Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Alfred Ford (rojen 1950 leta), je ameriški poslovnež in pravnuk Henrya Forda , ustanovitelja Ford Motor Company. Rojen v vplivni in ugledni družini, je v mladih letih začel preučevati raznorazne duhovne knjige. V enem intervjuju je dejal, da so edine knjige, ki so ga prepričale, knjige Šrila Prabhupade. Tako se je začel dopisovati z njim, prvič sta se srečala v Dallasu. Alfreda je Prabhupada prepričal kot človek, kot duhovni vodja in preko vzvišenih knjig čistega duhovnega znanja. Bil je očaran nad vsem, kar je spremljalo skromnega indijskega guruja. Odločil se je, da sprejme od njega iniciacijo, od takrat je znan v duhovnih krogih kot Ambarisha das. Ostal je zvest ISCKONU, gibanju Hare Krišna vse do današnjih dni. Postal je prepoznaven promotor in dobronamernik ter donator, ki je bil prisoten pri nakupu večjih templjev. Njegov največji oziroma vseživljenjski projekt je izgradnja največjega vedskega templja v Mayapurju, Vedski planetarij. Gre se za megalomanski projekt.
Šrila Prabhupadova vizija
Šrila Prabhupada je bil pravi vizionar. Vedno je imel zelo velike ideje za širjenje zavesti Krišne in idealne vedske kulture.
Ena od Šrila Prabhupadovih številnih daril svojim privržencem in celotnemu svetu je bila njegova podrobna vizija za tempelj vedskega planetarija. Šrila Prabhupada je imel jasno vizijo templja in jo je izrazil ob mnogih priložnostih. Želel je edinstven vedski planetarij, ki bi predstavil vedsko perspektivo življenja, vključno z gigantskim prikazom materialnega in duhovnega sveta, ki bi si ga lahko ogledali romarji na različnih ravneh med potovanjem skozi planetarij.
Zdaj tukaj v Indiji gradimo zelo velik vedski planetarij ... znotraj planetarija bomo zgradili ogromen, podroben model vesolja, kot je opisano v besedilu petega speva Srimad Bhagavatama. Znotraj planetarija bodo model preučevali opazovalci z različnih nivojev s pomočjo tekočih stopnic. Podrobne informacije bodo podane na odprtih verandah na različnih nivojih s pomočjo dioram, grafikonov, filmov itd.
1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
