Naravno je čutiti strah pred neznanim, ki nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Kar zadeva smrt, jo lahko povzroči tudi pričakovanje težav, ki spremljajo sam proces umiranja, kot so neozdravljiva bolezen, slabost, bruhanje in celo strah pred zapuščanjem bližnjih. Na strah lahko vpliva tudi žalost družine, ki obkroža umirajočo osebo, ali brezup zdravnikov ali medicinskih sester, ki menijo, da jim ni uspelo ohraniti osebe pri življenju.
Vendar pa lahko umiranje s smrtjo razbremeni bolno telo. Smrt ni sovražnik, ampak naravni del življenja, del našega obstoja, prehod med ravnmi resničnosti. Smrt je v harmoniji z naravo, tako kot drevo jeseni izgubi listje. Ne mislimo, da je nepravično, da drevo pozimi zaspi, niti ne mislimo, da ni več popolnoma živo. Podobno, če bolnik umre kljub vsem vloženim prizadevanjem, zdravniki in medicinske sestre ne bi smeli misliti, da so spodleteli. Morda je bolje, da osebo pustimo mimo, kot da jo silimo, da še naprej živi v telesu, ki trpi. Z drugimi besedami, morda je bolje, da se sprijaznimo s smrtjo, kot pa da jo poskušamo premagati. Proces umiranja je lahko težaven, vendar je začasen.
Najbolje je, da svojo zavest osredotočimo na to, kaj nam bo pomagalo doseči naš najvišji cilj po smrti. Seveda je morda žalostno zapustiti dom in ljubljene, toda če se selimo v večji in lepši dom, zakaj bi obžalovali? To je srečen dogodek. Takšen odnos nam lahko pomaga, da odvrnemo pozornost od bolečine, ki jo morda čutimo. Negotovost našega naslednjega cilja je glavni vzrok za strah pred smrtjo. Če se tako počutite, bodite predani in vedite, da vas bo usoda ali Bog postavila v situacijo, kjer se boste najbolje naučili, kar morate. Vesolje temelji na sočutju.
Nismo tukaj zaradi kazni, ampak zaradi naše želje po izkušnji materialnega obstoja in fizičnega čutnega užitka. Namen življenja je, da se naučimo več o sebi in o tem, kdo smo. Smrt ni le stvar staranja, bolezni in končne smrti. Naravna smrt nastopi, ko v tem življenju opravimo tisto, kar smo morali narediti. Morda smo želeli narediti več, toda ko opravimo, kar smo morali narediti, gremo naprej. Narava bo poskrbela, da zapustimo to raven. Življenje je učilnica, kjer se učimo, se učimo in opravljamo preizkuse. Morda smo se pripravljeni učiti ali ne. Morda sodelujemo ali ne. Lahko se vedno znova soočamo z istimi preizkusi, dokler se ne naučimo vseh lekcij, potrebnih za prehod na naslednjo raven. Izbira je naša.
However, dying can relieve the burden on a sick body. Death is not an enemy, but a natural part of life, a part of our existence, a transition between levels of reality. Death is in harmony with nature, just as a tree loses its leaves in autumn.https://t.co/jcCZyzMpUOpic.twitter.com/hBe3yvAnPr
In če ste padli na preizkusu, ne skrbite. Pojavile se bodo nove priložnosti. Opustite strah in dovolite Bogu, da vas postavi v situacijo, kjer boste najbolj uspevali. Zaupajte, da bo Bog poskrbel za vas. Dosegli boste, kar se morate naučiti in doseči. Morda ne bo tako, kot ste si predstavljali ali pričakovali, vendar bo to za vaše končno dobro, ki je vedno boljše od tistega, kar smo pričakovali, ali celo več od tistega, kar morda trenutno razumemo, bodite odprti za to. Ko se bo bližal trenutek zapustitve telesa, se bodo pojavila številna spoznanja, ki vas lahko vodijo in vam dajo vpogled v pravi duhovni namen, ki ste ga imeli v tem življenju in ga boste imeli v naslednjem. Medtem ko o tem premišljujete, molite in iščite vodstvo. Opustite svoja pričakovanja in dovolite Bogu, da vam pokaže pot. Strah pred smrtjo kaže na napačno razumevanje življenja. To je strah pred spoznanjem našega pravega jaza, ki presega identifikacijo s telesom. Mnogi se obotavljajo soočiti z njim. Če človek ni poznal ničesar drugega kot svojo fizično identiteto, ga lahko že sama misel na izgubo telesa prestraši. Toda kako lahko kdo misli, da telo obstaja, ko je očitno, da je v ta začasni svet prišel z rojstvom in ga mora zapustiti v trenutku smrti?
