Osvoboditev od karme

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Šrila Prabhupada je na predavanju, ki ga je imel junija 1976 v detroitskem Hare Krišna centra, poslušalcem povedal: »Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenjem vdajali čutnemu zadovoljstvu in ste v skladu s svojo karmo dobili telo« Potem je razložil skrivnost, kako se osvoboditi karme in uživati popolno srečo.
»Tako kot speča oseba deluje skladno s telesom, ki ga privzame v sanjah in se enači z njim, se človek enači z zdajšnjim telesom, ki je rezultat njegovih pobožnih oziroma brezbožnih dejanj v preteklosti, in ne more poznati svojih preteklih in prihodnjih življenj.« (Bhāg. 6.1.49)
To je zelo dober primer nevednosti, ki prekriva živo bitje v materialnem svetu. Ko sanjamo, pozabimo vse o sebi- da smo gospod ta in ta, ki živi v tem mestu in ima na banki toliko in toliko denarja. Takrat vse pozabimo. Ko se zbudimo, pa pozabimo, kaj smo sanjali. Toda ne glede na to, ali smo v budni ali sanjamo, v obeh stanjih opažamo svoje lastno delovanje. Opazovalci smo tako v sanjah kot tudi v dozdevnem budnem stanju. Mi, duhovne duše, ki doživljamo svet okrog sebe, ostajamo isti, okoliščine pa se spreminjajo. Zaradi tega pozabljamo.
Podobno se tudi ne spominjamo, kaj smo bili v prejšnjem življenju, niti ne vemo kaj bomo postali v naslednjem. Toda dejstvo je, da smo kot duhovne duše večni. Obstajali smo v preteklosti, obstajamo v sedanjosti in še naprej bomo obstajali v prihodnosti. Krišna je to pojasnil v Bhagavad-gīti (2.12): »O Arjuna, ti, Jaz in vsi ti kralji, zbrani na tem bojišču, smo že obstajali v preteklosti in bomo še naprej obstajali v prihodnosti.« To razumevanje – Jaz sem večen«- je osnovno razumevanje v duhovnem življenju.
 
Kot duhovne duše se niti ne rodimo niti umremo- na jāyate mriyate vā kadācit. Ko materialno umre, ne prenehamo obstajati-na hanyate hanyamāne śarīre (BG 2.20). Telo umira že zdaj. Našega otroškega telesa ni več. Tudi našega mladostniškega telesa in več. Podobno bo umrlo tudi naše zdajšnje telo, nakar bomo spet dobili novo telo-(tathā dehāntara-prāptiḥ (BG 2.13)).
Preselitev duše pomeni smrt za materialno telo. Fizično telo je sestavljeno iz materije, vsake materialne stvari pa je prej ali slej konec. To je narava materije. Duhovna duša pa nikoli ne umre.
Telesa torej menjamo eno za drugim. Zakaj obstajajo različne vrste teles? Zato, ker živo bitje, duhovna duša, pride v stik z različnimi gunami materialne narave. Glede na gune, ki vplivajo nanj, pa razvijejo fizično telo.
 
Svoje sedanje telo smo zaslužili z dejanji iz preteklosti. Karmaṇā daiva-netreṇa jantur dehopapattaye: (SB 3.31.1):dano telo dobimo glede na svojo karmo iz preteklosti. Narava deluje avtomatično, skladno z našo karmo. Recimo, da se okužite z neko boleznijo. Narava bo delovala-razvila se bo bolezen in morali boste trpeti. Ko pridemo pod vpliv guṇ materialne narave in opravljamo karmična dejanja, pa se moramo seliti iz telesa v telo- Zakon narave deluje dovršeno.
Zdaj, ko smo dobili civilizirano človeško obliko, bi se morali vprašati:« Zakaj trpim?« Problem je v tem, da pod urokom māye, iluzije, zamenjamo trpljenje za uživanje. Māyā pomeni«to kar ni«. Mislimo, da uživamo, čeprav resnici trpimo. V materialnem svetu moramo trpeti. Trpimo zaradi telesa. Hud mraz, žgoča vročina-te stvari občutimo zaradi telesa. V določenih okoliščinah občutimo zadovoljstvo.
 
