Svete osebe in veliki samospoznani modreci nam govorijo o pomembnosti spoznavanja razlik med duhovnim, večnim in materialnim oziroma minljivim svetom. Tako večni kot materialni svet sta polna obilja, lepote in znanja, vendar je duhovni svet bolj veličasten, saj je poln večnosti. Kot smo že omenili, se materialni univerzum nekaj časa zaznava in daje videz popačene sence duhovnega kraljestva.
Podoben je kinu, ki privlači ljudi, da postanejo prevzeti z lažno iluzorno realnostjo, prikazano na filmskem platnu. Tako postanemo ujeti v zanko začasnega sveta in se poistovetimo z različnimi telesnimi lastnostmi, zaradi česar živo bitje pozabi svojo duhovno identiteto. Čutila takoj postanejo privlečena s proizvodi materialne narave in um postane instrument za dosego različnih materialnih izkušenj.
Samo s pomočjo inteligence in njene pravilne uporabe lahko dosežemo osvoboditev in samo inteligenca nam lahko odkrije nenaravni položaj, v katerem se nahajamo. Takrat si zastavimo vprašanje: Kdo sem? Zakaj trpim ? Kako se lahko osvobodim?«
Vsak trenutek našega življenja je zelo pomemben, zato ga ne smemo tratiti za nepomembne stvari. Nekateri ateistični in materialistični znanstveniki trdijo, da večnosti ni in da se s smrtjo telesa vse konča. Čas je večen in se vzporeja z rezilom brivca. Če ga pravilno izkoristimo, se bomo lepo pobrili-v nasprotnem primeri se bomo porezali. Vede nam dajejo zlo koristen nasvet, kako si ne ustvarjati problemov s tratenjem svojega časa.
DOKAZ VEČNOSTI
Neki znanstvenik je na tiskovni konferenci A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, izvrstnega poznavalca vedskih spisov, vprašal : » Kaj je dokaz večnosti?« Prabhupada mu je odgovoril: »Večnost je zelo lahko dokazati. Podam lahko naslednji primer; zakaj mislite, da obstaja tesnoba? Zato, ker smo po svoji naravi večni. Na vse pretege poskušamo zaščititi telo pred razpadanjem , vendar v tem nismo uspešni. Če ni večnosti, kako lahko postaja beseda minljivo ali začasno. Beseda «sin« nima pomena brez besede «oče«, beseda« iluzija« pa nima pomena brez besede »resničnost«.«
Only those who possess the vision of eternity can see that the indestructible soul is transcendental, eternal, above this material world and belongs to God.(Krunoslav Džurdžević- The Secret of Reality and Time)https://t.co/iOgQkdRQfFpic.twitter.com/F4slvO4nSU
V Bhagavad giti je omenjeno, da duša ni ubita, ko je ubito njeno telo. Ta trditev dokazuje našo večno naravo. Dokaz se v sanskritu imenuje prasthana. Obstajajo tri vrste dokazov prasthana, na katerih moramo preveriti vsako trditev in dejstvo:
1. šruti prasthana(poslušanje); dokaz je sprejet skozi avtorizirano nasledstvo učencev, samospoznanih duhovnih učiteljev, ki obsega štiri izvorne Vede (Rg, Ajur, Sama in Atharva) in njihove izvorne komentarje- Upanišade;
2. njaja prasthana; logika, argumenti, filozofska raziskava in spisi, ki temeljijo na šruti (poslušanje) in smriti (spominjanje), se nanašajo na Vedanta-sutro;
3. smriti prasthana (spominjanje); dokazi, ki temeljijo na šruti in se nanašaj na Purane, Šrimad Bhagavatam in spev Mahabharata, kjer se nahaja slavna Bhagavad-gita.
ZAKLJUČEK
Samo tisti, ki posedujejo vizijo večnosti, lahko vidijo, da je neuničljiva duša transcendentalna, večna, iznad tega materialnega sveta in pripada Bogu.
(Krunoslav Džurdžević- Skrivnost resničnosti in časa)
Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.
Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost.
Throughout our lives we face various situations. We often experience this ancient wisdom in practice - you give him bread, he gives you a stone or vice versa. Why is that? https://t.co/Wy4SmSOBgppic.twitter.com/eI3VWbpY43
Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva!
Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti.
Poučna zgodba na to temo;
Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981
Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.
Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.
Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.
Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.
Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.
Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.
