Tako stara fraza, a žal te trditve nihče ne jemlje resno, dokler se njemu ne zgodi kaj v zvezi zdravja. Da doživi vsaj opomin ali strah pred boleznijo, da lahko realizira, kako postane vse ničevo pred vstopom bolezni v življenje in s tem povezanih dogodkov.
Ti dogodki pomenijo diagnoze, iskanje terminov v pešajočem zdravstvu, kjer lahko čakaš tudi leta, žal, da prideš na vrsto. Riziko posegov in morebitnih komplikacij, možnosti ponovitev, temu lahko dodaš še pesimistični ali optimistični stav človeka, ki je tudi važen faktor pri ozdravitvi. Ter mreže ljudi, ki ti ali ti ne stojijo ob strani, če so vsaj dobronamerni, ti vsaj dajo pogum in moralo ter večjo željo po ozdravitvi.
There is no greater enemy than nature, which seeks to destroy its children with disease. There is no mercy there for either the old man or the child, nature does not care about the despair of the individual. https://t.co/sFyKfgKPZIpic.twitter.com/DahcngMo4c
Takrat se na začetku oseba počuti, kot bi padla v mračno brezno vodnjaka in vse izgubi svoj šarm in lepoto. Vse vsakdanje radosti. Sploh, če so bolezni težko ozdravljive ali celo neozdravljive.
Ni ga večjega sovražnika od narave, ki hoče uničiti svoje otroke z boleznijo. Tam ni milosti ne za starca ne za otroka, naravi ni mar za obup posameznika.
Vsa škodoželjnost ali krivičnost , ki lahko rani sočloveka, je popolni nič pred to vsemogočno naravno silo, ki lahko zada človeku najbolj sadistične in okrutne udarce. Zato je tako zelo zelo pomembno ohraniti notranjo in zunanjo čistočo in poštenost, paziti na zdravo prehrano, za nevtralizacijo stresa, za sprehode ter mirno, sladko življenje brez prehudih turbulenc.
Ker edino to je pot do zdravja in kvalitetnega življenja v tem našem preljubem telesu, ki nam je mogočni zaveznik na poti skozi dobro in slabo. In ki nam s pazljivim ravnanjem lahko odlično suži brez neljubih bolečin in bolezni.
Razmislimo malo, če bi nam kdo ponudil zlati grad in milijon dolarjev, mi bi imeli pa raka ali bili na vozičku ali slepi, gluhi, ali pa bi nam kot alternativo nekdo ponudil skromno življenje in čvrsto zdravje, le kaj bi izbrali?
Ko si že sorazmerno dolgo na tej ljubi materi zemljici, postaneš bolj razumen kot takrat, ko si še mlad, zaslepljen in idealističen. Ko vidiš vse dobro v ljudeh, ko vidiš vse skozi rožnata očala. Življenje te preko raznih preizkušenj nauči, da ni dobro biti samo dober, ampak je primerno biti tudi moder.
Vsenaokrog nas se sprehajajo raznorazni predatorji, ki samo prežijo, da nam poberejo vse, kar je sploh možno. Znajo ti pobrati celo življenje, ko zavladajo psihopati, tako globalni kot lokalni. Veliki psihopati sprožajo vojne, priča smo denimo nasilnim mobilizacijam v Ukrajini, ko kombiji pobirajo na smrt prestrašene može po ulicah ter jih na silo strpajo v vozila in hajde na fronto, vrneš se brez kakšnega uda ali žalibog celo v trugi.
Manjši prevaranti prežijo na nas preko spleta, preko denarnih verig, preko lažnih ljubezni, kjer te prepričujejo, kako zelo radi te imajo, kar celo drži, dokler si za njih molzna kravica!
Ko ni kaj več izmolsti, te vržejo na smetišče ali v kak dom, kjer srepo gledajoč skozi okno, naphan z zdravili razmišljaš, da morda ni ljubezen le v besedah, ampak da se jo predvsem dokazuje in izkazuje z dejanji.
Bhagavad Gita;
He who does my work, who loves me, who sees me as the highest, free from attachment to all things, and with love for all creation, he in truth comes to me. pic.twitter.com/Yfg3wX58Nd
V Vedah je opisano, da samo starši, če živijo v normalnih razmerah in so čustveno zreli, da oni edinole ljubijo tako zelo intenzivno svojega otroka, da je to primerljivo z ljubeznijo v duhovnem svetu. Kako to drži, realiziraš skozi čas in dojameš, da te nihče, prav nihče ni imel tako nesebično rad kot mati in oče. Hvala jima za vso ljubezen, blagoslavljam njihovo čisto ljubezen v svojem srcu. Slava vsem dobrim, poštenim staršem na tem svetu!
Drugače pa, če opazuješ okrog sebe, ko kdo zboli, ko postane nemočen, ko rabi pomoč, se večina poskrije pod skale kot gadi. Tako malo ljudi je pripravljenih pomagati nesebično svojim dragim, ko jim življenje obrne hrbet in jih udari s težavami ali boleznijo. Ne morem si tudi predstavljati bolečino ljudi, ki so slavno in bogato živeli, pa pristanejo v kakšnem domu ali v bolnišnici, večina jim obrne hrbet, ker jim niso več koristni, slave in časti ni več. Boli sigurno neizmerno in huje kot kakšnega siromaka, ki je že vajen biti ponižan in živi brez slavospevov soljudi.