Vse naše imetje, odnosi, celo naši talenti in spretnosti so začasni. Kako so lahko naša telesa kaj drugega? Če se bojimo smrti, je to kot da bi se bali opustiti stara in ponošena oblačila. V tem smislu je um glavni vzrok strahu in trpljenja. Vendar pa je isti strah in tesnoba lahko blagoslov, ker kaže, kako se um oklepa želenega modela, kako bi morale biti stvari. Um projicira svojo lastno resničnost in zaznave na zunanji svet. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih predstavljali, jih um težko sprejme in zato trpimo. Da bi izkusili osvoboditev od trpljenja, moramo preseči svoje navezanosti, ego in želje. Na ta način ima zavedanje o bližajoči se smrti pomembno vlogo, saj nam pomaga preseči začasne posvetne navezanosti s povečanjem našega napredka in lastnosti, ki nam jih ponuja naš obstoj v različnih telesih na različnih ravneh zavesti. Pomembno je razumeti, da se nam ni treba bati smrti, ker smo vsi nesmrtni. To je očitno.
Vsako zimo drevesa, rastline in trava skoraj umrejo, da bi preživeli. Pomlad je oživela. Tudi če se les spremeni v prah, je na njem, da razvije novo življenje z ostanki. Tudi če se voda iz vodnih teles posuši, para, ki tako nastane, ustvari oblake, ki izlivajo vodo za novo življenje. Priča smo številnim spremembam iste energije. To je neskončen krog, katerega del smo vsi. Podobno kot ko pride do smrti, naše fizično telo izgine, toda naše življenje se nadaljuje na neki drugi ravni. Tako skozi smrt pride obnova.
Kot je zapisano v starodavni Bhagavad-giti: »Nikoli ni bilo časa, ko jaz (Vrhovno bitje) ne bi obstajal, niti ti, niti v prihodnosti nihče od nas ne bo prenehal obstajati.« (Bg. 2.12)
In nadalje: »Nobeno orožje ne more preseči duše. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, niti veter je ne more posušiti. Te osebne duše ni mogoče zlomiti, stopiti, zažgati ali izsušiti. Je večna, vseprisotna, nespremenljiva, negibna in večna. Pravijo, da je duša nevidna, nepredstavljiva in nespremenljiva.
Ker to vemo, ne bi smeli objokovati telesa.« (Bg. 2.23–25)
Duša prevzame oblike za svoje izkušnje v materialnem svetu, vendar je nikoli ne moremo ubiti niti ne umre, ampak še naprej obstaja, ko telesa postanejo neuporabna. Smrt nas razbremeni in osvobaja nakopičenih navezanosti, položajev in površnih želja. Pokaže nam, kaj je nepomembno, tako da nas vodi k opuščanju stvari, ki nam ne morejo pomagati ali nas odvračajo od razumevanja, kdo v resnici smo. Čeprav smo tukaj, da izkusimo nešteto vidikov materialnega obstoja, ne bomo nikoli razumeli svoje duhovne identitete, če se vanje preveč zapletemo. Smrt nas sili, da se spoprimemo z minljivim in ga spustimo. Je naslednji korak v procesu učenja, ko se približujemo temu, kdo v resnici smo. Žal se nam smrt, če smo preveč navezani na telo, položaj, imetje in odnose, lahko zdi kot kruta kazen. Vendar pa je lahko darilo, celo blagoslov.
Ko bomo razumeli, da smo vsi duhovna in nesmrtna bitja, bomo razumeli, da kljub izginotju telesa življenje teče naprej. Tako se bomo osvobodili strahu in se bomo v miru gibali proti smrti. Razumeli bomo, da ni smrti, ampak le napredek navzgor, v katerem postajamo vedno bolj popolna bitja, ki se nenehno učijo za višji namen. Smrt je le konec ene stopnje in prehod v naslednjo. Edino, kar nas upočasnjuje pri našem napredku, je pomanjkanje vere v Vrhovno bitje in naše oklevanje, da bi se zanašali nanj. Za materialista, ki se boji izgubiti vse, je smrt kot železni objem, oblika Vrhovnega, ki ga sili k predaji. Toda za duhovno napredno osebo je smrt kot nežen dotik Boga, ki ga vodi domov. Ljubezen do Boga odstrani ves strah pred smrtjo, saj se z njeno pomočjo ponovno združimo z Vrhovnim prijateljem. S takim duhovnim razumevanjem lahko najdemo smisel umiranja. Naslednja molitev nam lahko pomaga, da se osvobodimo strahu pred smrtjo in se prostovoljno predamo v Gospodove roke: "Vrhovni Gospod zagotovo ni znan vsem, je pa zelo močan in vpliven. Čeprav strašljivo močna kača večnega časa nenehno zasleduje vsa bitja in jih skuša požreti, če tisti, ki se boji kače časa, išče zavetje Gospoda, mu Gospod nudi zaščito, kajti celo smrt beži v strahu pred Njim. Zato se Njemu, veliki in mogočni avtoriteti, ki je pravo zavetje vsakogar, predajam." (Bhag. 8.2.33)
