Odkrita kritika demokraciji
Današnje avtoritete gradijo zaupanje predvsem na podlagi svojih verbalnih obljub, nato pa ga na brutalen način izdajo, saj večine teh obljub ne izpolnijo. Napaka je predvsem na strani tistih, ki so prevzeli položaj avtoritete, in tistih, ki so jih izbrali. Vede ne svetujejo prevzemanja vodstvenih položajev z manipulacijo in prevaro. Takšen položaj bodo zelo hitro prevzele podobne osebe, najverjetneje na enak ali celo slabši način.
Cikel sprememb v svetu današnje politike in upravljanja državnih aparatov je izredno kratek. Vodilni se izmenjujejo vsakih nekaj let, kar ustvarja idealne razmere za izjemno slabe voditelje oziroma za osebe, ki nimajo vodstvenih sposobnosti in motivacije. Po nekaj letih nestrokovnega upravljanja se slab voditelj umakne s položaja in se tako izogne odgovornosti za prihodnje posledice svojega delovanja.
Politični in upravljavski sistem moderne demokracije je pravzaprav učinkovit stroj za proizvodnjo slabih in neodgovornih voditeljev, v katere bodo ljudje sčasoma popolnoma izgubili zaupanje. Posledično bodo zavrgli tudi potrebo po resnično kvalificiranih avtoritetah in vodstvu.
Ko ljudje dokončno izgubijo zaupanje, nastopi vladavina oportunistov in militantnih fanatikov.
Po drugi strani pa je današnje stanje v politiki tudi odgovornost naroda, ki takšne voditelje izbira. In sicer na naslednji način:
-
Zaupanje, ki ga ljudje podelijo s svojim glasom, je pogosto popolnoma neupravičeno, naivno in napačno usmerjeno.
-
Temelji na neznanju, neinformiranosti, družbenem pritisku, osebnih negotovostih in popolnoma neupravičenih pričakovanjih do tistih, ki jih slepo izbiramo na najvišje položaje.
In končno – kaj je tisto, kar demokratično izbiramo?
Voditelje, ki nam bodo zagotovili življenjski slog, kakršnega si predstavljamo: visoko potrošniško moč, katere namen je zadovoljevanje osnovnih telesnih nagonov, z željo po doseganju zadovoljstva skozi višji družbeni status v okolju, katerega vrednote temeljijo na nižjih nagonih in kratkotrajnih užitkih.
Kaj pravzaprav pričakujemo od državnih voditeljev in politikov? Dovolj denarja in ustrezne pogoje, da bi si lahko vsak posameznik izpolnil svoje želje in živel življenje, kakršnega si predstavlja.
Ali je dolžnost politikov, da se prilagodijo volji naroda? In če je, ali ni današnja volja naroda pravzaprav enaka volji voditeljev: izpolnjevanje individualnih, sebičnih, omejenih in trivialnih želja na račun skupnosti?
Velika večina ljudi svoje želje usmerja od skupnosti proti posamezniku oziroma proti sebi, kar samodejno pomeni zanemarjanje vseh drugih.
»Jaz želim avto, jaz želim stanovanje, jaz želim varen in trajen posel, jaz želim izobrazbo, jaz želim uspeh ... zase in za svojo družino!«
In ko dobimo to, kar želimo, postanemo brezbrižni do trpljenja tistih, ki tega še nimajo.
»Pomembno je, da sem poskrbel zase in za svoje.«
Ali ni pravzaprav to pogled večine prebivalcev tega planeta: »Jaz želim zase«?
Če se strinjamo s to izjavo, ali ni logično zaključiti, da imajo tudi naši voditelji in politiki pravico slediti isti filozofiji: »Jaz želim zase«?
Dokler ima narod sebične želje in načrte, bodo imeli tudi voditelji takšnega naroda enako kakovost želja in načrtov.
Po Vedah ima vsak narod takšne voditelje, kakršne si zasluži s svojimi preteklimi in sedanjimi kolektivnimi značilnostmi.
