V trenutku smrti vsako živo bitje skrbi o tem, kaj se bo zgodilo z njegovo ženo in otroki. Podobno temu politika skrbi, kaj se bo zgodilo v njegovi državi ali politični stranki. Vse dokler nismo popolnoma zavestni Kṛṣṇe, moramo v naslednjem življenju sprejeti telo v skladu z določenim stanjem svoje zavesti.
Ker Purañjana misli na svojo ženo in otroke in je preveč prevzet z mislimi na svojo ženo, bo sprejel žensko telo. Podobno temu se bo politik ali t.i. nacionalist, ki je preveč vezan na svoje rojstno mesto, nedvomno ponovno rodil v isti državi po končanju svoje politične kariere. Dela, ki jih opravljamo tekom svojega življenja, vplivajo na naše naslednje življenje. Včasih politiki delujejo na zelo grešen način zaradi svojega čutnega uživanja. Nič ni neobičajnega, da politik umori nasprotno stran. Čeprav mu je lahko dovoljeno, da se rodi v svoji tako imenovani domovini, bo še vedno podvržen trpljenju zaradi grešnih aktivnosti narejenih v prejšnjem življenju.
Ta znanost o seljenju duše je popolnoma neznana sodobnim znanstvenikom. Tako imenovani znanstveniki se neradi vznemirjajo s temi stvarmi, ker če bi začeli razmišljati o teh subtilnih predmetih in problemih življenja, bi uvideli, da jim je prihodnost zelo temna. Zato se poskušajo izogniti razmišljanju o prihodnosti in nadaljujejo z opravljanjem raznih grešnih del v imenu družbenih, političnih in nacionalnih potreb.
Bedaki od ljudi ne vedo, da je vsaka osebna duša odgovorna za svoje delovanje in posledice v življenju. Vse dokler je živo bitje v telesu otroka ali dečka nedolžno, je dolžnost očeta in matere, da mu pravilno razložijo vrednost življenja. Ko otrok odraste, se mu mora prepustiti, da pravilno izvrši svojo življenjsko dolžnost.
Starši po svoji smrti ne morejo pomagati otroku. Oče lahko zapusti nekaj imetja, da bi otrokom nudil neposredno pomoč, vendar ne bi smel biti preveč z mislimi prevzet o tem, kako bo njegova družina preživela po njegovi smrti. To je bolezen pogojene duše. Ne samo, da vrši grešne dejavnosti zaradi svojega čutnega užitka, ampak kopiči in pušča za seboj veliko bogastvo, da bi lahko otroci lepo čutno uživali.
V vsakem primeru, se vsak boji smrti in zato se smrt imenuje bhaya ali strah. Čeprav je bil kralj Purañjana prevzet z mislimi o svoji ženi in otrocih, smrt ni čakala nanj. Smrt ne čaka nikogar; takoj izvršuje svojo dolžnost. Ker mora brez odlašanja odnesti živo bitje, je smrt končno spoznanje Boga za ateiste, ki uničujejo svoja življenja misleč na državo, družbo, zanemarjajoč zavest Boga. V tem stihu je zelo pomembna beseda atad-arhaṇam, kar pomeni, da se človek ne bi smel preveč osredotočiti na dobrodelne dejavnosti namenjene članom družine, države, družbe in skupnosti. Nič od tega mu ne pomaga duhovno napredovati.
Na nesrečo v današnji družbi tako imenovani izobraženi ljudje nimajo pojma o tem, kaj je duhovni napredek. Čeprav imajo priliko, da v človeški obliki duhovno napredujejo, ostanejo skopuhi. Nepravilno uporabljajo življenjsko obliko in samo tratijo svoj čas misleč na materialno blagostanje svojih sorodnikov, rojakov, družbe, itd. Naša prava dolžnost, je da se naučimo obvladati smrt.
Similarly, a politician or so-called nationalist who is too attached to his birthplace will undoubtedly be reborn in the same country after the end of his political career.https://t.co/9bdLqkibXcpic.twitter.com/EsIkVTYeme
Gospod Krišna opisuje v Bhagavad Giti proces obvladovanja smrti.
janma karma ca me divyam evaṁ yo vetti tattvataḥaktvā dehaṁ punar janma naiti mām eti so ’rjuna
» Tisti, ki pozna transcendentalno naravo Moje pojavitve in Mojih dejanj, o Arjuna, se nikoli več po zapustitvi telesa ne rodi v tem materialnem svetu, ampak doseže Moje večno prebivališče«.
