Slogarca

Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane – vsi umrejo.

Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe in izigravanja? Iz zelo preprostega razloga: zaradi lažnega ega in poželenja.

V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove:

»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubni za dušo.«

Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni storiti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj. Za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava in karma jih kaznujeta že v tem življenju, kot povedo sveti spisi, pa po smrti odidejo v pekel. Ali pa že v tem življenju končajo v zaporu. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo tudi v naši bližini priča najrazličnejšim oblikam kriminala.

Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, tvoje telo pa pod silo časa iz dneva v dan propada. Ali ni torej vse skupaj le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse drugo pa je plemenito deliti, ne pa kopičiti več, kot potrebuješ. To je nauk tako starodavnih Ved kot tudi drugih svetih spisov.

Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih posameznikov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije, na ruševinah stare pa se vzpostavi nova, bolj humana družba.

Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe Kali, ki skozi minevanje časa uničuje vse dobro.

V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred pet tisoč leti, najdemo prekrasne verze, ki človeštvo učijo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.

"Zato si mora razsvetljeni človek, dokler živi v svetu imen in oblik, prizadevati le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti k nepotrebnim stvarem, saj lahko v resnici vidi, da je takšen trud zgolj naporno delo brez pravega smisla."

"Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večna in neomejena, je tudi poslednji življenjski cilj. Kdor Ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja."

"Kdo drug razen grobih materialistov bi zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, ko pa vidi ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic svojega lastnega delovanja?"

Da poželenje človeka vodi v trpljenje, ne učijo le starodavne Vede, temveč tudi Sveto pismo. Modreci različnih časov in kultur so prišli do istega spoznanja: človek, ki ne obvlada svojih želja, postane njihov suženj.

Pridigar zato z veliko modrostjo ugotavlja: »Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.« V teh besedah je razkrita narava materialne želje – nikoli ni potešena. Ko doseže en cilj, si takoj postavi novega. Kar se zdi kot pot do sreče, postane neskončen tek za obzorjem, ki ga ni mogoče doseči.

Tudi Jezus Kristus opozarja: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?« To vprašanje odzvanja skozi stoletja in sili človeka k premisleku. Kakšna je vrednost bogastva, moči ali ugleda, če ob tem izgubi notranji mir, vest in stik z Bogom?

Apostol Pavel gre še dlje in zapiše: »Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.« Ne denar sam, temveč navezanost nanj in slepo hrepenenje po vedno večjem imetju sta tista, ki človeka potiskata v krivico, izkoriščanje in moralni propad. Kdor svoje srce priveže na minljive stvari, bo z njimi delil tudi njihovo minljivost.

Zato Kristus uči: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.« Resnično bogastvo ni v tem, kar lahko posedujemo, temveč v tem, kar lahko podarimo. Ni v kopičenju, temveč v služenju, sočutju, modrosti in ljubezni.

Sveti Jakob pa jedrnato razkrije celoten proces človekovega padca: »Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.« Enako učijo tudi vedski spisi. Najprej se v srcu pojavi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje, nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega sebe.

Ko primerjamo nauke velikih svetovnih tradicij, vidimo, da vse kažejo v isto smer: človek ni ustvarjen za neskončno služenje svojim čutom, temveč za spoznanje svoje večne duhovne narave. Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, ampak takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne potrebujemo.

Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK

— slogarca (@slogarca91969) May 26, 2025

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)