Duša

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Samospoznano dušo taka zamenjava telesa ne zmede. (Bhagavad-gita 2.13)
 
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
 
Šrila Prabhupada v tem komentarju na ta verz pojasnjuje, da je vsako živo bitje individualna duša , katere telo se nenehno spreminja. Duša že v tem telesu prehaja iz otroštva, mladosti, starosti in takrat ,ko napoči trenutek smrti preide v novo telo in da takšna zamenjava telesa razumnega človeka ne zmede. Tako je razložil tudi Gospod Krišna, Arjuni naj ne tarna za svojimi sorodniki, ki jih bo ubil na bojišču. Naj jih gleda z zornega kota duhovnih duš, ki bodo samo zamenjala oblačila in ne kot minljiva telesa. Tisti, ki ni zmeden v takšnih trenutkih se imenujejo dhira in ima popolno znanje o položaju Nadduše in individualne duše. Tak modrec oz. samo spoznana duša je že transcendirala materialno naravo oz. gune materialne narave.
To so realizacije samo spoznanih duš. Kaj pa ostali? Kje smo mi na tej stopnji sam spoznanja? Zjutraj se zbudimo in se v mukah privlečemo do tuša in začne se nov dan. Še pred kratkim smo se zbudili iz gune nevednosti zdaj pa takoj skok v vrlino. Ali smo se res zbudili iz nevednosti ali se samo zdaj zavedamo, da še kar naprej sanjamo materialno življenje? Teoretično verjamemo vedskemu absolutnem znanju, da nismo to telo in um. Pogledamo se ogledalo in kaj sploh vidimo? Se vidim kot duša ali se vidim kot telo ? Kako lahko prepričam samega sebe, da nisem telo in um? Kaj mi ostane in za kaj se lahko primem?
 
Šrila Prabhupada v Šrimad Bhagavatamu v 3 spevu opisuje dušo, ki igra Boga oz. deluje z materialno zavestjo  kot človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo in pravi:« Tako delovanje je posledica vpliva slepilne energije in je podobno izkušnji spečega človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo. Obglavljeni v sanjah vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki mu v resnici odsekajo glavo, ne vidi ničesar več , kdor pa lahko svoje obglavljenje gleda, ima privide. Tudi živo bitje se globoko v sebi zaveda, da je večno podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, pa vendar si domišlja, da je Bog, ki je to zavest izgubil ob stiku z māyo. Tako razmišljanje je nesmiselno in je kot privid, da so nam odsekali glavo. Tako nam māya prekrije pravo zavest. Ker tako nenaravno uporništvo živemu bitju prinaša samo težave, bi morali razumeti, da se le z vdanostjo Gospodu lahko znebimo napačne predstave, da smo Bog«.
 
V Šrimad Bhagavatamu je več spevih napisano kako si lahko logično razložimo, da nismo to telo in ta um. Telo prehaja skozi več faz razvoja. Najprej se rodimo, rastemo, ustvarimo nekaj produktov, ostarimo in z smrtjo telesa izginemo v pozabo.
Duša, čeprav je v iluziji ve ,da v resnici ni telo, vendar pod vplivom lažnega ega zamenja svojo pravo identiteto z lažno. Vsak, ki poimenuje svoje dele telesa in kaže na njih pravi: »Moja roka, moja glava, moja noga.« Materialno telo brez duhovne zavesti bi samega sebe poimenovalo drugače npr. : »Jaz glava ,jaz noga itd.« Torej govorimo resnico ,ko poimenujemo dele telesa z moje. Vendar vseeno pod iluzijo mislimo, da smo to telo.
Delujemo paradoksalno, govorimo pravilno, vendar delujemo napačno. Drug logičen dokaz je ta, da opazovalec nikoli ni bil opazovano. Npr. če gledamo opazujemo nek predmet to še ne pomeni ,da smo mi ta predmet, ki ga opazujemo. Torej ,če gledamo svoje telo v ogledalu to še ne pomeni ,da smo mi to telo. Vendar pa ker je maya iluzija take narave, da dušo najprej prekrije z neznanjem potem pa jo potisne še globlje v iluzijo , duša ne more percipirati svoje prave narave. Duša je opazovalec v telesu in samo opazuje dogajanje polja delovanja (telo). Duša zaradi napačne identifikacije oz. neznanja smatra svoje polje delovanja kot končnega izvršilca dejanj in poskuša zadovoljiti svoja transcendentalna čutila skozi materijo. Lažni ego jo napelje na to zmoto in ker je ljubezen do Boga zamenjala za poželenje se je njena želja po služenju Boga preobrazila v poželenje in to poželenje jo prisili da deluje z materialno željo po uživanju materialne narave.
 
