Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!
Posmej se, dobil si nekaj profita!
In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.
Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.
Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊
These days, I'd tell someone to carry a tear gas can with them, so they don't try so hard to get too close to something they want - objects of desire come in all shapes and sizes. A little tear gas can and you're flying away~https://t.co/43sKpwbR9Rpic.twitter.com/xYWACEHqz1
Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.
Citiram;
Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.
V BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG, saj jih zavaja māyā (iluzija).
Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.
Bhagavad gita je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na sveti spis. Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.
Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.
V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .
Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«
Človek se v stiski zateče k vsem metodam zdravljenja. Najprej je seveda uradna medicina, dobro da jo imamo, kajti pri vseh žavbah in čajčkih boš popolnoma nemočen ob zlomih denimo ali nesrečah brez neprecenljivega medicinskega osebja, ki rešuje življenja in sestavi telo nazaj do končne zazdravitve.
O tem bi lahko veliko povedali naši predniki, saj so jih najbolj banalne bolezni, kot denimo slepič ali poškodba spravile v prerani grob. Torej vselej in vedno uradna medicina na prvem mestu, ko pa bolezen že udari, je človek že tako naravnan, da nagonsko išče vsakršno pomoč. Vsakršno, samo da ne bi bolelo!
Tu imamo na izbiro poplavo raznoraznih pomoči, od bioenergetikov, takih in drugačnih zdravilcev, ter zgolj domača mazila, kapljice in raznorazne tinkture. Včasih pride na žalost tudi do zlorab, ko zdravilci, ki so šarlatani ali zgolj brez vsakršne etike olupijo reveža, ki je že skorajda na smrtni postelji za kupe denarja. Tako pridejo potem v medije žalostne zgodbe užaloščenih svojcev, ki so izgubili drago osebo, ki je pred smrtjo še v brezupu potrošila vse prihranke, nekateri pa so jemali celo kredite. Tu se spomnim tudi žalostne zgodbe pokojnega Janeza Drnovška, ki je tudi pred smrtjo poskusil vse, a je bilo žal vse zaman. Nihče ne more premagati nepremagljive narave, ko se le ta odloči, da te bo uničila z boleznijo, je žal velikokrat vse zaman.
What is also extremely effective is Mr. Konc's spruce ointment, known as Smrekovit. It really helps with back pain, spine pain, muscles, and also helps with warts, colds, skin diseases... https://t.co/Vuky857EPzpic.twitter.com/b0vTH21840
Tudi jaz sem se že soočila z blažjimi zdravstvenimi problemi, kar je pri meni preverjeno delovalo in lahko izjemno pohvalim, je denimo navaden ingverjev čaj z limono, ki učinkovito preprečuje prehladna obolenja. Pomaga tudi dieta Johane Budwig, ki je sicer zelo stroga, a lahko dodamo samo delček iz niza njenih biserov znanja. Lahko recimo kdaj zamešamo skuto z lanenim oljem, ali zmeljemo laneno seme in zmešamo z medom. Vsekakor koristno in nam ne bo nič škodovalo!
Kar je tudi izredno učinkovito, je smrekovo mazilo gospoda Konca, znano po imenu Smrekovit. Resnično pomaga pri bolečinah v križu, hrbtenici, mišicah, pomaga tudi za bradavice, prehlade, kožna obolenja.... Prekrasno naravno zdravilo, ki nam ga podarja vsemilostna mati narava brez stranskih učinkov!
Dodajam še ayurvedske nasvete za zdravje-
V enem obroku ni dobro mešati kuhane in surove hrane. Surova ali presna hrana namreč potrebuje več časa za prebavo, kuhana pa manj. Če ju mešamo, hrana dlje časa ostane v želodcu, povzroča občutek teže in utrujenost.
Ni dobro jesti skupaj sveže hrane in ostanke.
Ne pijte mrzle pijače.
Ni priporočljivo jesti 3 ure pred spanjem.
Bodite pozorni na svoje misli, ko pripravljate hrano. Naj bodo pozitivne. Nikar ne kritizirajte hrane, ko jo jeste ali pripravljate!
Dobro je piti prekuhano vodo skozi cel dan. En kozarec na uro, počasi in v sedečem položaju.
