Ob zadnjih oziroma nenehnih razkritij o Epsteinu, ki je bil rojen v ameriški družini judovskega porekla, lahko samo rečemo- pošasti živijo med nami!
Niso neuglajene ali brez denarja, niso navzven videti takšni kot navznoter, zatorej imajo zelo lahko pot. So psihopatske narave, sprijeni do fundamenta, prodani luciferju, ampak so videti fajn, uspešni, očarljivi!
To je dejansko predpogoj, da lahko omrežijo, plenijo, uničujejo, ubijajo.
Z neizmerno očarljivostjo je pretkani predator Jeffrey zvabil v svoje pajkovske mreže ogromno, ogromno ljudi, ki naj bi bili cvet naše družbe, predsedniki, predstavniki britanske kraljeve družine, bogataši, multimilijarderji...
Ki so brez izjeme vsi enake narave kot zloglasni Epstein, v njih vlada tema, ki jih je silila posiljevati otroke, zadnje informacije nakazujejo, da so se dogajali celo umori otrok, morebiti celo dojenčkov.
Mogoče so skozi vso zgodovino močni in vplivni izvajali raznorazne zločine, morda je skromen in ponižen človek celo osvobojen teh skušnjav, ker takšni očarljivi psihopati prežijo bolj na tiste, od katerih imajo neko korist.
Cel svet se je zamajal ob razkritjih, kajti le kdo nam vlada? Le kdo? Ljudje, ki bi morali biti v zaporih, ki so skrunili najbolj nežne otroške duše, ki so bile zaradi raznoraznih družinskih razmer nekako prodane ali ugrabljene v spolno suženjstvo sprijenih elit.
With the latest or continuing revelations about Epstein, who was born into an American family of Jewish descent, we can only say - monsters live among us! https://t.co/BLrwIumqGVpic.twitter.com/x9mtyqwmOy
Žal takšna dejanja niso sankcionirana, kdor ima vpliv in moč, se izogne kazni. Morda imajo ta dejanja moralno težo kot pri princu Andrewu, ki ga je že pokojna kraljica kaznovala z odvzemom nekaterih privilegijev, ampak ti ljudje ne bodo šli v zapor. Na planetu Zemlji ne, kaj pa po smrti?
Morali bi se bati tudi trenutka, ko bomo dobili račun ob koncu življenja, ampak večina teh ljudi tako ali tako ne veruje ali gre k božjemu obredu samo zaradi tradicije.
Ampak življenje je tako kratko, da vedno velja- poštenost in etika pred kratkoročnimi koristmi!
Ampak v teh krogih, kjer vlada tudi opijanje vseh vrst, te vrednote pomenijo le mit ali raj za bedake, ki si ne morejo skorajda nič privoščiti, potem pa moralizirajo iz nejevolje.
Kot obrneš, so v tej zgodbi največje žrtve otroci. Predstavljajte si te nežne, otroške duše, ki so prodani iz raznoraznih razlogov, prvenstveno ker nimajo močnih zaščitnikov v domačih krogih, pa se začnejo spravljati te zveri nadnje. Zadnja fotografija Andrewa, ki se plazi nad nemočnim otrokom na tleh, je enostavno ogabna, samo kaže popolni razkroj te ugledne mafije, ki misli, da si z rojstvom v priviligirani družini lahko privošči ekscese in zločine vseh vrst, saj mu tako ali tako nič ne morejo.
V srcu molim za vse te ranjene, zlorabljene, mučene, pobite in posiljene.Da bi se enkrat ta peklenski krog končal, pa ne zlepa, ker ti ljudje tega ne razumejo. Razumejo samo zakon sile.
Strog zapor, kot v Salvadorju za 20 let za vse te kršitelje, pa se bo naslednji zamislil, ali je vredno.
Tu se spomnim izjave enega iranskega predstavnika, ki je zelo direktno povedal brutalno resnico.
Pri nas pedofile usmrtimo, v ZDA pa postajajo predsedniki držav!