So pa nekateri ljudje tudi dobri, ampak so mejne narave. Ob primernem vodstvu so dobri, gredo po poti dobrega, ob slabem vplivu pa postanejo slabi. Tudi če razumejo, da kaj ni prav, bodo samo stali zraven in gledali, kako nekdo vihti bič nad sočlovekom.
Zelo zrel in inteligenten moraš biti, da balansiraš brez prehude krivde skozi to lepo življenje. Kajti na koncu je vest najhujši sodnik še pred Božjo sodbo.
Biti moraš tudi dovolj previden, da ne nasedeš kakšni zanki, da ne padeš tudi pod vpliv družbe, to se rado zgodi mladim, ki pritisnejo na plin pod sugestijo družbe v vozilu in si lahko zapečatijo življenje, sebi ali drugemu, če pride do karambola. Tako zapeljejo tudi marsikoga labilnega v droge, če ni dovolj duševno trden.
Na vse te čeri in pasti je že dobro, če pelješ skozi življenje sorazmerno zdrav in živ. Ter z odprtimi očmi in umom naprej po poti miru, vedrine in mirnega življenja.
Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane – vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe in izigravanja? Iz zelo preprostega razloga: zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove:
»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubni za dušo.«
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni storiti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj. Za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava in karma jih kaznujeta že v tem življenju, kot povedo sveti spisi, pa po smrti odidejo v pekel. Ali pa že v tem življenju končajo v zaporu. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo tudi v naši bližini priča najrazličnejšim oblikam kriminala.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, tvoje telo pa pod silo časa iz dneva v dan propada. Ali ni torej vse skupaj le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse drugo pa je plemenito deliti, ne pa kopičiti več, kot potrebuješ. To je nauk tako starodavnih Ved kot tudi drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih posameznikov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije, na ruševinah stare pa se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe Kali, ki skozi minevanje časa uničuje vse dobro.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred pet tisoč leti, najdemo prekrasne verze, ki človeštvo učijo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
"Zato si mora razsvetljeni človek, dokler živi v svetu imen in oblik, prizadevati le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti k nepotrebnim stvarem, saj lahko v resnici vidi, da je takšen trud zgolj naporno delo brez pravega smisla."
"Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večna in neomejena, je tudi poslednji življenjski cilj. Kdor Ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja."
"Kdo drug razen grobih materialistov bi zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, ko pa vidi ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic svojega lastnega delovanja?"
Da poželenje človeka vodi v trpljenje, ne učijo le starodavne Vede, temveč tudi Sveto pismo. Modreci različnih časov in kultur so prišli do istega spoznanja: človek, ki ne obvlada svojih želja, postane njihov suženj.
Pridigar zato z veliko modrostjo ugotavlja: »Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.« V teh besedah je razkrita narava materialne želje – nikoli ni potešena. Ko doseže en cilj, si takoj postavi novega. Kar se zdi kot pot do sreče, postane neskončen tek za obzorjem, ki ga ni mogoče doseči.
Tudi Jezus Kristus opozarja: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?« To vprašanje odzvanja skozi stoletja in sili človeka k premisleku. Kakšna je vrednost bogastva, moči ali ugleda, če ob tem izgubi notranji mir, vest in stik z Bogom?
Apostol Pavel gre še dlje in zapiše: »Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.« Ne denar sam, temveč navezanost nanj in slepo hrepenenje po vedno večjem imetju sta tista, ki človeka potiskata v krivico, izkoriščanje in moralni propad. Kdor svoje srce priveže na minljive stvari, bo z njimi delil tudi njihovo minljivost.
Zato Kristus uči: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.« Resnično bogastvo ni v tem, kar lahko posedujemo, temveč v tem, kar lahko podarimo. Ni v kopičenju, temveč v služenju, sočutju, modrosti in ljubezni.
Sveti Jakob pa jedrnato razkrije celoten proces človekovega padca: »Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.« Enako učijo tudi vedski spisi. Najprej se v srcu pojavi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje, nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega sebe.
Ko primerjamo nauke velikih svetovnih tradicij, vidimo, da vse kažejo v isto smer: človek ni ustvarjen za neskončno služenje svojim čutom, temveč za spoznanje svoje večne duhovne narave. Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, ampak takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne potrebujemo.
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal sovražnik matere narave. Samo v sto letih vidimo popolno preobrazbo matere Zemlje. Industrializacija je spremenila podobo planeta. Če so še naši dedki in babice uporabljali za prevoz konje, za orati polja vole, ali pa so hodili peš, je danes vse bistveno drugače.
Mati zemljica je prepletena s cestami, po nebu letajo letala, helikopterji, po morju plujejo ladje, vsepovsod tovarne, železnice, avtoceste.
Vrtajo v gore, da naredijo predore, meče se plastika, strupi, onesnažujejo se reke, jezera, morja...
Do živali in rastlin se obnaša človek uničevalno, brez vesti in srca, to je samo profit, meso, ki se ga pridobi z ubijanjem v klavnicah, grozljive razmere pri reji živali ali težnji po čimveč produktih, kot je zadnja afera na kokošji farmi. Kam si zašel, človek?
Materialna energija in moč matere zemlje presega vse človeške moči. Nje ni mogoče poraziti, nje ni mogoče si podrediti. Moč, ki se sprošča ob potresih, vulkanih, orkanskih vetrovih, poplavah, ta moč presega vsa človeška orožja, celo jedrsko orožje.
Iz prijatelja smo si naredili sovražnika, ki se nas zna otresti kot prah s svoje zelene obleke.
