Iskrenosti je danes bolj malo. Vse je prežeto z igranjem, manipulacijo, hinavščino, ker je pač za večino ljudi to lažja pot.
iskrenost ima vedno svojo ceno, odkriti imajo manj privržencev, za njih sledi večja izolacija, manj sprejetosti. Ok, realno gledano, včasih moraš biti malo neiskren, da ne razžališ osebe, ki je morda bolna, pa ji ne moreš brutalno reči v obraz, zgledaš strašno slabo!
Tu nastopi seveda diplomacija in dobre manire ter vsaj minimalna kultura.
Te drobne, neiskrene besede, ki imajo za cilj le to, da osebi ohranimo nasmešek na obrazu in upanje v srcu, niso nikakor slabe, so človeške, izražajo toplino v srcu, ki nam ne da, da bi bili surovi.
Bolj je moteče, kako malo sočloveku še znamo privoščiti srečo in uspeh, kako znamo biti zavidni, kako so vse prijateljske vezi, sploh v višjih, pa tudi nižjih krogih- zlagane.
Med ljudmi, ki imajo več od povprečja, ni videti neke silne ljubezni. Tam vlada slabo prikrita tekmovalnost in dičenje z uspehi ter slaba volja, ko nekdo ima še več, ker pride do razočaranja, zakaj imam jaz manj?
Pohvale sicer dežujejo, videti je, da se imajo, a se nimajo, kajti malokdo v resnici privošči uspeh. In le redki so resnično nesrečni, če v teh rivalskih krogih pride do padca statusa nekoga izmed njih ali bolezni. V bistvu je zelo težko živeti v takem svetu neiskrenosti, kjer vsakdo preži na tvoj neuspeh in se le malokdo veseli tvojih dosežkov.
Ko si na tleh, vse odide, ostanejo samo najbolj redki, ki te imajo res radi. In ni zastonj ta pregovor, da v stiski spoznaš prijatelja.
In slabo situiranim je tu lažje, ker tu ni tekmovalnosti, je pa izobčenje, še vedno slabo prikriti kastni sistem kljub sloganom o enakopravnosti. A vseeno je lažje tistim, ki imajo manj, saj so vsaj osvobojeni zavisti soljudi, ki jo je bolj subtilnemu zelo lahko razbrati in dojeti.
Še vedno pa ostaja žalostno dejstvo, da je tako zelo malo še ljubezni in spoštovanja med soljudmi.
Naj bo naš cilj, tudi moj, v novem letu 2026, da se veselimo sreče drugih, kot bi bila naša lastna in da smo nesrečni ob nesreči drugega, kot bi se nam zgodilo nekaj slabega. In da tako čutimo do vsakogar, pa naj ga imamo radi ali manj radi. Da bi zaživel duh ljubezni v naših srcih in nam pomagal razsvetliti s svetlobo dobrega ta naš planet.
Let our goal, mine too, in the new year 2026 be to rejoice in the happiness of others as if it were our own and to be unhappy at the misfortune of others as if something bad were happening to us.https://t.co/snGgHOHcTIpic.twitter.com/xV6HIOcfb0
Gita Daily- tu je vse to lepo opisano preko učenj starodavnih Ved;
Naša materialistična družba nam postavlja posvetne cilje, kot so občutki, odnosi, položaji ali imetje. Ker je število ljudi, ki si prizadevajo za te cilje, tako veliko, je nastala konkurenca pogosto podobna dirki.
V tej tekmi pogosto končamo kot poraženci. Toda tudi če zmagamo, kaj sledi? Čutimo vznesenost, a ta občutek je mučno kratkotrajen. Kmalu nas materialistična kultura spodbudi, da hitimo proti nekemu drugemu cilju. Tudi če dosežemo ta cilj, se tudi to izkaže za razočaranje. Zakaj? Ker nas kultura prepričuje, da sreča leži tam nekje, v dokazovanju, da smo boljši od drugih glede na prevladujoče predstave o tem, kdo je najboljši.
Prabhupada je to slikovito opisoval, ta neusmiljeni boj za prevlado in preživetje, da to spominja na živalski svet, kjer vlada utrka štakora.
Bhagavad-gita opisuje materialistično miselnost, da je pridobivanje posvetnih dobrin glavni smisel življenja. Naslednji verz poudarja, da takšni ljudje ostajajo ujeti v mrežo neomejenih želja.
