Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
V otroštvu, ko smo bili še osnovnošolci, smo si vsi silno želeli videti film Modra Laguna s prelepo Brooke Shields v glavni vlogi. Takrat je bila Brooke še rosno mlada, njena lepota je žarela kot sonce, videti je bila popolno lepo dekle s prelepimi potezami obraza in slapom čudovitih las. Za takratne čase je bil film pohujšljiv, ko je prišel v domači kino, sva se s prijateljico najbolj bali, da ne bova smeli iti na ogled filma. Velikodušni očetje so nama dovolili in s tem se nama je izpolnila največja želja, gledati romantični film z zanimivim scenarijem, lepo ljubezensko zgodbo s fantom in dekletom, ki sta kot brodolomca obtičala na osamljenem otoku. Brooke je bila sicer videti v vlogi s soigralcem vred precej lesena, a to nas ni motilo, samo da smo si lahko ogledali film.
Brooke je zaslovela kot fotomodel, še najbolj pa v škandaloznem filmu 'Lepa Punčka', kjer je igrala hčerko prostitutke v bordelu, ki so jo prodali na dražbi veliko starejšemu gospodu, fotografu. Njena dominantna mati je vodila vso kariero lepe punčke Brooke, kasneje so jo obsojali, da je sploh dovolila mladoletni hčerki igrati takšno vlogo, ampak danes že pokojna mati, Teri, je v želji po slavi in denarju šla preko vseh moralnih pomislekov.
Brooke kot igralka ni najbolj briljirala, bolj se je proslavila z lepoto v mladih letih, ki pa je žal dandanes samo še bled sijaj, saj se je igralka hitro postarala in pred 60. letom starosti kljub urejenosti skorajda ni več sledu o božanski lepoti, ki jo je krasila v mladih letih. Temu bi lahko rekli, Bog je dal, Bog je vzel. Poročena je bila s tenisačem Agassijem, kasneje pa je po ločitvi našla svoj mir v stabilnem zakonu z možem Chrisom, s katerim sta starša dvema dekletoma. Vsekakor je Brooke pustila svoj pečat v ameriški filmski industriji, saj je s svojo lepoto v ranih filmih še danes prepoznana kot ena najbolj atraktivnih igralk vseh časov.
Na slovenski Emi za letošnjo Evrovizijo v Švici je slavil Klemen Slakonja, znani slovenski voditelj, imitator in pevec. V superfinalu se je pomeril z July Jones in uspel mu je veliki met, zmaga. Kar je toliko bolj dragoceno, saj sploh ni pevec, bolj je uspeval v drugih medijskih vodah. Pesem je čustveno obarvana, saj je posvečena ženini borbi z boleznijo, ki jo je na srečo premagala. V tej težki katarzi je Klemen izoblikoval poduhovljene misli, ki nas opominjajo na neizbežni konec vsakega bitja in vse je rezultiralo v lepi ganljivi baladi, 'Koliko časa nama je še ostalo'?
Zapel je pesem v angleškem jeziku, 'How much time do we have left'- med scenskim nastopom je izstopal insert, ko je na glavo obrnjen viseč v zraku pel pesem, kar sigurno ni bilo enostavno. Klemen se mi je zapisal v spomin s fenomenalno parodijo o Putinu, ki dandanes zveni skorajda preroško, saj se takrat še nobenemu ni sanjalo o napadu na Ukrajino in Putinovih imperialnih težnjah. Danes ima pesem Putin Putout že 57 milijonov ogledov, poslušati sedaj to pesem pa je mnogo bolj pomenljivo kot pred 8 leti.
Včerajšnjo Emo je vodila Raiven s sovoditeljem, Raiven nas je lani zastopala na Evroviziji in razveselila nas je z uvrstitvijo v finale, kot že leto prej Joker Out.
Vsekakor Klemnu privoščimo vse najboljše na evrovizijskem odru, ni dvoma, da bo nalogo izpeljal kot popolni profesionalec s premnogimi izkušnjami, istočasno pa mu želim vse najboljše tudi na družinski platformi, da bi še dolga desetletja užival družinsko srečo s svojo ljubljeno ženo Mojco, da bodo grenke misli, koliko časa nama še ostaja, samo še bled spomin v ekspanziji sreče, zdravja in osebnega zadovoljstva.
