Pot domov

 

 

Misli, zbrane v tej knjigi, so dozorevale skozi leta pisanja in so bile sprva objavljene kot članki na spletni
strani slogarca.com. Ob pripravi knjige so bili posamezni zapisi ponovno pregledani in povezani v skupno
pot razmišljanja o človeku, sreči, duši in večnosti.

Vsak človek je popotnik.

Nekateri prepotujejo svet. Drugi vse življenje ostanejo v istem kraju. Pa vendar vsi hodimo po isti poti – poti
iskanja. Iščemo srečo, mir, ljubezen, sprejetost in smisel. Iščemo nekaj, kar bi zapolnilo tisto tiho praznino v
srcu, ki je ne morejo zapolniti ne uspeh, ne bogastvo, ne minljivi trenutki veselja.
Na tej poti se včasih izgubimo. Utrudimo se. Obstanemo na razpotjih in se sprašujemo, ali smo izbrali pravo
smer. Življenje nas preseneča z radostjo, a tudi s preizkušnjami. Nauči nas, da niso vse poti enako dolge in
da niso vsi ovinki zaman.
Morda je prav zato najlepše spoznanje v življenju to, da dom ni vedno kraj, kamor se vrnemo. Dom je kraj,
kjer je naše srce našlo mir.

 

 

1. POGLAVJE
PRAZNINA MODERNEGA ČLOVEKA

 

Starodavne Vede, zibelka vsega znanja, učijo, da ima vsak človek v srcu praznino – kot manjkajoči košček
sestavljanke, ki ga lahko zapolni le ena stvar: ljubezen do Boga. Dokler tega manjkajočega delčka ne
zapolnimo z ljubeznijo do Boga, bo ta prostor ostal zevajoča praznina. In to kljub temu, da ga skušamo
zapolniti z neštetimi stvarmi.


Še ta uspeh, še to doživetje, še ta avto, še najnovejši model telefona, televizorja, hiša, vikend, dopust,
nagrade, kozmetika, čevlji, hvala in priznanja vseh vrst ... Pa se ne zgodi nič. Prav nič.

Po kratkotrajni evforiji sledi neizogiben padec na trdna tla. Praznina zazeva še širše in začne se nov lov za
dosežki, ki nikoli ne morejo zapolniti večnega koprnenja duše po povezanosti z Bogom.
Vse te stvari so kakor uveli cvetovi, ki na koncu ovenijo in padejo na tla. Ne morejo zadovoljiti najglobljega
hrepenenja duše po stiku s Presežnim. Nasprotno pa ponižni modreci, čeprav so navzven morda videti
ubogi, nikoli ne občutijo notranje praznine.

Vsak dan se napajajo iz večnega izvira ljubezni, lepote, resnice in
poštenosti. Tako že na tem svetu, v tem telesu, dosežejo svoj pravi cilj – povezavo z večnostjo. Ob prehodu
na drugo stran pa le nadaljujejo življenje, polno radosti, ki se prelije v večno srečo na transcendentalnih
planetih.


Osvojiti srečo v svetu, v katerem na vsakem koraku preži nevarnost, je že samo po sebi skoraj nemogoče.
Danes si tukaj, jutri te morda ni več. Lahko zboliš, lahko umreš, lahko čez noč postaneš begunec. Trenutno
smo priča vse večji nevarnosti vojne, ki v ljudeh že vzbuja skrb zaradi morebitnih motenj v oskrbi z gorivom,
energenti in transportom.


Prav zato je sreča, ki temelji zgolj na zunanjih okoliščinah, vedno negotova. Resnična sreča je lahko le tista,
ki je ne morejo omajati bolezen, izguba, vojna ali smrt – sreča, ki izvira iz notranje povezanosti z Bogom.
V senci teh velikih dogodkov, ki pretresajo naš planet, pa vsak človek v vsakdanjem življenju skuša na svoj
način zapolniti nemir v sebi. Mladi ga pogosto iščejo v računalniških igricah, danes pa je v velikem vzponu
tudi umetna inteligenca. Ta je privlačna in izjemno uporabna, a žal kmalu ugotoviš, da ni vedno zanesljiva.


Enkrat ti en model umetne inteligence ponudi tak odgovor, drugič povsem drugačnega. Zato moramo biti
pri njenih nasvetih zelo previdni. Njeni odgovori niso vedno preverjeni in lahko vsebujejo napake, ki človeku
povzročijo tudi težave.


Mnogi svojo srečo poiščejo v družinskem življenju, ki je velik Božji dar. Družina ohranja življenje, omogoča
rojstvo novih rodov ter ljudi povezuje z medsebojno ljubeznijo in pomočjo. Toda tudi v teh skupnostih lahko
zazeva praznina. Nekdaj goreče zaljubljence lahko zamenjajo odtujenost, prevare, zaničevanje, nasilje in
dolgotrajni spori, ki se pogosto končajo na sodiščih.


Tudi življenje slavnih ljudi nas pogosto opominja, da zunanji uspeh še ne pomeni notranje sreče. Navzven je
lahko vse videti popolno – slava, denar in občudovanje –, v človekovi notranjosti pa kljub temu ostaja
praznina.


Zatorej napolnimo svoja srca s pravimi dragulji: s spoštovanjem, skromnostjo, ponižnostjo, prijaznostjo in
ljubeznijo. Obenem pa varujmo tudi svoje meje pred tistimi, ki bi radi izkoristili dobroto plemenitih ljudi
zgolj za svoje koristi.
In zasijmo kot zvezde – z nasmehom na obrazu in mirom v srcu.

 

2. POGLAVJE
LJUBI DOMEK DOBREGA GOLOBA

 


Dober golob si je zavzeto spletel gnezdece za svojo ljubko družino. Tej družini je pripadala tudi nežna in
ljubeča mati golobica. Kmalu so na svet prišli otročki, štirje po vrsti.


V domeku je zavladala družinska harmonija, nežnost, toplina in varnost. Vse to je okoli sebe razdajal
gospodar gnezda; iz njega sta žareli karizma in topla ljubezen do družine. Sreči ni bilo konca, življenje je
dišalo po sladkem, po varnem, po mirnem zavetju.


Žal je na tem svetu tako, da se dobro prepleta s slabim, da sreči sledi nesreča in da so redki trenutki brez
valov bridkosti, ki so tokrat zadeli očeta goloba. Začel je hirati, vidno hujšati, kmalu pa je postalo jasno, da
mu ni več pomoči.


Gledati njegovo neizmerno skrb, ki je izražala nepopisno tesnobo, je bolelo vse prisotne: »Kaj bo z mojimi
otroci, ko odidem? Bodo srečni, varni? Si bodo spletli svoja družinska gnezda?«
V agoniji odhoda je njegovo srce trepetalo v bolečini in neizmernem upanju, da bodo njegovi najdražji varni

in srečni. Njegov odhod je pustil posledice; rane so bile globlje, kot je bilo takrat videti. Zaznamovale in
določile so vso preostalo družino, ki se nikoli več ni zares pobrala.


In kot se rado zgodi, ko je družina šibka, ko je drevo bolno, ga začne preraščati bršljan. Pojavijo se
raznorazni dušebrižniki, ki navzven delujejo dobronamerno, v resnici pa škodujejo, razbijejo in uničijo še
tisto, kar je ostalo.


Družina je postala šibka; nekateri so odšli iz gnezda, dva pa sta ostala. Skrbela sta za ostarelo mater
golobico, ki je bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Včasih ji je zadrhtel glas: »A nikogar ni ... Kako, da ni
nikogar?«


Ob tej njeni bolečini sta otroka otrpnila in obstala kot okamnela — le kako potolažiti to obupano, ranjeno
srce, ki trepeta od žalosti?
Eden od otrok jo je objel: »Saj sem jaz tu, ne skrbi.«
Lice golobice se je razjasnilo. Otrok, ki jo je objel, si nikoli ne bi odpustil, če ne bi zakrpal te luknje žalosti v
srcu trpeče matere.


Kmalu je omahnila tudi ona. Starost jo je odnesla v smrt. Gnezdo je postalo opustošeno, vse je razpadlo —
še tisto malo, kar je ostalo.


In reka življenja je tekla naprej; na srečo s seboj odnaša tudi bolečino, žalost in trdosrčnost, ki jih prinaša
življenje.


Vsi otroci golobje družine pa so od staršev dobili nekaj, česar se ne da kupiti ne z zlatom ne s kopičenjem
bogastva. To je čist dragulj v srcu, sestavljen iz ponižnosti, dobrote in nepokvarjenosti. In na koncu vsakdo
odnese s seboj na oni svet samo to — to in ničesar drugega.

Sveto pismo;
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji.«

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen;
ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje.
Ni brezobzirna, ne išče svojega,
ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.
Nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«

»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče,
k mirnim vodam me vodi in poživlja mojo dušo.

Tudi če bi hodil po dolini smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj;
tvoja palica in tvoja opora me tolažita.«

 

3. POGLAVJE
POŠASTI ŽIVIJO MED NAMI

 

Ob zadnjih oziroma nenehnih razkritjih v zvezi z Jeffreyjem Epsteinom, ki je bil rojen v ameriški družini
judovskega porekla, lahko le rečemo: pošasti živijo med nami.

Niso neuglajene, niso revne in navzven pogosto niso videti takšne, kot so v resnici. Prav zato imajo lažjo pot.
Delujejo očarljivo, uspešno in samozavestno, medtem ko se za njihovo podobo lahko skrivajo globoko
sprevržene osebnostne lastnosti.


Prav ta očarljivost jim omogoča, da ljudi omrežijo, izkoriščajo, uničujejo in povzročajo neizmerno trpljenje.
Jeffrey Epstein je s svojo karizmo in vplivom v svojo mrežo zvabil številne ljudi, med njimi tudi politike, člane
britanske kraljeve družine, milijarderje in druge vplivne posameznike.


Sodni postopki in javno dostopne informacije so razkrili obsežno mrežo nasilja in zlorab mladoletnih deklet.
Ob tem se pojavljajo tudi številne dodatne domneve in obtožbe, med njimi trditve o drugih hudih kaznivih
dejanjih, vendar vse niso bile pravno dokazane.
Morda so se skozi vso zgodovino ljudje z močjo in vplivom lažje izognili odgovornosti za svoje zločine.
Morda pa skromen in ponižen človek teh skušnjav niti nima, saj takšni manipulatorji najpogosteje iščejo
ljudi, od katerih lahko pridobijo moč, denar ali vpliv.


Svet so razkritja pretresla. Postavljajo vprašanje, komu zaupamo in kdo ima v rokah moč. Kadar se izkaže,
da posamezniki z velikim vplivom izkoriščajo najranljivejše, je to opomin, da položaj, bogastvo ali ugled
sami po sebi niso zagotovilo za moralnost. Največje žrtve takšnih zločinov so otroci, katerih otroštvo in
dostojanstvo sta bila nepopravljivo ranjena.

Žal se pogosto zdi, da takšna dejanja niso vedno ustrezno sankcionirana. Tisti, ki imajo vpliv, moč in
denar, se včasih izognejo najstrožjim posledicam. Primer princa Andrewa kaže, da lahko nastopijo
določene javne in institucionalne posledice – izguba kraljevih nazivov in privilegijev –, vendar se mnogi
sprašujejo, ali je bilo zadoščeno tudi pravici. Na Zemlji morda ne, kaj pa po smrti?  


Morda bi se morali vsi bolj zavedati, da bomo nekoč odgovarjali za svoja dejanja. Toda mnogi v teh krogih ne
verujejo ali pa vero dojemajo zgolj kot tradicijo, ne kot življenjsko vodilo.
Življenje je kratko, zato bi moralo vedno veljati preprosto načelo: poštenost in etika pred kratkoročnimi
koristmi.

V okoljih, kjer prevladujejo pohlep, razuzdanost in različne odvisnosti, pa takšne vrednote pogosto veljajo za
naivnost. Pošten človek je tam hitro označen za idealista ali celo za nekoga, ki moralizira zgolj zato, ker si ne
more privoščiti razkošja.