Moj dragi kralj, v materialnem svetu se pogojene duše soočajo s smrtjo na vsakem koraku življenja. Torej, kdo med pogojenimi dušami ne bi služil lotosovim stopalom Gospoda Mukunde, ki je vreden čaščenja celo za največjo osvobojeno dušo?
Pomen
Beseda indriyavān je pomembna v tem verzu. Indriyavān pomeni »posedovanje čutov«. Čeprav smo pogojeni v materialnem svetu, nam je z milostjo Vsevišnjega Gospoda podeljeno človeško telo, ki ima različne čute, kot so oči, ušesa, jezik, nos in koža. Na splošno pogojene duše uporabljajo ta čutila v lažnem poskusu, da bi izkoristile materialno naravo za čutno zadovoljevanje. Toda naši materialni čuti in njihovi predmeti so začasni in ni mogoče postati miren ali srečen, če bi poskušali zadovoljiti svoje začasne čutne s začasnimi čutnimi predmeti, ki jih ponuja māyā, Gospodova iluzorna energija.
Pravzaprav naše naporno prizadevanje, da bi zadovoljili materialne čute, neizogibno prinese ravno nasproten rezultat, in sicer materialno trpljenje. Moškega privlači ženska. Spolno vzburjen se poroči z njo in kmalu se pojavi družina, ki potrebuje vedno večjo podporo. Na ta način se konča njegovo nedolžno in preprosto življenje in večji del svojega življenja trdo dela kot osel, da bi podprl zahteve svoje družine. V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama Gospod Kapila zelo jasno opisuje, da je kljub napornemu delu, ki ga človek opravlja vse življenje, njegova družina na koncu nezadovoljna, in ko izčrpani oče doseže starost, razdraženi družinski člani nanj gledajo prav tako, kot kmetje gledajo na starega in neuporabnega vola. Včasih sinovi sanjajo, da bi prejeli očetov denar kot dediščino in si na skrivaj želijo, da umre.
Danes ljudje močno zanemarjajo skrb za ostarele starše in jih zato pošljejo v ustanovo, kjer umrejo osamljeni in zanemarjeni po življenju trdega dela za svoje tako imenovane ljubljene. Eden od zdravnikov v Angliji resno predlaga evtanazijo za starejše osebe, ki niso več produktivne.
Danes nekateri ljudje, ki si želijo materialnega čutnega zadovoljevanja, vendar upajo, da se bodo izognili neprijetnostim družinskega življenja, poskušajo uživati v »svobodnih« spolnih odnosih z ženskami, brez težav s poroko. Z nadzorom rojstev in splavom odpravljajo motnje v skrbi za otroke. Na ta način upajo, da bodo uživali materialno čutno zadovoljevanje brez kakršnih koli materialnih ovir. Vendar pa se ti ljudje po zakonih narave povežejo v mrežo grešnih reakcij, tako da se izogibajo svoji resnični dolžnosti do Vsevišnje Božanske Osebnosti in nepremišljeno povzročajo nasilje in trpljenje drugim, da bi povečali svoje čutno zadovoljevanje. Ujeti v mrežo brezbožnih dejavnosti se vedno bolj oddaljujejo od svoje prvotne čiste zavesti in postopoma izgubljajo vso moč, da bi razumeli zakone narave.
Today, people are grossly neglecting the care of their elderly parents and are sending them to institutions where they die lonely and neglected after a lifetime of hard work for their so-called loved ones. https://t.co/xqGmM23bBxpic.twitter.com/NQsIBTRboO
Zato je tukaj rečeno: sarvato-mṛtyuḥ. Mṛtyu pomeni »smrt«. Nenadoma se pojavi smrt, ki preseneča samozavestne čutne uživalce in uniči celoten njihov program tako imenovane materialne sreče. Pogosto takšne osebe prizadenejo grozljive bolezni in trpijo nepredstavljivo trpljenje, ki se konča s smrtjo. Če jim iskreni dobronamernež opozori na ta dejstva in jih poskuša seznaniti z resničnostjo, se razjezijo in ga obtožijo, da je pesimist ali verski fanatik. Na ta način slepo ignorirajo zakone narave, dokler jih ti zakoni neizogibno ne razbijejo in ne povlečejo iz njihovega neumnega raja. Zaradi pretiranega kopičenja grešnih rezultatov jih zakoni karme silijo v situacije velike stiske. Ko se potopijo v nižje vrste življenja, izgubijo vse zavedanje o tem, kar leži onkraj njihovih grobih materialnih čutov.