Toda v Bhagavad-gīti(2.14) nam Krišna svetuje:
mātrā-sparśās tu kaunteya
śītoṣṇa-sukha-duḥkha-dāḥ
āgamāpāyino 'nityās
tāṁs titikṣasva bhārata
»Vzrok materialne sreče in nesreče je telo. Prihajanje in odhajanje sreče in nesreče je kot menjavanje letnih časov. Zato ne bodi vznemirjen, temveč ju le prenašaj«.
Dokler smo v materialnem svetu, bomo izmenoma doživljali srečo in nesrečo, vendar nas to ne bi smelo vznemirjati. Naša prava naloga je samospoznavanje. Pri tem moramo vztrajati in ne smemo odnehati niti za trenutek. Samospoznanje je cilj človeškega življenja. Dokler imamo materialno telo , bomo izmenoma doživljali trpljenje in dozdevno srečo, toda priti moramo do spoznanja, da » Jaz nisem telo, temveč duhovna duša. Telo sem dobil zaradi svojih dejanj v preteklosti.« To je pravo znanje.
Pameten človek bi se moral vprašati: Jaz sem duhovna duša, moje telo pa je zgolj prekrivalo. Ali potem lahko prekinem preseljevanje iz telesa v telo?« To je človek-kdor poizveduje o tem, kako se lahko osvobodi materialnega telesa, ki je za duhovno dušo onesnaženost.
Žal ljudje v sodobni tako imenovani civilizaciji ne postavljajo tega vprašanja. Na vsak način hočejo zadovoljiti telesne čute in zato delujejo neodgovorno. V Śrimad-Bhāgavatamu (5.5.4) je razloženo:
nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano 'yam
asann api kleśada āsa dehaḥ
»Ljudje, ki si prizadevajo samo za čutno zadovoljevanje, so vsekakor nori in delujejo na vse mogoče gnusne načine. Tako se morajo vekomaj seliti iz telesa v telo in doživljati vsakovrstne nadloge.«
 
Ljudje ne razumejo, da je telo vedno kleṣada- vedno nam zadaja bolečino. Nekaj časa morda čutimo majhno zadovoljstvo, dejansko pa je telo vir bolečine. V zvezi z tem obstaja naslednja primerjava: Kadar so v prejšnjih časih hoteli kaznovati zločinca, so mu zvezali roke, ga odpeljali na sredino reke in potisnili pod vodo. Ko se je že skoraj utopil, so ga za lase potegnili iz vode in mu dovolili, da si malo odpočije, nato pa so ga spet potisnili pod vodo. To je bil eden od načinov kaznovanja. Majhno zadovoljstvo, ki ga izkušamo v materialnem svetu, ni prav večje od zadovoljstva, ki ga je čutil zločinec, ko so ga potegnili iz vode. To je življenje v materialnem svetu- hudo trpljenje z nekaj trenutki olajšanja.
Zato je Sanātana Gosvāmi, ki je bil zelo bogat minister v mohamedanski vladi v Indiji, prišel k Śri Caitanyi Mahāprabhuju in ga vprašal ke āmi, kene āmāya jāre tāpa-traya: »Kdo sem jaz? Zakaj sem povržen trojnim nadlogam?« To je pametno vprašanje. Nenehno moramo trpeti zaradi različnih nadlog, ki jih povzročajo telo in um, druga živa bitja ter naravne nesreče. Nočem teh nadlog, vendar so nam vsiljene. Kdor sprejme duhovnega učitelja, bi torej moral najprej vprašati: »Zakaj trpim?«
Toda ljudje so postali tako topi-kakor živali-da se tega nikoli ne vprašajo. Živali trpijo vendar ne morejo vprašati, zakaj. Kadar žival odpeljejo v klavnico ne more vprašati: »Zakaj me na silo peljejo v klavnico?« Če pa odpeljejo človeka in ga hočejo ubiti, bo ta zagnal velik hrup:« Ta človek me hoče ubiti! Zakaj moram umreti?« Pomembna razlika med človekom in živaljo je torej v tem, da samo človek lahko vpraša:« Zakaj trpim?«
 
Trpeti morate ne glede na to, ali ste predsednik Nixon ali pa človek na ulici. To je dejstvo. Zdaj trpite zaradi telesa, vendar kljub temu delujete tako, da boste morali sprejeti novo materialno telo. Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenju vdajali čutnemu zadovoljevanju in ste v skladu s svojo karmo dobili telo. Toda če se v tem življenju zopet vdajate čutnemu zadovoljevanju in se ne poskušate dvigniti, boste spet dobili telo in trpeli. Po naravni poti boste dobili novo telo glede na stanje vašega uma ob smrti. Kakor hitro dobite novo telo, pa boste spet začeli trpeti. Trpljenje se začne že v maternici. Prebiti morate mesece in mesece skrčenih rok in nog v tesni vreči, v kateri se ne morate premikati- to je trpljenje. In kor pridete ven, vas čaka novo trpljenje. Danes obstaja tudi nevarnost, da vas v maternici ubijejo. Biti moramo dovolj pametni, da se vprašamo: »Zakaj trpim? In kako lahko zaustavimo trpljenje?« Dokler se ne vprašamo «Zakaj trpim?, nismo ljudje v pravem pomenu te besede. Še zmeraj smo živali.
 
