A obstajajo zvesti moški
Ženska, ki se stalno sprašuje o zvestobi moškega/moških, se sooča z globokim dvomom vase, spoprijema se z notranjimi razdiralnimi demoni ranjene ženskosti. Razjeda jo njen največji sovražnik - dvom o lastni ženski vrednosti, in nenehno spraševanje, če je dovolj dobra, željena. Takšna ženska težko zaupa zaradi strahov, da ne bo prizadeta, zavržena, poteptana - in, kar je njen najhujši hromeč strah - zapuščena s strani moškega.
Ženska, ki dvomi v zvestobo moškega s stalno tesnobnostjo in strahom, da je ne prevara, je čustveno zelo krhka, negotova, z nizko samopodobo, z ljubosumjem na druge ženske, s čimer težko ohranja ženska prijateljstva, tako da se počuti še bolj osamljena, ker se ne zna soočiti s svojim največjim strahom, strahom pred zapuščanjem.
In ta strah pred zapustitvijo je primarno otroško čustvo, ker brez skrbi staršev otrok ne preživi. In ker otroku ni uspelo zgraditi trdne čustvene zveze na podlagi zaupanja s starši, takšna ženska kasneje ostaja na sferi čustev zelo nezrela in nebogljena, kakor majhna punčka, deklica, ujeta v telesu odrasle ženske, ki rabi stalne potrditve o lastni vrednosti, zato išče v moškem starša skrbnika in ne moškega v pravem pomenu besede, ker ji tak moški mora igrati očeta z obljubo, da je ne bo nikoli zapustil. In s to “prižemalno odvisniško dinamiko pijavke” s stalno čustveno lakoto in negotovostjo, seveda ne bo našla “normalnih” moških, ker bi morala biti sama normalna za normalnega partnerja. S tem sama nezavedno sabotira zvezo, ker partnerja nezavedno odriva stran, počasi, centimeter za centimetrom, in ga prisili, da slej ko prej odide, jo zapustil, ko ima dovolj "zažiranja in pitja krvi".
Ženska s stalnimi dvomi v svojo ženstvenost izčrpava moškega, s čimer ga potisne stran od sebe, odvrne, sama spodkoplje odnos z razdiralno negotovostjo in ljubosumjem, okrivi pa moške.
Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)