Ni dobro piti manj kot 30 minut pred obrokom ali manj kot 1 uro po obroku.
Ni dobro mešati vročega in mrzlega (denimo vroče kave in mrzlega mleka).
Prav tako ni dobro mešati mrzle pijače in mastne hrane (npr. masten zrezek in hladno pivo ali ocvrt krompir in mrzla pijača). Olje se v stiku z mrzlo pijačo zgosti in se nabira v črevesju ter v želodcu.
Po ayurvedi ni dobro, da se tuširamo takoj po športnih aktivnostih, počakati bi morali vsaj 20-30 minut. Če je telo segreto, je mrzel tuš šok za telo, zato ayurvedski specialist tudi odsvetuje takojšnje tuširanje z mrzlo vodo po savni.
Ko se tuširamo, bi morali najprej zmočiti noge in nato počasi do glave. Nikakor pa se ni dobro politi prvo po glavi, saj je glava center živčnega sistema, ki tako doživi šok.
Odsvetuje se sedenje s prekrižanimi nogami.
Za aknasto kožo se svetuje gel iz aloa vere (najbolje kar iz rastline).
Kadar imamo težave s sinusi, prehladom ali zamašenim nosom, zavremo vodo, vanjo dodamo baziliko ali meto in nato vdihavamo blagodejno aromatično paro.
Imunsko odpornost okrepi grgranje tople vode, ki ji primešamo ščepec soli in pol jedilne žlice kurkume.
Pri težavah s sklepi bo morda pomagal čaj iz brezovih listov. Posušene brezove liste prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut. Pijemo zjutraj in zvečer.
Torej da bi vsi ostali zdravi, v bolezni pa da bi si pomagali z uradno in alternativno medicino, to želim vsem nam, ker vsak kdor izkusi, se bo strinjal, da ga ni večjega sovražnika od bolečine!
Ta te ohromi, blokira ti življenje in te prizemlji, da končno razumeš, kaj ti hočejo povedati starejši, ko ti rečejo, samo da bo zdravje, potem imaš vse!
Naravno je čutiti strah pred neznanim, ki nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Kar zadeva smrt, jo lahko povzroči tudi pričakovanje težav, ki spremljajo sam proces umiranja, kot so neozdravljiva bolezen, slabost, bruhanje in celo strah pred zapuščanjem bližnjih. Na strah lahko vpliva tudi žalost družine, ki obkroža umirajočo osebo, ali brezup zdravnikov ali medicinskih sester, ki menijo, da jim ni uspelo ohraniti osebe pri življenju.
Vendar pa lahko umiranje s smrtjo razbremeni bolno telo. Smrt ni sovražnik, ampak naravni del življenja, del našega obstoja, prehod med ravnmi resničnosti. Smrt je v harmoniji z naravo, tako kot drevo jeseni izgubi listje. Ne mislimo, da je nepravično, da drevo pozimi zaspi, niti ne mislimo, da ni več popolnoma živo. Podobno, če bolnik umre kljub vsem vloženim prizadevanjem, zdravniki in medicinske sestre ne bi smeli misliti, da so spodleteli. Morda je bolje, da osebo pustimo mimo, kot da jo silimo, da še naprej živi v telesu, ki trpi. Z drugimi besedami, morda je bolje, da se sprijaznimo s smrtjo, kot pa da jo poskušamo premagati. Proces umiranja je lahko težaven, vendar je začasen.
Najbolje je, da svojo zavest osredotočimo na to, kaj nam bo pomagalo doseči naš najvišji cilj po smrti. Seveda je morda žalostno zapustiti dom in ljubljene, toda če se selimo v večji in lepši dom, zakaj bi obžalovali? To je srečen dogodek. Takšen odnos nam lahko pomaga, da odvrnemo pozornost od bolečine, ki jo morda čutimo. Negotovost našega naslednjega cilja je glavni vzrok za strah pred smrtjo. Če se tako počutite, bodite predani in vedite, da vas bo usoda ali Bog postavila v situacijo, kjer se boste najbolje naučili, kar morate. Vesolje temelji na sočutju.