Seveda se kljub življenju v tekmovalni družbi konkurenci ne moremo izogniti. Lahko pa se izognemo temu, da bi naš status v tej konkurenci določal našo lastno vrednost. Ali ni naše življenje namenjeno nečemu boljšemu od bežnega navdušenja nad tem, da smo najboljši v glamurozni dirki?
Da, odgovarja modrost Gite.
Namenjeni smo temu, da spoznamo svojo identiteto kot duhovna bitja in uživamo v globokem zadovoljstvu, ki ga prinaša razvijanje naše predane povezave s Krišno, čigar delci smo večno. Nato lahko uporabimo svoje božje dane talente za konstruktivne prispevke. Pomagamo lahko zgraditi boljši svet, svet, kjer lahko ljudje bolje dostopajo do notranje duhovne izpolnitve.
Gita nam torej pomaga najti smisel in veselje ne v dokazovanju, da smo boljši od drugih, temveč v deljenju boljšega življenja zunanjega prispevka in notranjega zadovoljstva z njimi.
Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas spremlja še sreča. Vse jemljemo kot samo po sebi umevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti. V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti.
Kot bi se potopili v val, pa se spetdvignili na površje in že nas spetpreplavi nov val, tistetrenutke, ko smo nad gladino, pa enačimo s srečo, čepravnikoli ne vemo, kdaj nas spetpotopi v kakšnotegobomaterialneeksistence. Te bede so mešane, lahkodoživljamo niz psihičnih in fizičnihtegob, pa smo sorazmerno še vednotrdoživiborci na nogah, lahko nas pa samo ena sekundarani in poškodujebolj kot vseživljenjskemajhnepraske, ki so še obvladljive.
S tem mislim to, da lahko samo ena sekunda v gorah, na cesti, srčne in možganske kapi, mnogoterepoškodbe ali tudi nekatere bolezni, ki so zmožne, da ti dejansko v sekundilahkouničijo ali otežijo vse življenje, da postanešhrom, slep, neštetokratzlomljen in ranjen.
we can experience a series of psychological and physical ailments, but we are still relatively hardy fighters on our feet, and just one second can hurt and damage us more than a lifetime of small scratches that are still manageable.https://t.co/yxrEyW3vGLpic.twitter.com/QqygyADEt0
Kako si lahkosrečen, če ti življenje da le tu pa tam kozarčekgrenkega, a te pusti še opravilnosposobnega, srečen v primerjavi s tistimi, ki jim lahko v sekundiodvzameusoda več, kot bo vzelatebi vse življenje.
Tu se spomnimslavnega Michaela Schumacherja, ki je doživeltragičnonesrečo med smuko v Meribelu. Nesreča, zaradikatere je dobilhudepoškodbeglave, po katerih še danesokreva, njegovozdravstvenostanje pa še vednoostajaskrbnovarovanaskrivnost. Tolikokokrat bi se lahkopoškodoval na dirkah, a ena samasekunda mu je končalasrečno in bogatoživljenje in ga pustila v nedvomnotežkemstanju, kjer je skritpredjavnostjo.
Zato je trebablagoslavljativsak dan, uro, leto, ko smo še zmožniuživati vse lepo, kar nas obdaja v sorazmernemzdravju in dobrempočutju. Nikoli ne smemobitinehvaležni in se fokusirati na malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotnonaklonjeno.
Ni vredno biti vznemirjen zaradi kakšne posvetne stvari, ki ti je tako ali tako dana le za kratek čas na posodo. Vsak dan užiti vse lepo in dobro, kar nas obdaja, narediti kakšno dobro delo, se smejati in iztržiti iz dneva največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.
Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!
Posmej se, dobil si nekaj profita!
In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.
Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.
Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊
These days, I'd tell someone to carry a tear gas can with them, so they don't try so hard to get too close to something they want - objects of desire come in all shapes and sizes. A little tear gas can and you're flying away~https://t.co/43sKpwbR9Rpic.twitter.com/xYWACEHqz1
Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.
Citiram;
Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.
V BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG, saj jih zavaja māyā (iluzija).
Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.
Bhagavad gita je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na sveti spis. Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.
Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.
V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .
Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«
Človek se v stiski zateče k vsem metodam zdravljenja. Najprej je seveda uradna medicina, dobro da jo imamo, kajti pri vseh žavbah in čajčkih boš popolnoma nemočen ob zlomih denimo ali nesrečah brez neprecenljivega medicinskega osebja, ki rešuje življenja in sestavi telo nazaj do končne zazdravitve.
O tem bi lahko veliko povedali naši predniki, saj so jih najbolj banalne bolezni, kot denimo slepič ali poškodba spravile v prerani grob. Torej vselej in vedno uradna medicina na prvem mestu, ko pa bolezen že udari, je človek že tako naravnan, da nagonsko išče vsakršno pomoč. Vsakršno, samo da ne bi bolelo!
Tu imamo na izbiro poplavo raznoraznih pomoči, od bioenergetikov, takih in drugačnih zdravilcev, ter zgolj domača mazila, kapljice in raznorazne tinkture. Včasih pride na žalost tudi do zlorab, ko zdravilci, ki so šarlatani ali zgolj brez vsakršne etike olupijo reveža, ki je že skorajda na smrtni postelji za kupe denarja. Tako pridejo potem v medije žalostne zgodbe užaloščenih svojcev, ki so izgubili drago osebo, ki je pred smrtjo še v brezupu potrošila vse prihranke, nekateri pa so jemali celo kredite. Tu se spomnim tudi žalostne zgodbe pokojnega Janeza Drnovška, ki je tudi pred smrtjo poskusil vse, a je bilo žal vse zaman. Nihče ne more premagati nepremagljive narave, ko se le ta odloči, da te bo uničila z boleznijo, je žal velikokrat vse zaman.
What is also extremely effective is Mr. Konc's spruce ointment, known as Smrekovit. It really helps with back pain, spine pain, muscles, and also helps with warts, colds, skin diseases... https://t.co/Vuky857EPzpic.twitter.com/b0vTH21840
Tudi jaz sem se že soočila z blažjimi zdravstvenimi problemi, kar je pri meni preverjeno delovalo in lahko izjemno pohvalim, je denimo navaden ingverjev čaj z limono, ki učinkovito preprečuje prehladna obolenja. Pomaga tudi dieta Johane Budwig, ki je sicer zelo stroga, a lahko dodamo samo delček iz niza njenih biserov znanja. Lahko recimo kdaj zamešamo skuto z lanenim oljem, ali zmeljemo laneno seme in zmešamo z medom. Vsekakor koristno in nam ne bo nič škodovalo!
Kar je tudi izredno učinkovito, je smrekovo mazilo gospoda Konca, znano po imenu Smrekovit. Resnično pomaga pri bolečinah v križu, hrbtenici, mišicah, pomaga tudi za bradavice, prehlade, kožna obolenja.... Prekrasno naravno zdravilo, ki nam ga podarja vsemilostna mati narava brez stranskih učinkov!
Dodajam še ayurvedske nasvete za zdravje-
V enem obroku ni dobro mešati kuhane in surove hrane. Surova ali presna hrana namreč potrebuje več časa za prebavo, kuhana pa manj. Če ju mešamo, hrana dlje časa ostane v želodcu, povzroča občutek teže in utrujenost.
Ni dobro jesti skupaj sveže hrane in ostanke.
Ne pijte mrzle pijače.
Ni priporočljivo jesti 3 ure pred spanjem.
Bodite pozorni na svoje misli, ko pripravljate hrano. Naj bodo pozitivne. Nikar ne kritizirajte hrane, ko jo jeste ali pripravljate!
Dobro je piti prekuhano vodo skozi cel dan. En kozarec na uro, počasi in v sedečem položaju.
Ni dobro piti manj kot 30 minut pred obrokom ali manj kot 1 uro po obroku.
Ni dobro mešati vročega in mrzlega (denimo vroče kave in mrzlega mleka).
Prav tako ni dobro mešati mrzle pijače in mastne hrane (npr. masten zrezek in hladno pivo ali ocvrt krompir in mrzla pijača). Olje se v stiku z mrzlo pijačo zgosti in se nabira v črevesju ter v želodcu.
