Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;
Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.
Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.
Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
Še ko sem bila otrok, smo z navdušenjem in otroško radovednostjo pričakovali Evrovizijo.
Z vso pozornostjo smo navijali za naše predstavnike, takrat smo bili še državljani bivše Jugoslavije, ter hrepeneče čakali na zmago.
V spominu mi je ostalo navdušenje nad Tajči, pa spevno Julie od Danijela, na naše veselje je Jugoslavija pa enkrat le zmagala s skupino Riva.
Spomnim se tudi zmage takrat še neznane Celine Dion, takrat nisem niti prepoznala vrednosti njenega talenta, pesem mi je bila kar malo zahtevna, a Celine je s to zmago dosegla prepoznavnost in zasijala kot smaragd s čistim, prekrasnim glasom, postala je svetovna zvezdnica in tako postala tudi ena izmed mojih priljubljenih pevk. Le kdo bi lahko pozabil njeno legendarno pesem iz filma Titanik?
Če bi danes izbrala svoji dve najljubši zmagovalki vseh časov, bi bili to Loreen z Euphorio in Marija Šerifović s pesmijo Molitva. Tu so še legendarni in vedno zimzeleni zmagovalci ABBA. Pesem Waterloo je še danes sveža in več kot vredna poslušanja.
Te dni čakamo spet Evrovizijo, žal bo potekala brez tako privlačnega navijanja za naše, saj je Klemen Slakonja izpadel v prvem predizboru polfinalnih večerov. Torej bo manjkala ta začimba v tekmovanju, navijanje za našega predstavnika.
Ta izpad je bil pričakovan, saj je Klemen naredil fatalno napako, on je rojen zabavljač, ki zna narediti neverjeten show, pa je odšel na tekmovanje s sicer lepo balado, čustveno, ki pa nekako ni prepričala. Če bi naredil zabavno, dinamično točko, bi bilo vse drugače. Tudi kot vokalist ni slab, ni pa tako briljanten, da bi bila to njegova osrednja značilnost. V centru bi moral biti zabaven nastop, kjer bi bil vokal le dodaten okras.
Najbolj mi je žal za njega, ker se je nedvomno potrudil, šel z upanjem, da bo njegova osebna izpoved prepričala, pa očitno ni bil pravi čas za to. Ljudje si bolj želijo igre in zabave kot pa osebne čustvene izpovedi.
Pa več sreče prihodnjič, si moramo kislo priznati, saj so žal naše uvrstvitve z izjemo Darje Švajger in Nuše Derende bolj ali manj na koncu repa lestvice.
Vseeno velja, da si je ta spektakel še vedno vredno ogledati, saj lepo popestri sobotni večer.
In res je bil sobotni večer nekaj izjemnega. Še v življenju nisem videla tako dobrih scenskih efektov, videti je bilo, kot bi bili nastopajoči res na ladjah, v naravi, vse je bilo spektakularno realistično. Že med ogledom sta me najbolj prepričala Izraelka in Avstrijec. Če pustimo sramoto v Gazi, če gledamo samo pevski nastop, je bila Izraelka čarobna, Avstrijec pa vokalist brez primere. Na koncu sta res zasedla prvo in drugo mesto.
In smo res bili priča v aprilu izpadu elektrike, ki je prizadel milijone ljudi. Vse je obstalo, od prometa, mobitelov, dvigal, ljudje so se znašli sredi kaosa, prestrašeni in šokirani.
Danes smo že priča vojni med Pakistanom in Indijo, kar je strah zbujajoče, glede na to, da sta jedrski velesili.
Začelo se je v aprilu z napadom v Kašmirju in po dalj časa trajajočih napetostih ob obmejnih predelih se je začelo z napadi, ki jih sprožata obedve strani.
Videti je, kot bi vladalo neko zatohlo ozračje, ki vleče razpoloženje navzdol in je dober standard ter mir samo še za manjšino. Sedaj smo priča že energetskim mrkom in stopnjevanju vojn, prebivalcem pa razpošiljajo brošure z navodili preživetja v kriznih časih, kot je nabava hrane za tri dni in tranzistor na baterije.
