Pošasti živijo med nami

Avtor: Slogarca 1 komentar

Ob zadnjih oziroma nenehnih razkritij o Epsteinu, ki je bil rojen v ameriški družini judovskega porekla, lahko samo rečemo- pošasti živijo med nami!

Niso neuglajene ali brez denarja, niso navzven videti takšni kot navznoter, zatorej imajo zelo lahko pot. So psihopatske narave, sprijeni do fundamenta, prodani luciferju, ampak so videti fajn, uspešni, očarljivi!

To je dejansko predpogoj, da lahko omrežijo, plenijo, uničujejo, ubijajo.

Z neizmerno očarljivostjo je pretkani predator Jeffrey zvabil v svoje pajkovske mreže ogromno, ogromno ljudi, ki naj bi bili cvet naše družbe, predsedniki, predstavniki britanske kraljeve družine, bogataši, multimilijarderji...

Ki so brez izjeme vsi enake narave kot zloglasni Epstein, v njih vlada tema, ki jih je silila posiljevati otroke, zadnje informacije nakazujejo, da so se dogajali celo umori otrok, morebiti celo dojenčkov.

Mogoče so skozi vso zgodovino močni in vplivni izvajali raznorazne zločine, morda je skromen in ponižen človek celo osvobojen teh skušnjav, ker takšni očarljivi psihopati prežijo bolj na tiste, od katerih imajo neko korist.

Cel svet se je zamajal ob razkritjih, kajti le kdo nam vlada? Le kdo? Ljudje, ki bi morali biti v zaporih, ki so skrunili najbolj nežne otroške duše, ki so bile zaradi raznoraznih družinskih razmer nekako prodane ali ugrabljene v spolno suženjstvo sprijenih elit.

Žal takšna dejanja niso sankcionirana, kdor ima vpliv in moč, se izogne kazni. Morda imajo ta dejanja moralno težo kot pri princu  Andrewu, ki ga je že pokojna kraljica kaznovala z odvzemom nekaterih privilegijev, ampak ti ljudje ne bodo šli v zapor. Na planetu Zemlji ne, kaj pa po smrti?

Morali bi se bati tudi trenutka, ko bomo dobili račun ob koncu življenja, ampak večina teh ljudi tako ali tako ne veruje ali gre k božjemu obredu samo zaradi tradicije.

Ampak življenje je tako kratko, da vedno velja- poštenost in etika pred kratkoročnimi koristmi!

 Ampak v teh krogih, kjer vlada tudi opijanje vseh vrst, te vrednote pomenijo le mit ali raj za bedake, ki si ne morejo skorajda nič privoščiti, potem pa moralizirajo iz nejevolje.

Kot obrneš, so v tej zgodbi največje žrtve otroci. Predstavljajte si te nežne, otroške duše, ki so prodani iz raznoraznih razlogov, prvenstveno ker nimajo močnih zaščitnikov v domačih krogih, pa se začnejo spravljati te zveri nadnje. Zadnja fotografija Andrewa, ki se plazi nad nemočnim otrokom na tleh, je enostavno ogabna, samo kaže popolni razkroj te ugledne mafije, ki misli, da si z rojstvom v priviligirani družini lahko privošči ekscese in zločine vseh vrst, saj mu tako ali tako nič ne morejo.

V srcu molim za vse te ranjene, zlorabljene, mučene, pobite in posiljene.Da bi se enkrat ta peklenski krog končal, pa ne zlepa, ker ti ljudje tega ne razumejo. Razumejo samo zakon sile.

Strog zapor, kot v Salvadorju za 20 let za vse te kršitelje, pa se bo naslednji zamislil, ali je vredno.

Tu se spomnim izjave enega iranskega predstavnika, ki je zelo direktno povedal brutalno resnico.

Pri nas pedofile usmrtimo, v ZDA pa postajajo predsedniki držav!

 

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

 

 

Mahārāja Nimi se sreča z devetimi yogendrami

Avtor: Slogarca 1 komentar
Moj dragi kralj, v materialnem svetu se pogojene duše soočajo s smrtjo na vsakem koraku življenja. Torej, kdo med pogojenimi dušami ne bi služil lotosovim stopalom Gospoda Mukunde, ki je vreden čaščenja celo za največjo osvobojeno dušo?
 
Pomen
Beseda indriyavān je pomembna v tem verzu. Indriyavān pomeni »posedovanje čutov«. Čeprav smo pogojeni v materialnem svetu, nam je z milostjo Vsevišnjega Gospoda podeljeno človeško telo, ki ima različne čute, kot so oči, ušesa, jezik, nos in koža. Na splošno pogojene duše uporabljajo ta čutila v lažnem poskusu, da bi izkoristile materialno naravo za čutno zadovoljevanje. Toda naši materialni čuti in njihovi predmeti so začasni in ni mogoče postati miren ali srečen, če bi poskušali zadovoljiti svoje začasne čutne s začasnimi čutnimi predmeti, ki jih ponuja māyā, Gospodova iluzorna energija.
 
