Zadnjaleta se pokojninskereformemnožijo kot gobe po dežju. Ni jim videti konca, starostnemeje se dvigujejo kot nebotičniki, pogojipostajajotakozaostreni, da se lahko le kislo zaveš, da morda niti ne boš prišel do penzije, ker te prejpobere, ali pa jo boš užival zelo kratek čas, nedvomnokrajši, kot si za penzijovplačeval.
Vse skupajpostajatragikomedija, ki bi moralaljudi že zdavnajspodbuditi k pritožbam, ker enkrat pač imašdovolj, saj ti sistemrazpadapredočmi. Zdravstvo je težkodosegljivo ali dosegljivo z debelodenarnico, kvalitetnaprotetika je dosegljivazgoljpremožnim, cenedivjajo, penzije se odmikajo, plačepovečini so slabe in jih žre inflacija.
Je pa vednodenar za orožje, za konfliktnečlanedružbe, za koruptivneluknjebrez dna.
Denarja je dovolj, le razporeditev je na škodo malegačloveka, takoimenovanihpridnihmravljic, ki so vajeniponižno, skromnodelat za malomezdo, ki niti ne poznajo dobro raznoraznihzank in jih takoizmolzejo do zadnjekapljekrvi.
Anomalija je tudi, da že sedajdelajonižjeplačani in izobraženi po 41, 42 let, z delom so začelimladi, odbitkinisodovolj in zaradistarostnegapogojadelajotudi po 42 let. V bodočebodoistodelalitako, če se zaposlijo po 18. letu, bodo z odbitkidelalivsaj 42, 43 let do drugegapogoja 62. leta starosti.
Tu se pojavljajo tragikomični paradoksi, kot ta, da si pri 65 letih že starostnik, ki ti pripadabodisivarovanostanovanje ali domska oskrba, po drugistrani boš z delom do 67-ega očitno še zmožen po strehahhodit ali dvigovat letnike, sovrstnike po domovih, če si negovalnoosebje...
Tako da analitičnolahkouvidim kot malikolešček te sodobnedružbe, da nikomur ni več mar za sočloveka, za trpljenjenarave, živali-empatija, sočutje, solidarnost in zdravapametizginjata v breznukapitalizma.
Še boljspornopostaja, da uveljavljajo sistem, kjerbodopokojninepočasipostalenedosegljivadobrina, tudinikoli ni dorečeno, kam gre denar od tistih, ki umrejo hitro po upokojitvi, kadar se gre njim v plus, vladatišina.
Ne glede na vse pa ostaja upanje, da bo sistem počasi začel delovati tudi v dobro človeka, ki dela, plačuje davke, da bo nagrajen z dostojnim plačilom in upokojitvijo v še znosni starosti, kjer bi morali tudi gledati razliko med fizičnimi in intelektualnimi delavci. Najtežjim delom bi morali dati možnost upokojevanja prej, saj tudi prej stopijo na trg dela.
Le tako bodo tudi mladi motivirani, da začnejo prej delat, v nasprotnem ne bodo, saj bodo vedeli, da jih čaka dosti več kot 40 let dela zaradi drugega starostnega pogoja.
Spominjam se mlajših let, ko je vse bilo videti igrivo in veselo, cveteli smo v vseh pogledih, tako fizično kot psihično. Dela je bilo v izobilju, vedelo se je, da boš šel še nekje vitalen v upokojitev in nekaj imel še od življenja, če ti bo le zdravje služilo.
Gradilo se je, kupovalo se je, cene so bile zmerne, vsak je nekako preživel, redki so bili na socialni, takrat se jih je klicalo hudomušno, čeprav ne najbolj dobronamerno, da so sončna uprava.
Ljudje so hodili na morje, smučanje je bilo zlahka dostopno tudi za nižje plačane poklice, obiskovalo se je poleti bližnje reke, vse je bilo nekako v razcvetu. Zlahka si prišel do zdravnika, zobozdravnika, vse je bilo brezplačno, še največji revež si je lahko uredil zobe.