Če torej želimo boljše voditelje, moramo postati boljši narod. Najprej moramo preoblikovati svoj osebni, nato pa še kolektivni značaj v nekaj, kar želimo videti pri svojih prihodnjih voditeljih.
Vredno se je spomniti, da so kakovostni voditelji kakovostni zato, ker vedo, koga lahko vodijo in koga ne. Nekakovosten narod ne bo pritegnil kakovostnega voditelja.
Narod, ki ima rad alkohol, prenajedanje, promiskuitetno vedenje, igre na srečo, zabavo in splošne potrošniške ekscese, zagotovo ne bo pritegnil voditeljev, ki živijo po drugačnih življenjskih navadah in načelih.
Nekdo lahko ugovarja:
»Kakšni potrošniški ekscesi? Jaz nimam niti za osnovne potrebe!«
Razlog za to pomanjkanje je sodelovanje v tekmi za potrošniško moč, v kateri večina trdo dela, da bi manjšina uživala v večji potrošniški moči.
Zato ni potrebe po pretiranem kritiziranju današnjih voditeljev, saj njihovi postopki v veliki meri odražajo kakovost želja večine naroda, ki mu vladajo.
Resnica je, da so avtoritete v preteklih stoletjih v številnih primerih svoj položaj izkoristile za nadzorovanje in izkoriščanje podanikov z namenom doseganja nepomembnih sebičnih ciljev.
To je seveda nasprotje vedskega načela: avtoriteta mora dokazati sposobnost vodenja, sprejemanja pravilnih odločitev in tudi sposobnost sprejemanja posledic, če ne izpolni svojih dolžnosti in odgovornosti.
Danes temu procesu sledi le malo civiliziranih narodov, njegovo opustitev pa imenujemo demokracija.
Glasujemo na slepo, nato pa se pritožujemo nad nesposobnostjo in neiskrenostjo izbranih voditeljev.
Tudi sam koncept glasovanja izgublja svoj smisel, saj je glasovanje tajno. To pomeni, da nihče ne ve, kdo je za koga glasoval, štetje glasov pa je zunaj neposrednega nadzora naroda. Zato je tudi končni rezultat volitev zunaj nadzora tistih, ki glasujejo. Na takšen način je mogoče z rezultati manipulirati, ne da bi imeli ljudje vpogled v proces.
Predstavljajte si, da bi glasovali na odprtem mestu, kjer bi nas vsi lahko videli in snemali, tako da bi vsi sodelovali pri štetju glasov in nadzoru procesa.
Zakaj bi moralo biti naše glasovanje tajno?
Česa se bojimo?
Ali ne bo izvoljena stranka delovala v korist javnosti?
Zakaj torej tajnost?
Tajnost obstaja zaradi možnosti manipulacije.
Današnja demokracija ni upravljanje naroda, temveč upravljanje z narodom.
Vendar to ni nujno slabo. Če ljudje niso sposobni oziroma nočejo upravljati sami sebe, potem je razumljivo, da pride nekdo, ki je pripravljen prevzeti to nalogo.
Toda to bodo vedno osebe, katerih osebne ambicije so odvisne od tega, da narod ostane na ravni neobvladane množice, ki potrebuje nadzor in določene oblike prisile, kot sta finančni pritisk (obdavčenje) in uporaba sile (policija, vojska).
Takšni vladarji v resnici niso voditelji, temveč bolj spominjajo na lastnike živinorejske industrije: za živali skrbijo predvsem zaradi lastnih interesov, ne pa zaradi dobrobiti živali samih.
Zato se narod včasih primerja s »čredo ovac« (za to grobost se opravičujem).
Vendar ta primerjava ne prihaja nujno od voditeljev, temveč od samega naroda, ki je ironično ponosen na svojo degradacijo in obenem objokuje svojo nesposobnost obvladovanja nižjih nagonov, kot so prenajedanje, opijanje, igre na srečo, seks in prazna zabava.