Vprašanje o osnovnem vzroku našega trpljenja se imenuje brahma-jijñāsā: »Zdaj, ko smo dobili človeško življenjsko obliko, moramo poizvedovati o Brahmanu, Absolutni Resnici.« izkoristi moramo človeško življenjsko obliko. Ne smemo živeti kot živali, temveč moramo poizvedovati o Absolutni Resnici in si prizadevati, da naredimo konec materialnega življenja.
Jano, pravzaprav si prizadevamo narediti konec življenjskim nadlogam, ko trdo delamo v boju za obstanek. Zakaj poskušamo dobiti denar? Ker mislimo:« Če dobim denar, bom ublažil svojo nesrečo.« S tem se boj za obstanek nadaljuje: vsakdo poskuša uživati v čutnem zadovoljevanju in tako postati srečen. Toda čutno zadovoljevanje ni prava sreča. Prava sreča je duhovna sreča, ki jo občutimo, če služimo Krišni. To je sreča. Materialna sreča je samo popačena sreča.
 
Materialna sreča je kakor privid vode v puščavi. V puščavi ni vode, toda žejna žival, ki ima privid vode, steče za njim-in umre. Ljudje vemo, da v puščavi ni vode, da je »voda« samo odsev sončne svetlobe, živali pa tega ne vedo. Smisel človeškega življenja je, da opustimo iskanje sreče v čutnem zadovoljevanju, ki je kakor privid v puščavi, in si prizadevamo za duhovno srečo.
To višjo srečo lahko obudimo preprosto z petjem in recitiranjem Hare Krišna mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Petje Hare Krišna je zelo preprosto, vendar nas lahko osvobodi vsega trpljenja v materialnem svetu.
 
Vzrok našega trpljenja je umazanija, ki se je nabrala v našem srcu. Smo kot zločinec, ,ki ima srce polno umazanije in razmišlja:« Če dobim to stvar, bom srečen.« In stori zločin tvegajoč svoje življenje. Vlomilec dobro ve, da bo kaznovan, če ga ujame policija, a gre vseeno krast. Zakaj? Nūnaṁ pramattaḥ-Ponorel je za čutim zadovoljevanjem. To je edini razlog.
Srce moramo torej očistiti umazanih želja, ki nas prisiljujejo, da delujemo za čutno zadovoljevanje in trpimo. V tej dobi je proces za očiščenje zelo, zelo lahek-potrebno je samo peti Hare Krišna. To je vse. To je prispevek Caitanye Mahāprabhuja. eto-darpaṇa-mārjanaṁ bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇam (CC Antya 20.12). Kdor poje Hare Krišna mantro, bo rešen trpljena, ki ga povzroča večno preseljevanje iz telesa v telo. Petje mantre je zelo preprosto. Kasta, veroizpoved, narodnost, barva kože in družbeni položaj niso pomembni. Ne. Po Božji milosti imamo vsi jezik in ušesa, tako da vsakdo lahko poje Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zato pojte Hare Krišna in bodite srečni!
Najlepša hvala.
 
His Dive Grace A.C.Bhaktivedanta Swami Prabhupada. (Pot popolnosti)
Uredil- Sadacara Sany Dasa- vir- Facebook

Preberi celoten članek - Osvoboditev od karme

Terme Dobrna

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Terme Dobrna so s treh strani obdane z gozdnimi griči. Prvi so v pradavnini spoznali moč vodnega izvira Dobrne Kelti. Kot zdravilišče se prvič omenja leta 1582, danes pa so prepoznavne terme, ki nudijo tudi pomoč pri zdravstvenih težavah, glede pooperativne oskrbe, ginekoloških obolenjih, revmatskih težavah, športnih poškodbah.