Slaščičarne, bifeji, gostilne, vse je bilo polno ljudi, smeha, veselja, zaupanja v bodoče dni. Potem je prišlo do težkega razpada Jugoslavije, začelo se je počasi govoriti, da bo tudi Slovenija sprejeta v EU ter NATO. To se je takrat slišalo kot sveti gral, čaka nas indija koromandija, med in mleko se bo cedilo- to smo si pač mislili, vsi malček naivni in prepričani, da zdaj bo pa še boljše kot prej. Tu pa tam je padla opazka, kako smo pošiljali denar v Beograd, center bivše Juge, a zdaj bo denar ostal samo za nas, ljudi, vse bo boljše in lažje.
Tako smo davnega leta 2004. postali člani EU, istega leta je Slovenija marca vstopila tudi v NATO. Tako, zdaj bo pa vse super, smo si kimali veseli in ponosni, kako smo napredovali kot prebivalci male Slovenije. Minilo je 21 let in kje smo zdaj??
Quo vadis, domine? Oziroma naša ljubljena državica, le kam greš??
Zdravstvo nam je začelo razpadati, za zobe že moraš biti bogat, ostali smo in bomo škrbi, penzije nam vodilni oddaljujejo do blizu 70-ega leta, ko smo že za v domove in varovana stanovanja. Inflacija je tako prikrito visoka, da denarčki kopnijo kot prvi sneg pred našimi očmi. 100 evrov postaja drobiž.
Vmes propadajo firme, doživeli smo covid, gledamo vojno v Ukrajini, ki ji ni konca, ter pobijanje v Gazi.
Le kam gremo, le kam smo zašli, kako nizko lahko še gredo stvari? Ali bo Evropa postala počasi tretji svet, ali nas je dohitela karma, ko smo mižali ob pobojih v Libiji, Siriji, Iraku in tako naprej...
Bog nam pomagaj in veseli bomo že, če se nekega dne ne prebudimo v 3. svetovni vojni. Vmes pa ne pozabimo na optimizem in dobro voljo ter na upanje, ki vedno ostaja zadnje pribežališče.
Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.
To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.
Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo, ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.
V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna.
To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.
Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.
Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.
Vsako leto znova lahko opazujemo čarobno prebujanje narave iz zimskega sna. Zima sicer ima svoje čare, a s podnebnimi spremembami, ki jih nekateri še dandanes zanikajo, je izgubila svoje karakteristike. Snega skorajda ni več. Spomnm se rajanja snežink ob nočnih odhodih s službe, ta ples neprekosljive matere narave, ki nam je znal vedno znova polepšati večer. Ko smo se zjutraj prebujali, nas je pričakala zimska snežna odeja, ki je prekrivala gozdove, gore, na žalost tudi naše avtomobile, ki jih je bilo treba brž očistiti snežne preobleke, sploh le te, ki so stali na prostem.
Snežnim radostim potem ni bilo konca, otroci so se hodili sankat in smučat na bližnje hribe, kjer je bilo urejeno smučišče, kamor smo hodili na smuko po šolskih ali službenih obveznostih, blizu je bil tudi visokogorski Kanin, kjer je zapadlo tudi več metrov snega in veselju ob zimskih športih kar ni bilo konca. Vse to žal dandanes postaja le še bled spomin, snega skorajda ni več. Edino dobro je to za razmere na cestah, za ljudi, ki vsakodnevno hitijo po opravkih in v službe, ceste so pač bolj varne brez snežne odeje, ki je še po pluženju znala biti trd oreh za manj izkušene šoferje.
A že v začetku marca se narava začne prebujati, vse planjave prekrije z odejami zvončkov, žafranov, najbolj vesel znanilec pomladi so ptice, ki prekrasno ščebljajo in lepšajo dneve s svojo brezskrbnim značajem, ko je videti, da jih ob veselem petju prav nič ne skrbi in ne teži kot zna nas, ljudi skrbeti marsikaj, da smo stalno v tesnobi za eno ali drugo stvar.
Reke se bleščijo v pomladanskem soncu in s svojo turkizno zeleno barvo obkrožajo zaselke ob kraljici rek, Soči. Sprehodi ob naravi postajajo bolj mikavni, saj se ob zimskem mrazu najraje zatekamo v tople notranje prostore. V teh spomladanskih sprehodih uživamo ves spekter lepote in barv s čistim zrakom, ki napoji naša pljuča in nam daje energijo. Pomlad nedvomno postaja najlepši čas, saj so poletja prevroča, zime brez snega, jesen pa nekako mine vmes in jo opazimo le ob plesu padajočega listja vseh barv z dreves...
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
