še naprej bomo obstajali v prihodnosti. Krišna je to pojasnil v Bhagavad-gīti (2.12): »O Arjuna, ti, Jaz in vsi ti kralji, zbrani na tem bojišču, smo že obstajali v preteklosti in bomo še naprej obstajali v prihodnosti.« To razumevanje – Jaz sem večen«- je osnovno razumevanje v duhovnem življenju.
Kot duhovne duše se niti ne rodimo niti umremo- na jāyate mriyate vā kadācit. Ko materialno umre, ne prenehamo obstajati-na hanyate hanyamāne śarīre (BG 2.20). Telo umira že zdaj. Našega otroškega telesa ni več. Tudi našega mladostniškega telesa in več. Podobno bo umrlo tudi naše zdajšnje telo, nakar bomo spet dobili novo telo-(tathā dehāntara-prāptiḥ (BG 2.13)).
Preselitev duše pomeni smrt za materialno telo. Fizično telo je sestavljeno iz materije, vsake materialne stvari pa je prej ali slej konec. To je narava materije. Duhovna duša pa nikoli ne umre.
Telesa torej menjamo eno za drugim. Zakaj obstajajo različne vrste teles? Zato, ker živo bitje, duhovna duša, pride v stik z različnimi gunami materialne narave. Glede na gune, ki vplivajo nanj, pa razvijejo fizično telo.
Svoje sedanje telo smo zaslužili z dejanji iz preteklosti. Karmaṇā daiva-netreṇa jantur dehopapattaye: (SB 3.31.1):dano telo dobimo glede na svojo karmo iz preteklosti. Narava deluje avtomatično, skladno z našo karmo. Recimo, da se okužite z neko boleznijo. Narava bo delovala-razvila se bo bolezen in morali boste trpeti. Ko pridemo pod vpliv guṇ materialne narave in opravljamo karmična dejanja, pa se moramo seliti iz telesa v telo- Zakon narave deluje dovršeno.
Zdaj, ko smo dobili civilizirano človeško obliko, bi se morali vprašati:« Zakaj trpim?« Problem je v tem, da pod urokom māye, iluzije, zamenjamo trpljenje za uživanje. Māyā pomeni«to kar ni«. Mislimo, da uživamo, čeprav resnici trpimo. V materialnem svetu moramo trpeti. Trpimo zaradi telesa. Hud mraz, žgoča vročina-te stvari občutimo zaradi telesa. V določenih okoliščinah občutimo zadovoljstvo.
Toda v Bhagavad-gīti(2.14) nam Krišna svetuje:
mātrā-sparśās tu kaunteya
śītoṣṇa-sukha-duḥkha-dāḥ
āgamāpāyino 'nityās
tāṁs titikṣasva bhārata
»Vzrok materialne sreče in nesreče je telo. Prihajanje in odhajanje sreče in nesreče je kot menjavanje letnih časov. Zato ne bodi vznemirjen, temveč ju le prenašaj«.
Dokler smo v materialnem svetu, bomo izmenoma doživljali srečo in nesrečo, vendar nas to ne bi smelo vznemirjati. Naša prava naloga je samospoznavanje. Pri tem moramo vztrajati in ne smemo odnehati niti za trenutek. Samospoznanje je cilj človeškega življenja. Dokler imamo materialno telo , bomo izmenoma doživljali trpljenje in dozdevno srečo, toda priti moramo do spoznanja, da » Jaz nisem telo, temveč duhovna duša. Telo sem dobil zaradi svojih dejanj v preteklosti.« To je pravo znanje.
Pameten človek bi se moral vprašati: Jaz sem duhovna duša, moje telo pa je zgolj prekrivalo. Ali potem lahko prekinem preseljevanje iz telesa v telo?« To je človek-kdor poizveduje o tem, kako se lahko osvobodi materialnega telesa, ki je za duhovno dušo onesnaženost.