Kakor koli obrnemo, so v tej zgodbi največje žrtve otroci. Njihova nemoč in ranljivost sta tisto, kar storilci
izkoriščajo. Otroci brez ustrezne zaščite, brez varnega doma ali odraslih, ki bi jih branili, so pogosto najlažje
tarče plenilcev.


Javnost je pretresla tudi fotografija princa Andrewa z Virginio Giuffre, posneta leta 2001, ki je postala simbol
škandala in sprožila številna vprašanja o odgovornosti vplivnih posameznikov. Za mnoge predstavlja
opomin, da družbeni položaj ali ugled ne smeta nikogar postaviti nad zakon.


V srcu molim za vse ranjene, zlorabljene, mučene in umorjene žrtve. Molim, da bi se ta peklenski krog
nekoč končal in da bi bile prihodnje generacije otrok deležne zaščite, ki si jo zaslužijo.
Družba mora na spolno zlorabo otrok odgovoriti odločno. Storilci morajo biti deležni temeljite preiskave,
poštenega sodnega postopka in, če so spoznani za krive, strogih kazni, ki bodo zaščitile otroke in odvračale
prihodnje storilce.


Ob tem se pogosto navajajo tudi zelo ostre izjave iz različnih držav. Ena izmed njih pripisuje iranskemu
predstavniku besede:


»Pri nas pedofile usmrtimo, v ZDA pa postajajo predsedniki držav.«


Ne glede na izvor ali namen takšne izjave predvsem izraža ogorčenje nad občutkom, da vplivni posamezniki
včasih niso deležni enakega standarda odgovornosti kot drugi. To pa je vprašanje, ki bi moralo skrbeti vsako
pravno državo.

 

4. POGLAVJE

TI NJEGA S KRUHOM, ON TEBE S KAMNOM ALI OBRATNO

 

Skozi življenje se soočamo z najrazličnejšimi situacijami. Velikokrat v praksi izkusimo to starodavno
modrost: Ti njega s kruhom, on tebe s kamnom – ali pa tudi obratno. Zakaj je tako? Prabhupada je rad dejal,
da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vedno ista zgodba – ali varaš ali pa si prevaran. In to na vseh
ravneh našega bivanja.

Starejši kot si, bolj postajaš moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da je, dokler si zdrav, vse
drugo drugotnega pomena. Ni hujšega sovražnika od bolezni in tegob, ki jih ta prinaša. Vse drugo prinesejo
življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na značaj ljudi, postavljaš meje ter varuješ svoj mir in zasebnost.

Vselej pomagaš. Ne postaneš brezčuten ali zloben, vendar pomagaš do neke zdrave mere in z jasno
postavljenimi mejami. Tako lahko živiš svobodno in srečno v tem svetu, s čisto vestjo ter mirom v sebi in
okoli sebe. In verjemite mi – ni večjega bogastva.
Sploh če poznaš zakon karme in veš, da se na koncu vse poravna – tako dobro kot slabo, že v času tega
življenja in tudi po smrti.

 

5. POGLAVJE
ISKRENOST

 

Iskrenosti je danes vse manj. Vse je prežeto z igranjem vlog, manipulacijo in hinavščino, saj je za večino
ljudi to preprosto lažja pot.
Iskrenost ima vedno svojo ceno. Odkriti ljudje imajo praviloma manj privržencev, pogosteje doživljajo
osamljenost in so manj sprejeti. Res pa je, da življenje ni vedno črno-belo. Včasih je treba kakšno resnico
povedati bolj nežno, da po nepotrebnem ne prizadenemo človeka. Bolnemu človeku na primer ne bomo
brezčutno rekli: »Videti si grozno.«


Tu nastopijo diplomacija, lepe manire in osnovna kultura.
Takšne drobne neiskrenosti, katerih namen je človeku ohraniti nasmeh na obrazu in upanje v srcu, niso
slabe. So človeške. Izražajo toplino in sočutje, ki nam ne dovolita, da bi bili surovi.


Veliko bolj žalostno je, kako težko danes sočloveku privoščimo srečo in uspeh. Kako hitro postanemo
zavidni. Kako zlagani so lahko prijateljski odnosi – tako v višjih kot tudi v nižjih družbenih krogih.
Med ljudmi, ki imajo več od povprečja, pogosto ni videti veliko pristne naklonjenosti. Tam pogosto vladata
prikrita tekmovalnost in razkazovanje uspehov, spremlja pa ju nezadovoljstvo, ko ima nekdo še več. Takrat
se porodi vprašanje: »Zakaj pa imam jaz manj?«


Pohvale sicer dežujejo in navzven je videti, da se imajo vsi radi. V resnici pa le redki iskreno privoščijo uspeh
drugemu. Prav tako je malo tistih, ki jih resnično zaboli, ko nekdo iz njihovega kroga izgubi položaj, ugled ali
zboli.


Težko je živeti v svetu, kjer je toliko neiskrenosti, kjer mnogi tiho čakajo na tvoj neuspeh, le redki pa se
iskreno veselijo tvojih dosežkov.
Ko padeš na tla, večina odide. Ostanejo le tisti redki, ki te imajo zares radi. Ni zaman pregovor, da v nesreči
spoznaš prijatelja.


Ljudem, ki imajo manj materialnih dobrin, je v tem pogledu včasih lažje. Med njimi je sicer mogoče najti
druge oblike izključevanja in še vedno živimo v družbi, kjer kljub besedam o enakopravnosti obstajajo
razlike, ki spominjajo na kastni sistem. Toda pogosto so vsaj nekoliko manj izpostavljeni zavisti, ki jo
občutljivejši človek hitro zazna.


Žal pa ostaja dejstvo, da je med ljudmi vse premalo pristne ljubezni, spoštovanja in iskrenega veselja ob
sreči drugega.
Naj bo naš cilj – tudi moj –, da se veselimo sreče drugih, kakor bi bila naša lastna, in da nas zaboli nesreča
drugega, kakor bi doletela nas same. Da bi tako čutili do vsakogar, ne glede na to, ali nam je bližje ali bolj
oddaljen. Le tako bo duh ljubezni lahko zaživel v naših srcih in s svetlobo dobrega razsvetlil ta naš svet.

 

 

6. POGLAVJE

KO SE LETO ZAVRTI 2025

Z neverjetno hitrostjo čas beži mimo nas. Zdi se, da starejši ko smo, hitreje minevajo dnevi, meseci in
celo leta. Zakaj je tako? Obstaja veliko teorij, dokončnega odgovora pa še vedno nimamo. Morda zato,
ker z leti postajamo počasnejši in vse, kar smo nekoč opravili skoraj s svetlobno hitrostjo, danes
naredimo bolj umirjeno.


Kakor koli že, vsi imamo svoj rok trajanja in prav to nas plaši. Koliko let je še pred menoj? Kam so odšli
mladost in zrela leta? Kako se je lahko vse tako hitro odvrtelo?


Z nekaterimi stvarmi, ki smo jih storili, smo zadovoljni, druge obžalujemo. Če verjamemo v reinkarnacijo,
imamo vedno znova priložnost za popravne izpite, v naslednjih življenjih. Če pa ne, se lahko nadejamo raja,
pekla ali vic oziroma, če ne verujemo v posmrtno življenje, preprosto niča.


Kakor koli že, znašli smo se že ob koncu leta 2025, ki je postreglo s številnimi pretresljivimi dogodki: vojna v
Ukrajini še vedno traja, Izrael je napadel Iran, Donald Trump je znova rožljal z orožjem in omenjal možnost
napada na Venezuelo, medtem ko se genocid v Gazi nadaljuje.


Ob vseh teh velikih svetovnih dogodkih pa je vsak posameznik živel svoje odmerjene dni – z lepimi in manj
lepimi trenutki, z veseljem in skrbmi. Nad vsem pa ostaja ena sama velika želja: samo da bi bili zdravi.
Ko te telo začne opozarjati z drobnimi znaki, da nisi več v dvajsetih, in ko mine strah, da bi lahko zbolel,
ponovno spoznaš, da je največja sreča prav zdravje.


Takrat misel naših staršev in starih staršev, ki jih mnogih ni več med nami, dobi svoj pravi pomen. Kolikokrat
so nam rekli: »Samo zdravje imej, pa bo vse lažje.« Z leti ugotoviš, da so imeli prav. Brez zdravja je vse drugo
veliko manj pomembno.

 

7.POGLAVJE
DOKLER NAS SPREMLJA SREČA

 

Bodimo hvaležni, dokler nam gre sorazmerno dobro. Premalo spoštujemo vse lepo in dobro, dokler nas
spremljata zdravje in sreča. Marsikaj jemljemo za samoumevno in se velikokrat jezimo zaradi malenkosti.
V tem svetu smo stalno soočeni z dobrim in slabim, ki nas spremljata na naši življenjski poti.


Kot bi se potopili v val, nato pa se spet dvignili na površje, nas že preplavi nov val. Trenutke, ko smo nad
gladino, enačimo s srečo, čeprav nikoli ne vemo, kdaj nas bo znova potopilo v tegobe materialne eksistence.
Te so lahko zelo različne: doživljamo lahko niz psihičnih in telesnih preizkušenj, pa smo kljub temu še vedno
trdoživi borci, ki stojimo na nogah. Včasih pa nas lahko že ena sama sekunda rani in poškoduje bolj kot
vseživljenjske majhne praske, ki jih še zmoremo obvladovati.


S tem želim povedati, da lahko ena sama sekunda v gorah ali na cesti, srčni ali možganski kapi, številne
poškodbe ali nekatere bolezni človeku v trenutku uničijo ali močno otežijo življenje. Posledice so lahko
hude: človek lahko postane hrom, slep, neštetokrat zlomljen in ranjen.


Kako srečen si lahko, če ti življenje tu in tam ponudi le kozarček grenkega, a te vendarle pusti opravilno
sposobnega? Srečen si v primerjavi s tistimi, ki jim usoda lahko v eni sami sekundi odvzame več, kot bo tebi

vzela v vsem življenju.


Ob tem se spomnim slavnega Michaela Schumacherja, ki je doživel tragično smučarsko nesrečo v Méribelu.
Zaradi hudih poškodb glave je njegovo zdravstveno stanje še danes skrbno varovana zasebnost. Kolikokrat
bi se lahko poškodoval na dirkah, pa mu je ena sama sekunda zunaj njih za vedno spremenila življenje in ga
umaknila pred očmi javnosti.


Zato je treba blagoslavljati vsak dan, vsako uro in vsako leto, ko smo še zmožni uživati v vsem lepem, kar
nas obdaja, ob sorazmernem zdravju in dobrem počutju. Ne bodimo nehvaležni in ne osredotočajmo se na
malenkosti, dokler nam je življenje še blagohotno naklonjeno.


Ni vredno biti vznemirjen zaradi posvetnih stvari, ki so nam tako ali tako dane le za kratek čas. Vsak dan
užijmo vse lepo in dobro, kar nas obdaja, naredimo kakšno dobro delo, se smejmo in iztržimo iz dneva
največ, kar lahko. To naj bo naš vsakodnevni moto.

8. POGLAVJE
DAN VSEH SVETIH

Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še intenzivneje spominjamo svojih najdražjih, ki so že

odšli iz našega tuzemskega bivanja. Mnogi takrat okrasijo grobove: nekateri morda tudi iz slabe vesti, saj jim
prej ni bilo kaj dosti mar za pokojne, drugi pa to storijo iskreno, iz srca in spoštovanja do rajnih.


Modri ljudje radi pravijo: »Poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ!« V tem je bistvo vsega, saj takrat
zares potrebuje našo ljubezen in pozornost. Ko človek odide iz telesa, sveta ne zaznava več z istimi čutili in
mu okrašeni grobovi najbrž ne pomenijo toliko kot naša iskrena bližina, dokler je še med nami — četudi
duša nedvomno preživi telesno smrt.