To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.
V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.
Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.
Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.
Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.
Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.
Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
"Everything that happens within the framework of time, which consists of past, present and future, is only a dream. This is the secret of understanding the entire Vedic literature." (SB, 4.29.2b)https://t.co/ycM3ZgiDy3pic.twitter.com/RFa6YRFt6x
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Iskrenosti je danes bolj malo. Vse je prežeto z igranjem, manipulacijo, hinavščino, ker je pač za večino ljudi to lažja pot.
iskrenost ima vedno svojo ceno, odkriti imajo manj privržencev, za njih sledi večja izolacija, manj sprejetosti. Ok, realno gledano, včasih moraš biti malo neiskren, da ne razžališ osebe, ki je morda bolna, pa ji ne moreš brutalno reči v obraz, zgledaš strašno slabo!
Tu nastopi seveda diplomacija in dobre manire ter vsaj minimalna kultura.
Te drobne, neiskrene besede, ki imajo za cilj le to, da osebi ohranimo nasmešek na obrazu in upanje v srcu, niso nikakor slabe, so človeške, izražajo toplino v srcu, ki nam ne da, da bi bili surovi.
Bolj je moteče, kako malo sočloveku še znamo privoščiti srečo in uspeh, kako znamo biti zavidni, kako so vse prijateljske vezi, sploh v višjih, pa tudi nižjih krogih- zlagane.
Med ljudmi, ki imajo več od povprečja, ni videti neke silne ljubezni. Tam vlada slabo prikrita tekmovalnost in dičenje z uspehi ter slaba volja, ko nekdo ima še več, ker pride do razočaranja, zakaj imam jaz manj?
Pohvale sicer dežujejo, videti je, da se imajo, a se nimajo, kajti malokdo v resnici privošči uspeh. In le redki so resnično nesrečni, če v teh rivalskih krogih pride do padca statusa nekoga izmed njih ali bolezni. V bistvu je zelo težko živeti v takem svetu neiskrenosti, kjer vsakdo preži na tvoj neuspeh in se le malokdo veseli tvojih dosežkov.
Ko si na tleh, vse odide, ostanejo samo najbolj redki, ki te imajo res radi. In ni zastonj ta pregovor, da v stiski spoznaš prijatelja.
In slabo situiranim je tu lažje, ker tu ni tekmovalnosti, je pa izobčenje, še vedno slabo prikriti kastni sistem kljub sloganom o enakopravnosti. A vseeno je lažje tistim, ki imajo manj, saj so vsaj osvobojeni zavisti soljudi, ki jo je bolj subtilnemu zelo lahko razbrati in dojeti.
Še vedno pa ostaja žalostno dejstvo, da je tako zelo malo še ljubezni in spoštovanja med soljudmi.
Naj bo naš cilj, tudi moj, v novem letu 2026, da se veselimo sreče drugih, kot bi bila naša lastna in da smo nesrečni ob nesreči drugega, kot bi se nam zgodilo nekaj slabega. In da tako čutimo do vsakogar, pa naj ga imamo radi ali manj radi. Da bi zaživel duh ljubezni v naših srcih in nam pomagal razsvetliti s svetlobo dobrega ta naš planet.
Let our goal, mine too, in the new year 2026 be to rejoice in the happiness of others as if it were our own and to be unhappy at the misfortune of others as if something bad were happening to us.https://t.co/snGgHOHcTIpic.twitter.com/xV6HIOcfb0
Gita Daily- tu je vse to lepo opisano preko učenj starodavnih Ved;
Naša materialistična družba nam postavlja posvetne cilje, kot so občutki, odnosi, položaji ali imetje. Ker je število ljudi, ki si prizadevajo za te cilje, tako veliko, je nastala konkurenca pogosto podobna dirki.
V tej tekmi pogosto končamo kot poraženci. Toda tudi če zmagamo, kaj sledi? Čutimo vznesenost, a ta občutek je mučno kratkotrajen. Kmalu nas materialistična kultura spodbudi, da hitimo proti nekemu drugemu cilju. Tudi če dosežemo ta cilj, se tudi to izkaže za razočaranje. Zakaj? Ker nas kultura prepričuje, da sreča leži tam nekje, v dokazovanju, da smo boljši od drugih glede na prevladujoče predstave o tem, kdo je najboljši.
Prabhupada je to slikovito opisoval, ta neusmiljeni boj za prevlado in preživetje, da to spominja na živalski svet, kjer vlada utrka štakora.