Včasih je živo bitje sposobno razumeti bedne posledice materialističnega čutnega zadovoljevanja. Ker je razočaran zaradi bolečine in trpljenja materialističnega življenja in ne pozna nobenega višjega življenja, sprejme budistično filozofijo in poišče zatočišče v tako imenovanem niču. Toda v Božjem kraljestvu ni dejanske praznine. Želja po zlitju v nič je reakcija proti materialni bolečini; to ni oprijemljiv koncept Najvišjega. Na primer, če čutim neznosno bolečino v nogi in bolečine ni mogoče pozdraviti, se lahko končno strinjam, da mi amputirajo nogo. Ampak veliko bolje je odstraniti bolečino in obdržati nogo. Podobno zaradi lažnega ega mislimo: »Jaz sem vse. Jaz sem najpomembnejša oseba. Nihče ni tako inteligenten kot jaz." Ko razmišljamo na ta način, nenehno trpimo in doživljamo intenzivno tesnobo. Toda takoj, ko očistimo ego s priznanjem, da smo nepomembni večni služabniki Kṛṣṇe, nam bo naš ego prinesel veliko veselje.
Śrī Kṛṣṇa, Gospod blaženo pestrega duhovnega neba, imenovanega Vaikuṇṭha, je vedno potopljen v transcendentalni užitek. Śrī Kṛṣṇa je namreč rezervoar vsega užitka. Ljudi, ki so zatopljeni v materialistično uživanje, zavezujejo zakoni vseprisotne smrti, toda če si namesto tega prizadevamo služiti Vsevišnji Božanski Osebnosti, se lahko takoj povežemo z Njegovim hlādinī śakti ali blaženo močjo. Če služimo Krišni pod vodstvom Njegovega pooblaščenega predstavnika, duhovnega učitelja, se lahko takoj rešimo materialne stiske. Potem ne bomo hrepeneli po ničemer, ampak bomo lahko uživali v neomejeni duhovni blaženosti v služenju Vsevišnjemu Gospodu.
Sarvato-mṛtyuḥ prav tako nakazuje, da se rojstvo in smrt zgodita na vseh planetih v vesolju. Zato sta naša tako imenovana vesoljska potovanja in kozmična zavest neuporabni, saj nikjer v materialnem vesolju ni večnega življenja. Skratka, razumevanje, kako nesmiselno je služiti čemurkoli drugemu kot Kṛṣṇi, in namesto tega služiti temu, kar je večno in polno blaženosti, je najvišji možni razvoj inteligence. Čeprav je naša sedanja inteligenca ozka, saj je pogojena z zakoni narave, si lahko ustvarimo neomejeno srečo tako, da se zatečemo k lotosovim stopalom Mukunde in se naučimo razlikovati med tem, kar je začasno in neuporabno, in tem, kar je večno in resnično.
Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.
Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost.
Throughout our lives we face various situations. We often experience this ancient wisdom in practice - you give him bread, he gives you a stone or vice versa. Why is that? https://t.co/Wy4SmSOBgppic.twitter.com/eI3VWbpY43
Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva!
Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti.
Poučna zgodba na to temo;
Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981
Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.
Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.
Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.
Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.
Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.
Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.
To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.
V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.
Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.
Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.
Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.
Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.
Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.