Veliko je takih, ki jim star in betežen človek postane v napoto. Žal postaja naša družba vse bolj brezčutna.
Predvsem mladi so pogosto bolj storilnostno naravnani in se ne želijo več truditi za ljudi, ki v jeseni življenja
izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri se ujamejo tudi v pasti omame,
nesrečni in pozabljeni od sveta.


Takrat postanejo odvečni in jih skušamo namestiti v primerne ustanove, vse po načelu: imejmo se fajn, kdo
pa ima čas za starce?


To je kruta resničnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet iz dneva v dan moralno razkraja, stare vrednote
pa izumirajo. Mnogi razmišljajo predvsem o tem, kaj bodo podedovali. Po smrti tistih, ki so jim prej veljali za
odvečne, so hitro prisotni in zelo navdušeni, kadar je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za
pridobljeno premoženje.


Ljudje brez srčne empatije in spoštovanja do šibkejših, do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte in kmetije,
se ne zavedajo, da hodijo po isti poti. Kar zdaj doživljajo njihovi stari starši, bodo nekoč doživeli tudi sami —
morda od lastnih otrok.


Z njimi se bo ravnalo enako, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpali jih bodo v razne ustanove in
domove, jim pobrali premoženje, včasih celo opravilno sposobnost. Takrat bodo šele spoznali, kako so se
nekoč počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj izdaja najbolj boli takrat, ko je ne
pričakuješ.

Zato nas življenje velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne smemo zanašati na nikogar, razen nase in na
vse dobrega Boga. Spomnim se naukov Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v
vse dobro na tem svetu. Rekel je: »Vse, na kar se boste navezali — čisto vse — vas bo razočaralo, frustriralo
in udarilo v obraz.« To je kruta resničnost materialnega sveta.

Marsikateri človek v domu, ki ima morda tudi pet otrok, a ob sebi nima nikogar, bi vam povedal, da je to
resnica.

Želim nam vsem, da bi ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo nad nami iz neke
druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi, in upam, da se nekoč spet vidimo.

 

9. POGLAVJE
GOSPODOVA PESEM- Bhagavad Gita

 

Bhagavad-gita — v prevodu »Gospodova pesem« — je eno najstarejših teoloških del. Zapisana naj bi bila
pred približno 5000 leti. V podrobnostih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki

jo Vselepi Bog razodeva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.
Ta knjiga je, tako kot druga dela starodavnih Ved, takšne narave, da se je nikoli ne naveličaš. Skozi desetletja
ostaja enako sveža in privlačna. Vsak verz prinaša tolažbo in razodetje ter odstira veliko skrivnost: kaj se
skriva za materialno zaveso našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšna je narava večne duše, kakšno je
duhovno prebivališče — in še mnogo drugih draguljev znanja.


Življenje bi bilo brez tega neizmernega zaklada v srcu okrnjeno in prazno. Ta zaklad vernika vsak dan znova
navdaja s svežino in močjo.
Vsak verz v tej knjigi je izraz najvišje modrosti in vreden vsega čaščenja. Delo je v celoti zaživelo s
prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade.


Verz iz knjige:
»Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljujejo ne sonce, ne mesec, ne ogenj ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.«


Prabhupada je to znanje prinesel na Zahod, danes pa so njegove knjige spoštovane po vsem svetu. V zadnjih
dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleščino prevedel več kot šestdeset zvezkov
klasičnih vedskih spisov, med njimi Bhagavad-gito in Šrimad Bhagavatam.
Zaradi avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta
Harvard in Oxford. Njegovo delo Bhagavad-gita, kakršna je je založba Macmillan Publishers prvič izdala leta
1968, neskrajšano izdajo pa leta 1972. Danes je na voljo v več kot šestdesetih jezikih po svetu. Druge knjige
Šrile Prabhupade so prevedene v več kot osemdeset jezikov. Do danes naj bi bilo razdeljenih več kot 500
milijonov njegovih knjig te
najstarejše preživele kulture na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne
pomembnosti Gite.«

 

10. POGLAVJE
STAROST


Ko se postaramo in postanemo nemočni ali celo odvisni od pomoči drugih, se lahko zgodi, da postanemo
nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo resničnostjo bolezni in smrti, ki se nam s
starostjo nezadržno približujeta.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nebogljen.
Šrimad Bhagavatam – zgodba o kralju Puranjani

Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in drugi člani skupnosti zanj ne
menijo več. Oseba se s tem ne more sprijazniti. Zato postaja vse bolj zaskrbljena in objokuje
svoje težko stanje.


Kralj Puranjana je videl, da v njegovem gradu vse propada. Opazil je, da se mu sinovi, vnuki, služabniki in
ministri postopoma odmikajo, hkrati pa je začutil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
Takšno stanje je za vsakega človeka boleče, še posebej pa za tistega, ki je bil v tem svetu ovenčan s častmi
in priznanji, ki je imel veliko premoženje in je bil vajen spoštovanja ter občudovanja na vsakem koraku. Ne
muči ga le telo, ki peša, temveč se mora soočiti tudi z dejstvom, da postaja drugim vse manj pomemben in
da ga čaka neizogibna smrt – nepremagljiva sila materialnega sveta.


Po tem opisu lažje razumemo, zakaj smo žal priča številnim žalostnim zgodbam, v katerih ljudje s
starostniki ne ravnajo spoštljivo. Dogaja se, da jih lastni otroci zavržejo ali do nebogljenih staršev pokažejo
brezbrižnost. Prav tako smo priča različnim zlorabam v ustanovah, kjer se posamezniki zaradi pomanjkanja
sočutja ali odgovornosti izživljajo nad nemočnimi ljudmi.


Toda za človeka, ki veruje v Boga in v večnost duše, niti smrt ni tako strašna. Konec koncev smo večna
duhovna bitja in smrt pomeni le prehod v novo poglavje našega obstoja.


Po vedskem razumevanju lahko duša dobi novo materialno telo, odide v rajska ali peklenska področja ali pa
doseže transcendentalni, duhovni svet onkraj te minljive materialne stvarnosti. Za vernega človeka zato vse
turbulence, ki nas spremljajo od rojstva do smrti, niso tako boleče, saj zaznava prisotnost vse-dobre Božje
sile, ki ga v srcu spremlja kot Nadduša oziroma Sveti Duh.


Ko bo človeštvo postalo bolj verno, bolj sočutno in bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega in
etičnega odnosa do naših najdražjih, pa tudi do nas samih v času starosti, nemoči in našega bližajočega se
odhoda iz tega sveta.

 

11. POGLAVJE
12. STJEPAN DOMANČIĆ

Spoštovani Stjepan, eden mojih dragocenih prijateljev na Facebooku, je sin znanega bioenergetika Zdenka
Domančića, mednarodno priznanega zdravilca in učitelja. Mnogi ljudje verjamejo, da je s svojim od Boga
danim darom pomagal neštetim bolnikom. Danes njegovo poslanstvo nadaljuje sin Stjepan, ki na Bledu
pomaga ljudem z bioenergijo.


V preteklosti so bili zdravilci, jasnovidci in vedeževalci pogosto preganjani. Pri tem pa nemalokrat
pozabljamo, da evangeliji opisujejo tudi Jezusa Kristusa, ki je zdravil s polaganjem rok in celo obujal mrtve.
Za vernega človeka vsa moč, vsa slava in vse dobro izvirajo od Vsemogočnega Boga. Po takšnem
razumevanju so ljudje, kakršen je bil Zdenko Domančić in kakršen je danes Stjepan skupaj s svojimi

sodelavci, le posredniki božje zdravilne moči.
Ob pokojnem Zdenku Domančiću se spominjam zanimive zgodbe.
V Indiji živi duhovni učitelj Jayapataka Swami, po rodu Američan. Zaradi svojega dolgoletnega
humanitarnega in duhovnega delovanja je prejel častno indijsko državljanstvo. Med hudimi poplavami v
Bengaliji je organiziral program, ki je vsak dan nahranil približno dvajset tisoč ljudi.


Ko je pozneje doživel možgansko kap, je imel resne zdravstvene težave. Po pripovedovanju ljudi iz njegove
bližine je nekega dne med sprehodom po ulicah Indije doživel nenavadno srečanje. Neznanec naj bi mu
dejal: »Pojdi k Zdenku Domančiću.«


Ta dogodek mnogi opisujejo kot osupljivo mistično izkušnjo, saj naj človek, ki mu je to povedal, ne bi poznal
ne Zdenka Domančića ne Slovenije.
Po tej pripovedi je Jayapataka Swami res pripotoval v Slovenijo na terapije k Zdenku Domančiću. Sam in
ljudje okoli njega so verjeli, da se je po terapijah njegovo zdravstveno stanje občutno izboljšalo in da je
postal tudi bolj gibljiv.


Po Zdenkovem odhodu s tega sveta njegovo delo nadaljuje sin Stjepan.
Če bi sama hudo zbolela, vem, da bi poskusila vse, kar bi mi lahko pomagalo. Zaupala bi uradni medicini,
hkrati pa bi bila odprta tudi za preverjene komplementarne pristope zdravljenja.
Zato sem hvaležna vsem, ki ljudem pomagajo vračati moč, zdravje in življenjsko energijo na naši poti skozi
rojstvo, bolezen, starost in smrt.


Ta pot je veliko lažja, če smo vsaj približno zdravi. Vsem, ki s svojim znanjem, predanostjo in srčnostjo
prispevajo svoj kamenček v mozaik človeškega zdravja, izrekam iskreno hvaležnost.

 

12. POGLAVJE

»Zdravje je največje bogastvo.«


Tako stara in pogosto izrečena misel, pa vendar je večina ljudi ne vzame zares, dokler se sami ne soočijo z
boleznijo. Dokler ne doživijo vsaj opomina ali strahu za svoje zdravje in ne spoznajo, kako hitro vse drugo
izgubi pomen, ko v naše življenje vstopi bolezen.


Z njo pridejo diagnoze, iskanje terminov v preobremenjenem zdravstvenem sistemu, kjer je včasih treba na
pregled ali poseg čakati tudi več mesecev ali celo let. Pridejo negotovost, tveganja operacij, morebitni
zapleti in možnost ponovitve bolezni. Veliko vlogo ima tudi človekova naravnanost – optimizem ali
pesimizem – pa tudi ljudje, ki nam stojijo ob strani. Njihova podpora, dobra beseda in sočutje pogosto
vlivajo pogum ter krepijo voljo do okrevanja.


Na začetku bolezni se človek pogosto počuti, kot da bi padel v temen vodnjak brez dna. Nenadoma
vsakdanje radosti izgubijo svoj sijaj, še posebej takrat, ko gre za težko ozdravljivo ali celo neozdravljivo
bolezen.
Narava je neizprosna. Bolezen ne izbira med mladimi in starimi, med bogatimi in revnimi. Pred njenimi
zakoni smo vsi enaki. Prav zato se človek ob bolezni pogosto zave svoje krhkosti in minljivosti.
V primerjavi s to resničnostjo postanejo številni vsakdanji spori, zavist in krivice skoraj nepomembni.
Bolezen nas opomni, kaj je v življenju zares dragoceno.


Zato je toliko pomembneje, da skrbimo za svoje telo in svoj notranji svet. Da živimo pošteno, uživamo
zdravo in uravnoteženo hrano, zmanjšujemo stres, se gibamo, hodimo v naravo ter si ustvarjamo čim več
miru in življenjskega ravnovesja.


To seveda ni zagotovilo, da ne bomo nikoli zboleli, vendar si s takšnim načinom življenja lahko povečamo
možnosti za boljše zdravje in kakovostnejše življenje. Naše telo je dragocen sopotnik, ki nas spremlja skozi
vse radosti in preizkušnje. Če zanj skrbimo z ljubeznijo in spoštovanjem, nam lahko dolga leta zvesto služi.
Za trenutek razmislimo.


