Še ko sem bila otrok, smo z navdušenjem in otroško radovednostjo pričakovali Evrovizijo.
Z vso pozornostjo smo navijali za naše predstavnike, takrat smo bili še državljani bivše Jugoslavije, ter hrepeneče čakali na zmago.
V spominu mi je ostalo navdušenje nad Tajči, pa spevno Julie od Danijela, na naše veselje je Jugoslavija pa enkrat le zmagala s skupino Riva.
Spomnim se tudi zmage takrat še neznane Celine Dion, takrat nisem niti prepoznala vrednosti njenega talenta, pesem mi je bila kar malo zahtevna, a Celine je s to zmago dosegla prepoznavnost in zasijala kot smaragd s čistim, prekrasnim glasom, postala je svetovna zvezdnica in tako postala tudi ena izmed mojih priljubljenih pevk. Le kdo bi lahko pozabil njeno legendarno pesem iz filma Titanik?
Če bi danes izbrala svoji dve najljubši zmagovalki vseh časov, bi bili to Loreen z Euphorio in Marija Šerifović s pesmijo Molitva. Tu so še legendarni in vedno zimzeleni zmagovalci ABBA. Pesem Waterloo je še danes sveža in več kot vredna poslušanja.
Te dni čakamo spet Evrovizijo, žal bo potekala brez tako privlačnega navijanja za naše, saj je Klemen Slakonja izpadel v prvem predizboru polfinalnih večerov. Torej bo manjkala ta začimba v tekmovanju, navijanje za našega predstavnika.
Ta izpad je bil pričakovan, saj je Klemen naredil fatalno napako, on je rojen zabavljač, ki zna narediti neverjeten show, pa je odšel na tekmovanje s sicer lepo balado, čustveno, ki pa nekako ni prepričala. Če bi naredil zabavno, dinamično točko, bi bilo vse drugače. Tudi kot vokalist ni slab, ni pa tako briljanten, da bi bila to njegova osrednja značilnost. V centru bi moral biti zabaven nastop, kjer bi bil vokal le dodaten okras.
Najbolj mi je žal za njega, ker se je nedvomno potrudil, šel z upanjem, da bo njegova osebna izpoved prepričala, pa očitno ni bil pravi čas za to. Ljudje si bolj želijo igre in zabave kot pa osebne čustvene izpovedi.
Pa več sreče prihodnjič, si moramo kislo priznati, saj so žal naše uvrstvitve z izjemo Darje Švajger in Nuše Derende bolj ali manj na koncu repa lestvice.
Vseeno velja, da si je ta spektakel še vedno vredno ogledati, saj lepo popestri sobotni večer.
In res je bil sobotni večer nekaj izjemnega. Še v življenju nisem videla tako dobrih scenskih efektov, videti je bilo, kot bi bili nastopajoči res na ladjah, v naravi, vse je bilo spektakularno realistično. Že med ogledom sta me najbolj prepričala Izraelka in Avstrijec. Če pustimo sramoto v Gazi, če gledamo samo pevski nastop, je bila Izraelka čarobna, Avstrijec pa vokalist brez primere. Na koncu sta res zasedla prvo in drugo mesto.
In smo res bili priča v aprilu izpadu elektrike, ki je prizadel milijone ljudi. Vse je obstalo, od prometa, mobitelov, dvigal, ljudje so se znašli sredi kaosa, prestrašeni in šokirani.
Danes smo že priča vojni med Pakistanom in Indijo, kar je strah zbujajoče, glede na to, da sta jedrski velesili.
Začelo se je v aprilu z napadom v Kašmirju in po dalj časa trajajočih napetostih ob obmejnih predelih se je začelo z napadi, ki jih sprožata obedve strani.
Videti je, kot bi vladalo neko zatohlo ozračje, ki vleče razpoloženje navzdol in je dober standard ter mir samo še za manjšino. Sedaj smo priča že energetskim mrkom in stopnjevanju vojn, prebivalcem pa razpošiljajo brošure z navodili preživetja v kriznih časih, kot je nabava hrane za tri dni in tranzistor na baterije.
Večina sploh resno tega ne jemlje, ampak morda bi morali? Kajti ni videti, da gre na boljše, prej na slabše. Še pred kratkim ni nihče verjel, da je možen tak kolaps elektrike za milijone evropskih prebivalcev, Iberski polotok ima namreč kar blizu 60 milijonov prebivalcev ter da bo zavrelo še v Aziji.
Menim, da ni slaba ideja, da kdor more, začne težiti bolj k samooskrbi, kar pomeni drva za ogrevanje, možnost pridelave hrane, prilagoditev tudi na možno življenje z električnimi izpadi.