Ljudje so še posebej ponosni na alkohol in zabavo ter vlagajo velike količine energije in denarja v ohranjanje te veje gospodarstva.
Prav takšen model pa popolnoma ustreza današnjim vladarjem, saj sistematično uničuje zaznavne in intelektualne sposobnosti posameznika, da bi ta lahko pravilno presojal in izbiral, kaj je zanj resnično dobro.
KOMU JE POTREBNA VLADA?
Vlado potrebuje tisti, ki ne zna vladati samemu sebi.
Vsak posameznik, ki ne zna, ne more ali pa ne želi vladati samemu sebi, svojemu umu in telesu ter svojim čustvom in nagonom, je nevaren sebi in okolici, zato potrebuje nekoga, ki ga bo vodil in usmerjal.
Usoda tistih, ki iščejo zadovoljstvo v nižjih porivih (nagonih), kot so uživanje mesa, pitje alkohola, brezciljno spolno zadovoljevanje in igre na srečo, bo vedno povezana z okrutnim gospodarjem. To pomeni življenje brez dostojanstva in osnovnih človekovih pravic.
Oseba, ki se vede slabše od živali, si po tej logiki ne zasluži enakih pravic kot odgovoren človek.
Zagotovo si ne zaslužita enakega družbenega položaja nekdo, ki zdravi ljudi, in nekdo, ki jih ubija.
Nekomu bomo namenili zdravniško plačo, drugemu pa dosmrtno zaporno kazen. Enega obravnavamo kot odgovornega člana družbe, drugega kot nevarnost za družbo.
Ne razumite me napačno. Osebno podpiram prakso, da se živalim omogoči naraven način življenja. Vendar je dejstvo, da večina živali, ki jih imamo v lasti, živi v kletkah različnih oblik in velikosti ter ima bistveno manj svobode kot v naravnem okolju.
Podobno načelo naj bi obstajalo tudi v naravnih zakonitostih, nad katerimi nimamo neposrednega nadzora. Kadar se narod vede slabše od živali, ga voditelji pogosto začnejo obravnavati na podoben način.
Temu se ni mogoče izogniti drugače, kot da prenehamo živeti na način, ki nas ponižuje pod raven dostojanstva, ter osvojimo način življenja, ki bo omogočil pojav kakovostnih voditeljev.
Če želimo politike, ki so intelektualno sposobni, ki imajo čiste navade, visok etični in moralni kodeks, ki so zmerni v vsem, dajejo več, kot prejemajo, ter pravilno razumejo potrebe naroda in naravnih virov, s katerimi upravljajo, potem moramo postati takšni voditelji tudi v svojem osebnem življenju. Razviti moramo enake navade razmišljanja in vedenja (podrobneje opisane v knjigi Samoozdravitev II – Naša prava identiteta).
Demokracija ima smisel le takrat, ko je demos oziroma narod duhovno in intelektualno razsvetljen.
Po definiciji Ved se izraz »razsvetljen« nanaša na osebo, ki je s pomočjo pravilnega vodstva dosegla visoko stopnjo razumevanja same sebe, svojega izvora in sveta, v katerem živi.
V takšnem primeru bi narod izbiral sebi podobne – torej razsvetljene ljudi.
Če pa narod ni razsvetljen, bo večina glasovala za voditelje, ki obljubljajo izpolnitev nižjih porivov in želja, po drugi strani pa od naroda ne bodo zahtevali visokih moralnih in etičnih standardov vedenja ter življenja.
Če iskreno razmislimo: če bi današnji predsednik vlade prepovedal klavnice, težko industrijo, pornografijo, alkohol in promiskuitetno vedenje v javnosti – kdo bi si želel živeti v takšni državi?
Kolikšen odstotek ljudi bi glasoval za takšno ureditev družbe in gospodarstva?