Sčasoma bo prišel čas, ko bomo morali sebe ali svoje ljubljene pustiti oditi, tako kot potrebujemo počitek. Morda se ni dobro upirati procesu umiranja, pa naj bo to naša lastna smrt ali smrt nekoga drugega. Drugih ne smemo zadrževati v njihovi smrti ali jih nejevoljno pustiti oditi. To je njihova priložnost, da se znebijo sedanjih omejitev in spon ter vstopijo v boljše območje, kjer bodo napredovali. Ne zapustijo nas, ampak gredo le pred nami. Smrt ni sovražnik; lahko je kot prijatelj, ki pretrga verigo sidra, ki nas drži priklenjene, da plujemo po prostranih morjih. Lahko se osvobodimo te zemeljske ravni in ukazov čutov, služenja telesu in vtisov uma. Kot je rečeno: »Duhovna duša, živo bitje, ne umre, ker je večna in neizčrpna. Ker je osvobojena materialne onesnaženosti, lahko gre kamor koli v materialnem ali duhovnem svetu. Je popolnoma zavestna in popolnoma drugačna od materialnega telesa, toda ker je zlorabila svojo majhno neodvisnost, mora sprejeti subtilna in groba telesa, ki jih ustvarja materialna energija, in je tako podvržena tako imenovani materialni sreči in bedi. Zato nihče ne bi smel objokovati odhoda duhovne duše.« (Bhag. 7.2.22)
Odlomek iz knjige Stephena Knappa (Smrt in posmrtno življenje). Prvo poglavje z naslovom «Strah od smrti«.
Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Več ali manj se izmikamo ideji o minljivosti. To misel odrinjamo na stran, ker nas smrtnost plaši in se bojimo oditi. Bojimo se staranja, bolezni in smrti. A žal nikomur ni prizanešeno. Vse nas počakajo tudi te neizbežne preizkušnje. Pri nekaterih gre lažje, pri nekaterih težje, rezultat je pa vedno in vselej porazen.
Naj smo kralj ali berač, vse je treba zapustiti in oditi v neznano. Vse se zreducira na posodo, žaro, v katero potresejo pepel, ki je edini ostanek našega tuzemskega bivanja. Užaloščeni svojci, znanci in prijatelji se zberejo ob zadnjem slovesu, župnik pove občutene zadnje besede v slovo in zagrne nas temna zemljica.
Misterij življenja, minljivost bivanja, soočenje s tem, da pridemo na svet brez vsega in odidemo iz njega brez vsega. Le duša v subtilnem telesu nese naprej plodove naših dejanj, ki rezultirajo v bodočem življenju. Obstajajo tako peklenski kot rajski planeti, vmesne vice- reinkarnacija ter najvišji cilj posvečenih ljudi, duhovni svet.
A vse, kar smo tu ljubili, sovražili, se jezili in žalostili, izgine v pozabo. Ostanejo samo naša dobra in slaba dela. Zato vse religije brez izjeme poudarjajo, da moramo bolj posvetiti pozornost nabiranju zakladov v nebesih kot na zemlji, kjer jih razje rja in oropajo razbojniki. Da moramo čas posvetiti tudi transcendenci, saj smo le duša, ki naseljuje zemeljsko telo, a le ta duša, ki je atomske veličine in prebiva v predelu srca, bo preživela telesno smrt. Vse ostalo postane z odhodom ničevo, saj ti nihče ne more pomagati, ko pridejo bolezen, starost in smrt. Za te tegobe ga ni zdravila in ni čudežne zdravilne zeli.
Ko smo mladi, malo mislimo na smrt. Starejši kot smo, bolj začnemo hoditi na pogrebe, tako lahko razumemo, da se tudi sami približujemo zadnjim postajam.
Dokler smo pa še tu, lahko mislimo na rajne z ljubeznijo, molimo za njih, plačamo kakšno mašo, jim odpustimo, če smo komu kaj zamerili in jim želimo vse dobro v drugih dimenzijah, kamor so odšli.
Na koncu je še najbolje delovati tako že tu, da lahko zaspimo z mirno vestjo in nas tako tudi ni strah, ko pride do naše zadnje minute. Ker tako ali tako bomo na koncu življenja dobili račun. Tako mi je rekla kolegica na delu in še kako se strinjam z njenimi besedami.
Našim dragim, ki so že prešli v druga bivališča bivanja pa zaželimo vse dobro in lepo, kjerkoli že so in kamor bomo tudi mi odšli nekega dne.
BG; By service of the Absolute Truth, even for a few days, a devotee attains firm and fixed intelligence in Me. Consequently he goes on to become My associate in the transcendental world after giving up the present deplorable material worlds. pic.twitter.com/vozkDwUGKd
V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
