Degeneracija in pravo znanje

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!

Posmej se, dobil si nekaj profita!

In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.

Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.

Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊

Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.

Citiram;

Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.

V  BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad  gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG,  saj jih zavaja  māyā  (iluzija).

Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.

Bhagavad gita  je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na  sveti spis.  Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.

Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.

V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .

Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«

 

Preberi celoten članek - Degeneracija in pravo znanje

Gospodova pesem- Bhagavad Gita

Avtor: Slogarca 1 komentar

Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.

Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost,  kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev  znanja.

Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.

Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je  v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;

"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…

Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.

V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.

Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;

Albert Einstein, znanstvenik

“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”

Mohandas K. Gandhi, revolucionar

“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”

Ralph Waldo Emerson, pesnik

“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”

Herman Hesse, pisatelj

“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”

Thomas Emerson, teolog

“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”

Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton

“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”

Johann Wolfgang von Goethe

“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Duša

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Samospoznano dušo taka zamenjava telesa ne zmede. (Bhagavad-gita 2.13)
 
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
 
Šrila Prabhupada v tem komentarju na ta verz pojasnjuje, da je vsako živo bitje individualna duša , katere telo se nenehno spreminja. Duša že v tem telesu prehaja iz otroštva, mladosti, starosti in takrat ,ko napoči trenutek smrti preide v novo telo in da takšna zamenjava telesa razumnega človeka ne zmede. Tako je razložil tudi Gospod Krišna, Arjuni naj ne tarna za svojimi sorodniki, ki jih bo ubil na bojišču. Naj jih gleda z zornega kota duhovnih duš, ki bodo samo zamenjala oblačila in ne kot minljiva telesa. Tisti, ki ni zmeden v takšnih trenutkih se imenujejo dhira in ima popolno znanje o položaju Nadduše in individualne duše. Tak modrec oz. samo spoznana duša je že transcendirala materialno naravo oz. gune materialne narave.
To so realizacije samo spoznanih duš. Kaj pa ostali? Kje smo mi na tej stopnji sam spoznanja? Zjutraj se zbudimo in se v mukah privlečemo do tuša in začne se nov dan. Še pred kratkim smo se zbudili iz gune nevednosti zdaj pa takoj skok v vrlino. Ali smo se res zbudili iz nevednosti ali se samo zdaj zavedamo, da še kar naprej sanjamo materialno življenje? Teoretično verjamemo vedskemu absolutnem znanju, da nismo to telo in um. Pogledamo se ogledalo in kaj sploh vidimo? Se vidim kot duša ali se vidim kot telo ? Kako lahko prepričam samega sebe, da nisem telo in um? Kaj mi ostane in za kaj se lahko primem?
 
Šrila Prabhupada v Šrimad Bhagavatamu v 3 spevu opisuje dušo, ki igra Boga oz. deluje z materialno zavestjo  kot človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo in pravi:« Tako delovanje je posledica vpliva slepilne energije in je podobno izkušnji spečega človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo. Obglavljeni v sanjah vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki mu v resnici odsekajo glavo, ne vidi ničesar več , kdor pa lahko svoje obglavljenje gleda, ima privide. Tudi živo bitje se globoko v sebi zaveda, da je večno podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, pa vendar si domišlja, da je Bog, ki je to zavest izgubil ob stiku z māyo. Tako razmišljanje je nesmiselno in je kot privid, da so nam odsekali glavo. Tako nam māya prekrije pravo zavest. Ker tako nenaravno uporništvo živemu bitju prinaša samo težave, bi morali razumeti, da se le z vdanostjo Gospodu lahko znebimo napačne predstave, da smo Bog«.
 