Danes si zelo malo ljudi želi ustaviti tok sodobne družbe in njenih prevladujočih vrednot.
Zelo malo ljudi želi živeti na način, ki ne uničuje družinskih vrednot in ekosistema planeta.
Večina ljudi izbira življenjski standard, ki omogoča nadaljnje izčrpavanje naravnih virov, potrebnih za naše preživetje.
Kdo bi se odrekel avtomobilu, računalniku ali mobilnemu telefonu? Kdo bi iz svojega življenja odstranil petrokemične izdelke, čeprav njihova proizvodnja močno obremenjuje okolje?
Odgovor je: malokdo.
Trenutno je leto 2016 in velika večina ljudi živi v mestih brez resnih načrtov za selitev na podeželje, kjer je potreba po sodobni tehnologiji in vrednotah modernega načina življenja precej manjša.
Zdi se, da smo resnično ujeti v samouničevalni miselnosti, zastrupljeni z nenaravnim in nepotrebnim načinom življenja, ki zahteva ogromno dela in odrekanja samo zato, da bi ohranili nekaj, kar je dolgoročno nevzdržno.
Takšen vzorec razmišljanja pogosto vodi v psihološko zmedo, ki se kaže kot poskus doseganja sreče z metodami, ki vztrajno prinašajo nesrečo.
Večina ljudi živi prav tako: trudijo se doseči srečo, vendar dosegajo predvsem razočaranje in nezadovoljstvo.
Edini logični razlog za takšen rezultat je napačna metoda iskanja sreče.
Pravzaprav ljudje niso nori. Naše navade in njihovi rezultati pa ustvarjajo nekakšno kolektivno norost oziroma kolektivno hipnozo.
Iz takšne kolektivne norosti se nato rojevajo voditelji, ki se zdijo povsem normalni vsem tistim, ki se nahajajo v istem stanju kolektivne zaslepljenosti.
To je eden od razlogov, da pridobijo glasove na volitvah: delujejo razumno, normalno in sposobno ter si po mnenju ljudi zaslužijo priložnost, da pokažejo, kaj zmorejo.
Ljudje jim namenijo svoj glas, ker pred seboj vidijo »normalne« ljudi in jim na tej podlagi zaupajo.
Ko pa takšne osebe pridobijo moč nad množicami ljudi, denarjem, premoženjem in energijo, se njihova zmotna prepričanja pogosto še okrepijo ter se pokažejo v obliki resnih posledic za državo, ki jo vodijo, včasih pa tudi širše.
Ko se pojavijo posledice, jih narod prvi občuti na svojem življenjskem standardu.
Po razočaranju in uporu sledi ponovitev cikla (ali bolje rečeno cirkusa): ponovno se izbirajo »normalni« in »razumni« kandidati, ki nato predstavijo svojo različico nesposobnosti in zmot.
Tako se krog nadaljuje.
To je bil in bo ostal scenarij nerazsvetljenega naroda.
KAKO RAZSVETLJITI NAROD?
Na srečo je osebno razsvetljenje stanje, ki ga moramo iskati na osebni ravni, za katerega moramo tudi osebno delati in ki ga lahko doseže vsak izmed nas izključno po lastni želji in svobodni izbiri.
Razsvetljenje ne prihaja iz nekega zunanjega vira brez našega truda, zavesti in sodelovanja. Dosežemo ga lahko s potrpežljivostjo, vodstvom učitelja in vztrajnostjo, nikomur pa ga ni mogoče vsiliti ali ga vanj prisiliti.
Doseganje razsvetljenja velja za enega najlažje dosegljivih ciljev, saj ima najmanj zunanjih ovir.
Edina resnična ovira pri doseganju razsvetljenja je naša lastna želja oziroma pomanjkanje te želje.
Dokler še nismo razsvetljeni, ne bi smeli sprejemati pomembnih odločitev, še posebej ne za druge ljudi. Naredili bomo vrsto napak in doživeli številna razočaranja, ne da bi se zavedali vzročno-posledičnih povezav, ki izhajajo iz našega lastnega neznanja.