Večina sploh resno tega ne jemlje, ampak morda bi morali? Kajti ni videti, da gre na boljše, prej na slabše. Še pred kratkim ni nihče verjel, da je možen tak kolaps elektrike za milijone evropskih prebivalcev, Iberski polotok ima namreč kar blizu 60 milijonov prebivalcev ter da bo zavrelo še v Aziji.
Menim, da ni slaba ideja, da kdor more, začne težiti bolj k samooskrbi, kar pomeni drva za ogrevanje, možnost pridelave hrane, prilagoditev tudi na možno življenje z električnimi izpadi.
Vmes gori ogenj vojne že vse naokrog nas in se nam že približuje. Ni videti, da bo kaj od obljub Trumpa, ki je menil, da lahko ustavi vojno v Ukrajini kar v 24 urah. Zdaj je že vojna Indija- Pakistan, Izrael napada Gazo, Jemen, Ukrajina in Rusija bijeta vsak dan bolj udarne napade za ceno ubogih ljudi, ki so zmasakrirani na oltarju vojne in njenih dobičkov.
Da bi se vojni bobni zaustavili za dobro vseh nas, to je moja želja in upanje.
Kot šoferka si že leta skušam vcepiti v podzavestni um, če se zgodi kaj na cesti po moji krivdi, ne v paniki zbežat!
Rešiš ne nič, samo še poslabšaš situacijo. Že z moralnega vidika izpadeš bolje, če ne zbežiš in skušaš ponesrečenim pomagati, kljub nepopisni tesnobi, ki te ob takem dogodku preplavlja. Ker razumsko se skušam vživet v kožo ljudi, ki pobegnejo s kraja nesreče.
V tistem šoku in strahu jim enostavno um pobezlja in pritisnejo na plin ter zdrvijo. Ampak zdrvijo v še večjo bedo svojega obstoja, saj jih prej ali slej dobijo, poleg nesreče, ki so jo povzročili, postanejo še ubežniki, ki so si morda zaradi pobega dokončno uničili življenje. Če denimo ponesrečenec zaradi njih ne dobi dovolj hitro pomoči in zaradi tega umre.
Dvojna krivda, dvojna škoda, neizmerno breme do konca življenja. Zatorej pomagajmo, strenirajmo um, da v takih dogodkih pravilno ravnamo, ker bodimo realni, vsakomur se lahko zgodi. Ko se gre za žive ljudi, moramo pomagati, moramo ravnati po kodeksu časti in morale, če smo že nekomu škodovali.
Ljudje včasih pobegnejo tudi, če podrsajo avto na parkirišču drugemu vozilu, kjer je škoda samo na plehu, ni fatalno, ampak spet ni fer zbežat.
Razmere na cestah niso sijajne, sploh poleti je pravi kaos. Motoristi drvijo, kolesarji hitijo, traktorji gučijo, imaš umirjene in prehitre ali drzne voznike. Biti moraš nenehno pozoren in na preži, predvsem pa brez prepovedanih substanc ali nespečnosti, ki tudi vplivajo na presojo na cesti.
Včasih je to nemogoče, sploh za tiste, ki se vozijo vsakodnevno v službe. Če ne drugega, si kdaj neprespan. A še vedno velja pravilo, bodi pozoren, vozi varno, upoštevaj cestna pravila.
Če pa narediš že kaj po smoli ali spletu okoliščin, če pride do karambola, POMAGAJ, NE ZBEŽI!
Tudi če podrsaš avto nekomu, daj podatke, kako bi se sam počutil, če bi se ti kaj takega zgodilo, prideš iz trgovine denimo, pa zagledaš poškodovano vozilo.
Stari rek pravi, nesreča ne počiva, torej če se že zapletemo v to neugodno situacijo, ravnajmo pošteno in pravično. Bo lažje nam in drugim, kajti več vestnih šoferjev kot bo, manj nesreč bo istočasno.
V tem duhu pričakajmo poletne dni veseli in varni tudi na cesti z božjo pomočjo in treznim ravnanjem.