Če bi nam nekdo ponudil razkošno palačo in milijon dolarjev, hkrati pa bi vedeli, da bomo hudo bolni,
priklenjeni na invalidski voziček, slepi ali gluhi – ali pa bi lahko izbrali skromno življenje, vendar z dobrim
zdravjem –, kaj bi izbrali?
Zame je odgovor povsem jasen.

 

13. POGLAVJE
Odpuščanje


Vsi smo se že kdaj znašli v položaju, ko smo bili jezni, prizadeti ali ponižani. Takšna čustva bolijo, hromijo in
nas kakor verige priklepajo na temo, zamero in uničujoče misli. Nekateri ostanejo vse življenje ujeti v zanko
sovraštva, ki jim postopoma jemlje mir, radost in svetlobo srca. Po vedskem razumevanju pa takšna zavest
človeka po smrti vodi v nižje oblike bivanja.


Velikokrat tudi modre misli svetih spisov ali besede modrih ljudi ne zadoščajo, da bi odpustili in pozabili. Za
to je potreben čas. Šele ko v našem srcu dozori milost, lahko zares spustimo preteklost in mirno stopimo
naprej.
Če na življenje pogledamo skozi oči Ved, ki podrobno opisujejo popotovanje duše skozi nenehen krog
rojstev in smrti, ugotovimo, da je eno samo človeško življenje le kapljica v oceanu večnosti. Vsa naša
doživetja so le drobna mikrosekunda v neskončnem toku časa.


Še vedno smo daleč od svojega izvornega doma. Življenja, ki jih živimo tukaj, pozabljamo kakor sanje. To
lahko razumemo že na preprostem vsakdanjem primeru.

Vsako noč, ko zaspimo, pozabimo na svet okoli sebe. Vstopimo v drugo stanje zavesti. Ko se prebudimo,
ponovno nadaljujemo življenje v tem fizičnem telesu. Zvečer pa znova zdrsnemo v spanec, kjer pogosto
pozabimo celo na svojo vsakdanjo resničnost.


Smrt je po vedskem razumevanju podobna takšni pozabi, le da traja dlje. Nato se duša prebudi v novem
telesu in začne novo poglavje svojega potovanja.
To potovanje se nadaljuje, dokler duša ne dozori, se notranje ne prečisti in se ne vrne v svoj večni dom – k
Bogu.
Zato naj bo naša največja želja naslednja:


Naj bo moja največja želja, da znam iz srca želeti najvišje dobro tudi tistim, ki so me prizadeli, me
ponižali ali mi povzročili trpljenje.


Kajti resnično odpuščanje ni znamenje šibkosti, temveč notranje moči. Šele ko odpustimo, se osvobodimo
verig preteklosti in dovolimo, da v naše srce ponovno vstopita mir in ljubezen.
Če bomo zmogli živeti v tem duhu, bo naše srce postajalo vse svobodnejše, mirnejše in bližje Bogu.
To iz srca želim vsakemu izmed nas.

 

14. POGLAVJE
SPLETKE MATERIALISTOV

V krščanskih in vedskih svetih spisih so opisani peklenski predeli oziroma peklenski planeti, kamor naj bi
po smrti odšle grešne duše. Grehi so razvrščeni v različne kategorije. Med drugim beremo, da
poželenje, jeza in pohlep človeka po smrti lahko vodijo v nezaželena področja bivanja.


Kljub temu duhovnemu znanju, ki bi ga verniki morali jemati resno, življenje pogosto ubere svojo pot. Mnogi
pozabijo na duhovne zakone, saj jih materialna energija tako močno pritegne, da včasih celo proti svoji
boljši vesti ravnajo nepošteno ali grešno.


Zato smo priča neštetim spletkam, goljufijam in zlorabam, katerih cilj je pridobiti korist zase, za svojo
družino ali – na ravni držav – za lastne politične in gospodarske interese. Takšna ravnanja srečujemo v
politiki, gospodarstvu, družinah in na številnih drugih področjih življenja.
Pogosto največ izgubijo najbolj ranljivi – ljudje, ki že tako težko preživijo iz meseca v mesec. Nasproti jim
stojijo premožnejši, vplivnejši ali spretnejši posamezniki, ki s svojo močjo in položajem še povečujejo svoje
bogastvo.


Dogaja se, da so zakoniti dediči prikrajšani za svoje pravice ali da ljudje zaradi nepreglednih pogodb in
zapletenih pravnih določil podpišejo dokumente, katerih posledic sploh ne razumejo. Včasih spletke in
manipulacije posamezniku odvzamejo tisto, kar mu po pravici pripada. Vendar ima vse nakopičeno bogastvo
eno skupno lastnost – ob smrti ga nihče ne more odnesti s seboj.


Ob pogledu na vojne se človek nehote vpraša, ali je katerikoli politični ali gospodarski interes vreden
tisočev ali celo milijonov človeških življenj. Zgodovina pozna številne vojne, od Iraka, Libije in Sirije do
rusko-ukrajinske vojne, ki še vedno zahteva številne žrtve.


Podobno pretresljive so tudi novice iz Gaze. Novinarka Ruwaida Amer opisuje izjemno težke življenjske
razmere civilistov, ki se spopadajo z bombardiranjem, pomanjkanjem hrane, negotovostjo in nasiljem.
Medtem ko mnogi med nami živimo razmeroma varno, drugod ljudje doživljajo nepredstavljivo trpljenje.
Ob tem se velja spomniti, da mir ni samoumeven. Tudi naši predniki so doživljali vojne in nihče ne more z
gotovostjo reči, kaj prinaša prihodnost.


Ko spremljamo srečanja svetovnih voditeljev, si ljudje predvsem želimo, da bi prinesla konec vojn in več
modrosti pri sprejemanju odločitev. Žal se prepogosto zgodi, da politični pogovori ne prinesejo hitrega
miru, medtem pa na obeh straneh še naprej umirajo predvsem navadni ljudje.

Iskreno upam, da bo nekoč močneje zasijalo sonce pravičnosti, poštenosti in morale. Da ne bo le zakon
karme tisti, ki bo uravnaval posledice naših dejanj, temveč da bo človeštvo duhovno dozorelo do te mere,
da bo vrednote, zapisane v svetih spisih, tudi živelo.


Kajti pravi napredek družbe ni v bogastvu, moči ali tehnološkem razvoju, temveč v čistosti srca, sočutju in
spoštovanju življenja.

 

15 POGLAVJE
The Day of the Jackal


Nedvomno ena najboljših televizijskih serij zadnjih let, predvsem po zaslugi izjemnega Eddija Redmayna, ki
je naslovnega junaka odigral naravnost briljantno. Njegova preobrazba v poklicnega morilca je hkrati
fascinantna in zastrašujoča. V vlogi Šakala deluje tako prepričljivo, da gledalca nehote posrka v njegov svet.
S hladnim, skoraj kačjim pogledom, popolno zbranostjo pri izpolnjevanju nalog in neverjetno karizmo
ustvari lik, od katerega je skoraj nemogoče odvrniti pogled. Čeprav je neusmiljen morilec, gledalca ves čas
drži v napetosti in ga prisili, da mu kljub vsemu sledi z nezmanjšano pozornostjo.


Serija je napeta od prve do zadnje minute. Eden njenih največjih adutov je dvoboj med agentko MI6 in
Šakalom. Njun lov spominja na klasično igro mačke in miši, v kateri oba protagonista vztrajno sledita
svojemu cilju. Napetost se stopnjuje iz epizode v epizodo, gledalec pa vse do konca ne ve, kdo bo naredil
odločilno potezo.


Posebno globino zgodbi daje tudi Šakalovo zasebno življenje. V krogu svoje družine se brezčutni morilski
stroj spremeni v ljubečega očeta in skrbnega moža. Njegova žena Nuria ne sluti, s čim si mož v resnici služi
kruh. Prepričana je, da so njegova pogosta potovanja povezana z zakonitim poslom, resnica pa se začne
razkrivati šele postopoma.
V ozadju zgodbe spremljamo tudi spletke vplivne finančne elite, ki je za zaščito svojih interesov pripravljena
prestopiti vse moralne meje. Prav ta plast seriji doda občutek, da se največje nevarnosti pogosto skrivajo za
navidezno uglajenimi obrazi.


Serijo odlikujejo vrhunska režija, odlična fotografija, izvrstna glasba in izjemna igra celotne igralske zasedbe.
Gre za eno najbolj napetih in adrenalinskih vohunskih serij zadnjih let.
Kljub temu Šakal kot lik v gledalcu pušča grenak priokus. Ubijanje mu je skoraj rutina, brez vidnega
obžalovanja ali čustvenega pretresa. Redko pokaže usmiljenje, zato ves čas ostaja občutek, da je srečanje z
njim skoraj zagotovo usodno.


Postopoma spoznamo tudi njegovo preteklost. Nekdanji britanski ostrostrelec je med služenjem v
Afganistanu doživel dogodke, ki so ga usodno zaznamovali in ga potisnili na pot, s katere ni bilo več vrnitve.
The Day of the Jackal je serija, ki jo lahko brez zadržkov priporočim ljubiteljem napetih vohunskih zgodb.
Veseli me, da je druga sezona že potrjena, saj bomo lahko znova spremljali enega najbolj karizmatičnih in
kompleksnih negativcev zadnjih let v izjemni interpretaciji Eddija Redmayna.

 

 

16. POGLAVJE
VREME DANDANES


Spominjamo se opozoril priznane klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj, ki je že pred leti svarila pred
velikimi podnebnimi spremembami. Njene besede so pogosto naletele na gluha ušesa. Na spletu so se
vrstili komentarji, da po nepotrebnem širi paniko in da so podnebne spremembe obstajale od nekdaj.
Leta so minevala, njena opozorila pa so postajala vse bolj aktualna. Pred našimi očmi se vrstijo vremenski

ekstremi, ki razkrivajo vso moč narave. Sredi julija nas lahko spremljajo nenavadno hladni in deževni dnevi,
silovite nevihte ter toča, ki ponekod dosega velikost orehov ali celo več. Takšni pojavi povzročajo veliko
škodo na avtomobilih, strehah, poljih in vrtovih.


Tudi v naši širši okolici smo priča številnim naravnim nesrečam. V Srbiji, Grčiji, Kanadi in drugod divjajo
obsežni gozdni požari, medtem ko druge dele sveta prizadenejo katastrofalne poplave. Vse več ljudi se zato
zaveda, da podnebje, kakršnega smo poznali nekoč, ni več samoumevno.
Ob tem se poraja vprašanje, kako hitro se bodo te spremembe nadaljevale. Vremenski ekstremi postajajo
pogostejši in marsikje tudi intenzivnejši, zato se krepi občutek negotovosti. Vse, kar smo nekoč imeli za
varno in predvidljivo, danes ni več tako samoumevno.


Toča lahko v nekaj minutah uniči streho hiše, avtomobile ali pridelek. Močan veter lahko podira drevesa in
poškoduje objekte, obilne padavine pa povzročijo poplave in zemeljske plazove. Za številne ljudi takšni
dogodki pomenijo veliko materialno škodo, v najhujših primerih pa so ogrožena tudi človeška življenja.
Blago podnebje, ki smo ga bili vajeni v naših krajih, postaja vse bolj oddaljen spomin. Zime so bile nekoč
bogate s snegom in so vabile k zimskim radostim, danes pa ga je marsikje le še za vzorec. Tudi poletja so bila
praviloma mirnejša, brez tako pogostih in silovitih neurij.


Po drugi strani nas vse pogosteje prizadenejo vročinski valovi, ko visoke temperature in sopara močno
obremenijo ljudi, živali in naravo. Strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko podnebne spremembe v prihodnosti
povzročile tudi več podnebnih migracij, predvsem na območjih, kjer bodo suše in pomanjkanje vode
postajali vse hujši problem.
Podnebne spremembe vplivajo tudi na gospodarstvo. Slabše letine lahko zvišujejo cene hrane, naravne
nesreče povečujejo stroške obnov, geopolitične napetosti pa dodatno prispevajo k negotovosti na
energetskih in gospodarskih trgih. Zdi se, da vstopamo v obdobje, ki bo od nas zahtevalo več prilagajanja,
več odgovornosti do narave in več medsebojne solidarnosti.