Bhagavad-gita opisuje materialistično miselnost, da je pridobivanje posvetnih dobrin glavni smisel življenja. Naslednji verz poudarja, da takšni ljudje ostajajo ujeti v mrežo neomejenih želja.
Seveda se kljub življenju v tekmovalni družbi konkurenci ne moremo izogniti. Lahko pa se izognemo temu, da bi naš status v tej konkurenci določal našo lastno vrednost. Ali ni naše življenje namenjeno nečemu boljšemu od bežnega navdušenja nad tem, da smo najboljši v glamurozni dirki?
Da, odgovarja modrost Gite.
Namenjeni smo temu, da spoznamo svojo identiteto kot duhovna bitja in uživamo v globokem zadovoljstvu, ki ga prinaša razvijanje naše predane povezave s Krišno, čigar delci smo večno. Nato lahko uporabimo svoje božje dane talente za konstruktivne prispevke. Pomagamo lahko zgraditi boljši svet, svet, kjer lahko ljudje bolje dostopajo do notranje duhovne izpolnitve.
Gita nam torej pomaga najti smisel in veselje ne v dokazovanju, da smo boljši od drugih, temveč v deljenju boljšega življenja zunanjega prispevka in notranjega zadovoljstva z njimi.
Z neverjetno hitrostjo beži čas mimo nas, videti je, da starejši kot smo, hitreje bežijo dnevi, meseci, celo leta. Zakaj je tako, obstaja veliko teorij, a še vedno je tudi neznanka. Morda zato, ker z leti postajamo počasnejši in vse, kar smo nekoč naredili s svetlobno hitrostjo, sedaj naredimo po polžje?
Kakorkoli že, imamo rok trajanja in to nas plaši. A samo še toliko let imam pred seboj, le kam je šla mladost, zrela leta, kako se je vse tako hitro odvrtelo? Z nekaterimi storjenimi stvarmi smo zadovoljni, nekatere obžalujemo, a vselej imamo na voljo popravne izpite, znova in znova, v naslednjih življenjih. Če verujemo v reinkarnacijo seveda, če ne se lahko nadejamo raja, pekla ali vic ali pa niča, če smo brez vere v posmrtno dimenzijo.
Kakor koli že, že smo se znašli pred koncem leta 2025, ki je postreglo z mnogimi dogodki, od vojne v Ukrajini, ki kar traja, pa napada Izraela na Iran, pa rožljanja Trumpa, ki bi napadel Venezuelo, pa genocida v Gazi.
Izven teh velikih svetovnih dogodkov je vsak posameznik preživljal svoje odmerjene dneve v dobrem in slabem, z nizom lepih in manj lepih trenutkov, vselej pa obstaja ta največja želja- samo da bi bil zdrav!
Ko te telo začne opominjati z malimi znaki, da nisi več v 20-ih, pa ko gre strah pred boleznijo mimo ugotoviš, da je spet največja sreča- Zdravje.
Tako nenehno ponavljana misel naših starejših dragih, ki mnogih že ni več med nami, postaja z leti življenjsko realna, da res brez zdravja nič ni.
Aleksander Čeferin;
"You know how it is, in the end we all stand naked and barefoot before someone. And then no money will help you, then no power and no influence will help you. https://t.co/Bwbmq76JFhpic.twitter.com/CIX1a71BEY
Če ležiš v postelji, pa ne moreš niti do kopalnice, ti tudi kup zlata ne bo pomagal. Danes berem prekrasne misli Aleksandra Čeferina, ki je prestal zahtevno operacijo, citiram;
"Veste, kako je, na koncu vsi goli in bosi stojimo pred nekom. Eni pred Jezusom, drugi pred Alahom. Jaz nisem veren, sem agnostik, bom že videl, pred kom bom jaz. In takrat ti ne bo pomagal noben denar, takrat ti ne bosta pomagala nobena moč in noben vpliv. Takrat moraš pojasniti svojo vlogo v življenju in jaz se tega trenutka prav nič ne bojim," je zatrdil.
Ne bi mogel lepše in bolj resnično povedati! Da bi nas zdravje in sreča spremljala še naprej tudi v letu 2026 želim vsem nam, pa da bi nam preostali dnevi pred novim letom z božičem vred minili čim lepše in v prijetnem vzdušju.