Žal ljudje v sodobni tako imenovani civilizaciji ne postavljajo tega vprašanja. Na vsak način hočejo zadovoljiti telesne čute in zato delujejo neodgovorno. V Śrimad-Bhāgavatamu (5.5.4) je razloženo:
nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano 'yam
asann api kleśada āsa dehaḥ
»Ljudje, ki si prizadevajo samo za čutno zadovoljevanje, so vsekakor nori in delujejo na vse mogoče gnusne načine. Tako se morajo vekomaj seliti iz telesa v telo in doživljati vsakovrstne nadloge.«
Ljudje ne razumejo, da je telo vedno kleṣada- vedno nam zadaja bolečino. Nekaj časa morda čutimo majhno zadovoljstvo, dejansko pa je telo vir bolečine. V zvezi z tem obstaja naslednja primerjava: Kadar so v prejšnjih časih hoteli kaznovati zločinca, so mu zvezali roke, ga odpeljali na sredino reke in potisnili pod vodo. Ko se je že skoraj utopil, so ga za lase potegnili iz vode in mu dovolili, da si malo odpočije, nato pa so ga spet potisnili pod vodo. To je bil eden od načinov kaznovanja. Majhno zadovoljstvo, ki ga izkušamo v materialnem svetu, ni prav večje od zadovoljstva, ki ga je čutil zločinec, ko so ga potegnili iz vode. To je življenje v materialnem svetu- hudo trpljenje z nekaj trenutki olajšanja.
Zato je Sanātana Gosvāmi, ki je bil zelo bogat minister v mohamedanski vladi v Indiji, prišel k Śri Caitanyi Mahāprabhuju in ga vprašal ke āmi, kene āmāya jāre tāpa-traya: »Kdo sem jaz? Zakaj sem povržen trojnim nadlogam?« To je pametno vprašanje. Nenehno moramo trpeti zaradi različnih nadlog, ki jih povzročajo telo in um, druga živa bitja ter naravne nesreče. Nočem teh nadlog, vendar so nam vsiljene. Kdor sprejme duhovnega učitelja, bi torej moral najprej vprašati: »Zakaj trpim?«
Toda ljudje so postali tako topi-kakor živali-da se tega nikoli ne vprašajo. Živali trpijo vendar ne morejo vprašati, zakaj. Kadar žival odpeljejo v klavnico ne more vprašati: »Zakaj me na silo peljejo v klavnico?« Če pa odpeljejo človeka in ga hočejo ubiti, bo ta zagnal velik hrup:« Ta človek me hoče ubiti! Zakaj moram umreti?« Pomembna razlika med človekom in živaljo je torej v tem, da samo človek lahko vpraša:« Zakaj trpim?«
Trpeti morate ne glede na to, ali ste predsednik Nixon ali pa človek na ulici. To je dejstvo. Zdaj trpite zaradi telesa, vendar kljub temu delujete tako, da boste morali sprejeti novo materialno telo. Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenju vdajali čutnemu zadovoljevanju in ste v skladu s svojo karmo dobili telo. Toda če se v tem življenju zopet vdajate čutnemu zadovoljevanju in se ne poskušate dvigniti, boste spet dobili telo in trpeli. Po naravni poti boste dobili novo telo glede na stanje vašega uma ob smrti. Kakor hitro dobite novo telo, pa boste spet začeli trpeti. Trpljenje se začne že v maternici. Prebiti morate mesece in mesece skrčenih rok in nog v tesni vreči, v kateri se ne morate premikati- to je trpljenje. In kor pridete ven, vas čaka novo trpljenje. Danes obstaja tudi nevarnost, da vas v maternici ubijejo. Biti moramo dovolj pametni, da se vprašamo: »Zakaj trpim? In kako lahko zaustavimo trpljenje?« Dokler se ne vprašamo «Zakaj trpim?, nismo ljudje v pravem pomenu te besede. Še zmeraj smo živali.
Vprašanje o osnovnem vzroku našega trpljenja se imenuje brahma-jijñāsā: »Zdaj, ko smo dobili človeško življenjsko obliko, moramo poizvedovati o Brahmanu, Absolutni Resnici.« izkoristi moramo človeško življenjsko obliko. Ne smemo živeti kot živali, temveč moramo poizvedovati o Absolutni Resnici in si prizadevati, da naredimo konec materialnega življenja.
Jano, pravzaprav si prizadevamo narediti konec življenjskim nadlogam, ko trdo delamo v boju za obstanek. Zakaj poskušamo dobiti denar? Ker mislimo:« Če dobim denar, bom ublažil svojo nesrečo.« S tem se boj za obstanek nadaljuje: vsakdo poskuša uživati v čutnem zadovoljevanju in tako postati srečen. Toda čutno zadovoljevanje ni prava sreča. Prava sreča je duhovna sreča, ki jo občutimo, če služimo Krišni. To je sreča. Materialna sreča je samo popačena sreča.