Iskrenosti je danes bolj malo. Vse je prežeto z igranjem, manipulacijo, hinavščino, ker je pač za večino ljudi to lažja pot.
iskrenost ima vedno svojo ceno, odkriti imajo manj privržencev, za njih sledi večja izolacija, manj sprejetosti. Ok, realno gledano, včasih moraš biti malo neiskren, da ne razžališ osebe, ki je morda bolna, pa ji ne moreš brutalno reči v obraz, zgledaš strašno slabo!
Tu nastopi seveda diplomacija in dobre manire ter vsaj minimalna kultura.
Te drobne, neiskrene besede, ki imajo za cilj le to, da osebi ohranimo nasmešek na obrazu in upanje v srcu, niso nikakor slabe, so človeške, izražajo toplino v srcu, ki nam ne da, da bi bili surovi.
Bolj je moteče, kako malo sočloveku še znamo privoščiti srečo in uspeh, kako znamo biti zavidni, kako so vse prijateljske vezi, sploh v višjih, pa tudi nižjih krogih- zlagane.
Med ljudmi, ki imajo več od povprečja, ni videti neke silne ljubezni. Tam vlada slabo prikrita tekmovalnost in dičenje z uspehi ter slaba volja, ko nekdo ima še več, ker pride do razočaranja, zakaj imam jaz manj?
Pohvale sicer dežujejo, videti je, da se imajo, a se nimajo, kajti malokdo v resnici privošči uspeh. In le redki so resnično nesrečni, če v teh rivalskih krogih pride do padca statusa nekoga izmed njih ali bolezni. V bistvu je zelo težko živeti v takem svetu neiskrenosti, kjer vsakdo preži na tvoj neuspeh in se le malokdo veseli tvojih dosežkov.
Ko si na tleh, vse odide, ostanejo samo najbolj redki, ki te imajo res radi. In ni zastonj ta pregovor, da v stiski spoznaš prijatelja.
In slabo situiranim je tu lažje, ker tu ni tekmovalnosti, je pa izobčenje, še vedno slabo prikriti kastni sistem kljub sloganom o enakopravnosti. A vseeno je lažje tistim, ki imajo manj, saj so vsaj osvobojeni zavisti soljudi, ki jo je bolj subtilnemu zelo lahko razbrati in dojeti.
Še vedno pa ostaja žalostno dejstvo, da je tako zelo malo še ljubezni in spoštovanja med soljudmi.
Naj bo naš cilj, tudi moj, v novem letu 2026, da se veselimo sreče drugih, kot bi bila naša lastna in da smo nesrečni ob nesreči drugega, kot bi se nam zgodilo nekaj slabega. In da tako čutimo do vsakogar, pa naj ga imamo radi ali manj radi. Da bi zaživel duh ljubezni v naših srcih in nam pomagal razsvetliti s svetlobo dobrega ta naš planet.
Let our goal, mine too, in the new year 2026 be to rejoice in the happiness of others as if it were our own and to be unhappy at the misfortune of others as if something bad were happening to us.https://t.co/snGgHOHcTIpic.twitter.com/xV6HIOcfb0
Gita Daily- tu je vse to lepo opisano preko učenj starodavnih Ved;
Naša materialistična družba nam postavlja posvetne cilje, kot so občutki, odnosi, položaji ali imetje. Ker je število ljudi, ki si prizadevajo za te cilje, tako veliko, je nastala konkurenca pogosto podobna dirki.
V tej tekmi pogosto končamo kot poraženci. Toda tudi če zmagamo, kaj sledi? Čutimo vznesenost, a ta občutek je mučno kratkotrajen. Kmalu nas materialistična kultura spodbudi, da hitimo proti nekemu drugemu cilju. Tudi če dosežemo ta cilj, se tudi to izkaže za razočaranje. Zakaj? Ker nas kultura prepričuje, da sreča leži tam nekje, v dokazovanju, da smo boljši od drugih glede na prevladujoče predstave o tem, kdo je najboljši.
Prabhupada je to slikovito opisoval, ta neusmiljeni boj za prevlado in preživetje, da to spominja na živalski svet, kjer vlada utrka štakora.
