»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
"Everything that happens within the framework of time, which consists of past, present and future, is only a dream. This is the secret of understanding the entire Vedic literature." (SB, 4.29.2b)https://t.co/ycM3ZgiDy3pic.twitter.com/RFa6YRFt6x
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Iskrenosti je danes bolj malo. Vse je prežeto z igranjem, manipulacijo, hinavščino, ker je pač za večino ljudi to lažja pot.
iskrenost ima vedno svojo ceno, odkriti imajo manj privržencev, za njih sledi večja izolacija, manj sprejetosti. Ok, realno gledano, včasih moraš biti malo neiskren, da ne razžališ osebe, ki je morda bolna, pa ji ne moreš brutalno reči v obraz, zgledaš strašno slabo!
Tu nastopi seveda diplomacija in dobre manire ter vsaj minimalna kultura.
Te drobne, neiskrene besede, ki imajo za cilj le to, da osebi ohranimo nasmešek na obrazu in upanje v srcu, niso nikakor slabe, so človeške, izražajo toplino v srcu, ki nam ne da, da bi bili surovi.
Bolj je moteče, kako malo sočloveku še znamo privoščiti srečo in uspeh, kako znamo biti zavidni, kako so vse prijateljske vezi, sploh v višjih, pa tudi nižjih krogih- zlagane.
Med ljudmi, ki imajo več od povprečja, ni videti neke silne ljubezni. Tam vlada slabo prikrita tekmovalnost in dičenje z uspehi ter slaba volja, ko nekdo ima še več, ker pride do razočaranja, zakaj imam jaz manj?
Pohvale sicer dežujejo, videti je, da se imajo, a se nimajo, kajti malokdo v resnici privošči uspeh. In le redki so resnično nesrečni, če v teh rivalskih krogih pride do padca statusa nekoga izmed njih ali bolezni. V bistvu je zelo težko živeti v takem svetu neiskrenosti, kjer vsakdo preži na tvoj neuspeh in se le malokdo veseli tvojih dosežkov.
Ko si na tleh, vse odide, ostanejo samo najbolj redki, ki te imajo res radi. In ni zastonj ta pregovor, da v stiski spoznaš prijatelja.
In slabo situiranim je tu lažje, ker tu ni tekmovalnosti, je pa izobčenje, še vedno slabo prikriti kastni sistem kljub sloganom o enakopravnosti. A vseeno je lažje tistim, ki imajo manj, saj so vsaj osvobojeni zavisti soljudi, ki jo je bolj subtilnemu zelo lahko razbrati in dojeti.
Še vedno pa ostaja žalostno dejstvo, da je tako zelo malo še ljubezni in spoštovanja med soljudmi.
Naj bo naš cilj, tudi moj, v novem letu 2026, da se veselimo sreče drugih, kot bi bila naša lastna in da smo nesrečni ob nesreči drugega, kot bi se nam zgodilo nekaj slabega. In da tako čutimo do vsakogar, pa naj ga imamo radi ali manj radi. Da bi zaživel duh ljubezni v naših srcih in nam pomagal razsvetliti s svetlobo dobrega ta naš planet.
Let our goal, mine too, in the new year 2026 be to rejoice in the happiness of others as if it were our own and to be unhappy at the misfortune of others as if something bad were happening to us.https://t.co/snGgHOHcTIpic.twitter.com/xV6HIOcfb0
Gita Daily- tu je vse to lepo opisano preko učenj starodavnih Ved;
Naša materialistična družba nam postavlja posvetne cilje, kot so občutki, odnosi, položaji ali imetje. Ker je število ljudi, ki si prizadevajo za te cilje, tako veliko, je nastala konkurenca pogosto podobna dirki.
V tej tekmi pogosto končamo kot poraženci. Toda tudi če zmagamo, kaj sledi? Čutimo vznesenost, a ta občutek je mučno kratkotrajen. Kmalu nas materialistična kultura spodbudi, da hitimo proti nekemu drugemu cilju. Tudi če dosežemo ta cilj, se tudi to izkaže za razočaranje. Zakaj? Ker nas kultura prepričuje, da sreča leži tam nekje, v dokazovanju, da smo boljši od drugih glede na prevladujoče predstave o tem, kdo je najboljši.
Prabhupada je to slikovito opisoval, ta neusmiljeni boj za prevlado in preživetje, da to spominja na živalski svet, kjer vlada utrka štakora.
Bhagavad-gita opisuje materialistično miselnost, da je pridobivanje posvetnih dobrin glavni smisel življenja. Naslednji verz poudarja, da takšni ljudje ostajajo ujeti v mrežo neomejenih želja.
Seveda se kljub življenju v tekmovalni družbi konkurenci ne moremo izogniti. Lahko pa se izognemo temu, da bi naš status v tej konkurenci določal našo lastno vrednost. Ali ni naše življenje namenjeno nečemu boljšemu od bežnega navdušenja nad tem, da smo najboljši v glamurozni dirki?
Da, odgovarja modrost Gite.
Namenjeni smo temu, da spoznamo svojo identiteto kot duhovna bitja in uživamo v globokem zadovoljstvu, ki ga prinaša razvijanje naše predane povezave s Krišno, čigar delci smo večno. Nato lahko uporabimo svoje božje dane talente za konstruktivne prispevke. Pomagamo lahko zgraditi boljši svet, svet, kjer lahko ljudje bolje dostopajo do notranje duhovne izpolnitve.
Gita nam torej pomaga najti smisel in veselje ne v dokazovanju, da smo boljši od drugih, temveč v deljenju boljšega življenja zunanjega prispevka in notranjega zadovoljstva z njimi.
Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas spremlja še sreča. Vse jemljemo kot samo po sebi umevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti. V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti.