Vmes gori ogenj vojne že vse naokrog nas in se nam že približuje. Ni videti, da bo kaj od obljub Trumpa, ki je menil, da lahko ustavi vojno v Ukrajini kar v 24 urah. Zdaj je že vojna Indija- Pakistan, Izrael napada Gazo, Jemen, Ukrajina in Rusija bijeta vsak dan bolj udarne napade za ceno ubogih ljudi, ki so zmasakrirani na oltarju vojne in njenih dobičkov.
Da bi se vojni bobni zaustavili za dobro vseh nas, to je moja želja in upanje.
Kot šoferka si že leta skušam vcepiti v podzavestni um, če se zgodi kaj na cesti po moji krivdi, ne v paniki zbežat!
Rešiš ne nič, samo še poslabšaš situacijo. Že z moralnega vidika izpadeš bolje, če ne zbežiš in skušaš ponesrečenim pomagati, kljub nepopisni tesnobi, ki te ob takem dogodku preplavlja. Ker razumsko se skušam vživet v kožo ljudi, ki pobegnejo s kraja nesreče.
V tistem šoku in strahu jim enostavno um pobezlja in pritisnejo na plin ter zdrvijo. Ampak zdrvijo v še večjo bedo svojega obstoja, saj jih prej ali slej dobijo, poleg nesreče, ki so jo povzročili, postanejo še ubežniki, ki so si morda zaradi pobega dokončno uničili življenje. Če denimo ponesrečenec zaradi njih ne dobi dovolj hitro pomoči in zaradi tega umre.
Dvojna krivda, dvojna škoda, neizmerno breme do konca življenja. Zatorej pomagajmo, strenirajmo um, da v takih dogodkih pravilno ravnamo, ker bodimo realni, vsakomur se lahko zgodi. Ko se gre za žive ljudi, moramo pomagati, moramo ravnati po kodeksu časti in morale, če smo že nekomu škodovali.
Ljudje včasih pobegnejo tudi, če podrsajo avto na parkirišču drugemu vozilu, kjer je škoda samo na plehu, ni fatalno, ampak spet ni fer zbežat.
Razmere na cestah niso sijajne, sploh poleti je pravi kaos. Motoristi drvijo, kolesarji hitijo, traktorji gučijo, imaš umirjene in prehitre ali drzne voznike. Biti moraš nenehno pozoren in na preži, predvsem pa brez prepovedanih substanc ali nespečnosti, ki tudi vplivajo na presojo na cesti.
Včasih je to nemogoče, sploh za tiste, ki se vozijo vsakodnevno v službe. Če ne drugega, si kdaj neprespan. A še vedno velja pravilo, bodi pozoren, vozi varno, upoštevaj cestna pravila.
Če pa narediš že kaj po smoli ali spletu okoliščin, če pride do karambola, POMAGAJ, NE ZBEŽI!
Tudi če podrsaš avto nekomu, daj podatke, kako bi se sam počutil, če bi se ti kaj takega zgodilo, prideš iz trgovine denimo, pa zagledaš poškodovano vozilo.
Stari rek pravi, nesreča ne počiva, torej če se že zapletemo v to neugodno situacijo, ravnajmo pošteno in pravično. Bo lažje nam in drugim, kajti več vestnih šoferjev kot bo, manj nesreč bo istočasno.
V tem duhu pričakajmo poletne dni veseli in varni tudi na cesti z božjo pomočjo in treznim ravnanjem.
Zažrli so se v vse pore družbe, srečaš jih na vsakem koraku. Prepoznaš jih po odličnem talentu za manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti v prsih.Da nekaj ne štima, ugotovijo ljudje šele, ko jim poberejo vse in jih za nagrado v evforiji še potrepljajo po ramenih.
Tako so ljudem goljufi spraznili bančne račune, speljali partnerje in še in še.
Radi se udeležujejo kakšnih verskih služb, a joj prejoj, na oltarju so namesto Bude, Jezuščka ali Krišne le lire, marke, zlato, dolarji in titule. Oni so uspešni, pravijo, pregazijo vse pred sabo in za sabo. Okinčani z materialnimi pridobitvami trdijo, da ne obstaja nič več od tega, kar je vidno z očmi.
To pravijo do trenutka, ko jim materialna narava pokaže zobe in jim demonstrira tole-
ja, bogat si, zato ti pripadata vsaj dva britofa namesto enega, ko pride tvoja ura.Naj se ve, da je odšel veliki človek, dva namesto enega!
In tako gremo po tej poti materialnega obstoja združeno ramo ob rami, tako prevarani kot prevaranti.