Materialna sreča je kakor privid vode v puščavi. V puščavi ni vode, toda žejna žival, ki ima privid vode, steče za njim-in umre. Ljudje vemo, da v puščavi ni vode, da je »voda« samo odsev sončne svetlobe, živali pa tega ne vedo. Smisel človeškega življenja je, da opustimo iskanje sreče v čutnem zadovoljevanju, ki je kakor privid v puščavi, in si prizadevamo za duhovno srečo.
To višjo srečo lahko obudimo preprosto z petjem in recitiranjem Hare Krišna mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Petje Hare Krišna je zelo preprosto, vendar nas lahko osvobodi vsega trpljenja v materialnem svetu.
Vzrok našega trpljenja je umazanija, ki se je nabrala v našem srcu. Smo kot zločinec, ,ki ima srce polno umazanije in razmišlja:« Če dobim to stvar, bom srečen.« In stori zločin tvegajoč svoje življenje. Vlomilec dobro ve, da bo kaznovan, če ga ujame policija, a gre vseeno krast. Zakaj? Nūnaṁ pramattaḥ-Ponorel je za čutim zadovoljevanjem. To je edini razlog.
Srce moramo torej očistiti umazanih želja, ki nas prisiljujejo, da delujemo za čutno zadovoljevanje in trpimo. V tej dobi je proces za očiščenje zelo, zelo lahek-potrebno je samo peti Hare Krišna. To je vse. To je prispevek Caitanye Mahāprabhuja. eto-darpaṇa-mārjanaṁ bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇam (CC Antya 20.12). Kdor poje Hare Krišna mantro, bo rešen trpljena, ki ga povzroča večno preseljevanje iz telesa v telo. Petje mantre je zelo preprosto. Kasta, veroizpoved, narodnost, barva kože in družbeni položaj niso pomembni. Ne. Po Božji milosti imamo vsi jezik in ušesa, tako da vsakdo lahko poje Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zato pojte Hare Krišna in bodite srečni!
Najlepša hvala.
His Dive Grace A.C.Bhaktivedanta Swami Prabhupada. (Pot popolnosti)
Ko si že sorazmerno dolgo na tej ljubi materi zemljici, postaneš bolj razumen kot takrat, ko si še mlad, zaslepljen in idealističen. Ko vidiš vse dobro v ljudeh, ko vidiš vse skozi rožnata očala. Življenje te preko raznih preizkušenj nauči, da ni dobro biti samo dober, ampak je primerno biti tudi moder.
Vsenaokrog nas se sprehajajo raznorazni predatorji, ki samo prežijo, da nam poberejo vse, kar je sploh možno. Znajo ti pobrati celo življenje, ko zavladajo psihopati, tako globalni kot lokalni. Veliki psihopati sprožajo vojne, priča smo denimo nasilnim mobilizacijam v Ukrajini, ko kombiji pobirajo na smrt prestrašene može po ulicah ter jih na silo strpajo v vozila in hajde na fronto, vrneš se brez kakšnega uda ali žalibog celo v trugi.
Manjši prevaranti prežijo na nas preko spleta, preko denarnih verig, preko lažnih ljubezni, kjer te prepričujejo, kako zelo radi te imajo, kar celo drži, dokler si za njih molzna kravica!
Ko ni kaj več izmolsti, te vržejo na smetišče ali v kak dom, kjer srepo gledajoč skozi okno, naphan z zdravili razmišljaš, da morda ni ljubezen le v besedah, ampak da se jo predvsem dokazuje in izkazuje z dejanji.
Bhagavad Gita;
He who does my work, who loves me, who sees me as the highest, free from attachment to all things, and with love for all creation, he in truth comes to me. pic.twitter.com/Yfg3wX58Nd
V Vedah je opisano, da samo starši, če živijo v normalnih razmerah in so čustveno zreli, da oni edinole ljubijo tako zelo intenzivno svojega otroka, da je to primerljivo z ljubeznijo v duhovnem svetu. Kako to drži, realiziraš skozi čas in dojameš, da te nihče, prav nihče ni imel tako nesebično rad kot mati in oče. Hvala jima za vso ljubezen, blagoslavljam njihovo čisto ljubezen v svojem srcu. Slava vsem dobrim, poštenim staršem na tem svetu!