Tisti, ki je popolnoma zavesten Krišne po zapustitvi telesa ne sprejme drugo materialno telo, ampak se vrača nazaj domov k Bogu. Vsak bi moral poskusiti, da doseže to popolnost. Na nesrečo namesto tega so ljudje prevzeti z mislimi o družbi, prijateljstvu, ljubezni in sorodnikih. Vendar, to gibanje za zavest Kṛṣṇe izobražuje ljudi po celem svetu in jih obvešča, kako lahko obvladajo smrt.
Hariṁ vinā na sṛtiṁ taranti. Ne moremo obvladati smrt, če ne vzamemo zavetje Vsevišnje Božanske Osebnosti.
Kolektivne resnice ni, temveč je ta vedno subjektivna. Resnica mora biti "individualistično krojena", pisana na posameznikovo kožo zaradi njegove svojskosti ali posebnosti. Česar pa pogosto ne upoštevajo ideologije, tako politične kot verske ne, ker preko avtoritet želijo imeti poslušne sledilce, s katerimi lažje manipulirajo in izvršujejo mehanizme moči in nadzora nad njimi, zato jim prodajajo strankarsko ali skupinsko (politično in/ali religiozno) resnico v uniformni obliki, ki je kot predpisano nošenje enakega kroja obleke ali obuvanje iste številke čevljev za vse svoje pripadnike z označbenimi etiketami: "najboljši", "najimenitnejši", "moralno neoporečni", "resnični".
Moj dragi kralj, v materialnem svetu se pogojene duše soočajo s smrtjo na vsakem koraku življenja. Torej, kdo med pogojenimi dušami ne bi služil lotosovim stopalom Gospoda Mukunde, ki je vreden čaščenja celo za največjo osvobojeno dušo?
Pomen
Beseda indriyavān je pomembna v tem verzu. Indriyavān pomeni »posedovanje čutov«. Čeprav smo pogojeni v materialnem svetu, nam je z milostjo Vsevišnjega Gospoda podeljeno človeško telo, ki ima različne čute, kot so oči, ušesa, jezik, nos in koža. Na splošno pogojene duše uporabljajo ta čutila v lažnem poskusu, da bi izkoristile materialno naravo za čutno zadovoljevanje. Toda naši materialni čuti in njihovi predmeti so začasni in ni mogoče postati miren ali srečen, če bi poskušali zadovoljiti svoje začasne čutne s začasnimi čutnimi predmeti, ki jih ponuja māyā, Gospodova iluzorna energija.
Pravzaprav naše naporno prizadevanje, da bi zadovoljili materialne čute, neizogibno prinese ravno nasproten rezultat, in sicer materialno trpljenje. Moškega privlači ženska. Spolno vzburjen se poroči z njo in kmalu se pojavi družina, ki potrebuje vedno večjo podporo. Na ta način se konča njegovo nedolžno in preprosto življenje in večji del svojega življenja trdo dela kot osel, da bi podprl zahteve svoje družine. V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama Gospod Kapila zelo jasno opisuje, da je kljub napornemu delu, ki ga človek opravlja vse življenje, njegova družina na koncu nezadovoljna, in ko izčrpani oče doseže starost, razdraženi družinski člani nanj gledajo prav tako, kot kmetje gledajo na starega in neuporabnega vola. Včasih sinovi sanjajo, da bi prejeli očetov denar kot dediščino in si na skrivaj želijo, da umre.
Danes ljudje močno zanemarjajo skrb za ostarele starše in jih zato pošljejo v ustanovo, kjer umrejo osamljeni in zanemarjeni po življenju trdega dela za svoje tako imenovane ljubljene. Eden od zdravnikov v Angliji resno predlaga evtanazijo za starejše osebe, ki niso več produktivne.
Danes nekateri ljudje, ki si želijo materialnega čutnega zadovoljevanja, vendar upajo, da se bodo izognili neprijetnostim družinskega življenja, poskušajo uživati v »svobodnih« spolnih odnosih z ženskami, brez težav s poroko. Z nadzorom rojstev in splavom odpravljajo motnje v skrbi za otroke. Na ta način upajo, da bodo uživali materialno čutno zadovoljevanje brez kakršnih koli materialnih ovir. Vendar pa se ti ljudje po zakonih narave povežejo v mrežo grešnih reakcij, tako da se izogibajo svoji resnični dolžnosti do Vsevišnje Božanske Osebnosti in nepremišljeno povzročajo nasilje in trpljenje drugim, da bi povečali svoje čutno zadovoljevanje. Ujeti v mrežo brezbožnih dejavnosti se vedno bolj oddaljujejo od svoje prvotne čiste zavesti in postopoma izgubljajo vso moč, da bi razumeli zakone narave.