Morda je prav zdaj čas, da opozorila znanosti ne razumemo kot širjenje strahu, temveč kot priložnost, da
bolj spoštljivo živimo z naravo. Kajti narava ni naš sovražnik – je naš dom. Od tega, kako bomo ravnali z njo
danes, bo v veliki meri odvisno, kakšen svet bomo zapustili prihodnjim rodovom.

 

17. POGLAVJE
VPOGLED V NARAVO ČLOVEKA


Ko človek na tej ljubi materi Zemlji preživi že precej let, začne življenje gledati drugače kot v mladosti.
Takrat smo pogosto idealisti. V ljudeh vidimo predvsem dobro in svet opazujemo skozi rožnata očala.
Toda življenje nas skozi številne preizkušnje nauči, da ni dovolj biti le dober – potrebno je postati tudi
moder.


Okoli nas živijo ljudje z različnimi nameni. Nekateri so dobronamerni, drugi pa iščejo predvsem lastno
korist. Zato se je treba naučiti prepoznati ljudi, ki bi radi izkoristili našo dobroto, naše zaupanje ali naše
premoženje.
Na svetovni ravni smo priča vojnam, v katerih navadni ljudje plačujejo najvišjo ceno. Mnogi izgubijo zdravje,
dom ali celo življenje zaradi odločitev, ki jih sprejemajo drugi. Tudi v vsakdanjem življenju srečujemo

drugačne vrste prevar. Spletne goljufije, finančne prevare in lažne ljubezenske zgodbe pogosto ciljajo prav
na najbolj zaupljive ljudi. Dokler od nas lahko nekaj dobijo, se zdijo prijazni in ljubeči. Ko koristi ni več,
pogosto izginejo tudi njihove lepe besede.


Prav zato z leti vse bolj spoznavamo, da se prava ljubezen ne meri po obljubah, temveč po dejanjih. Šele v
težkih trenutkih človek zares vidi, kdo ostane ob njem.
V Vedah je zapisano, da je ljubezen staršev do otroka eden najčistejših odsevov nesebične ljubezni v tem
svetu. Če starši živijo v zdravih odnosih in zrelo opravljajo svojo vlogo, je njihova skrb za otroka izjemno
globoka. Šele z leti marsikdo spozna, da ga nihče ni ljubil tako brezpogojno kot mati in oče. Zato sem jima iz
srca hvaležna za vso ljubezen, ki sta mi jo podarila. Slava vsem dobrim, poštenim in požrtvovalnim staršem.
Ko opazujem življenje okoli sebe, opažam tudi drugo plat. Ko človek zboli, ostari ali postane nemočen, se
njegov krog znancev pogosto zelo zmanjša. Takrat se pokaže, kdo ostane ob njem iz ljubezni in kdo je bil ob
njem le zaradi koristi ali udobja.


Posebej boleče mora biti za tiste, ki so nekoč uživali slavo, bogastvo in občudovanje, nato pa se v starosti
znajdejo sami, v bolnišnici ali domu za starejše. Ko izginejo moč, vpliv in družbeni položaj, marsikdo
ugotovi, kako minljive so čast, slava in materialno bogastvo.
Seveda pa med ljudmi srečamo tudi veliko dobrih oseb. Nekateri potrebujejo le pravo spodbudo in zgled, da
razvijejo svoje najboljše lastnosti. Drugi žal podležejo slabemu vplivu okolja. Čeprav v srcu vedo, kaj je prav,
ostanejo nemi opazovalci, ko se dogaja krivica.


Velika modrost je hoditi skozi življenje tako, da ohranimo dobro srce, ne da bi bili naivni. Biti dovolj odprt za
ljudi, a hkrati dovolj preudaren, da ne postanemo žrtev njihovih manipulacij.
Paziti moramo tudi, da sami ne podležemo pritisku okolice. To se pogosto zgodi mladim, ki zaradi želje po
sprejetosti sprejemajo nepremišljene odločitve – naj bo to nevarna vožnja, zloraba drog ali druga tvegana
dejanja. Ena sama nepremišljena odločitev lahko zaznamuje življenje mnogih ljudi.
Če nam uspe skozi vse te čeri pluti z odprtimi očmi, mirno vestjo, kolikor mogoče zdravim telesom in
iskrenim srcem, smo že veliko dosegli.


Kajti na koncu našega življenja ne bodo največ šteli bogastvo, položaj ali slava, temveč to, koliko dobrega
smo storili, koliko ljubezni smo podarili in ali bomo lahko svojo vest pogledali brez strahu.

 

18. POGLAVJE
3. SVETOVNA VOJNA


Z začudenjem opazujemo dogodke okoli sebe, ki nas včasih navdajajo z občutkom, da se svet spreminja
hitreje, kot smo si kadar koli predstavljali. Kot da se pred našimi očmi maje vse, kar se nam je nekoč
zdelo trdno, varno in samoumevno.


Vojna žarišča se širijo. Konflikti v različnih delih sveta se stopnjujejo, medtem ko novi spopadi vzbujajo skrb,
da bi se nasilje lahko razširilo še dlje. Vojni v Ukrajini še vedno ni videti konca, napetosti na Bližnjem vzhodu
pa znova opominjajo, kako krhek je mir. Tudi drugod po svetu naraščajo družbene napetosti, protesti in
politična razhajanja.
Ob vsem tem se človek nehote vpraša, ali bo mir, ki smo ga dolga desetletja jemali za nekaj samoumevnega,
ostal del našega vsakdana. Zaskrbljenost zaradi vedno močnejšega oboroževanja in možnosti še širših

spopadov ni več le oddaljena misel, temveč postaja del vsakodnevnih razprav.
Tem negotovostim se pridružujejo še visoke cene življenjskih potrebščin ter podnebne spremembe, ki se
kažejo v vse pogostejših vremenskih ekstremih. Svet, ki smo ga poznali, se spreminja na več ravneh hkrati.
Po vedskem razumevanju živimo v kali jugi – železni dobi, obdobju, v katerem prevladujejo pohlep, nasilje,
sebičnost in duhovna pozaba. Če človek izgubi moralni kompas, začne iskati koristi za vsako ceno. Takrat
postanejo nasilje nad šibkejšimi, brezobzirno izkoriščanje naravnih virov, uničevanje okolja in nepoštenost
skoraj nekaj običajnega.


Po zakonu karme ima vsako dejanje svojo posledico. Posledice posameznih dejanj se sčasoma kopičijo in
lahko prizadenejo ne le posameznike, temveč tudi celotne družbe. Vojne, družbeni pretresi in druge velike
nesreče zato mnogi razumejo tudi kot opomin, da se je človeštvo oddaljilo od temeljnih moralnih in
duhovnih vrednot.
Včasih se zdi, kot da stojimo na prelomnici zgodovine. Nihče ne ve, kaj prinaša prihodnost, zato ni smiselno
živeti v strahu. Prav pa je, da ostanemo budni, odgovorni in pripravljeni varovati mir, kjer koli lahko – najprej
v svojem srcu, nato v družini, skupnosti in širši družbi.

Zgodovina nas uči, da se človeštvo pogosto premalo nauči iz lastnih napak. Prav zato je toliko pomembneje,
da modrost preteklosti vzamemo resno. Če bomo kot posamezniki in kot družba razvijali več sočutja,
pravičnosti in odgovornosti, bo prihodnost lahko drugačna.

Mir se ne začne na bojiščih ali za političnimi pogajalskimi mizami. Začne se v človekovem srcu. In prav tam
se odloča, ali bo prihodnost pripadala sovraštvu ali modrosti.

 

19. POGLAVJE
POGREBI

Večina ljudi se misli na minljivost raje izogiba. Potiskamo jo na rob zavesti, ker nas plaši. Bojimo se
staranja, bolezni in smrti. Toda tem preizkušnjam ni prizanešeno nikomur. Nekateri jih prestajajo lažje,
drugi težje, vendar se jim na koncu nihče ne more izogniti.


Naj bo človek kralj ali berač – nekoč mora vse zapustiti in oditi. Materialno bogastvo, položaj, slava in
uspehi ostanejo za nami. Ob zadnjem slovesu se zberejo svojci, prijatelji in znanci, izrečejo se besede
slovesa, nato pa se naše telo vrne zemlji, iz katere je bilo ustvarjeno.
Prav v tem se skriva eden največjih misterijev življenja. Na svet pridemo brez vsega in brez vsega tudi
odidemo. Po vedskem razumevanju pa duša v subtilnem telesu nosi s seboj posledice svojih dejanj, ki
vplivajo na njeno nadaljnje potovanje. Sveti spisi govorijo o rajskih in peklenskih področjih bivanja, o
ponovnem rojstvu ter o najvišjem cilju – vrnitvi v večni duhovni svet.


Vse, kar smo v tem življenju ljubili, sovražili, občudovali ali obžalovali, sčasoma zbledi. Ostane predvsem to,
kako smo živeli in kako smo ravnali z drugimi. Zato skoraj vse velike religije poudarjajo, da je pomembneje
zbirati zaklade v nebesih kakor na zemlji, kjer jih lahko uničita čas in minljivost.
Človek ni le telo. Telo je začasno bivališče, duša pa je večna. Prav zato je dragoceno, da del svojega
življenja namenimo tudi duhovni rasti, molitvi, dobrim delom in iskanju globljega smisla. Ko pridejo bolezen,

starost in smrt, nam materialne dobrine ne morejo več pomagati. Takrat največ šteje notranji mir.
Ko smo mladi, redko razmišljamo o smrti. Z leti pa vse pogosteje spremljamo slovo sorodnikov, prijateljev in
znancev. Vsak pogreb nas tiho opomni, da se tudi sami približujemo zadnji postaji zemeljskega potovanja.
Dokler smo še tukaj, se lahko svojih dragih pokojnih spominjamo z ljubeznijo. Lahko molimo zanje,
darujemo sveto mašo, jim odpustimo morebitne zamere in jim iz srca zaželimo mir na njihovi nadaljnji poti.
Morda je največja modrost živeti tako, da lahko vsak večer mirno zaspimo in da nas tudi ob zadnji uri ne
spremljata obžalovanje in strah. Na koncu življenja namreč ne bomo odgovarjali za to, koliko smo imeli,
temveč predvsem za to, kako smo živeli.


Nekoč mi je sodelavka rekla: »Na koncu vsi dobimo račun.«


Ta preprosta misel se mi je globoko vtisnila v srce.
Našim dragim, ki so že odšli iz tega sveta, pa zaželimo mir, svetlobo in vse dobro, kjer koli že so. Verjamem,
da se bomo tudi mi nekoč podali na isto pot, vsak ob svojem času.

 

20- POGLAVJE
ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI


Živimo v moderni dobi, v kateri verski zakoni in tradicionalne vrednote počasi izgubljajo svoj vpliv.
Družba se spreminja, z njo pa tudi pogled na zakon, družino in medčloveške odnose.
Še pred približno stotimi leti je bila največja sramota, če je kdo živel zunaj zakonske zveze. Nezakonski
otroci so bili pogosto neupravičeno stigmatizirani. Zanje so uporabljali žaljive izraze, jih poniževali in jim
nalagali breme, za katero niso nosili nobene odgovornosti. To ni bila njihova krivda, temveč krivica družbe,
saj je vsaka otroška duša nežna, občutljiva in vredna spoštovanja.


Takšen odnos je po eni strani odražal močan vpliv religije na vsakdanje življenje. Ljudje so poznali verske
zapovedi in se zavedali, da življenje zunaj zakonske zveze pomeni tudi družbeno obsodbo. Po drugi strani pa
nobena verska zapoved ne more opravičiti poniževanja nedolžnih otrok, saj sta sočutje in ljubezen temelj
vsake pristne vere.
Danes se je položaj skoraj povsem obrnil. Mnogi na starodavne verske zapovedi gledajo kot na ostanek
preteklosti. Pogosto slišimo, da mora vsak živeti tako, kot želi, brez omejitev in brez odgovornosti do višjih
moralnih načel.