Drugače pa, če opazuješ okrog sebe, ko kdo zboli, ko postane nemočen, ko rabi pomoč, se večina poskrije pod skale kot gadi. Tako malo ljudi je pripravljenih pomagati nesebično svojim dragim, ko jim življenje obrne hrbet in jih udari s težavami ali boleznijo. Ne morem si tudi predstavljati bolečino ljudi, ki so slavno in bogato živeli, pa pristanejo v kakšnem domu ali v bolnišnici, večina jim obrne hrbet, ker jim niso več koristni, slave in časti ni več. Boli sigurno neizmerno in huje kot kakšnega siromaka, ki je že vajen biti ponižan in živi brez slavospevov soljudi.
So pa nekateri ljudje tudi dobri, ampak so mejne narave. Ob primernem vodstvu so dobri, gredo po poti dobrega, ob slabem vplivu pa postanejo slabi. Tudi če razumejo, da kaj ni prav, bodo samo stali zraven in gledali, kako nekdo vihti bič nad sočlovekom.
Zelo zrel in inteligenten moraš biti, da balansiraš brez prehude krivde skozi to lepo življenje. Kajti na koncu je vest najhujši sodnik še pred Božjo sodbo.
Biti moraš tudi dovolj previden, da ne nasedeš kakšni zanki, da ne padeš tudi pod vpliv družbe, to se rado zgodi mladim, ki pritisnejo na plin pod sugestijo družbe v vozilu in si lahko zapečatijo življenje, sebi ali drugemu, če pride do karambola. Tako zapeljejo tudi marsikoga labilnega v droge, če ni dovolj duševno trden.
Na vse te čeri in pasti je že dobro, če pelješ skozi življenje sorazmerno zdrav in živ. Ter z odprtimi očmi in umom naprej po poti miru, vedrine in mirnega življenja.
Več ali manj se izmikamo ideji o minljivosti. To misel odrinjamo na stran, ker nas smrtnost plaši in se bojimo oditi. Bojimo se staranja, bolezni in smrti. A žal nikomur ni prizanešeno. Vse nas počakajo tudi te neizbežne preizkušnje. Pri nekaterih gre lažje, pri nekaterih težje, rezultat je pa vedno in vselej porazen.
Naj smo kralj ali berač, vse je treba zapustiti in oditi v neznano. Vse se zreducira na posodo, žaro, v katero potresejo pepel, ki je edini ostanek našega tuzemskega bivanja. Užaloščeni svojci, znanci in prijatelji se zberejo ob zadnjem slovesu, župnik pove občutene zadnje besede v slovo in zagrne nas temna zemljica.
Misterij življenja, minljivost bivanja, soočenje s tem, da pridemo na svet brez vsega in odidemo iz njega brez vsega. Le duša v subtilnem telesu nese naprej plodove naših dejanj, ki rezultirajo v bodočem življenju. Obstajajo tako peklenski kot rajski planeti, vmesne vice- reinkarnacija ter najvišji cilj posvečenih ljudi, duhovni svet.
A vse, kar smo tu ljubili, sovražili, se jezili in žalostili, izgine v pozabo. Ostanejo samo naša dobra in slaba dela. Zato vse religije brez izjeme poudarjajo, da moramo bolj posvetiti pozornost nabiranju zakladov v nebesih kot na zemlji, kjer jih razje rja in oropajo razbojniki. Da moramo čas posvetiti tudi transcendenci, saj smo le duša, ki naseljuje zemeljsko telo, a le ta duša, ki je atomske veličine in prebiva v predelu srca, bo preživela telesno smrt. Vse ostalo postane z odhodom ničevo, saj ti nihče ne more pomagati, ko pridejo bolezen, starost in smrt. Za te tegobe ga ni zdravila in ni čudežne zdravilne zeli.
Ko smo mladi, malo mislimo na smrt. Starejši kot smo, bolj začnemo hoditi na pogrebe, tako lahko razumemo, da se tudi sami približujemo zadnjim postajam.
Dokler smo pa še tu, lahko mislimo na rajne z ljubeznijo, molimo za njih, plačamo kakšno mašo, jim odpustimo, če smo komu kaj zamerili in jim želimo vse dobro v drugih dimenzijah, kamor so odšli.
Na koncu je še najbolje delovati tako že tu, da lahko zaspimo z mirno vestjo in nas tako tudi ni strah, ko pride do naše zadnje minute. Ker tako ali tako bomo na koncu življenja dobili račun. Tako mi je rekla kolegica na delu in še kako se strinjam z njenimi besedami.