Nismo tukaj zaradi kazni, ampak zaradi naše želje po izkušnji materialnega obstoja in fizičnega čutnega užitka. Namen življenja je, da se naučimo več o sebi in o tem, kdo smo. Smrt ni le stvar staranja, bolezni in končne smrti. Naravna smrt nastopi, ko v tem življenju opravimo tisto, kar smo morali narediti. Morda smo želeli narediti več, toda ko opravimo, kar smo morali narediti, gremo naprej. Narava bo poskrbela, da zapustimo to raven. Življenje je učilnica, kjer se učimo, se učimo in opravljamo preizkuse. Morda smo se pripravljeni učiti ali ne. Morda sodelujemo ali ne. Lahko se vedno znova soočamo z istimi preizkusi, dokler se ne naučimo vseh lekcij, potrebnih za prehod na naslednjo raven. Izbira je naša.
However, dying can relieve the burden on a sick body. Death is not an enemy, but a natural part of life, a part of our existence, a transition between levels of reality. Death is in harmony with nature, just as a tree loses its leaves in autumn.https://t.co/jcCZyzMpUOpic.twitter.com/hBe3yvAnPr
In če ste padli na preizkusu, ne skrbite. Pojavile se bodo nove priložnosti. Opustite strah in dovolite Bogu, da vas postavi v situacijo, kjer boste najbolj uspevali. Zaupajte, da bo Bog poskrbel za vas. Dosegli boste, kar se morate naučiti in doseči. Morda ne bo tako, kot ste si predstavljali ali pričakovali, vendar bo to za vaše končno dobro, ki je vedno boljše od tistega, kar smo pričakovali, ali celo več od tistega, kar morda trenutno razumemo, bodite odprti za to. Ko se bo bližal trenutek zapustitve telesa, se bodo pojavila številna spoznanja, ki vas lahko vodijo in vam dajo vpogled v pravi duhovni namen, ki ste ga imeli v tem življenju in ga boste imeli v naslednjem. Medtem ko o tem premišljujete, molite in iščite vodstvo. Opustite svoja pričakovanja in dovolite Bogu, da vam pokaže pot. Strah pred smrtjo kaže na napačno razumevanje življenja. To je strah pred spoznanjem našega pravega jaza, ki presega identifikacijo s telesom. Mnogi se obotavljajo soočiti z njim. Če človek ni poznal ničesar drugega kot svojo fizično identiteto, ga lahko že sama misel na izgubo telesa prestraši. Toda kako lahko kdo misli, da telo obstaja, ko je očitno, da je v ta začasni svet prišel z rojstvom in ga mora zapustiti v trenutku smrti?
Vse naše imetje, odnosi, celo naši talenti in spretnosti so začasni. Kako so lahko naša telesa kaj drugega? Če se bojimo smrti, je to kot da bi se bali opustiti stara in ponošena oblačila. V tem smislu je um glavni vzrok strahu in trpljenja. Vendar pa je isti strah in tesnoba lahko blagoslov, ker kaže, kako se um oklepa želenega modela, kako bi morale biti stvari. Um projicira svojo lastno resničnost in zaznave na zunanji svet. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih predstavljali, jih um težko sprejme in zato trpimo. Da bi izkusili osvoboditev od trpljenja, moramo preseči svoje navezanosti, ego in želje. Na ta način ima zavedanje o bližajoči se smrti pomembno vlogo, saj nam pomaga preseči začasne posvetne navezanosti s povečanjem našega napredka in lastnosti, ki nam jih ponuja naš obstoj v različnih telesih na različnih ravneh zavesti. Pomembno je razumeti, da se nam ni treba bati smrti, ker smo vsi nesmrtni. To je očitno.
Vsako zimo drevesa, rastline in trava skoraj umrejo, da bi preživeli. Pomlad je oživela. Tudi če se les spremeni v prah, je na njem, da razvije novo življenje z ostanki. Tudi če se voda iz vodnih teles posuši, para, ki tako nastane, ustvari oblake, ki izlivajo vodo za novo življenje. Priča smo številnim spremembam iste energije. To je neskončen krog, katerega del smo vsi. Podobno kot ko pride do smrti, naše fizično telo izgine, toda naše življenje se nadaljuje na neki drugi ravni. Tako skozi smrt pride obnova.