KDO JE TA AVTORITETA?
Če upoštevamo dosedanje argumente in ugotovitve, da nismo zares svobodni, čeprav si to želimo biti, ter da nihče od nas ne more biti popolna avtoriteta, razen razsvetljenih posameznikov, nam preostane le, da se obrnemo k višjim avtoritetam, ki naj bi posedovale popoln značaj.
To popolnost moramo poiskati in preveriti na lastni izkušnji, saj je, kot sem že omenil, izbira avtoritete in odločitev, komu bomo sledili, izključno osebna odločitev.
Če bomo komu sledili, bomo to storili po lastni želji in motivaciji.
Ne glede na to, ali se odločimo slediti nepopolnim in zmotljivim avtoritetam ali avtoriteti samega Boga, je izbira vedno naša in brez prisile.
Tudi če občutimo določeno vrsto pritiska ali opozorila, naj prihaja iz našega notranjega glasu in ne od nekoga zunaj nas.
V svojih treh že objavljenih knjigah sem bralcem priporočal eksperimentiranje z vedskim znanjem in navodili na osebni ravni zavesti. Tako pridobimo neposredno izkušnjo, ki ima moč spremeniti globoko zakoreninjene slabe navade.
S spremembo navad spreminjamo tudi svoj značaj, kar postopoma preoblikuje tudi druga področja našega življenja. Rezultati, ki jih doživljamo na osebni ravni, krepijo našo vero, navdih in željo po doslednem sledenju ponujenim načelom.
To je naraven proces, ki ne zahteva prisile niti pretiranega napora, saj prinaša neposredno zadovoljstvo skozi občutke samozaupanja, povezanosti, zaščitenosti in notranjega miru oziroma odsotnosti eksistenčne tesnobe.
Ko človek začne pobirati sadove sledenja vedskim načelom, se brez dvoma prepriča o njihovi logičnosti in pravilnosti.
Naš naravni nagon je slediti tistemu, kar prinaša rezultate, ne glede na to, iz katerega dela sveta prihaja.
Kultiviran človek gradi svoj značaj in življenjski slog na načelih, ki izboljšujejo življenje, ter zavrača načela, ki ga degradirajo, tudi če so ta del večstoletne lokalne tradicije.
Ko človek sledi Božjim načelom, ker v njih prepoznava logičnost, funkcionalnost in navsezadnje ljubezen samega Stvarnika, potem jim ne sledi več zato, ker bi moral, temveč zato, ker si to želi.
Prav to želimo doseči: sprejemanje in sledenje Bogu kot najvišji avtoriteti na podlagi rezultatov, ki jih takšno sledenje prinaša.
Na ta način lahko vzamemo katerikoli spis in ga preverimo skozi lastno izkušnjo. Če ga nismo pripravljeni preizkusiti, potem nismo usposobljeni za njegovo komentiranje ali kritiziranje.
Zavedajoč se, da ni mogoče živeti izpopolnjenega in smiselnega življenja brez kvalificiranega vodstva, postane izbira, komu bomo sledili, ena najpomembnejših odločitev v življenju vsakega posameznika.
Upam, da bo ta knjiga navdihnila to potrebo in s tem tudi iskanje.
Popolnoma nepomembno in brez vrednosti je imeti kakršen koli naziv v tem svetu, če nismo vodeni s strani pravih voditeljev in modrecev. V tem primeru bo okus sreče in blaženosti ostal galaksije daleč od nas.
Vedska modrost je namenjena tistim, ki si želijo resnično globoko in trajno srečo. Za začasne užitke in kratkoročne rešitve pa obstaja praktično neomejena količina literature na vsakem koraku tega sveta.
Sodobni sistemi upravljanja ne prinašajo ne svobode ne sreče, ne posamezniku ne skupnosti.