Modri lahko vidijo, da pravice na tem svetu ni in jo ne bo, zna biti podkupljena ali slepa. Vemo, da pravica pa vendarle bo nekega dne vzela svoj davek v personifikaciji karme.
In tako padajo države, padajo mladeniči v vojni, propadajo tovarne, se razdirajo družine, prijateljstva... vse razpada in propada pod silo krivic, ki jih na koncu tudi požre čas.
V Vedah, Bhagavad Giti sam stvarnik opisuje naravo, ki prevladuje v današnji družbi:
Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju. Tako zaslepljeni so zmeraj zapriseženo vdani nečistim dejanjem in očarani od minljivega.
Menijo, da je glavni cilj življenjskega življenja ugoditi čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna tesnoba. Ujeti v mrežo sto in tisoč želja so preplavljeni s poželenjem in jezo ter si na nezakonit način pridobivajo denar, da bi z njim zadovoljili svoje čute,
tako razmišlja- tolikšno bogastvo imam danes, načrtujem pa si pridobiti še več. Zdaj imam toliko, v prihodnosti pa se bo moje premoženje še povečalo. On je bil moj sovražnik in sem ga ubil, pokončal pa bom tudi vse ostale sovražnike. Jaz sem uživalec. Popoln sem, močan in srečen. Najbogatejši človek sem in obkrožajo me imenitni sorodniki. Nihče ni tako mogočen in srečen kot jaz. Prirejal bom žrtvovanja, dajal miloščino in bom srečen. Ljudje, ki razmišljajo na tak način, so žrtve nevednosti.
Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno uživanje in zdrsijo v pekel.
Bhagavad Gita
Bojim pa se, da nas bo na koncu nekontroliran pohlep, ki deluje na lokalni in globalni ravni vse požrl. Da nas vodijo v vojno za resurse. Videti je, da gremo in slabega na slabše, a dokler imamo še mir, smo lahko srečni. Upajmo, da tako tudi ostane.
Za Tino se vedno praši, takole ali drugače. Vrhunska lepotica z moralnim čutom do vseh živih bitij, že dolgo prisotna v medijih, največkrat zaradi zvez z vplivnimi moškimi.
No, tak vihar kot ga je požela z zvezo z Golobom, pa jo v življenju še ni doletel. Bliskajo se strele, pada toča, pihajo orkanske burje in megle prekrivajo obzorja.
Jaz bi rekla, da je Tina ženska, ki točno ve, kaj hoče. Poslužila se je metod, ki v moškem svetu niso sporne, ženskam pa se vselej svetohlinsko in z dvojnimi vatli očitajo. Unovčila je lepoto, ona je dala mladost in lepoto, moški ugled in denar. Fer play trgovina, ki pa moralistom grozljivo udriha na povišanje krvnega tlaka.
Jaz pravim, živi in pusti živeti!
Komu pa je ta lepotica škodovala? Nobenemu! Kaj počnejo svetovni voditelji, pošiljajo tisoče v smrt, pa so vsi hinavsko tiho. Govori se o pedofilskih škandalih v višjih vrhovih elite, še in še zlorab se dogaja...
A ves srd se zgrinja nad žensko, ki je pač zamenjala nekaj partnerjev na tak ali drugačen način. Še vedno smo dolina šentflorjanska. Osebno bi ji svetovala malo takta in diskretnosti pri vpletanju v državne zadeve, kjer ji res kot spremljevalki ni mesta. Drugače pa ji želiim vso srečo tega sveta že zato, ker ima čut in srce za najbolj ranljive med nami, živali.
Ker se bori proti ubijanju in mučenju teh čutečih bitij in s tem je naredila ogromno, saj ima moč in vpliv. Ljudje se ne zavedajo, da z uživanjem mesa uničujejo tudi lastna telesa. In meso pobitih živali se spet hrani z mesom ljudi- vzrok so raznorazne bolezni.
Mene osebno bolj kot privatno življenje Goloba in Tine skrbi počasno propadanje zobozdravstva, zdravstva, penzije se odmikajo skoraj do dneva smrti. To je pereče in vse bolj razumem, da so pač elite začele sistematsko uničevati javno dobro, tako da je prihodnost videti negotova.
Donijo tudi vojaški bobni, Ukrajina je v plamenih, narava se bori z onesnaženjem. To so veliki problemi, kjer pa zna tudi pomagati manjše konzumiranje mesa, za kar se bori Gabrova, torej ali bomo šli po tej poti usmiljenja, ali pa bo vsak dan slabše tako glede vojn, poplav, potresov, onesnaženih voda.
Tina in Golob pa naj živita svoje privatno življenje v miru naprej, če je njima tako prav in lepo, mora biti tudi nam!