Osebno zagovarjam spoštovanje vsakega človeka, dokler s svojim ravnanjem ne povzroča trpljenja drugim –
ljudem ali živalim. Hkrati pa verjamem, da Božja navodila, zapisana v svetih spisih, niso dana zato, da bi
človeka omejevala, temveč da bi ga varovala pred trpljenjem. Po mojem razumevanju jih je dobro
spoštovati predvsem zaradi sebe in zaradi posledic, ki jih imajo na človekovo duhovno pot.


Zato tudi na zakon ne gledam predvsem kot na pravni dogovor ali ureditev premoženjskih razmerij, ampak
kot na sveto zavezo med dvema človekoma in Bogom. Njegov ideal je zvestoba, medsebojno spoštovanje,
odgovornost in pripravljenost ostati skupaj tako v sreči kot v preizkušnjah.
Če človek ne najde pravega življenjskega sopotnika, je po mojem mnenju bolj plemenito živeti sam kot
sklepati površinske odnose, ki temeljijo zgolj na trenutni privlačnosti ali osebnih koristih.
Zanimivo je, da tako krščanstvo kot vedska modrost poudarjata pomen zakonske zvestobe.


Krščanski nauk uči, da je zakon zveza, ki jo je ustanovil Stvarnik. Temelji na svobodni in popolni medsebojni
podaritvi moža in žene ter na odprtosti za novo življenje. Zato zakon ni le družbena ustanova, ampak tudi
duhovna zaveza.
Podobno tudi Bhagavata Purana (12.2.3.) opisuje, da bo v kali jugi, železni dobi, vse več zakonskih zvez
temeljilo predvsem na trenutni telesni privlačnosti. Ker takšni odnosi pogosto nimajo globljih duhovnih

temeljev, postanejo tudi manj trdni in manj trajni.
Vedski spisi učijo tudi, da ima vsako človekovo dejanje svoje posledice. Po zakonu karme človek žanje
sadove svojih odločitev, zato opozarjajo, da neodgovorno življenje in kršenje moralnih načel prinašata
trpljenje. Opisi peklenskih področij, ki jih najdemo v svetih spisih, niso namenjeni vzbujanju strahu, temveč
opozorilu, da nobeno dejanje ne ostane brez posledic.


Ne glede na versko pripadnost pa ostaja sporočilo vseh velikih religij podobno: človek je najbolj srečen
takrat, ko živi pošteno, zvesto, odgovorno in z ljubeznijo. Božjih zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi ugajali
ljudem, ampak zato, da bi ohranili mir v svoji vesti in napredovali na duhovni poti.

 

21. poglavje
NARAVNI ZAKONI


Splošno pravilo narave je, da so šibkejši pogosto plen močnejših. Vsako živo bitje se bori za svoj obstoj,
vendar je končni izid za vse enak – nekoč vsi zapustimo ta svet.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej toliko pohlepa, vojn, tatvin, prevar in izkoriščanja? Po učenju
Bhagavad-gite sta glavna vzroka lažni ego in nebrzdano poželenje.
Sam Gospod Krišna v Bhagavad-giti pravi:
»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Zato bi se jim moral vsak razumen
človek odreči, saj pogubljajo dušo.«
Žal je človek pogosto tako zaslepljen z željo po bogastvu, oblasti in užitkih, da je pripravljen storiti skoraj
vse, da bi dosegel svoje cilje. Zaradi pohlepa nastajajo vojne, izkoriščanje, uničevanje narave in številne
druge krivice. Kratkoročne koristi se morda zdijo velike, vendar sveti spisi učijo, da ima vsako dejanje svoje
posledice. Po zakonu karme človek prej ali slej žanje sadove svojih dejanj, bodisi že v tem življenju bodisi na
nadaljnji poti duše.
Če pogledamo svoje življenje, hitro ugotovimo, kako malo pravzaprav potrebujemo. Spimo v eni postelji,

jemo iz enega krožnika, naše telo pa iz dneva v dan nezadržno mineva. Ali ni zato neskončno kopičenje
bogastva pogosto tek za prividom sreče? Poskrbeti za dostojno življenje je seveda prav, vse, kar presega
naše resnične potrebe, pa je pogosto plemeniteje deliti z drugimi kakor brezmejno kopičiti.
Dokler bo človek verjel, da ga lahko osrečita vedno več denarja in moči, bo notranji mir ostajal nedosegljiv.
Ko takšno razmišljanje prevlada v družbi, začnejo razpadati tudi njeni moralni temelji.
Po vedskem razumevanju je to ena izmed značilnosti kali juge – železne dobe, v kateri materializem,
sebičnost in izguba duhovnih vrednot postopoma izpodrivajo poštenost, sočutje in modrost.
Starodavni vedski modreci so zato učili preprostega življenja in visokega razmišljanja:
»Razsvetljen človek naj si prizadeva le za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb.
Ne sme hrepeneti po nepotrebnih stvareh, saj spozna, da je takšno prizadevanje le naporno
delo brez pravega smisla.«
Prav tako učijo:
»Človek naj služi Nadduši, ki prebiva v njegovem srcu. Kdor se iskreno obrne k
Vsemogočnemu, lahko preseže vzrok svojega pogojenega bivanja.«
In še:
»Kdo razen grobega materialista bi zanemaril takšno transcendentalno znanje, ko pa vidi,
kako ljudje trpijo zaradi posledic lastnega delovanja?«
Enako sporočilo najdemo tudi v Svetem pismu. Čeprav sta nastala v različnih kulturah, tako Sveto pismo kot
Vede opozarjajo na isto nevarnost – človeka lahko pogubijo njegove neobvladane želje.
Pridigar pravi:
»Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.«
Materialna želja namreč nikoli ni dokončno potešena. Ko dosežemo en cilj, si postavimo novega. Človek
lahko vse življenje teče za srečo, pa je nikoli ne ujame.
Tudi Jezus Kristus opozarja:
»Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?«
To vprašanje je brezčasno. Kakšno vrednost imajo bogastvo, moč in ugled, če ob tem izgubimo vest,
notranji mir in odnos z Bogom?
Apostol Pavel zapiše:
»Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.«
Ne denar sam, temveč navezanost nanj človeka vodi v pohlep, krivico in izkoriščanje drugih.
Kristus zato uči:
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in
kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.«
Resnično bogastvo ni v tem, koliko imamo, ampak v tem, koliko dobrega storimo. Ljubezni, poštenosti,
sočutja in modrosti nam ne more vzeti niti čas niti smrt.
Tudi apostol Jakob razkrije zaporedje človekovega padca:
»Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.«
Enako zaporedje opisujejo tudi vedski spisi. Najprej se rodi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje,

nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega
sebe.
Ko primerjamo nauke velikih svetovnih religij, ugotovimo, da vse kažejo v isto smer. Človek ni ustvarjen
zato, da bi vse življenje služil svojim neomejenim željam, ampak da bi spoznal svojo večno duhovno naravo.
Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, temveč takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne
potrebujemo. Takrat se začne pravo bogastvo – bogastvo duha.

22. POGLAVJE
KOLAPS SISTEMOV


Aprila sem napovedala začetek večjih pretresov
V rubriki Vedeževanje sem zapisala, da se bo aprila 2025 začelo obdobje večjih pretresov – kolapsov
sistemov in stopnjevanja vojn.


V aprilu smo bili priča obsežnemu izpadu električne energije, ki je prizadel milijone ljudi na Iberskem
polotoku. Promet je obstal, odpovedovali so telefoni in druge komunikacije, ustavljala so se dvigala, ljudje
pa so se znašli sredi zmede, negotovosti in strahu.
Danes spremljamo tudi nevarno zaostrovanje med Indijo in Pakistanom, dvema jedrskima silama. Po napadu
v Kašmirju in dolgotrajnih napetostih ob meji so sledili medsebojni napadi, kar je še povečalo zaskrbljenost
zaradi možnosti širšega spopada.
Videti je, kot da nad svetom visi težko, tesnobno ozračje. Občutek varnosti in življenjskega standarda
postaja vse bolj negotov, medtem ko smo priča energetskim izpadom, stopnjevanju vojn in vse pogostejšim
pozivom oblastnikov, naj se prebivalci pripravijo na krizne razmere. V številnih državah razdeljujejo brošure
z navodili za ravnanje ob izrednih dogodkih, v katerih priporočajo zalogo hrane za najmanj tri dni, pitno
vodo, baterijski radio in druge osnovne pripomočke.


Veliko ljudi takšna opozorila še vedno jemlje z nezaupanjem. Toda dogodki zadnjih mesecev kažejo, da tudi
scenariji, ki so se še pred kratkim zdeli skoraj nemogoči, niso več nepredstavljivi. Malo kdo bi verjel, da
lahko obsežen izpad elektrike za več ur prizadene skoraj celoten Iberski polotok z več deset milijoni
prebivalcev ali da se bodo napetosti v Aziji tako hitro zaostrile.
Zato menim, da ni slaba ideja, da vsak, ki ima to možnost, razmisli o večji samooskrbi. To lahko pomeni
zalogo drv za ogrevanje, možnost pridelave lastne hrane ter pripravljenost na občasno življenje z izpadi
električne energije. Takšna pripravljenost ni izraz panike, temveč odgovornega ravnanja.
Obenem okoli nas še naprej divjajo vojne. Rusija in Ukrajina vsak dan izvajata nove napade, Izrael nadaljuje
vojaške operacije v Gazi, napetosti segajo tudi v Jemen, medtem ko je spor med Indijo in Pakistanom
pokazal, kako hitro se lahko razmere zaostrijo. Najvišjo ceno za vse to še naprej plačujejo civilisti.
Želim si, da bi se vojni bobni čim prej umirili. Mir ostaja največja vrednota in upanje, ki ga v teh negotovih
časih potrebujemo bolj kot kadar koli prej.

 

23. POGLAVJE
POBEGI S KRAJA NESREČE

Ne zbeži. Pomagaj.


Kot voznica si že leta skušam vcepiti v podzavest eno samo pravilo: če bi se mi na cesti po moji krivdi zgodila

prometna nesreča, ne smem zbežati.
S pobegom ne rešiš ničesar – položaj samo še poslabšaš. Z moralnega vidika je prav, da ostaneš na kraju
nesreče in po svojih močeh pomagaš ponesrečenim, čeprav te v tistem trenutku preplavijo nepopisni strah,
šok in tesnoba.
Razumsko lahko razumem, zakaj nekateri pobegnejo. V trenutku šoka človek ne razmišlja trezno. Um
pobezlja, prevlada panika, pritisneš na plin in odpelješ. Toda s tem ne pobegneš pred posledicami – samo
zapelješ v še večjo življenjsko stisko.
Prej ali slej te odkrijejo. Poleg odgovornosti za povzročeno nesrečo postaneš še ubežnik. Če ponesrečenec
zaradi zamude pri nudenju pomoči utrpi hujše posledice ali celo umre, je breme krivde neizmerno in ga
človek nosi vse življenje.


Zato moramo svoj um pripraviti na pravilno ravnanje. Pomagajmo, ostanimo na kraju dogodka in storimo
vse, kar je v naši moči. Bodimo realni – prometna nesreča se lahko zgodi vsakomur. Ko gre za človeško
življenje, ni prostora za beg, ampak za pomoč, odgovornost, čast in moralo.
Tudi kadar gre le za materialno škodo, ni prav pobegniti. Veliko ljudi odpelje, če na parkirišču podrsajo
drugo vozilo. Res je, škoda je »le na plehu«, vendar pošten človek pusti svoje podatke in prevzame
odgovornost. Pomislimo, kako bi se sami počutili, če bi prišli iz trgovine in našli poškodovan avtomobil brez
vsakršnega obvestila.
Razmere na cestah niso preproste, poleti pa so pogosto še zahtevnejše. Motoristi vozijo hitro, kolesarjev je
veliko, traktorji upočasnjujejo promet, med vozniki pa so tako zelo previdni kot tudi prehitri in predrzni. Zato
moramo biti za volanom ves čas zbrani, spočiti in trezni. Alkohol, prepovedane droge in tudi huda
neprespanost lahko usodno vplivajo na presojo.
Vem, da to ni vedno lahko. Veliko ljudi se vsak dan vozi v službo in domov, pogosto utrujenih ali premalo
naspanih. A prav zato je še toliko pomembneje, da vozimo previdno, upoštevamo cestna pravila in se
zavedamo svoje odgovornosti.