Kot je zapisano v starodavni Bhagavad-giti: »Nikoli ni bilo časa, ko jaz (Vrhovno bitje) ne bi obstajal, niti ti, niti v prihodnosti nihče od nas ne bo prenehal obstajati.« (Bg. 2.12)
In nadalje: »Nobeno orožje ne more preseči duše. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, niti veter je ne more posušiti. Te osebne duše ni mogoče zlomiti, stopiti, zažgati ali izsušiti. Je večna, vseprisotna, nespremenljiva, negibna in večna. Pravijo, da je duša nevidna, nepredstavljiva in nespremenljiva.
Ker to vemo, ne bi smeli objokovati telesa.« (Bg. 2.23–25)
Duša prevzame oblike za svoje izkušnje v materialnem svetu, vendar je nikoli ne moremo ubiti niti ne umre, ampak še naprej obstaja, ko telesa postanejo neuporabna. Smrt nas razbremeni in osvobaja nakopičenih navezanosti, položajev in površnih želja. Pokaže nam, kaj je nepomembno, tako da nas vodi k opuščanju stvari, ki nam ne morejo pomagati ali nas odvračajo od razumevanja, kdo v resnici smo. Čeprav smo tukaj, da izkusimo nešteto vidikov materialnega obstoja, ne bomo nikoli razumeli svoje duhovne identitete, če se vanje preveč zapletemo. Smrt nas sili, da se spoprimemo z minljivim in ga spustimo. Je naslednji korak v procesu učenja, ko se približujemo temu, kdo v resnici smo. Žal se nam smrt, če smo preveč navezani na telo, položaj, imetje in odnose, lahko zdi kot kruta kazen. Vendar pa je lahko darilo, celo blagoslov.
Ko bomo razumeli, da smo vsi duhovna in nesmrtna bitja, bomo razumeli, da kljub izginotju telesa življenje teče naprej. Tako se bomo osvobodili strahu in se bomo v miru gibali proti smrti. Razumeli bomo, da ni smrti, ampak le napredek navzgor, v katerem postajamo vedno bolj popolna bitja, ki se nenehno učijo za višji namen. Smrt je le konec ene stopnje in prehod v naslednjo. Edino, kar nas upočasnjuje pri našem napredku, je pomanjkanje vere v Vrhovno bitje in naše oklevanje, da bi se zanašali nanj. Za materialista, ki se boji izgubiti vse, je smrt kot železni objem, oblika Vrhovnega, ki ga sili k predaji. Toda za duhovno napredno osebo je smrt kot nežen dotik Boga, ki ga vodi domov. Ljubezen do Boga odstrani ves strah pred smrtjo, saj se z njeno pomočjo ponovno združimo z Vrhovnim prijateljem. S takim duhovnim razumevanjem lahko najdemo smisel umiranja. Naslednja molitev nam lahko pomaga, da se osvobodimo strahu pred smrtjo in se prostovoljno predamo v Gospodove roke: "Vrhovni Gospod zagotovo ni znan vsem, je pa zelo močan in vpliven. Čeprav strašljivo močna kača večnega časa nenehno zasleduje vsa bitja in jih skuša požreti, če tisti, ki se boji kače časa, išče zavetje Gospoda, mu Gospod nudi zaščito, kajti celo smrt beži v strahu pred Njim. Zato se Njemu, veliki in mogočni avtoriteti, ki je pravo zavetje vsakogar, predajam." (Bhag. 8.2.33)
Sčasoma bo prišel čas, ko bomo morali sebe ali svoje ljubljene pustiti oditi, tako kot potrebujemo počitek. Morda se ni dobro upirati procesu umiranja, pa naj bo to naša lastna smrt ali smrt nekoga drugega. Drugih ne smemo zadrževati v njihovi smrti ali jih nejevoljno pustiti oditi. To je njihova priložnost, da se znebijo sedanjih omejitev in spon ter vstopijo v boljše območje, kjer bodo napredovali. Ne zapustijo nas, ampak gredo le pred nami. Smrt ni sovražnik; lahko je kot prijatelj, ki pretrga verigo sidra, ki nas drži priklenjene, da plujemo po prostranih morjih. Lahko se osvobodimo te zemeljske ravni in ukazov čutov, služenja telesu in vtisov uma. Kot je rečeno: »Duhovna duša, živo bitje, ne umre, ker je večna in neizčrpna. Ker je osvobojena materialne onesnaženosti, lahko gre kamor koli v materialnem ali duhovnem svetu. Je popolnoma zavestna in popolnoma drugačna od materialnega telesa, toda ker je zlorabila svojo majhno neodvisnost, mora sprejeti subtilna in groba telesa, ki jih ustvarja materialna energija, in je tako podvržena tako imenovani materialni sreči in bedi. Zato nihče ne bi smel objokovati odhoda duhovne duše.« (Bhag. 7.2.22)
Odlomek iz knjige Stephena Knappa (Smrt in posmrtno življenje). Prvo poglavje z naslovom «Strah od smrti«.
Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še bolj intenzivno spominjamo naših najdražjih, ki so že odšli iz našega tuzemskega bivanja. Veliko jih tisti dan okrasi grobove, nekateri tudi iz slabe vesti, saj jim prej ni bilo kaj dosti mar za pokojnega, nekateri res is srca in spoštovanja do rajnih.
Modri ljudje radi povedo, da poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ! To je res esenca vsega, saj takrat res rabi našo ljubezen in pozornost, ko je že odšel iz telesa, ne zaznava več sveta s temi čutili in mu ni več mar toliko za okrašene grobove, čeprav kot duša nedvomno preživi telesno smrt.
Veliko jih je, ki jim postane star in betežen človek v napoto. Žal postaja naša družba brezčutna, sploh mladi so bolj storilnostno naravnani in se ne bodo več trudili za ljudi, ki v jeseni življenja izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri tudi padejo v pasti omame, nesrečni in pozabljeni od sveta.
Takrat postanejo odvečni in skuša se jih spraviti v primerne institucije vse po principu, imejmo se fajn, kdo ima čas za starce...
All Saints' Day is approaching, when we remember our loved ones who have already passed away with warmth in our hearts. Many people decorate graves on this day, some out of bad conscience, as they did not care much for the deceased before...https://t.co/g0b2yHiahCpic.twitter.com/LgQyb1TR3t
Kruta realnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet degradira iz dneva v dan in stare vrednote izumirajo. Mnogi so naravnani bolj na to, kaj bodo podedovali, po smrti odvečnih so hitro prisotni in zelo entuziastični, ko je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za pridobljeno premoženje.
Ljudje brez srčne empatije, spoštovanja do šibkejših, spoštovanja do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte, kmetije, se ne zavedajo, da gredo po isti poti. Kar doživljajo sedaj njihovi stari starši, bodo doživeli enkrat tudi sami od lastnih otrok!
Z njimi se bo enako ravnalo, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpalo se jih bo v raznorazne luknje in domove, se jim pobralo premoženje, včasih še opravilno sposobnost in takrat bodo šele spoznali, kako so se predhodno počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj bolj boli izdaja, ko jo ne pričakuješ.
Zatorej življenje nas velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne zanašaj na nobenega, samo nase in vsedobrega Boga! Spomnim se učenj Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v vse dobro na temu svetu. Rekel je- vse, na kar se boste navezali, čisto vse vas bo razočaralo, frustriralo, vas udarilo v obraz. To je kruta realnost materialnega sveta.
Marsikateri posameznik v domovih, ki morda ima tudi po 5 otrok, pa ni nikogar blizu, vam bo povedal, da je to resnica.
Drugače pa, da bi nam vsem nam ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo na nas iz neke druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi in upam, da se nekoč spet vidimo.
Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.
Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost, kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev znanja.
Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.
Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;
"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…
Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.
V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.
Albert Einstein, scientist "When I took the Bhagavad-gito, I was left unanswered by the question itself: What is God creating happiness? Another question is answered." pic.twitter.com/aulvndaurv
Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;
Albert Einstein, znanstvenik
“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”
Mohandas K. Gandhi, revolucionar
“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”
Ralph Waldo Emerson, pesnik
“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”
Herman Hesse, pisatelj
“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”
Thomas Emerson, teolog
“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”
Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton
“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”
Johann Wolfgang von Goethe
“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”