Temeljijo na napačnem prepričanju, da je večina inteligentnejša od manjšine in da bolje ve, kaj je dobro za vse.
To je velika zmota. Nikoli ni bila resnica in nikoli ne bo.
V množici ljudi je le nekaj posameznikov, ki so sposobni inteligentno voditi in varovati narod.
To so tisti, ki so se podvrgli dolgoletnemu usposabljanju pod vodstvom učiteljev razsvetljenega značaja in visokih moralnih standardov, ki jih tudi sami dosledno živijo.
Sposobni voditelji se vedno jasno razlikujejo od množice, saj so njihovi osebni rezultati in znaki uspeha vidni vsem, ki jim takšen uspeh primanjkuje. Umirjenost, zadovoljstvo, znanje, inteligenca, vizija in nazadnje tudi materialni rezultati so lastnosti, ki jih lahko vsak človek hitro opazi in na njihovi podlagi prepozna osebo, ki ji želi slediti.
Kadar se znajdemo v družbi resnično superiorne osebe, se občutek spoštovanja in želja po sledenju pojavita skoraj spontano.
Možno je, da se večina ljudi nikoli ni znašla v družbi takšnih posameznikov, zato je ta naravna težnja po sledenju kakovostnemu vodstvu v njih nekako uspavana. V tem primeru je povsem razumljivo dvomiti o tem, kar pišem, saj je strah pred sledenjem slabim avtoritetam globoko zakoreninjen v srcu sodobnega človeka.
Paradoksalno pa je, da se sodobni človek kljub odporu in nezaupanju do absolutnih avtoritet, kot je Bog, še vedno nahaja v položaju podrejenosti slabim avtoritetam, ki imajo zaradi pravnega sistema in uporabe sile skoraj absolutno moč nad ljudmi.
Samo zato, ker nismo naklonjeni sledenju avtoritetam, še ne pomeni, da nam bo dovoljeno živeti brez njih.
Če sami ne izberemo kakovostne avtoritete, se nam bodo naravno in samodejno vsilile nekakovostne avtoritete.
Grenak okus prevare in izkoriščanja s strani slabih avtoritet lahko vidimo in občutimo na lastni koži. Predstavljale so se kot dobronamerne in sposobne, obljubljale vse tisto, kar smo želeli slišati, toda takoj ko so zasedle položaje moči, so pokazale svoj pravi, pogosto nasprotni obraz.
Danes je skoraj nemogoče najti državo, v kateri ljudje resnično spoštujejo in imajo radi svoje avtoritete, čeprav jih sami izbirajo znova in znova.
Očitno gre za napačen in pokvarjen sistem vodenja naroda. To je treba videti, razumeti, sprejeti in nato delovati v skladu s tem razumevanjem.
Biti del takšnega demokratičnega sistema pomeni biti izpostavljen možnosti sistemske prevare s strani slabih avtoritet.
Oddati svoj »tajni glas« na volitvah pomeni podpirati sistem, v katerem ljudje pogosto nimajo neposrednega vpliva na kakovost tistih, ki jih izbirajo.
Ne izbirajmo neznanih in nepreverjenih oseb zgolj zato, ker si močno želijo položaja.
Izbirajmo učitelje in voditelje, ki so nam že pomagali izboljšati življenje. Izbirajmo ljudi, ki smo jih že sprejeli kot svoje vodnike, učitelje ali mentorje, ki smo jih preizkusili in ki so preizkusili tudi nas.
Izbirajmo osebe, ki so nam osebno dokazale svoje sposobnosti, kakovost značaja in moralne standarde.
V vsakem primeru ne izbirajmo neznanih oseb. Takšno ravnanje se smatra za delovanje v neznanju, pomanjkanje pravilne presoje pa pogosto vodi v degradacijo in trpljenje.
Predpostavimo, da smo začasno opustili vero v demokracijo. Kaj nam potem ostane?