Po ayurvedi ni dobro, da se tuširamo takoj po športnih aktivnostih, počakati bi morali vsaj 20-30 minut. Če je telo segreto, je mrzel tuš šok za telo, zato ayurvedski specialist tudi odsvetuje takojšnje tuširanje z mrzlo vodo po savni.
Ko se tuširamo, bi morali najprej zmočiti noge in nato počasi do glave. Nikakor pa se ni dobro politi prvo po glavi, saj je glava center živčnega sistema, ki tako doživi šok.
Odsvetuje se sedenje s prekrižanimi nogami.
Za aknasto kožo se svetuje gel iz aloa vere (najbolje kar iz rastline).
Kadar imamo težave s sinusi, prehladom ali zamašenim nosom, zavremo vodo, vanjo dodamo baziliko ali meto in nato vdihavamo blagodejno aromatično paro.
Imunsko odpornost okrepi grgranje tople vode, ki ji primešamo ščepec soli in pol jedilne žlice kurkume.
Pri težavah s sklepi bo morda pomagal čaj iz brezovih listov. Posušene brezove liste prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut. Pijemo zjutraj in zvečer.
Torej da bi vsi ostali zdravi, v bolezni pa da bi si pomagali z uradno in alternativno medicino, to želim vsem nam, ker vsak kdor izkusi, se bo strinjal, da ga ni večjega sovražnika od bolečine!
Ta te ohromi, blokira ti življenje in te prizemlji, da končno razumeš, kaj ti hočejo povedati starejši, ko ti rečejo, samo da bo zdravje, potem imaš vse!
Naravno je čutiti strah pred neznanim, ki nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Kar zadeva smrt, jo lahko povzroči tudi pričakovanje težav, ki spremljajo sam proces umiranja, kot so neozdravljiva bolezen, slabost, bruhanje in celo strah pred zapuščanjem bližnjih. Na strah lahko vpliva tudi žalost družine, ki obkroža umirajočo osebo, ali brezup zdravnikov ali medicinskih sester, ki menijo, da jim ni uspelo ohraniti osebe pri življenju.
Vendar pa lahko umiranje s smrtjo razbremeni bolno telo. Smrt ni sovražnik, ampak naravni del življenja, del našega obstoja, prehod med ravnmi resničnosti. Smrt je v harmoniji z naravo, tako kot drevo jeseni izgubi listje. Ne mislimo, da je nepravično, da drevo pozimi zaspi, niti ne mislimo, da ni več popolnoma živo. Podobno, če bolnik umre kljub vsem vloženim prizadevanjem, zdravniki in medicinske sestre ne bi smeli misliti, da so spodleteli. Morda je bolje, da osebo pustimo mimo, kot da jo silimo, da še naprej živi v telesu, ki trpi. Z drugimi besedami, morda je bolje, da se sprijaznimo s smrtjo, kot pa da jo poskušamo premagati. Proces umiranja je lahko težaven, vendar je začasen.
Najbolje je, da svojo zavest osredotočimo na to, kaj nam bo pomagalo doseči naš najvišji cilj po smrti. Seveda je morda žalostno zapustiti dom in ljubljene, toda če se selimo v večji in lepši dom, zakaj bi obžalovali? To je srečen dogodek. Takšen odnos nam lahko pomaga, da odvrnemo pozornost od bolečine, ki jo morda čutimo. Negotovost našega naslednjega cilja je glavni vzrok za strah pred smrtjo. Če se tako počutite, bodite predani in vedite, da vas bo usoda ali Bog postavila v situacijo, kjer se boste najbolje naučili, kar morate. Vesolje temelji na sočutju.
Nismo tukaj zaradi kazni, ampak zaradi naše želje po izkušnji materialnega obstoja in fizičnega čutnega užitka. Namen življenja je, da se naučimo več o sebi in o tem, kdo smo. Smrt ni le stvar staranja, bolezni in končne smrti. Naravna smrt nastopi, ko v tem življenju opravimo tisto, kar smo morali narediti. Morda smo želeli narediti več, toda ko opravimo, kar smo morali narediti, gremo naprej. Narava bo poskrbela, da zapustimo to raven. Življenje je učilnica, kjer se učimo, se učimo in opravljamo preizkuse. Morda smo se pripravljeni učiti ali ne. Morda sodelujemo ali ne. Lahko se vedno znova soočamo z istimi preizkusi, dokler se ne naučimo vseh lekcij, potrebnih za prehod na naslednjo raven. Izbira je naša.