Kar je v Dobrni neprecenljivo, je mir, vedrina gostov, vsesplošna prijaznost ljudi, zgledno osebje, čistoča, odlična hrana. Res pravi raj za počitek in nabiranje novih moči po celoletnih naporih. V bližini hotelov je park, obkrožen z veličastnim drevjem, klopcami, v pitniku si lahko natočimo odlično vodo v posebej dizajniranim kozarcem. 

Vse je v cvetju, mali robotki pridno prečesavajo travnike, vse naokrog so veličastne stavbe še iz daljnih stoletij. Blizu je lična cerkev s kapelico Marije, v samem kraju je nekaj trgovin z živili in oblačili. 

 

Hotel Vita organizira tudi glasbo v živo, ljudje, gostje, pa izžarevajo drugo energijo kot drugod, nekateri se borijo z boleznijo, drugi so hvaležni za vsak podarjeni lepi dan življenja, upokojenci se radostijo lepega oddiha z brezplačnim prevozom, ki ga izvajajo prijazni šoferji.

Tu je vse, kot bi se čas ustavil, kot bi spet zavladala mirna harmonija spoštljivosti, prijaznosti in življenjskih modrosti. Vsakomur, ki si želi mirne počitnice, bi bila Dobrna všeč. Vsem bolnim, ki se zatekajo v njeno zavetje, bi človek zaželel iz srca hitro okrevanje. 

Vsem, ki so zaslužni za čar Dobrne, pa en velik poklon.

Dobrna je eden tistih slovenskih biserov, za katero smo lahko ponosni, da jo imamo. Da bi se razvijala in razcvetala naprej z obilico naših in tujih gostov ter vsem pričarala nepozabne počitnice.

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

Preberi celoten članek - Terme Dobrna

Zunajzakonske skupnosti

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Živimo v moderni dobi, kjer počasi izginjajo verski zakoni. Še pred sto leti je bila največja sramota, če je bil kdo neporočen, nezakonski otroci so bili prav sadistično preganjani, kot so mi kdaj govorile kolegice. Klicali so jih pankrti, jih zaničevali in preganjali. To je seveda sramota za te, ki so to izvajali, saj je vsaka otroška duša nežna in občutljiva na nasilje, ki ga doživlja.

To je bil en ekstrem, ki je samo dokazoval, kako močna je bila še Božja beseda, dosledno se je to izvajalo in ljudje so točno vedeli za posledice, če bodo živeli izven zakona, da bodo stigmatizirani pred ljudmi, družbo in pred predstavniki religije, bodisi krščanske, muslimanske ali kakšne druge religije.

Danes je vse to postalo kot nek mit, ti starodavni zakoni, kot neka daljna preteklost v smislu-   ah, saj v tistih časih  so bili zastareli, bili so okoreli dogmatiki, verski fanatiki...

Bodimo sproščeni, živimo kot nam paše!

Osebno sem za popolno strpnost, razen če se gre za nasilje nad otroki, starci, ženskami, moškimi, živalmi. Sem pa prepričana v Božjo besedo, ki je identična tako v krčanstvu kot v starodavnih Vedah, da je pač dobro upoštevati Božja navodila zaradi sebe, ne zaradi drugih. Da si prihraniš trpljenje v bodoče na večnem popotovanju duše.

Tako menim, da so te vrednote, kot jih učijo religije, prava stvar. S partnerjem nisi za kratkoročne koristi, kot jih dandanes prinaša zakonodaja za nelegalne zveze. To je božanska zaveza pred Bogom, ki naj traja do smrti tako v dobrem in slabem ter naj bo požegnana s strani Vsemogočnega.

Če ne dobiš prave osebe, si pač sam, živel boš bolj skromno, ne boš pa kršil teh starodavnih zakonov, ki so že lepo zapisani tako v Bibliji kot v Vedskih spisih.

Krščanstvo;

“Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola, da po medsebojni osebni podaritvi, ki je njima lastna in izključujoča, težita k občestvu njunih oseb. Tako se med seboj dopolnjujeta ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju (rojevanju) in vzgoji novega življenja.”

Vedski spisi;

degradacija zakonske skupnosti v železni dobi- kali yugi.

