Ljubi domek dobrega goloba

Avtor: Slogarca 4 komentarji

Živel je ljubeznivi, ponižni in dobri golob, ki si je zavzeto spletel gnezdece za svojo ljubko družino. Tej družini je pripadala tudi nežna in ljubeča mati golobica, kmalu so na svet prišli otročki, štirje po vrsti.

V domeku je zavladala družinska harmonija, nežnost, toplina, varnost. Vse to je razdajal okrog sebe gospodar gnezda, iz njega je žarela karizma in topla ljubezen do družine. Sreči ni bilo konca, življenje je dišalo po sladkem, po varnem, po mirnem zavetju.

Žal žal je na temu svetu tako, da se dobro prepleta s slabim, da sreči sledi nesreča, da so redki trenutki brez valov bed, ki so tokrat zadele očeta goloba. Začel je hirati, vidno hujšati, razvidno je kmalu bilo, da mu ni pomoči.

Gledati njegovo neizmerno skrb, ki je izražala nepopisno tesnobo, je bolela vse prisotne- kaj bo z mojimi otroci, ko odidem? Bodo srečni, varni, si bodo spletli družinska gnezda?

V agoniji odhoda je njegovo srce samo v tesnobi trepetalo v bolečini, v neizmerni nadi, da bodo njegovi najdražji varni in srečni. Njegov odhod je pustil posledice, rane so bile bolj globoke, kot je bilo vidno takrat. Zaznamovale, determinirale so vso preostalo družino, ki se nikoli ni več pobrala. 

In kot se rado zgodi, ko je družina šibka, ko je drevo bolno, ga začne zajedati bršljan, pojavijo se raznorazni dušebrižniki navzven, ki škodujejo, razbijejo, uničijo še to, kar je ostalo.

Družina je postala šibka; nekateri so odšli iz gnezda, dva sta ostala. Skrbela sta za ostarelo mater golobico, ki je bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Včasih ji je zadrhtel glas: »A nikogar ni … kako, da ni nikogar?«

Ob tej njeni bolečini sta otroka otrpnila in obstala kot okamnela – le kako potolažiti to obupano, ranjeno srce, ki trepeta od žalosti?

Eden od otrok jo je objel: »Saj sem jaz tu, ne skrbi!«

Lice golobice se je razjasnilo. Otrok, ki jo je objel, si nikoli ne bi odpustil, če ne bi zakrpal to luknjo žalosti v srcu trpeče matere.Kmalu je omahnila tudi ona v smrt, starost jo je odnesla. Gnezdo je postalo opustošeno, vse je razpadlo, še tisto, kar je ostalo.

In reka življenja je tekla naprej, na srečo odnaša tudi bolečino, žalost, trdosrčnost, ki ga prinaša življenje.

Vsi otroci golobje družine pa so dobili od staršev nekaj, kar se ne da kupiti z zlatom niti ne kupčkanjem na kup, to je čisti dragulj v srcu, ki je sestavljen od ponižnosti, dobrote, nepokvarjenosti. In na koncu nese vsakdo samo to na drugi svet, to in nič drugega.

Sveto pismo- Matej-6-19-21

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«

 

 

Preberi celoten članek - Ljubi domek dobrega goloba

Rss feed za ta tag