However, dying can relieve the burden on a sick body. Death is not an enemy, but a natural part of life, a part of our existence, a transition between levels of reality. Death is in harmony with nature, just as a tree loses its leaves in autumn.https://t.co/jcCZyzMpUOpic.twitter.com/hBe3yvAnPr
In če ste padli na preizkusu, ne skrbite. Pojavile se bodo nove priložnosti. Opustite strah in dovolite Bogu, da vas postavi v situacijo, kjer boste najbolj uspevali. Zaupajte, da bo Bog poskrbel za vas. Dosegli boste, kar se morate naučiti in doseči. Morda ne bo tako, kot ste si predstavljali ali pričakovali, vendar bo to za vaše končno dobro, ki je vedno boljše od tistega, kar smo pričakovali, ali celo več od tistega, kar morda trenutno razumemo, bodite odprti za to. Ko se bo bližal trenutek zapustitve telesa, se bodo pojavila številna spoznanja, ki vas lahko vodijo in vam dajo vpogled v pravi duhovni namen, ki ste ga imeli v tem življenju in ga boste imeli v naslednjem. Medtem ko o tem premišljujete, molite in iščite vodstvo. Opustite svoja pričakovanja in dovolite Bogu, da vam pokaže pot. Strah pred smrtjo kaže na napačno razumevanje življenja. To je strah pred spoznanjem našega pravega jaza, ki presega identifikacijo s telesom. Mnogi se obotavljajo soočiti z njim. Če človek ni poznal ničesar drugega kot svojo fizično identiteto, ga lahko že sama misel na izgubo telesa prestraši. Toda kako lahko kdo misli, da telo obstaja, ko je očitno, da je v ta začasni svet prišel z rojstvom in ga mora zapustiti v trenutku smrti?
Vse naše imetje, odnosi, celo naši talenti in spretnosti so začasni. Kako so lahko naša telesa kaj drugega? Če se bojimo smrti, je to kot da bi se bali opustiti stara in ponošena oblačila. V tem smislu je um glavni vzrok strahu in trpljenja. Vendar pa je isti strah in tesnoba lahko blagoslov, ker kaže, kako se um oklepa želenega modela, kako bi morale biti stvari. Um projicira svojo lastno resničnost in zaznave na zunanji svet. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih predstavljali, jih um težko sprejme in zato trpimo. Da bi izkusili osvoboditev od trpljenja, moramo preseči svoje navezanosti, ego in želje. Na ta način ima zavedanje o bližajoči se smrti pomembno vlogo, saj nam pomaga preseči začasne posvetne navezanosti s povečanjem našega napredka in lastnosti, ki nam jih ponuja naš obstoj v različnih telesih na različnih ravneh zavesti. Pomembno je razumeti, da se nam ni treba bati smrti, ker smo vsi nesmrtni. To je očitno.
Vsako zimo drevesa, rastline in trava skoraj umrejo, da bi preživeli. Pomlad je oživela. Tudi če se les spremeni v prah, je na njem, da razvije novo življenje z ostanki. Tudi če se voda iz vodnih teles posuši, para, ki tako nastane, ustvari oblake, ki izlivajo vodo za novo življenje. Priča smo številnim spremembam iste energije. To je neskončen krog, katerega del smo vsi. Podobno kot ko pride do smrti, naše fizično telo izgine, toda naše življenje se nadaljuje na neki drugi ravni. Tako skozi smrt pride obnova.
Kot je zapisano v starodavni Bhagavad-giti: »Nikoli ni bilo časa, ko jaz (Vrhovno bitje) ne bi obstajal, niti ti, niti v prihodnosti nihče od nas ne bo prenehal obstajati.« (Bg. 2.12)
In nadalje: »Nobeno orožje ne more preseči duše. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, niti veter je ne more posušiti. Te osebne duše ni mogoče zlomiti, stopiti, zažgati ali izsušiti. Je večna, vseprisotna, nespremenljiva, negibna in večna. Pravijo, da je duša nevidna, nepredstavljiva in nespremenljiva.
