Slogarca

Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.

To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.

Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo,  ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.

V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna. 

To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.

Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.

Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

'Če na poti srečaš Budo, ga ubij.'

Pomeni izstop iz fiksnih idej, uboj védenja, uboj zacementiranih predstav in prepričanj, konceptov različnih filozofij in religij, ki smo jih požrli v času socializacije, sugestij, posnemanja: kako bi moral misliti, kako verovati, kaj bi moral početi, kaj je prav in kaj je narobe, ampak najti je treba svojo notranjo individualno "duhovno pot", Budo znotraj sebe, ki se pri vsakem človeku nekoliko drugače razodeva. Ni kolektivnega boga, ker to je družbeni bog, krojen po kulturni predstavi s strani drugih, je samo individualni Buda, vsak drugačen, ki ga odkrivamo in spoznavamo v sebi - in ta mora biti spreminjajoč se, nestalen, dovoliti nam mora, da ga "ubijemo", postanemo "morilci" lastnih idej.

Zradiramo in porušimo vse, kar smo doslej mislili ali bili sveto prepričani, da je to edina resnica, edina pot, edini prav, ter s tem postanemo bel nepopisan list in tako odprti za nove ideje, namesto da branimo svoje okostenele stare bogove, jih je potrebno vedno vnovič ubiti, da lahko steče tok svežih idej, tako da star sistem postavimo na glavo, predrugačimo vse in dobimo vpogled iz novih, drugačnih perspektiv.

Preberi celoten članek - Uboj Boga na svoji poti