Pravzaprav naše naporno prizadevanje, da bi zadovoljili materialne čute, neizogibno prinese ravno nasproten rezultat, in sicer materialno trpljenje. Moškega privlači ženska. Spolno vzburjen se poroči z njo in kmalu se pojavi družina, ki potrebuje vedno večjo podporo. Na ta način se konča njegovo nedolžno in preprosto življenje in večji del svojega življenja trdo dela kot osel, da bi podprl zahteve svoje družine. V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama Gospod Kapila zelo jasno opisuje, da je kljub napornemu delu, ki ga človek opravlja vse življenje, njegova družina na koncu nezadovoljna, in ko izčrpani oče doseže starost, razdraženi družinski člani nanj gledajo prav tako, kot kmetje gledajo na starega in neuporabnega vola. Včasih sinovi sanjajo, da bi prejeli očetov denar kot dediščino in si na skrivaj želijo, da umre.
 
Danes ljudje močno zanemarjajo skrb za ostarele starše in jih zato pošljejo v ustanovo, kjer umrejo osamljeni in zanemarjeni po življenju trdega dela za svoje tako imenovane ljubljene. Eden od zdravnikov v Angliji resno predlaga evtanazijo za starejše osebe, ki niso več produktivne.
 
Danes nekateri ljudje, ki si želijo materialnega čutnega zadovoljevanja, vendar upajo, da se bodo izognili neprijetnostim družinskega življenja, poskušajo uživati v »svobodnih« spolnih odnosih z ženskami, brez težav s poroko. Z nadzorom rojstev in splavom odpravljajo motnje v skrbi za otroke. Na ta način upajo, da bodo uživali materialno čutno zadovoljevanje brez kakršnih koli materialnih ovir. Vendar pa se ti ljudje po zakonih narave povežejo v mrežo grešnih reakcij, tako da se izogibajo svoji resnični dolžnosti do Vsevišnje Božanske Osebnosti in nepremišljeno povzročajo nasilje in trpljenje drugim, da bi povečali svoje čutno zadovoljevanje. Ujeti v mrežo brezbožnih dejavnosti se vedno bolj oddaljujejo od svoje prvotne čiste zavesti in postopoma izgubljajo vso moč, da bi razumeli zakone narave.
 
Zato je tukaj rečeno: sarvato-mṛtyuḥ. Mṛtyu pomeni »smrt«. Nenadoma se pojavi smrt, ki preseneča samozavestne čutne uživalce in uniči celoten njihov program tako imenovane materialne sreče. Pogosto takšne osebe prizadenejo grozljive bolezni in trpijo nepredstavljivo trpljenje, ki se konča s smrtjo. Če jim iskreni dobronamernež opozori na ta dejstva in jih poskuša seznaniti z resničnostjo, se razjezijo in ga obtožijo, da je pesimist ali verski fanatik. Na ta način slepo ignorirajo zakone narave, dokler jih ti zakoni neizogibno ne razbijejo in ne povlečejo iz njihovega neumnega raja. Zaradi pretiranega kopičenja grešnih rezultatov jih zakoni karme silijo v situacije velike stiske. Ko se potopijo v nižje vrste življenja, izgubijo vse zavedanje o tem, kar leži onkraj njihovih grobih materialnih čutov.
 
Včasih je živo bitje sposobno razumeti bedne posledice materialističnega čutnega zadovoljevanja. Ker je razočaran zaradi bolečine in trpljenja materialističnega življenja in ne pozna nobenega višjega življenja, sprejme budistično filozofijo in poišče zatočišče v tako imenovanem niču. Toda v Božjem kraljestvu ni dejanske praznine. Želja po zlitju v nič je reakcija proti materialni bolečini; to ni oprijemljiv koncept Najvišjega. Na primer, če čutim neznosno bolečino v nogi in bolečine ni mogoče pozdraviti, se lahko končno strinjam, da mi amputirajo nogo. Ampak veliko bolje je odstraniti bolečino in obdržati nogo. Podobno zaradi lažnega ega mislimo: »Jaz sem vse. Jaz sem najpomembnejša oseba. Nihče ni tako inteligenten kot jaz." Ko razmišljamo na ta način, nenehno trpimo in doživljamo intenzivno tesnobo. Toda takoj, ko očistimo ego s priznanjem, da smo nepomembni večni služabniki Kṛṣṇe, nam bo naš ego prinesel veliko veselje.
 
Śrī Kṛṣṇa, Gospod blaženo pestrega duhovnega neba, imenovanega Vaikuṇṭha, je vedno potopljen v transcendentalni užitek. Śrī Kṛṣṇa je namreč rezervoar vsega užitka. Ljudi, ki so zatopljeni v materialistično uživanje, zavezujejo zakoni vseprisotne smrti, toda če si namesto tega prizadevamo služiti Vsevišnji Božanski Osebnosti, se lahko takoj povežemo z Njegovim hlādinī śakti ali blaženo močjo. Če služimo Krišni pod vodstvom Njegovega pooblaščenega predstavnika, duhovnega učitelja, se lahko takoj rešimo materialne stiske. Potem ne bomo hrepeneli po ničemer, ampak bomo lahko uživali v neomejeni duhovni blaženosti v služenju Vsevišnjemu Gospodu.
 