Ker to vemo, ne bi smeli objokovati telesa.« (Bg. 2.23–25)
Duša prevzame oblike za svoje izkušnje v materialnem svetu, vendar je nikoli ne moremo ubiti niti ne umre, ampak še naprej obstaja, ko telesa postanejo neuporabna. Smrt nas razbremeni in osvobaja nakopičenih navezanosti, položajev in površnih želja. Pokaže nam, kaj je nepomembno, tako da nas vodi k opuščanju stvari, ki nam ne morejo pomagati ali nas odvračajo od razumevanja, kdo v resnici smo. Čeprav smo tukaj, da izkusimo nešteto vidikov materialnega obstoja, ne bomo nikoli razumeli svoje duhovne identitete, če se vanje preveč zapletemo. Smrt nas sili, da se spoprimemo z minljivim in ga spustimo. Je naslednji korak v procesu učenja, ko se približujemo temu, kdo v resnici smo. Žal se nam smrt, če smo preveč navezani na telo, položaj, imetje in odnose, lahko zdi kot kruta kazen. Vendar pa je lahko darilo, celo blagoslov.
Ko bomo razumeli, da smo vsi duhovna in nesmrtna bitja, bomo razumeli, da kljub izginotju telesa življenje teče naprej. Tako se bomo osvobodili strahu in se bomo v miru gibali proti smrti. Razumeli bomo, da ni smrti, ampak le napredek navzgor, v katerem postajamo vedno bolj popolna bitja, ki se nenehno učijo za višji namen. Smrt je le konec ene stopnje in prehod v naslednjo. Edino, kar nas upočasnjuje pri našem napredku, je pomanjkanje vere v Vrhovno bitje in naše oklevanje, da bi se zanašali nanj. Za materialista, ki se boji izgubiti vse, je smrt kot železni objem, oblika Vrhovnega, ki ga sili k predaji. Toda za duhovno napredno osebo je smrt kot nežen dotik Boga, ki ga vodi domov. Ljubezen do Boga odstrani ves strah pred smrtjo, saj se z njeno pomočjo ponovno združimo z Vrhovnim prijateljem. S takim duhovnim razumevanjem lahko najdemo smisel umiranja. Naslednja molitev nam lahko pomaga, da se osvobodimo strahu pred smrtjo in se prostovoljno predamo v Gospodove roke: "Vrhovni Gospod zagotovo ni znan vsem, je pa zelo močan in vpliven. Čeprav strašljivo močna kača večnega časa nenehno zasleduje vsa bitja in jih skuša požreti, če tisti, ki se boji kače časa, išče zavetje Gospoda, mu Gospod nudi zaščito, kajti celo smrt beži v strahu pred Njim. Zato se Njemu, veliki in mogočni avtoriteti, ki je pravo zavetje vsakogar, predajam." (Bhag. 8.2.33)
Sčasoma bo prišel čas, ko bomo morali sebe ali svoje ljubljene pustiti oditi, tako kot potrebujemo počitek. Morda se ni dobro upirati procesu umiranja, pa naj bo to naša lastna smrt ali smrt nekoga drugega. Drugih ne smemo zadrževati v njihovi smrti ali jih nejevoljno pustiti oditi. To je njihova priložnost, da se znebijo sedanjih omejitev in spon ter vstopijo v boljše območje, kjer bodo napredovali. Ne zapustijo nas, ampak gredo le pred nami. Smrt ni sovražnik; lahko je kot prijatelj, ki pretrga verigo sidra, ki nas drži priklenjene, da plujemo po prostranih morjih. Lahko se osvobodimo te zemeljske ravni in ukazov čutov, služenja telesu in vtisov uma. Kot je rečeno: »Duhovna duša, živo bitje, ne umre, ker je večna in neizčrpna. Ker je osvobojena materialne onesnaženosti, lahko gre kamor koli v materialnem ali duhovnem svetu. Je popolnoma zavestna in popolnoma drugačna od materialnega telesa, toda ker je zlorabila svojo majhno neodvisnost, mora sprejeti subtilna in groba telesa, ki jih ustvarja materialna energija, in je tako podvržena tako imenovani materialni sreči in bedi. Zato nihče ne bi smel objokovati odhoda duhovne duše.« (Bhag. 7.2.22)
Odlomek iz knjige Stephena Knappa (Smrt in posmrtno življenje). Prvo poglavje z naslovom «Strah od smrti«.