Today, people are grossly neglecting the care of their elderly parents and are sending them to institutions where they die lonely and neglected after a lifetime of hard work for their so-called loved ones. https://t.co/xqGmM23bBxpic.twitter.com/NQsIBTRboO
Zato je tukaj rečeno: sarvato-mṛtyuḥ. Mṛtyu pomeni »smrt«. Nenadoma se pojavi smrt, ki preseneča samozavestne čutne uživalce in uniči celoten njihov program tako imenovane materialne sreče. Pogosto takšne osebe prizadenejo grozljive bolezni in trpijo nepredstavljivo trpljenje, ki se konča s smrtjo. Če jim iskreni dobronamernež opozori na ta dejstva in jih poskuša seznaniti z resničnostjo, se razjezijo in ga obtožijo, da je pesimist ali verski fanatik. Na ta način slepo ignorirajo zakone narave, dokler jih ti zakoni neizogibno ne razbijejo in ne povlečejo iz njihovega neumnega raja. Zaradi pretiranega kopičenja grešnih rezultatov jih zakoni karme silijo v situacije velike stiske. Ko se potopijo v nižje vrste življenja, izgubijo vse zavedanje o tem, kar leži onkraj njihovih grobih materialnih čutov.
Včasih je živo bitje sposobno razumeti bedne posledice materialističnega čutnega zadovoljevanja. Ker je razočaran zaradi bolečine in trpljenja materialističnega življenja in ne pozna nobenega višjega življenja, sprejme budistično filozofijo in poišče zatočišče v tako imenovanem niču. Toda v Božjem kraljestvu ni dejanske praznine. Želja po zlitju v nič je reakcija proti materialni bolečini; to ni oprijemljiv koncept Najvišjega. Na primer, če čutim neznosno bolečino v nogi in bolečine ni mogoče pozdraviti, se lahko končno strinjam, da mi amputirajo nogo. Ampak veliko bolje je odstraniti bolečino in obdržati nogo. Podobno zaradi lažnega ega mislimo: »Jaz sem vse. Jaz sem najpomembnejša oseba. Nihče ni tako inteligenten kot jaz." Ko razmišljamo na ta način, nenehno trpimo in doživljamo intenzivno tesnobo. Toda takoj, ko očistimo ego s priznanjem, da smo nepomembni večni služabniki Kṛṣṇe, nam bo naš ego prinesel veliko veselje.
Śrī Kṛṣṇa, Gospod blaženo pestrega duhovnega neba, imenovanega Vaikuṇṭha, je vedno potopljen v transcendentalni užitek. Śrī Kṛṣṇa je namreč rezervoar vsega užitka. Ljudi, ki so zatopljeni v materialistično uživanje, zavezujejo zakoni vseprisotne smrti, toda če si namesto tega prizadevamo služiti Vsevišnji Božanski Osebnosti, se lahko takoj povežemo z Njegovim hlādinī śakti ali blaženo močjo. Če služimo Krišni pod vodstvom Njegovega pooblaščenega predstavnika, duhovnega učitelja, se lahko takoj rešimo materialne stiske. Potem ne bomo hrepeneli po ničemer, ampak bomo lahko uživali v neomejeni duhovni blaženosti v služenju Vsevišnjemu Gospodu.
Sarvato-mṛtyuḥ prav tako nakazuje, da se rojstvo in smrt zgodita na vseh planetih v vesolju. Zato sta naša tako imenovana vesoljska potovanja in kozmična zavest neuporabni, saj nikjer v materialnem vesolju ni večnega življenja. Skratka, razumevanje, kako nesmiselno je služiti čemurkoli drugemu kot Kṛṣṇi, in namesto tega služiti temu, kar je večno in polno blaženosti, je najvišji možni razvoj inteligence. Čeprav je naša sedanja inteligenca ozka, saj je pogojena z zakoni narave, si lahko ustvarimo neomejeno srečo tako, da se zatečemo k lotosovim stopalom Mukunde in se naučimo razlikovati med tem, kar je začasno in neuporabno, in tem, kar je večno in resnično.