S svojim delovanjem pa si ustvarja karmo, s  katero trpi. Vendar, ker je duša opazovalec in v resnici nima nič z tem telesom to doživlja kot projekcija slike na filmskem platnu. Platno je um, film pa so samskare , ki so shranjene v njem in jih um prikazuje duši. Duša pod iluzijo misli ,da je glavni junak v tem filmu in se zaradi iluzije vživlja v vlogo telesa. Pravzaprav je v obolelem stanju in resnično trpi te bede materialnega življenja . Vendar, če se postavimo v vlogo opazovalca duše, ki nima nič z tem telesom se lahko vprašamo , ne kaj se dogaja ampak komu se dogaja? Odgovor je, da se dogaja telesu, ne nam duši. Materialno telo je podvrženo karmičnem procesu. Torej lahko zaključimo, da v resnici so to samo sanje, ki jih duša sanja in so začasne narave. V Bhagavad giti(3.27) je rečeno:
prakṛteḥ kriyamāṇāni guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā kartāham iti manyate
 
Duhovna duša, zmedena zaradi vpliva lažnega ega, misli, da je vršilec dejanj, katera v resnici opravljajo tri guṇe materialne narave.
Zaradi iluzije misli, da deluje neodvisno. V Bhagavad giti je jasno razloženo, da duša z svojo željo sproži pet dejavnikov dejanja in kateri je najbolj odločujoč. Delimo dva dejavnika. Materialni dejavni in končni dejavnik. Prvi materialni dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja ( polje delovanja/telo) drug dejavnik je karta ali vršilec dejanj. To je mat. zavest, ki jo odseva lažni ego nato preide v tretjo fazo, ko se zraven vpletejo še inštrumenti delovanja (karana ali čuti) in pa prizadevanje (cesta) napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Da pa bi se lahko telo premikalo in delovalo na željo duše pa je potreben končni dejavnik, To pa je Daivam ali vrhovni dejavnik ali Nadduša. Vse naše dejavnosti so odvisne od volje Paramatme, ki je glavni in odločujoči dejavnik. Šrila Prabhupada v Išo Panišadi v komentarju osme mantre pravi:
 
»Gospod vsako željo posameznega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj - potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov tudi podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja - vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti željnega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost«.
 
Na koncu lahko zaključimo, da v resnici nismo neodvisni in da smo pod popolno upravo dveh Gospodovih energij. Če se igramo vlogo Boga, smo pod upravo Gospodove zunanje energije (bhairanga shakti), če pa Mu služimo z ljubeznijo in vzamemo zavetje bhakti yoge, pa smo pod upravo Njegove notranje energije(transcendence) in smo pod Njegovo direktno zaščito. Svobodna volja, ki nam je dana, je v tej poziciji zelo omejena in ni takšna, kot si jo predstavljamo. Res je, da se nam izpolnjujejo trenutne želje po delovanju, Recimo, če si želim grešno delovati, nam bo to dovoljeno vendar za posledice delovanja odgovarjamo sami in zato ne smemo kriviti Boga, ko trpimo. Pravzaprav imamo malo manevrskega prostora. Ali se obrnemo k Krišni ali stran od Njega. Odločitev je naša.
OM TAT SAT
Sestavil : Sadacara dasa- vir-facebook
Vir: Srimad Bhagvatam, Bhagavad-gita, Sri Išopanišad
Rss feed za ta tag