Ko si že sorazmerno dolgo na tej ljubi materi zemljici, postaneš bolj razumen kot takrat, ko si še mlad, zaslepljen in idealističen. Ko vidiš vse dobro v ljudeh, ko vidiš vse skozi rožnata očala. Življenje te preko raznih preizkušenj nauči, da ni dobro biti samo dober, ampak je primerno biti tudi moder.
Vsenaokrog nas se sprehajajo raznorazni predatorji, ki samo prežijo, da nam poberejo vse, kar je sploh možno. Znajo ti pobrati celo življenje, ko zavladajo psihopati, tako globalni kot lokalni. Veliki psihopati sprožajo vojne, priča smo denimo nasilnim mobilizacijam v Ukrajini, ko kombiji pobirajo na smrt prestrašene može po ulicah ter jih na silo strpajo v vozila in hajde na fronto, vrneš se brez kakšnega uda ali žalibog celo v trugi.
Manjši prevaranti prežijo na nas preko spleta, preko denarnih verig, preko lažnih ljubezni, kjer te prepričujejo, kako zelo radi te imajo, kar celo drži, dokler si za njih molzna kravica!
Ko ni kaj več izmolsti, te vržejo na smetišče ali v kak dom, kjer srepo gledajoč skozi okno, naphan z zdravili razmišljaš, da morda ni ljubezen le v besedah, ampak da se jo predvsem dokazuje in izkazuje z dejanji.
Bhagavad Gita;
He who does my work, who loves me, who sees me as the highest, free from attachment to all things, and with love for all creation, he in truth comes to me. pic.twitter.com/Yfg3wX58Nd
V Vedah je opisano, da samo starši, če živijo v normalnih razmerah in so čustveno zreli, da oni edinole ljubijo tako zelo intenzivno svojega otroka, da je to primerljivo z ljubeznijo v duhovnem svetu. Kako to drži, realiziraš skozi čas in dojameš, da te nihče, prav nihče ni imel tako nesebično rad kot mati in oče. Hvala jima za vso ljubezen, blagoslavljam njihovo čisto ljubezen v svojem srcu. Slava vsem dobrim, poštenim staršem na tem svetu!
Drugače pa, če opazuješ okrog sebe, ko kdo zboli, ko postane nemočen, ko rabi pomoč, se večina poskrije pod skale kot gadi. Tako malo ljudi je pripravljenih pomagati nesebično svojim dragim, ko jim življenje obrne hrbet in jih udari s težavami ali boleznijo. Ne morem si tudi predstavljati bolečino ljudi, ki so slavno in bogato živeli, pa pristanejo v kakšnem domu ali v bolnišnici, večina jim obrne hrbet, ker jim niso več koristni, slave in časti ni več. Boli sigurno neizmerno in huje kot kakšnega siromaka, ki je že vajen biti ponižan in živi brez slavospevov soljudi.
So pa nekateri ljudje tudi dobri, ampak so mejne narave. Ob primernem vodstvu so dobri, gredo po poti dobrega, ob slabem vplivu pa postanejo slabi. Tudi če razumejo, da kaj ni prav, bodo samo stali zraven in gledali, kako nekdo vihti bič nad sočlovekom.
Zelo zrel in inteligenten moraš biti, da balansiraš brez prehude krivde skozi to lepo življenje. Kajti na koncu je vest najhujši sodnik še pred Božjo sodbo.
Biti moraš tudi dovolj previden, da ne nasedeš kakšni zanki, da ne padeš tudi pod vpliv družbe, to se rado zgodi mladim, ki pritisnejo na plin pod sugestijo družbe v vozilu in si lahko zapečatijo življenje, sebi ali drugemu, če pride do karambola. Tako zapeljejo tudi marsikoga labilnega v droge, če ni dovolj duševno trden.
Na vse te čeri in pasti je že dobro, če pelješ skozi življenje sorazmerno zdrav in živ. Ter z odprtimi očmi in umom naprej po poti miru, vedrine in mirnega življenja.
Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;
Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.
Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.
Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal sovražnik matere narave. Samo v sto letih vidimo popolno preobrazbo matere Zemlje. Industrializacija je spremenila podobo planeta. Če so še naši dedki in babice uporabljali za prevoz konje, za orati polja vole, ali pa so hodili peš, je danes vse bistveno drugače.
Mati zemljica je prepletena s cestami, po nebu letajo letala, helikopterji, po morju plujejo ladje, vsepovsod tovarne, železnice, avtoceste.
Vrtajo v gore, da naredijo predore, meče se plastika, strupi, onesnažujejo se reke, jezera, morja...
Do živali in rastlin se obnaša človek uničevalno, brez vesti in srca, to je samo profit, meso, ki se ga pridobi z ubijanjem v klavnicah, grozljive razmere pri reji živali ali težnji po čimveč produktih, kot je zadnja afera na kokošji farmi. Kam si zašel, človek?
Materialna energija in moč matere zemlje presega vse človeške moči. Nje ni mogoče poraziti, nje ni mogoče si podrediti. Moč, ki se sprošča ob potresih, vulkanih, orkanskih vetrovih, poplavah, ta moč presega vsa človeška orožja, celo jedrsko orožje.
Iz prijatelja smo si naredili sovražnika, ki se nas zna otresti kot prah s svoje zelene obleke.