Svete osebe in veliki samospoznani modreci nam govorijo o pomembnosti spoznavanja razlik med duhovnim, večnim in materialnim oziroma minljivim svetom. Tako večni kot materialni svet sta polna obilja, lepote in znanja, vendar je duhovni svet bolj veličasten, saj je poln večnosti. Kot smo že omenili, se materialni univerzum nekaj časa zaznava in daje videz popačene sence duhovnega kraljestva.
Podoben je kinu, ki privlači ljudi, da postanejo prevzeti z lažno iluzorno realnostjo, prikazano na filmskem platnu. Tako postanemo ujeti v zanko začasnega sveta in se poistovetimo z različnimi telesnimi lastnostmi, zaradi česar živo bitje pozabi svojo duhovno identiteto. Čutila takoj postanejo privlečena s proizvodi materialne narave in um postane instrument za dosego različnih materialnih izkušenj.
Samo s pomočjo inteligence in njene pravilne uporabe lahko dosežemo osvoboditev in samo inteligenca nam lahko odkrije nenaravni položaj, v katerem se nahajamo. Takrat si zastavimo vprašanje: Kdo sem? Zakaj trpim ? Kako se lahko osvobodim?«
Vsak trenutek našega življenja je zelo pomemben, zato ga ne smemo tratiti za nepomembne stvari. Nekateri ateistični in materialistični znanstveniki trdijo, da večnosti ni in da se s smrtjo telesa vse konča. Čas je večen in se vzporeja z rezilom brivca. Če ga pravilno izkoristimo, se bomo lepo pobrili-v nasprotnem primeri se bomo porezali. Vede nam dajejo zlo koristen nasvet, kako si ne ustvarjati problemov s tratenjem svojega časa.
DOKAZ VEČNOSTI
Neki znanstvenik je na tiskovni konferenci A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, izvrstnega poznavalca vedskih spisov, vprašal : » Kaj je dokaz večnosti?« Prabhupada mu je odgovoril: »Večnost je zelo lahko dokazati. Podam lahko naslednji primer; zakaj mislite, da obstaja tesnoba? Zato, ker smo po svoji naravi večni. Na vse pretege poskušamo zaščititi telo pred razpadanjem , vendar v tem nismo uspešni. Če ni večnosti, kako lahko postaja beseda minljivo ali začasno. Beseda «sin« nima pomena brez besede «oče«, beseda« iluzija« pa nima pomena brez besede »resničnost«.«
Only those who possess the vision of eternity can see that the indestructible soul is transcendental, eternal, above this material world and belongs to God.(Krunoslav Džurdžević- The Secret of Reality and Time)https://t.co/iOgQkdRQfFpic.twitter.com/F4slvO4nSU
V Bhagavad giti je omenjeno, da duša ni ubita, ko je ubito njeno telo. Ta trditev dokazuje našo večno naravo. Dokaz se v sanskritu imenuje prasthana. Obstajajo tri vrste dokazov prasthana, na katerih moramo preveriti vsako trditev in dejstvo:
1. šruti prasthana(poslušanje); dokaz je sprejet skozi avtorizirano nasledstvo učencev, samospoznanih duhovnih učiteljev, ki obsega štiri izvorne Vede (Rg, Ajur, Sama in Atharva) in njihove izvorne komentarje- Upanišade;
2. njaja prasthana; logika, argumenti, filozofska raziskava in spisi, ki temeljijo na šruti (poslušanje) in smriti (spominjanje), se nanašajo na Vedanta-sutro;
3. smriti prasthana (spominjanje); dokazi, ki temeljijo na šruti in se nanašaj na Purane, Šrimad Bhagavatam in spev Mahabharata, kjer se nahaja slavna Bhagavad-gita.
ZAKLJUČEK
Samo tisti, ki posedujejo vizijo večnosti, lahko vidijo, da je neuničljiva duša transcendentalna, večna, iznad tega materialnega sveta in pripada Bogu.
(Krunoslav Džurdžević- Skrivnost resničnosti in časa)
Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.
Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost.
Throughout our lives we face various situations. We often experience this ancient wisdom in practice - you give him bread, he gives you a stone or vice versa. Why is that? https://t.co/Wy4SmSOBgppic.twitter.com/eI3VWbpY43
Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva!
Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti.
Poučna zgodba na to temo;
Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981
Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.
Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.
Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.
Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.
Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.
Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.
To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.
V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.
Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.
Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.
Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.
Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.
Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.