Našim dragim, ki so že prešli v druga bivališča bivanja pa zaželimo vse dobro in lepo, kjerkoli že so in kamor bomo tudi mi odšli nekega dne.
BG; By service of the Absolute Truth, even for a few days, a devotee attains firm and fixed intelligence in Me. Consequently he goes on to become My associate in the transcendental world after giving up the present deplorable material worlds. pic.twitter.com/vozkDwUGKd
Živimo v moderni dobi, kjer počasi izginjajo verski zakoni. Še pred sto leti je bila največja sramota, če je bil kdo neporočen, nezakonski otroci so bili prav sadistično preganjani, kot so mi kdaj govorile kolegice. Klicali so jih pankrti, jih zaničevali in preganjali. To je seveda sramota za te, ki so to izvajali, saj je vsaka otroška duša nežna in občutljiva na nasilje, ki ga doživlja.
To je bil en ekstrem, ki je samo dokazoval, kako močna je bila še Božja beseda, dosledno se je to izvajalo in ljudje so točno vedeli za posledice, če bodo živeli izven zakona, da bodo stigmatizirani pred ljudmi, družbo in pred predstavniki religije, bodisi krščanske, muslimanske ali kakšne druge religije.
Danes je vse to postalo kot nek mit, ti starodavni zakoni, kot neka daljna preteklost v smislu- ah, saj v tistih časih so bili zastareli, bili so okoreli dogmatiki, verski fanatiki...
Bodimo sproščeni, živimo kot nam paše!
Osebno sem za popolno strpnost, razen če se gre za nasilje nad otroki, starci, ženskami, moškimi, živalmi. Sem pa prepričana v Božjo besedo, ki je identična tako v krčanstvu kot v starodavnih Vedah, da je pač dobro upoštevati Božja navodila zaradi sebe, ne zaradi drugih. Da si prihraniš trpljenje v bodoče na večnem popotovanju duše.
Tako menim, da so te vrednote, kot jih učijo religije, prava stvar. S partnerjem nisi za kratkoročne koristi, kot jih dandanes prinaša zakonodaja za nelegalne zveze. To je božanska zaveza pred Bogom, ki naj traja do smrti tako v dobrem in slabem ter naj bo požegnana s strani Vsemogočnega.
Če ne dobiš prave osebe, si pač sam, živel boš bolj skromno, ne boš pa kršil teh starodavnih zakonov, ki so že lepo zapisani tako v Bibliji kot v Vedskih spisih.
Krščanstvo;
“Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola, da po medsebojni osebni podaritvi, ki je njima lastna in izključujoča, težita k občestvu njunih oseb. Tako se med seboj dopolnjujeta ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju (rojevanju) in vzgoji novega življenja.”
Vedski spisi;
degradacija zakonske skupnosti v železni dobi- kali yugi.
Zakonske zveze bodo sklepali na podlagi začasne privlačnosti. (Bhag.12.2.3.) Odnos med možem in ženo bo odvisen od tega kako sta si všeč.Šest mesecev po poroki se ločita, saj je bil zakon sklenjen na osnovi površinske privlačnosti, brez globljega razumevanja.
Privlačnost ta trenutek se naslednji trenutek sprevrže v odbojnost. To je dejstvo. Včasih so se ljudje poročali na osnovi astrološkega izračuna preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
ŠB- 5. del
Vsi peklenski planeti se nahajajo v srednjem predelu med tremi svetovi in Garbodaka oceanom. Nahajajo se na južni strani univerzuma.Na enem od teh planetov je zapor za ljudi, ki se ne držijo reguliranega zakonskega življenja. Moškega ali žensko, ki imajo seksualno zvezo z nedostojnim pripadnikom nasprotnega spola, Yamarajini služabniki kaznujejo v peklu, ki je znan po imenu Taptasurma. Tam bičajo te osebe. Moški je prisiljen, da objema kip ženske, ustvarjen iz žarečega železa, a ženska je prisiljena, da objema podoben kip moškega. To je kazen za nezakonsko spolnost.
Bhagavatam;
Marriages will be entered into on the basis of temporary attraction. (Bhag.12.2.3.) The relationship between husband and wife will depend on how much they like each other. Six months after marriage, they get divorced. pic.twitter.com/b7JGT8nI2c
Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;
Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.
Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.
Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