Bhagavad-gita opisuje materialistično miselnost, da je pridobivanje posvetnih dobrin glavni smisel življenja. Naslednji verz poudarja, da takšni ljudje ostajajo ujeti v mrežo neomejenih želja.
Seveda se kljub življenju v tekmovalni družbi konkurenci ne moremo izogniti. Lahko pa se izognemo temu, da bi naš status v tej konkurenci določal našo lastno vrednost. Ali ni naše življenje namenjeno nečemu boljšemu od bežnega navdušenja nad tem, da smo najboljši v glamurozni dirki?
Da, odgovarja modrost Gite.
Namenjeni smo temu, da spoznamo svojo identiteto kot duhovna bitja in uživamo v globokem zadovoljstvu, ki ga prinaša razvijanje naše predane povezave s Krišno, čigar delci smo večno. Nato lahko uporabimo svoje božje dane talente za konstruktivne prispevke. Pomagamo lahko zgraditi boljši svet, svet, kjer lahko ljudje bolje dostopajo do notranje duhovne izpolnitve.
Gita nam torej pomaga najti smisel in veselje ne v dokazovanju, da smo boljši od drugih, temveč v deljenju boljšega življenja zunanjega prispevka in notranjega zadovoljstva z njimi.
Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas spremlja še sreča. Vse jemljemo kot samo po sebi umevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti. V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti.
Kot bi se potopili v val, pa se spetdvignili na površje in že nas spetpreplavi nov val, tistetrenutke, ko smo nad gladino, pa enačimo s srečo, čepravnikoli ne vemo, kdaj nas spetpotopi v kakšnotegobomaterialneeksistence. Te bede so mešane, lahkodoživljamo niz psihičnih in fizičnihtegob, pa smo sorazmerno še vednotrdoživiborci na nogah, lahko nas pa samo ena sekundarani in poškodujebolj kot vseživljenjskemajhnepraske, ki so še obvladljive.
S tem mislim to, da lahko samo ena sekunda v gorah, na cesti, srčne in možganske kapi, mnogoterepoškodbe ali tudi nekatere bolezni, ki so zmožne, da ti dejansko v sekundilahkouničijo ali otežijo vse življenje, da postanešhrom, slep, neštetokratzlomljen in ranjen.
we can experience a series of psychological and physical ailments, but we are still relatively hardy fighters on our feet, and just one second can hurt and damage us more than a lifetime of small scratches that are still manageable.https://t.co/yxrEyW3vGLpic.twitter.com/QqygyADEt0
Kako si lahkosrečen, če ti življenje da le tu pa tam kozarčekgrenkega, a te pusti še opravilnosposobnega, srečen v primerjavi s tistimi, ki jim lahko v sekundiodvzameusoda več, kot bo vzelatebi vse življenje.
Tu se spomnimslavnega Michaela Schumacherja, ki je doživeltragičnonesrečo med smuko v Meribelu. Nesreča, zaradikatere je dobilhudepoškodbeglave, po katerih še danesokreva, njegovozdravstvenostanje pa še vednoostajaskrbnovarovanaskrivnost. Tolikokokrat bi se lahkopoškodoval na dirkah, a ena samasekunda mu je končalasrečno in bogatoživljenje in ga pustila v nedvomnotežkemstanju, kjer je skritpredjavnostjo.
Zato je trebablagoslavljativsak dan, uro, leto, ko smo še zmožniuživati vse lepo, kar nas obdaja v sorazmernemzdravju in dobrempočutju. Nikoli ne smemobitinehvaležni in se fokusirati na malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotnonaklonjeno.
Ni vredno biti vznemirjen zaradi kakšne posvetne stvari, ki ti je tako ali tako dana le za kratek čas na posodo. Vsak dan užiti vse lepo in dobro, kar nas obdaja, narediti kakšno dobro delo, se smejati in iztržiti iz dneva največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.