Če pa se kljub vsej previdnosti zaradi nesrečnega spleta okoliščin zgodi prometna nesreča, naredimo tisto,
kar je prav.
Pomagaj. Ne zbeži.
Stari rek pravi, da nesreča nikoli ne počiva. Če se že znajdemo v takšni preizkušnji, ravnajmo pošteno,
odgovorno in pravično. Tako bomo lažje živeli sami s seboj, hkrati pa prispevali k bolj varni in bolj človeški
kulturi na naših cestah.
V tem duhu stopimo v poletne dni – previdni za volanom, spoštljivi drug do drugega in z željo, da bi se vsi
varno vračali domov. Naj nas spremljata trezna presoja in Božja pomoč.

 

24. POGLAVJE
POHLEPNI MALI LJUDJE


Pohlep – najnevarnejša sila našega časa
Zažrli so se v vse pore družbe. Srečamo jih na vsakem koraku. Prepoznamo jih po izjemnem talentu za
manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti namesto srca. Da nekaj ni v redu, ljudje pogosto
spoznajo šele takrat, ko jim poberejo vse – za nagrado pa jih še potrepljajo po ramenih.
Tako goljufi praznijo bančne račune, razdirajo družine, uničujejo prijateljstva, speljujejo partnerje in
izkoriščajo zaupanje ljudi. Njihovo največje orožje ni sila, ampak pretkanost.
Radi zahajajo tudi v verske ustanove. Toda na njihovem oltarju niso Buda, Jezus ali Krišna. Tam kraljujejo
denar, zlato, oblast, položaji in družbeni ugled. Prepričani so, da je uspeh v tem, da pregaziš vse pred seboj
in za seboj. Okičeni z materialnimi dobrinami trdijo, da obstaja le tisto, kar lahko vidi oko in prime roka.

To verjamejo vse do trenutka, ko jim materialni svet pokaže svojo drugo plat.
Takrat narava tiho sporoči: »Da, bogat si. Morda si lahko privoščiš dva groba namesto enega. Toda tudi tebe
čaka enak konec kot vse druge.«
Po poti materialnega sveta tako hodimo drug ob drugem – prevarani in prevaranti.
Modri že dolgo vedo, da popolne pravice na tem svetu ni. Pogosto je slepa, včasih podkupljena, velikokrat
nedosegljiva. Toda številne duhovne tradicije učijo, da nobeno dejanje ne ostane brez posledic. Temu
nekateri pravijo karma – zakon vzroka in posledice.


Medtem padajo države. Mladeniči umirajo v vojnah. Propadajo podjetja, razdirajo se družine in
prijateljstva. Vse bolj se zdi, da pohlep razkraja temelje družbe, na koncu pa tudi njega samega požre čas.
V Bhagavad Giti je opisana narava človeka, ki ga popolnoma obvladata pohlep in materialna navezanost:
»Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju.
Tako zaslepljeni so zmeraj vdani nečistim dejanjem in očarani nad minljivim.
Menijo, da je glavni cilj življenja ugajati čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna
tesnoba. Ujeti v mrežo neštetih želja si na nezakonit način pridobivajo bogastvo, da bi
zadovoljili svoje čute.
Razmišljajo: 'Danes imam toliko bogastva, jutri ga bom imel še več. Sovražnika sem uničil in
uničil bom tudi druge. Jaz sem uživalec, močan, popoln in srečen. Nihče ni tako mogočen
kakor jaz.'
Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno
uživanje in zdrsijo v pogubo.«
Ta starodavni opis je presenetljivo aktualen tudi danes.


Bojim se, da nas bo prav nekontroliran pohlep – tako na lokalni kot na svetovni ravni – nekoč pripeljal do
roba. Tekmovanje za bogastvo, vpliv in naravne vire vse prepogosto vodi v spore in vojne. Zdi se, da marsikje
stvari ne gredo na bolje, ampak na slabše.
Zato bodimo hvaležni za vsak dan miru. Dokler ga še imamo, je to ena največjih vrednot. In upajmo, da bo
tako tudi ostalo.

 

25. POGLAVJE
DEPRESIJA PREPLAVLJA EVROPO


Quo vadis, Slovenija?
Spominjam se mlajših let, ko je bilo življenje videti bolj igrivo in brezskrbno. Cveteli smo tako fizično kot
psihično. Dela je bilo dovolj, večina je verjela, da bo ob rednem delu dočakala upokojitev še dovolj vitalna,
da bo lahko uživala sadove svojega truda.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmernejše in večina ljudi je nekako dostojno živela. Le redki so bili
odvisni od socialne pomoči. Takrat so jim hudomušno, čeprav ne vedno prijazno, rekli »sončna uprava«.
Poleti smo hodili na morje, obiskovali reke in jezera, pozimi je bilo smučanje dosegljivo tudi ljudem z nižjimi
prihodki. Do zdravnika in zobozdravnika si praviloma prišel hitro, zdravstveni sistem pa je ljudem dajal
občutek varnosti. Tudi tisti z najmanj denarja so si lahko uredili zobe.
Slaščičarne, gostilne in kavarne so bile polne ljudi, smeha in pogovorov. Zdelo se je, da ljudje bolj zaupajo
prihodnosti.

Potem je prišel razpad Jugoslavije. Začelo se je govoriti o članstvu Slovenije v Evropski uniji in zvezi NATO. Za
mnoge je to predstavljalo obljubo boljšega življenja. Zdelo se nam je, da se odpirajo vrata v svet novih
priložnosti, višjega življenjskega standarda in večje varnosti. Pogosto smo poslušali, da bo denar, ki je nekoč
odtekal v Beograd, zdaj ostajal doma in bo namenjen razvoju Slovenije.
Leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, istega leta pa tudi zveze NATO. Mnogi smo bili ponosni
in prepričani, da nas čaka svetlejša prihodnost.
Danes, več kot dve desetletji pozneje, se marsikdo sprašuje:
Quo vadis, Slovenija? Kam greš?
Veliko ljudi ima občutek, da se zdravstveni sistem spopada z vse večjimi težavami. Do zobozdravstvenih
storitev je pogosto težje priti, stroški zdravljenja pa marsikomu predstavljajo veliko breme. Upokojitvena
starost se postopoma zvišuje, življenjski stroški rastejo, inflacija pa zmanjšuje kupno moč. Znesek, ki je
nekoč pomenil veliko, danes pogosto zadostuje za precej manj.
V tem času smo doživeli gospodarske krize, epidemijo covida-19 in še vedno spremljamo vojno v Ukrajini
ter trpljenje civilistov v Gazi. Svet se zdi bolj negotov, kot je bil nekoč.
Zato se nehote poraja vprašanje: kam gremo kot družba? Kako nizko lahko še padejo razmere? Bo Evropa
zmogla ohraniti življenjski standard, mir in socialno varnost, po katerih je bila dolga desetletja znana? Ali pa
smo kot civilizacija spregledali trpljenje drugih narodov in zdaj občutimo posledice sveta, v katerem je vse
manj sočutja?
Odgovorov ne poznam.
Vem pa, da si želim predvsem miru. Da se nekega jutra ne bi prebudili v svet, ki bi ga zaznamovala nova
velika vojna.
Do takrat pa ne pozabimo na optimizem, medsebojno pomoč in dobro voljo. Prav upanje je tisto, ki človeka
drži pokonci tudi takrat, ko se zdi, da je vse drugo izgubljeno.

26. POGLAVJE
NAJDRAGOCENEJŠE ZDRAVJE


Zdravje – največji dar, ki ga pogosto opazimo šele, ko ga izgubimo
Dokler imamo zdravje, ga pogosto ne znamo zares ceniti. To je žalostno, a zelo človeško dejstvo. Kot da smo
ustvarjeni tako, da misli na starost, bolezen in smrt potiskamo nekam globoko v podzavest. Morda prav zato,
da lahko bolj sproščeno živimo, ustvarjamo in se veselimo življenja, dokler smo še pri močeh.
Mogoče je to tudi varovalni mehanizem narave. Če bi ves čas razmišljali o svoji minljivosti, bi nas tesnoba
lahko povsem ohromila. Živimo namreč v svetu, kjer nevarnosti prežijo na vsakem koraku.
Zato živimo, dihamo, načrtujemo in uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo tukaj za vedno. Za nas, ki
verujemo v obstoj duše, je to v nekem smislu res – duša je večna. Toda naša fizična telesa niso. Prav to
spoznanje nas včasih zaboli, zlasti ko zboli nekdo, ki ga imamo radi, ali ko se z boleznijo soočimo sami.
Skoraj vsak izmed nas je že doživel bolečino ob izgubi bližnjega.


Takšni trenutki nas pahnejo v globok vodnjak žalosti. Nenadoma se zavemo, kako nemočni smo pred silami
staranja, bolezni in smrti. Ni denarja, ni zdravnika, ki bi lahko zaustavil čas ali vrnil življenje telesu, ko pride
njegov konec.
Pa vendar ima lahko tudi to zavedanje svojo svetlo plat.
Prav minljivost človeka pogosto spodbudi k najglobljim vprašanjem: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj
trpimo? Kakšen je smisel življenja? Na ta vprašanja skušajo odgovarjati sveti spisi in duhovna izročila. Ne
glede na to, kateri poti človek sledi, mu lahko iskreno iskanje prinese notranji mir in tolažbo.

Dokler pa smo zdravi, spoštujmo svoje zdravje. Negujmo ga z uravnoteženo prehrano, gibanjem, dovolj
počitka, pitjem vode in dejavnostmi, ki nas veselijo. Poskušajmo ohranjati tudi mirne in svetle misli, saj sta
telo in duh tesno povezana.
Morda bomo tako tudi sami prispevali svoj kamenček v mozaik zdravja in si povečali možnosti, da nam bo
služilo še dolga leta.
Tistim, ki jih je bolezen že obiskala, pa podarimo tisto, kar največ pomeni – lepo besedo, sočutje, čas,
konkretno pomoč, kadar jo potrebujejo, in molitev, če verujemo vanjo. Nikoli ne vemo, kdaj se lahko tudi
sami znajdemo na njihovem mestu.
Zato bodimo drug drugemu opora. Zdravje ni samoumevno. Je dar, ki ga pogosto zares razumemo šele
takrat, ko ga začne zmanjkovati.

27. POGLAVJE
NARAVA SE PREBUJA


Pomlad – čarobno prebujanje narave
Vsako leto znova lahko občudujemo čarobno prebujanje narave iz zimskega sna. Tudi zima ima svoje čare,
vendar se zdi, da jih je zaradi podnebnih sprememb, ki jih nekateri še vedno zanikajo, vse manj. Snega
skorajda ni več.
Spominjam se večernih odhodov iz službe, ko so pod svetlobo uličnih svetilk plesale snežinke. Ta tihi ples
narave je vedno znal polepšati večer. Ko smo se zjutraj prebudili, nas je pričakala bela snežna odeja, ki je
prekrivala gozdove, gore in, žal, tudi naše avtomobile. Pred odhodom na delo jih je bilo treba očistiti snega,
še posebej tiste, ki so stali na prostem.