Kot bi se potopili v val, pa se spetdvignili na površje in že nas spetpreplavi nov val, tistetrenutke, ko smo nad gladino, pa enačimo s srečo, čepravnikoli ne vemo, kdaj nas spetpotopi v kakšnotegobomaterialneeksistence. Te bede so mešane, lahkodoživljamo niz psihičnih in fizičnihtegob, pa smo sorazmerno še vednotrdoživiborci na nogah, lahko nas pa samo ena sekundarani in poškodujebolj kot vseživljenjskemajhnepraske, ki so še obvladljive.
S tem mislim to, da lahko samo ena sekunda v gorah, na cesti, srčne in možganske kapi, mnogoterepoškodbe ali tudi nekatere bolezni, ki so zmožne, da ti dejansko v sekundilahkouničijo ali otežijo vse življenje, da postanešhrom, slep, neštetokratzlomljen in ranjen.
we can experience a series of psychological and physical ailments, but we are still relatively hardy fighters on our feet, and just one second can hurt and damage us more than a lifetime of small scratches that are still manageable.https://t.co/yxrEyW3vGLpic.twitter.com/QqygyADEt0
Kako si lahkosrečen, če ti življenje da le tu pa tam kozarčekgrenkega, a te pusti še opravilnosposobnega, srečen v primerjavi s tistimi, ki jim lahko v sekundiodvzameusoda več, kot bo vzelatebi vse življenje.
Tu se spomnimslavnega Michaela Schumacherja, ki je doživeltragičnonesrečo med smuko v Meribelu. Nesreča, zaradikatere je dobilhudepoškodbeglave, po katerih še danesokreva, njegovozdravstvenostanje pa še vednoostajaskrbnovarovanaskrivnost. Tolikokokrat bi se lahkopoškodoval na dirkah, a ena samasekunda mu je končalasrečno in bogatoživljenje in ga pustila v nedvomnotežkemstanju, kjer je skritpredjavnostjo.
Zato je trebablagoslavljativsak dan, uro, leto, ko smo še zmožniuživati vse lepo, kar nas obdaja v sorazmernemzdravju in dobrempočutju. Nikoli ne smemobitinehvaležni in se fokusirati na malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotnonaklonjeno.
Ni vredno biti vznemirjen zaradi kakšne posvetne stvari, ki ti je tako ali tako dana le za kratek čas na posodo. Vsak dan užiti vse lepo in dobro, kar nas obdaja, narediti kakšno dobro delo, se smejati in iztržiti iz dneva največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.
Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!
Posmej se, dobil si nekaj profita!
In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.
Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.
Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊
These days, I'd tell someone to carry a tear gas can with them, so they don't try so hard to get too close to something they want - objects of desire come in all shapes and sizes. A little tear gas can and you're flying away~https://t.co/43sKpwbR9Rpic.twitter.com/xYWACEHqz1
Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.
Citiram;
Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.
V BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG, saj jih zavaja māyā (iluzija).
Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.
Bhagavad gita je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na sveti spis. Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.
Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.
V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .
Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«
Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še bolj intenzivno spominjamo naših najdražjih, ki so že odšli iz našega tuzemskega bivanja. Veliko jih tisti dan okrasi grobove, nekateri tudi iz slabe vesti, saj jim prej ni bilo kaj dosti mar za pokojnega, nekateri res is srca in spoštovanja do rajnih.
Modri ljudje radi povedo, da poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ! To je res esenca vsega, saj takrat res rabi našo ljubezen in pozornost, ko je že odšel iz telesa, ne zaznava več sveta s temi čutili in mu ni več mar toliko za okrašene grobove, čeprav kot duša nedvomno preživi telesno smrt.
Veliko jih je, ki jim postane star in betežen človek v napoto. Žal postaja naša družba brezčutna, sploh mladi so bolj storilnostno naravnani in se ne bodo več trudili za ljudi, ki v jeseni življenja izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri tudi padejo v pasti omame, nesrečni in pozabljeni od sveta.
Takrat postanejo odvečni in skuša se jih spraviti v primerne institucije vse po principu, imejmo se fajn, kdo ima čas za starce...
All Saints' Day is approaching, when we remember our loved ones who have already passed away with warmth in our hearts. Many people decorate graves on this day, some out of bad conscience, as they did not care much for the deceased before...https://t.co/g0b2yHiahCpic.twitter.com/LgQyb1TR3t
Kruta realnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet degradira iz dneva v dan in stare vrednote izumirajo. Mnogi so naravnani bolj na to, kaj bodo podedovali, po smrti odvečnih so hitro prisotni in zelo entuziastični, ko je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za pridobljeno premoženje.
Ljudje brez srčne empatije, spoštovanja do šibkejših, spoštovanja do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte, kmetije, se ne zavedajo, da gredo po isti poti. Kar doživljajo sedaj njihovi stari starši, bodo doživeli enkrat tudi sami od lastnih otrok!
Z njimi se bo enako ravnalo, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpalo se jih bo v raznorazne luknje in domove, se jim pobralo premoženje, včasih še opravilno sposobnost in takrat bodo šele spoznali, kako so se predhodno počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj bolj boli izdaja, ko jo ne pričakuješ.
Zatorej življenje nas velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne zanašaj na nobenega, samo nase in vsedobrega Boga! Spomnim se učenj Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v vse dobro na temu svetu. Rekel je- vse, na kar se boste navezali, čisto vse vas bo razočaralo, frustriralo, vas udarilo v obraz. To je kruta realnost materialnega sveta.
Marsikateri posameznik v domovih, ki morda ima tudi po 5 otrok, pa ni nikogar blizu, vam bo povedal, da je to resnica.
Drugače pa, da bi nam vsem nam ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo na nas iz neke druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi in upam, da se nekoč spet vidimo.
