Zadnjaleta se pokojninskereformemnožijo kot gobe po dežju. Ni jim videti konca, starostnemeje se dvigujejo kot nebotičniki, pogojipostajajotakozaostreni, da se lahko le kislo zaveš, da morda niti ne boš prišel do penzije, ker te prejpobere, ali pa jo boš užival zelo kratek čas, nedvomnokrajši, kot si za penzijovplačeval.
Vse skupajpostajatragikomedija, ki bi moralaljudi že zdavnajspodbuditi k pritožbam, ker enkrat pač imašdovolj, saj ti sistemrazpadapredočmi. Zdravstvo je težkodosegljivo ali dosegljivo z debelodenarnico, kvalitetnaprotetika je dosegljivazgoljpremožnim, cenedivjajo, penzije se odmikajo, plačepovečini so slabe in jih žre inflacija.
Je pa vednodenar za orožje, za konfliktnečlanedružbe, za koruptivneluknjebrez dna.
Denarja je dovolj, le razporeditev je na škodo malegačloveka, takoimenovanihpridnihmravljic, ki so vajeniponižno, skromnodelat za malomezdo, ki niti ne poznajo dobro raznoraznihzank in jih takoizmolzejo do zadnjekapljekrvi.
Anomalija je tudi, da že sedajdelajonižjeplačani in izobraženi po 41, 42 let, z delom so začelimladi, odbitkinisodovolj in zaradistarostnegapogojadelajotudi po 42 let. V bodočebodoistodelalitako, če se zaposlijo po 18. letu, bodo z odbitkidelalivsaj 42, 43 let do drugegapogoja 62. leta starosti.
Tu se pojavljajo tragikomični paradoksi, kot ta, da si pri 65 letih že starostnik, ki ti pripadabodisivarovanostanovanje ali domska oskrba, po drugistrani boš z delom do 67-ega očitno še zmožen po strehahhodit ali dvigovat letnike, sovrstnike po domovih, če si negovalnoosebje...
Tako da analitičnolahkouvidim kot malikolešček te sodobnedružbe, da nikomur ni več mar za sočloveka, za trpljenjenarave, živali-empatija, sočutje, solidarnost in zdravapametizginjata v breznukapitalizma.
Še boljspornopostaja, da uveljavljajo sistem, kjerbodopokojninepočasipostalenedosegljivadobrina, tudinikoli ni dorečeno, kam gre denar od tistih, ki umrejo hitro po upokojitvi, kadar se gre njim v plus, vladatišina.
Ne glede na vse pa ostaja upanje, da bo sistem počasi začel delovati tudi v dobro človeka, ki dela, plačuje davke, da bo nagrajen z dostojnim plačilom in upokojitvijo v še znosni starosti, kjer bi morali tudi gledati razliko med fizičnimi in intelektualnimi delavci. Najtežjim delom bi morali dati možnost upokojevanja prej, saj tudi prej stopijo na trg dela.
Le tako bodo tudi mladi motivirani, da začnejo prej delat, v nasprotnem ne bodo, saj bodo vedeli, da jih čaka dosti več kot 40 let dela zaradi drugega starostnega pogoja.
Putin je nedvomno eden najpomembnejših politikov našega časa. Bil je študent prava, kasneje agent KGB. Kasneje se je hitro začel vzpenjati po lestvici uspeha tudi v politiki. Dokončno ga je ustoličil Jelcin, ki je Putina leta 1999 imenoval za premierja.
Ljudje so ga začeli bolj opažati po dobro premišljeni operaciji proti čečenskim upornikom. Po odstopu Jelcina je zmagal na volitvah Putin in hitro zavladal kot odločen in brezkompromisen vladar. Skušal je zmanjšati moč in vpliv oligarhov in vzpostaviti stabilno gospodarstvo. Kasneje smo spremljali, brali in opazovali, kako je Putin leta 2014 zavzel Krim.
Že tam se je dalo zaslutiti, da je sicer izjemno inteligentni, pronicljivi vladar dejansko željan zgolj moči in zavzemanja novih ozemelj za Rusijo. Po prvih lažeh, da Ukrajine ne misli napadati, je začel s posebno vojaško operacijo leta 2022. Od takrat svet ni več tak, kot smo ga poznali.
Kot da ni vrnitve v normalo in da se vojaška histerija in strah ekspandirata iz dneva v dan. Na stran Zelenskega je stopil Biden in evropski vladarji tipa Macron, začelo se je enormno zalaganje Ukrajine z orožjem, ki mu ni videti konca. Vse to smo občutili v rastočih cenah dobrin, začenja se tudi počasno propadanje gospodarstva, šolstva, zdravstva.
Videti je, kot da smo neuradno v vojni z Rusi, Trump, ki veliko govoriči o miru, pa je zavrgel Evropo kot staro gospo na svojem zemljevidu, fokusira se na druge sovražnike, napada Jemen, izganja ilegalce v zapore tipa Salvador, pripravlja morebitno operacijo proti Iranu.
Mi pa vsakodnevno spremljamo nove in nove bombastične naslove- naredite si zaloge hrane, pripravite zaklonišča, Rusi nas znajo napasti.
Možno je vse, Putin je nepredvidljiv, naši politiki pa žal niso za mir, bolj so za oboroževanje.
Kam nas bo to pripeljalo, je zelo jasno razvidno, v najboljšem primeru v slabši standard, v najslabšem v vojno.
Živimo v negotovih časih in neka varnost postaja bolj mit kot resnično dejstvo. Putin je pa le delček tega mozaika, tudi drugi se niso izkazali s pogajanji, iskanjem možnosti za mir, spravo. Tako da tu smo, iz dneva v dan ne veš, kaj nam bo novega prinesel. Morda bo še najbolje tistim, ki so nekje bolj na odročnih samooskrbnih domačijah.
Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.
Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,
da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).
Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.
Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
Upam, da ostanem skeptik do smrti, ker potem, ko enkrat sveto veruješ v nekaj, ne nujno bog, si zapreš vsa raziskovalna vrata DVOMA, nisi več radoveden in pustolovski iskalec, ki ga očara novo, nepredvidljivo in nepričakovano, potem "veš" in ti ni potrebno naprej raziskovati. Postanemo nekdo, ki hoče zapluti v varni pristan gotovosti in spustiti sidro, kjer nas nihče ne ogroža s svojimi resnicami, a oropan odisejevskih dogodivščin. In ker imamo eno in edino zveličavno resnico, delujemo izključevalno, enoznačno, poenostavljeno. Tako zadušimo radovednega raziskovalnega duha dvoma v sebi in sami sebi preprečimo, da bi videli stvari še iz drugih perspektiv, obogateno, kompleksno, kakršen dejansko je svet. Tudi bolj ranljivi postanemo, ko verujemo, lažji plen za vodenje s strani ideoloških versko-političnih pastirjev, bolj dojemljivi za manipuliranje in indoktrinacijo, lažje se nas da prepričevalno naščuvat, kako naj sovražimo, prej postanemo nestrpni, sovražni do drugačnih vidikov, celo tekmovalni pri stalni potrebi po dokazovanju edino zveličavne resnice, ki bi jo radi z užitkom potiskali drugim dol po goltancu, samo da so tiho…