Sarvato-mṛtyuḥ prav tako nakazuje, da se rojstvo in smrt zgodita na vseh planetih v vesolju. Zato sta naša tako imenovana vesoljska potovanja in kozmična zavest neuporabni, saj nikjer v materialnem vesolju ni večnega življenja. Skratka, razumevanje, kako nesmiselno je služiti čemurkoli drugemu kot Kṛṣṇi, in namesto tega služiti temu, kar je večno in polno blaženosti, je najvišji možni razvoj inteligence. Čeprav je naša sedanja inteligenca ozka, saj je pogojena z zakoni narave, si lahko ustvarimo neomejeno srečo tako, da se zatečemo k lotosovim stopalom Mukunde in se naučimo razlikovati med tem, kar je začasno in neuporabno, in tem, kar je večno in resnično.
Srimad Bhagavatam 11.2.2
 
Sadacara Sany Dasa

Ti njega s kruhom on tebe s kamnom ali obratno

Avtor: Slogarca 1 komentar

Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.

Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost. 

Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva! 

Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti. 

Poučna zgodba na to temo;

Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981

Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.

Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.

Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.

Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.

Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.

Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.

To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.

V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.

Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.

Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.

Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.

Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.

Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.

 

Preberi celoten članek - Ti njega s kruhom on tebe s kamnom ali obratno

Sanje ali budnost

Avtor: Slogarca 1 komentar
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
 
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
 
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
 
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
 
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
 
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
 
Definiranje resničnosti
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
 
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
 
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
 
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
 
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
 
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
 
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
 
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
 
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
 
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
 
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
 
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Sadacara dasa.

Preberi celoten članek - Sanje ali budnost

Bliža se leto 2026

Avtor: Slogarca 1 komentar

Z neverjetno hitrostjo beži čas mimo nas, videti je, da starejši kot smo, hitreje bežijo dnevi, meseci, celo leta. Zakaj je tako, obstaja veliko teorij, a še vedno je tudi neznanka. Morda zato, ker z leti postajamo počasnejši in vse, kar smo nekoč naredili s svetlobno hitrostjo, sedaj naredimo po polžje?

Kakorkoli že, imamo rok trajanja in to nas plaši. A samo še toliko let imam pred seboj, le kam je šla mladost, zrela leta, kako se je vse tako hitro odvrtelo? Z nekaterimi storjenimi stvarmi smo zadovoljni, nekatere obžalujemo, a vselej imamo na voljo popravne izpite, znova in znova, v naslednjih življenjih. Če verujemo v reinkarnacijo seveda, če ne se lahko nadejamo raja, pekla ali vic ali pa niča, če smo brez vere v posmrtno dimenzijo.

Kakor koli že, že smo se znašli pred koncem leta 2025, ki je postreglo z mnogimi dogodki, od vojne v Ukrajini, ki kar traja, pa napada Izraela na Iran, pa rožljanja Trumpa, ki bi napadel Venezuelo, pa genocida v Gazi.

Izven teh velikih svetovnih dogodkov je vsak posameznik preživljal svoje odmerjene dneve v dobrem in slabem, z nizom lepih in manj lepih trenutkov, vselej pa obstaja ta največja želja- samo da bi bil zdrav!

Ko te telo začne opominjati z malimi znaki, da nisi več v 20-ih, pa ko gre strah pred boleznijo mimo ugotoviš, da je spet največja sreča- Zdravje.

Tako nenehno ponavljana misel naših starejših dragih, ki mnogih že ni več med nami, postaja z leti življenjsko realna, da res brez zdravja nič ni.

Če ležiš v postelji, pa ne moreš niti do kopalnice, ti tudi kup zlata ne bo pomagal. Danes berem prekrasne misli Aleksandra Čeferina, ki je prestal zahtevno operacijo, citiram;

"Veste, kako je, na koncu vsi goli in bosi stojimo pred nekom. Eni pred Jezusom, drugi pred Alahom. Jaz nisem veren, sem agnostik, bom že videl, pred kom bom jaz. In takrat ti ne bo pomagal noben denar, takrat ti ne bosta pomagala nobena moč in noben vpliv. Takrat moraš pojasniti svojo vlogo v življenju in jaz se tega trenutka prav nič ne bojim," je zatrdil.
 
Ne bi mogel lepše in bolj resnično povedati! Da bi nas zdravje in sreča spremljala še naprej tudi v letu 2026 želim vsem nam, pa da bi nam preostali dnevi pred novim letom z božičem vred minili čim lepše in v prijetnem vzdušju. 
 
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 
Rss feed za to kategorijo