Snežnim radostim potem ni bilo konca. Otroci so se sankali in smučali na bližnjih hribih, kjer so delovala
manjša smučišča. Po šoli ali službi smo se tudi odrasli radi podali na smuko. Nad nami se je dvigal Kanin,
kjer je zapadlo tudi več metrov snega in je zimska sezona trajala dolgo. Veselje ob zimskih športih se je
zdelo samoumevno.
Danes vse to počasi postaja le še lep spomin. Snega je iz leta v leto manj. Edina svetla plat so morda
varnejše ceste za vse, ki se vsak dan vozijo v službo ali po opravkih. Snežna odeja je namreč tudi po
pluženju pogosto predstavljala velik izziv, zlasti za manj izkušene voznike.
Toda že v začetku marca narava začne pisati novo zgodbo. Travnike prekrijejo zvončki, žafrani in drugi
znanilci pomladi. Poseben čar pa ji daje ptičje petje. Kot da ptice s svojim brezskrbnim žvrgolenjem
sporočajo, da je življenje kljub vsemu lepo. Medtem ko ljudi pogosto obremenjujejo skrbi in negotovost, se
zdi, da ptice poznajo skrivnost preprostega veselja.


Reke se bleščijo v toplih sončnih žarkih. Smaragdna Soča mirno vijuga med zaselki in s svojo neponovljivo
barvo vedno znova očara domačine in obiskovalce. Sprehodi ob reki in skozi prebujajoče se gozdove
postanejo pravi balzam za telo in dušo. Čist zrak napolni pljuča, barve pomladi pa človeku povrnejo novo
energijo.
Morda je prav pomlad najlepši letni čas. Poletja postajajo vse bolj vroča, zime izgubljajo svojo belo podobo,
jesen pa mine skoraj neopazno, zaznamovana predvsem s tihim plesom pisanega listja, ki ga veter nežno
nosi z dreves.
Pomlad pa je čas novega začetka. Čas, ko narava znova pokaže svojo neverjetno moč, človeku pa vlije
upanje, da se po vsaki dolgi zimi vedno rodi novo življenje.

 

28. POGLAVJE
JANEZ DRNOVŠEK


Spomin na Janeza Drnovška
Ko pomislim na tega velikega gospoda, žal že pokojnega, me preplavijo občutki spoštovanja in hvaležnosti.
Zame je bil velik državnik, uglajen politik, pretanjena duša in eden redkih politikov, ki je znal združevati
znanje, dostojanstvo, karizmo in človečnost.


Ko je nekoč svojega političnega nasprotnika poimenoval »princ teme«, smo se mnogi ob tem le kislo
nasmehnili. Danes se marsikomu zdi, da živimo v času moralnih, družbenih in kulturnih preizkušenj, zaradi
česar se njegove besede pogosto znova omenjajo.
Od njegovega odhoda se je Slovenija soočila s številnimi izzivi. Zapirale so se tovarne, zdravstveni sistem se
spopada z velikimi težavami, številni ljudje pa imajo občutek, da je dostojno življenje vse težje dosegljivo.
Svet pretresajo vojne, medtem ko se zdi, da je mir vse bolj oddaljen ideal.
Ob tem se spomnim njegovega opozorila, naj imamo doma nekaj zalog hrane za krizne čase. Takrat so se
mnogi iz tega norčevali, danes pa njegove besede zvenijo presenetljivo preroško.
Janez Drnovšek se je rodil leta 1950 in umrl leta 2008, star komaj 57 let. Rak ledvic je bil žal močnejši
nasprotnik. Kljub zdravljenju in iskanju različnih poti do ozdravitve je bolezen napredovala.
V zadnjih letih svojega življenja se je močno posvetil duhovnosti. Bil je vegetarijanec, zanimal se je za
različne duhovne tradicije in med drugim prebiral tudi Bhagavad Gito. Vedno bolj je poudarjal pomen
sočutja, nenasilja in odgovornega odnosa do vseh živih bitij.
Politično pot je začel v Liberalni demokraciji Slovenije (LDS), nato pa je več mandatov vodil slovensko vlado.
Predsednik Vlade Republike Slovenije je bil med letoma 1992 in 2002. Slovenijo je v svetu predstavljal
dostojanstveno, samozavestno in z veliko mero politične modrosti. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti
Univerze v Ljubljani, bil pa je tudi oče sina Jaše in hčerke Nane Forte.
Ko danes pogledamo nazaj, se zdi, da ugled Janeza Drnovška z leti ne bledi, temveč pri mnogih celo raste.
Ostaja simbol mirnega dialoga, spoštljivega nastopa in politike, ki ni temeljila le na interesih, temveč tudi na
človečnosti.


Posebej dragoceno je bilo njegovo opozarjanje, da si spoštovanje zaslužijo tudi živali in da družbo meri
način, kako ravna z najšibkejšimi.
Želim si, da bi bilo v današnjem svetu več vrednot, ki jih je zagovarjal Janez Drnovšek – več sočutja, več
modrosti, več dialoga in predvsem več prizadevanj za mir. Takšne vrednote bi bile trden temelj
dostojanstvene in bolj srečne prihodnosti za vse.

29. POGLAVJE

Alfred Ford – pravnuk Henryja Forda in podpornik gradnje Vedskega planetarija
Alfred Ford, rojen leta 1950, je ameriški poslovnež in pravnuk Henryja Forda, ustanovitelja avtomobilskega
velikana Ford Motor Company. Čeprav je odraščal v eni najvplivnejših ameriških družin, ga materialno
bogastvo ni povsem izpolnilo. Že v mladosti je začel iskati odgovore na temeljna življenjska vprašanja in
prebirati različne duhovne knjige.


V enem izmed intervjujev je povedal, da so ga najbolj prepričale prav knjige A. C. Bhaktivedante Swamija
Prabhupade. Z njim si je najprej dopisoval, nato pa sta se prvič srečala v Dallasu. Alfreda Forda ni pritegnilo
le Prabhupadovo učenje, temveč tudi njegova osebnost – skromnost, modrost in globoko duhovno znanje.
Odločil se je, da od njega sprejme duhovno iniciacijo. V vaišnavski tradiciji je prejel ime Ambariša Dasa in
vse od takrat ostaja zvest Mednarodnemu društvu za zavest Krišne (ISKCON), znanemu tudi kot gibanje
Hare Krišna.


V desetletjih svojega delovanja je postal eden najpomembnejših podpornikov številnih projektov ISKCON-a.
Kot donator je pomagal pri gradnji in razvoju templjev po svetu, njegov največji življenjski projekt pa je
podpora izgradnji Templja vedskega planetarija (Temple of the Vedic Planetarium – TOVP) v Mayapurju v
Indiji.
Gre za enega največjih sodobnih verskih objektov na svetu, katerega namen ni le tempeljsko čaščenje,
temveč tudi predstavitev vedskega pogleda na vesolje, človeka in duhovno resničnost.
Vizija Šrila Prabhupade
Šrila Prabhupada je bil velik vizionar. Vedno je razmišljal dolgoročno in želel ustvariti projekte, ki bi
prihodnjim rodovom približali vedsko znanje.
Ena njegovih največjih zamisli je bil prav Tempelj vedskega planetarija. Želel je, da bi obiskovalci skozi
mogočen prikaz materialnega in duhovnega sveta spoznali kozmologijo, kot jo opisuje Šrimad Bhagavatam.
Njegova želja je bila združiti duhovnost, arhitekturo, umetnost in izobraževanje v eno samo veličastno
celoto.
Prabhupada je o projektu dejal:


»Tukaj v Indiji gradimo zelo velik vedski planetarij. V njem bo velik in podroben model vesolja,
kakor je opisan v petem spevu Šrimad Bhagavatama. Obiskovalci si ga bodo ogledovali z
različnih ravni, pri čemer bodo uporabljali tekoče stopnice. Na posameznih nivojih bodo z
dioramami, zemljevidi, filmi in drugimi prikazi predstavljena podrobna pojasnila.«
Tempelj vedskega planetarija tako predstavlja eno najambicioznejših uresničitev vizije Šrila Prabhupade.
Njegov namen ni zgolj gradnja veličastnega templja, temveč ustvariti prostor, kjer bi se ljudje z vsega sveta
lahko seznanili z vedskim pogledom na življenje, vesolje in človekovo duhovno naravo.

 

30. POGLAVJE
NARAVA PROTI ČLOVEŠTVU


Mati narava bije vojno proti človeku, ki je žal postal njen sovražnik. V samo stotih letih smo priča izjemni
preobrazbi našega planeta. Industrializacija je korenito spremenila podobo Zemlje. Še naši dedki in
babice so se prevažali s konji, polja orali z voli ali pa so večino poti prehodili peš. Danes je svet povsem
drugačen.
Mati Zemlja je prepredena s cestami, po nebu letajo letala in helikopterji, po morjih plujejo ogromne ladje.
Povsod rastejo tovarne, železnice in avtoceste. V gore vrtamo predore, odlagamo plastiko in strupene
odpadke ter onesnažujemo reke, jezera in morja.

Tudi do živali in rastlin se človek pogosto vede uničevalno, brez sočutja in odgovornosti. V ospredju so
dobiček, množična proizvodnja in potrošnja. Živali v klavnicah in intenzivni reji pogosto živijo v
neprimernih razmerah, kar vedno znova razkrivajo različne afere. Kam si zašel, človek?
Moč Matere Zemlje presega vse človeške sile. Ni je mogoče premagati ali si je podrediti. Energija, ki se
sprošča ob potresih, vulkanskih izbruhih, orkanskih vetrovih in poplavah, presega moč vseh človeških
orožij, celo jedrskega.
Iz prijatelja smo si naredili sovražnika. Narava pa ima moč, da se nas nekega dne otrese, kakor bi otresla
prah s svoje zelene obleke.

 

31. POGLAVJE
KIM OFSTAD

 

Kim Ofstad – norveški bobnar in producent svetovnih uspešnic

V veliko veselje in čast mi je, da je Kim Ofstad samoiniciativno postal moj prijatelj na Facebooku. Za to
prijazno gesto sem mu iskreno hvaležna.
Kim Ofstad, norveški bobnar in glasbeni producent, se je rodil 25. novembra 1969. Študiral je na
prestižnem Berklee College of Music, po študiju pa se je preselil v Oslo, kjer je nadaljeval svojo uspešno

glasbeno pot.
Bil je član priznane produkcijske ekipe ELEMENT skupaj s producentom in skladateljem Hiteshem Ceonom.
Pred letom 2008 je skupina delovala pod imenom 3Elementz, njen član pa je bil tudi Jonny Sjo. Produkcijska
ekipa je ustvarila številne mednarodne uspešnice, ki danes dosegajo skoraj pol milijarde ogledov in
pretočnih predvajanj.
Med njihove najbolj znane uspešnice skupine Madcon sodijo:
Beggin'
Glow
In My Head
Poleg tega so sodelovali z velikimi svetovnimi glasbenimi imeni, med njimi:
CeeLo Green,
Musiq Soulchild,
Alexandra Burke,
Snoop Dogg,
Rick Ross,

ter tudi pri reprodukciji dveh skladb Michaela Jacksona za založbo Motown Records.
Kim Ofstad je skupaj s Hiteshem Ceonom in Jonnyjem Sjom v Oslu produciral uspešnico skupine Madcon, ki
je na Spotifyju dosegla več kot 400 milijonov pretočnih predvajanj.

Na YouTubu pa njihove uspešnice skupaj dosegajo približno 256 milijonov ogledov, kar potrjuje njihov
izjemen mednarodni uspeh in pomemben prispevek k sodobni glasbeni produkciji.

 

 

Avtorica: Sandra Rakušček
Založba in izdaja: Samozaložba Sandra Rakušček, Kobarid
Leto izida: 2026
Format: Elektronska izdaja (e-knjiga) na slogarca.com
Spremna beseda: Sandra Rakušček
Lektoriranje: Sandra Rakušček
Oblikovanje naslovnice: Sandra Rakušček s pomočjo orodja chatGPT
Ilustracija na naslovnici: ustvarjeno s pomočjo orodja chatGPT
Naklada: e-oblika
Cena: Brezplačna publikacija