V Šrimad Bhagavatamu je več spevih napisano kako si lahko logično razložimo, da nismo to telo in ta um. Telo prehaja skozi več faz razvoja. Najprej se rodimo, rastemo, ustvarimo nekaj produktov, ostarimo in z smrtjo telesa izginemo v pozabo.
Duša, čeprav je v iluziji ve ,da v resnici ni telo, vendar pod vplivom lažnega ega zamenja svojo pravo identiteto z lažno. Vsak, ki poimenuje svoje dele telesa in kaže na njih pravi: »Moja roka, moja glava, moja noga.« Materialno telo brez duhovne zavesti bi samega sebe poimenovalo drugače npr. : »Jaz glava ,jaz noga itd.« Torej govorimo resnico ,ko poimenujemo dele telesa z moje. Vendar vseeno pod iluzijo mislimo, da smo to telo.
Delujemo paradoksalno, govorimo pravilno, vendar delujemo napačno. Drug logičen dokaz je ta, da opazovalec nikoli ni bil opazovano. Npr. če gledamo opazujemo nek predmet to še ne pomeni ,da smo mi ta predmet, ki ga opazujemo. Torej ,če gledamo svoje telo v ogledalu to še ne pomeni ,da smo mi to telo. Vendar pa ker je maya iluzija take narave, da dušo najprej prekrije z neznanjem potem pa jo potisne še globlje v iluzijo , duša ne more percipirati svoje prave narave. Duša je opazovalec v telesu in samo opazuje dogajanje polja delovanja (telo). Duša zaradi napačne identifikacije oz. neznanja smatra svoje polje delovanja kot končnega izvršilca dejanj in poskuša zadovoljiti svoja transcendentalna čutila skozi materijo. Lažni ego jo napelje na to zmoto in ker je ljubezen do Boga zamenjala za poželenje se je njena želja po služenju Boga preobrazila v poželenje in to poželenje jo prisili da deluje z materialno željo po uživanju materialne narave.
 
S svojim delovanjem pa si ustvarja karmo, s  katero trpi. Vendar, ker je duša opazovalec in v resnici nima nič z tem telesom to doživlja kot projekcija slike na filmskem platnu. Platno je um, film pa so samskare , ki so shranjene v njem in jih um prikazuje duši. Duša pod iluzijo misli ,da je glavni junak v tem filmu in se zaradi iluzije vživlja v vlogo telesa. Pravzaprav je v obolelem stanju in resnično trpi te bede materialnega življenja . Vendar, če se postavimo v vlogo opazovalca duše, ki nima nič z tem telesom se lahko vprašamo , ne kaj se dogaja ampak komu se dogaja? Odgovor je, da se dogaja telesu, ne nam duši. Materialno telo je podvrženo karmičnem procesu. Torej lahko zaključimo, da v resnici so to samo sanje, ki jih duša sanja in so začasne narave. V Bhagavad giti(3.27) je rečeno:
prakṛteḥ kriyamāṇāni guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā kartāham iti manyate
 
Duhovna duša, zmedena zaradi vpliva lažnega ega, misli, da je vršilec dejanj, katera v resnici opravljajo tri guṇe materialne narave.
Zaradi iluzije misli, da deluje neodvisno. V Bhagavad giti je jasno razloženo, da duša z svojo željo sproži pet dejavnikov dejanja in kateri je najbolj odločujoč. Delimo dva dejavnika. Materialni dejavni in končni dejavnik. Prvi materialni dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja ( polje delovanja/telo) drug dejavnik je karta ali vršilec dejanj. To je mat. zavest, ki jo odseva lažni ego nato preide v tretjo fazo, ko se zraven vpletejo še inštrumenti delovanja (karana ali čuti) in pa prizadevanje (cesta) napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Da pa bi se lahko telo premikalo in delovalo na željo duše pa je potreben končni dejavnik, To pa je Daivam ali vrhovni dejavnik ali Nadduša. Vse naše dejavnosti so odvisne od volje Paramatme, ki je glavni in odločujoči dejavnik. Šrila Prabhupada v Išo Panišadi v komentarju osme mantre pravi:
 
»Gospod vsako željo posameznega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj - potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov tudi podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja - vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti željnega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost«.
 
Na koncu lahko zaključimo, da v resnici nismo neodvisni in da smo pod popolno upravo dveh Gospodovih energij. Če se igramo vlogo Boga, smo pod upravo Gospodove zunanje energije (bhairanga shakti), če pa Mu služimo z ljubeznijo in vzamemo zavetje bhakti yoge, pa smo pod upravo Njegove notranje energije(transcendence) in smo pod Njegovo direktno zaščito. Svobodna volja, ki nam je dana, je v tej poziciji zelo omejena in ni takšna, kot si jo predstavljamo. Res je, da se nam izpolnjujejo trenutne želje po delovanju, Recimo, če si želim grešno delovati, nam bo to dovoljeno vendar za posledice delovanja odgovarjamo sami in zato ne smemo kriviti Boga, ko trpimo. Pravzaprav imamo malo manevrskega prostora. Ali se obrnemo k Krišni ali stran od Njega. Odločitev je naša.
OM TAT SAT
Sestavil : Sadacara dasa- vir-facebook
Vir: Srimad Bhagvatam, Bhagavad-gita, Sri Išopanišad
Rss feed za ta tag