Ljubi domek dobrega goloba
Dober golob si je zavzeto spletel gnezdece za svojo ljubko družino. Tej družini je pripadala tudi nežna in ljubeča mati golobica. Kmalu so na svet prišli otročki, štirje po vrsti.
V domeku je zavladala družinska harmonija, nežnost, toplina in varnost. Vse to je okoli sebe razdajal gospodar gnezda; iz njega sta žareli karizma in topla ljubezen do družine. Sreči ni bilo konca, življenje je dišalo po sladkem, po varnem, po mirnem zavetju.
Žal je na tem svetu tako, da se dobro prepleta s slabim, da sreči sledi nesreča in da so redki trenutki brez valov bridkosti, ki so tokrat zadeli očeta goloba. Začel je hirati, vidno hujšati, kmalu pa je postalo jasno, da mu ni več pomoči.
Gledati njegovo neizmerno skrb, ki je izražala nepopisno tesnobo, je bolelo vse prisotne: »Kaj bo z mojimi otroci, ko odidem? Bodo srečni, varni? Si bodo spletli svoja družinska gnezda?«
V agoniji odhoda je njegovo srce trepetalo v bolečini in neizmernem upanju, da bodo njegovi najdražji varni in srečni. Njegov odhod je pustil posledice; rane so bile globlje, kot je bilo takrat videti. Zaznamovale in določile so vso preostalo družino, ki se nikoli več ni zares pobrala.
In kot se rado zgodi, ko je družina šibka, ko je drevo bolno, ga začne preraščati bršljan. Pojavijo se raznorazni dušebrižniki, ki navzven delujejo dobronamerno, v resnici pa škodujejo, razbijejo in uničijo še tisto, kar je ostalo.
Družina je postala šibka; nekateri so odšli iz gnezda, dva pa sta ostala. Skrbela sta za ostarelo mater golobico, ki je bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Včasih ji je zadrhtel glas: »A nikogar ni … Kako, da ni nikogar?«
Ob tej njeni bolečini sta otroka otrpnila in obstala kot okamnela — le kako potolažiti to obupano, ranjeno srce, ki trepeta od žalosti?
Eden od otrok jo je objel: »Saj sem jaz tu, ne skrbi.«
Lice golobice se je razjasnilo. Otrok, ki jo je objel, si nikoli ne bi odpustil, če ne bi zakrpal te luknje žalosti v srcu trpeče matere.
Kmalu je omahnila tudi ona. Starost jo je odnesla v smrt. Gnezdo je postalo opustošeno, vse je razpadlo — še tisto malo, kar je ostalo.
In reka življenja je tekla naprej; na srečo s seboj odnaša tudi bolečino, žalost in trdosrčnost, ki jih prinaša življenje.
Vsi otroci golobje družine pa so od staršev dobili nekaj, česar se ne da kupiti ne z zlatom ne s kopičenjem bogastva. To je čist dragulj v srcu, sestavljen iz ponižnosti, dobrote in nepokvarjenosti. In na koncu vsakdo odnese s seboj na oni svet samo to — to in ničesar drugega.
✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 127,1 ✧
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji.«
✧ 𝟙 𝓚𝓸𝓻𝓲𝓷č𝓪𝓷𝓸𝓶 13,4–7 ✧
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen;
ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje.
Ni brezobzirna, ne išče svojega,
ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«
✧ 𝓔𝓿𝓪𝓷𝓰𝓮𝓵𝓲𝓳 𝓹𝓸 𝓜𝓪𝓽𝓮𝓳𝓾 6,19–21 ✧
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.
Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
✧ 𝓟𝓼𝓪𝓵𝓶 23,1–4 ✧
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče,
k mirnim vodam me vodi in poživlja mojo dušo.
Tudi če bi hodil po dolini smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj;
tvoja palica in tvoja opora me tolažita.«
✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿
❁ 𝓫𝓮𝓵𝓸 𝓼𝓻𝓬𝓮, 𝓹𝓮𝓼𝓮𝓶 𝓲𝓷 𝓶𝓲𝓻 ❁
✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿
❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀
✾ 𝓹𝓸𝓴𝓸𝓳 · 𝓭𝓸𝓫𝓻𝓸𝓽𝓪 · 𝓵𝓳𝓾𝓫𝓮𝔃𝓮𝓷 ✾
❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀ ✿ ❀
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