Jasno je, da se nihče ne želi vrniti v preteklost, saj se to pogosto dojema kot nazadovanje in ne napredek. Navsezadnje – če imamo v telesu tumor, si želimo njegovega napredovanja ali nazadovanja?
Oddaljiti se od demokracije ne pomeni vrniti se k slabim monarhijam, fevdalizmu ali oblikam vladavine iz preteklosti.
Ponavljanje napak iz davne ali bližnje zgodovine bi bilo še večja napaka kot sprejemanje današnje demokracije. Zato Vede nikoli ne priporočajo prevzemanja sistema vrednot, ki se je že izkazal za škodljivega.
To, kar Vede priporočajo, bo mnogim verjetno zvenelo zastrašujoče, saj smo se navadili nezaupanja do samega koncepta Boga.
Tudi podoba Boga, ki smo jo prejeli skozi številne sodobne religijske interpretacije, je pogosto nesprejemljiva, vsaj z vidika visokih vedskih (brahmanskih) standardov.
Podoba Boga, kakršno so nam predstavili številni verski voditelji, ni nekaj, kar bi si želeli sprejeti kot absolutno avtoriteto.
Dejstvo je, da se veliko ljudi takšnega boga boji.
Vede pa trdijo, da je takšna predstava popolnoma zgrešena in celo žaljiva do resnične narave Boga.
To, kar se danes in že tisočletja pogosto predstavlja kot Bog, po vedskem razumevanju nima veliko skupnega z opisom Boga v Vedah.
Zato je razumljivo, da se sodobni človek upira vodstvu takšne predstave o bogu, saj to ni podoba resničnega Boga.
Osebno sem imel priložnost razpravljati z velikim številom ateistov in ugotovil nekaj zanimivega. Mnogi med njimi, predvsem tisti, ki so s svojim raziskovanjem in razmišljanjem prišli do zaključka, da takšen bog ne more biti pravi Bog, imajo v določeni meri prav.
Ne samo to – spoznal sem, da takšni ateisti pogosto predstavljajo nasprotje slabega teizma.
Inteligenten ateist bo prepoznal slabo predstavitev Boga in se uprl takšni obliki religioznosti.
Po Vedah takšna oseba ni pravi ateist, temveč prikriti teist – nekdo, ki je bolj naklonjen verovanju v resničnega kot v lažnega Boga.
Resnični ateist bi bil nekdo, ki popolnoma zanemarja obstoj Boga v svojih mislih, besedah in dejanjih. Takšne osebe osebno še nisem srečal.
Torej človek, ki ne verjame v podobo boga, kakršno ponujajo sodobne religije, ni nujno ateist. Lahko je zgolj speči ali prikriti vernik.
Nasprotno pa lahko oseba, ki brez premisleka sprejema zgrešene in žaljive predstave o Bogu kot resnične, kaže zelo šibko teološko osnovo in razumevanje.
Vsa učenja, ki Boga prikazujejo kot neprivlačnega, okrutnega, oddaljenega, nelogičnega in nedoumljivega, po vedskem pogledu Boga ne opisujejo pravilno in jih je treba zavrniti.
V veliko zadovoljstvo mi je opazovati, kako tako imenovani ateisti kritično presojajo slabe argumente sodobnih religij, saj to kaže na določeno stopnjo duhovne inteligence.
Kar pa je po mojem mnenju napačno pri sodobnem ateizmu, je naslednji sklep:
»Ker je Bog slabo predstavljen, zato ne obstaja.«
Zato pozivam vse razmišljujoče ateiste, da proučijo vedske opise Boga in sami presodijo, ali je v njih mogoče najti logiko in resnico.
Nesmiselno je zavreči obstoj nekega koncepta zgolj zato, ker so nekatere njegove interpretacije nelogične ali napačne.
Odlomek iz knjige »Osnovni principi svobodne volje«
Avtor: Kristjan Kolega (Kakudmi das)
pripravil Sadacara Dasa