Zakonske zveze bodo sklepali na podlagi začasne privlačnosti. (Bhag.12.2.3.) Odnos med možem in ženo bo odvisen od tega kako sta si všeč.Šest mesecev po poroki se ločita, saj je bil zakon sklenjen na osnovi površinske privlačnosti, brez globljega razumevanja.
Privlačnost ta trenutek se naslednji trenutek sprevrže v odbojnost. To je dejstvo. Včasih so se ljudje poročali na osnovi astrološkega izračuna preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

ŠB- 5. del

Vsi peklenski planeti se nahajajo v srednjem predelu med tremi svetovi in Garbodaka oceanom. Nahajajo se na južni strani univerzuma.Na enem od teh planetov je zapor za ljudi, ki se ne držijo reguliranega zakonskega življenja. Moškega ali žensko, ki imajo seksualno zvezo z nedostojnim pripadnikom nasprotnega spola, Yamarajini služabniki kaznujejo v peklu, ki je znan po imenu Taptasurma. Tam bičajo te osebe. Moški je prisiljen, da objema kip ženske, ustvarjen iz žarečega železa, a ženska je prisiljena, da objema podoben kip moškega. To je kazen za nezakonsko spolnost.

 

Naravni zakoni

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Splošno pravilo v naravi  je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.

Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.

V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;

Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.

Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.

Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.

Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni  ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.

Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.

V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.

Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.

Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.

Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Preberi celoten članek - Naravni zakoni

Pohlepni mali ljudje

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Zažrli so se v vse pore družbe, srečaš jih na vsakem koraku. Prepoznaš jih po odličnem talentu za manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti v prsih.Da nekaj ne štima, ugotovijo ljudje šele, ko jim poberejo vse in jih za nagrado v evforiji še potrepljajo po ramenih.

Tako so ljudem goljufi spraznili bančne račune, speljali partnerje in še in še.

Radi se udeležujejo kakšnih verskih služb, a joj prejoj, na oltarju so  namesto Bude, Jezuščka ali Krišne le lire, marke, zlato, dolarji in titule. Oni so uspešni, pravijo, pregazijo vse pred sabo in za sabo. Okinčani z materialnimi pridobitvami trdijo, da ne obstaja nič več od tega, kar je vidno z očmi.

To pravijo do trenutka, ko jim materialna narava pokaže zobe in jim demonstrira tole- 

ja, bogat si, zato ti pripadata vsaj dva britofa namesto enega, ko pride tvoja ura.Naj se ve, da je odšel veliki človek, dva namesto enega! 

In tako gremo po tej poti materialnega obstoja združeno ramo ob rami, tako prevarani kot prevaranti.

Modri lahko vidijo, da pravice na tem svetu ni in jo ne bo, zna biti podkupljena ali slepa. Vemo, da pravica pa vendarle bo nekega dne vzela svoj davek v personifikaciji karme.

In tako padajo države, padajo mladeniči v vojni, propadajo tovarne, se razdirajo družine, prijateljstva... vse razpada in propada pod silo krivic, ki jih na koncu tudi požre čas.

  1. V Vedah, Bhagavad Giti sam stvarnik opisuje naravo, ki prevladuje v današnji družbi:

  2. Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju. Tako zaslepljeni so zmeraj zapriseženo vdani nečistim dejanjem in očarani od minljivega.

  3. Menijo, da je glavni cilj življenjskega življenja ugoditi čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna tesnoba. Ujeti v mrežo sto in tisoč želja so preplavljeni s poželenjem in jezo ter si na nezakonit način pridobivajo denar, da bi z njim zadovoljili svoje čute,

  4. tako razmišlja- tolikšno bogastvo imam danes, načrtujem pa si pridobiti še več. Zdaj imam toliko, v prihodnosti pa se bo moje premoženje še povečalo. On je bil moj sovražnik in sem ga ubil, pokončal pa bom tudi vse ostale sovražnike. Jaz sem uživalec. Popoln sem, močan in srečen. Najbogatejši človek sem in obkrožajo me imenitni sorodniki. Nihče ni tako mogočen in srečen kot jaz. Prirejal bom žrtvovanja, dajal miloščino in bom srečen. Ljudje, ki razmišljajo na tak način, so žrtve nevednosti.

  5. Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno uživanje in zdrsijo v pekel.

Bhagavad Gita

Bojim pa se, da nas bo na koncu nekontroliran pohlep, ki deluje na lokalni in globalni ravni vse požrl. Da nas vodijo v vojno za resurse. Videti je, da gremo in slabega na slabše, a dokler imamo še mir, smo lahko srečni. Upajmo, da tako tudi ostane.

 

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

 

 

Preberi celoten članek - Pohlepni mali ljudje

Rss feed za to kategorijo