Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še bolj intenzivno spominjamo naših najdražjih, ki so že odšli iz našega tuzemskega bivanja. Veliko jih tisti dan okrasi grobove, nekateri tudi iz slabe vesti, saj jim prej ni bilo kaj dosti mar za pokojnega, nekateri res is srca in spoštovanja do rajnih.
Modri ljudje radi povedo, da poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ! To je res esenca vsega, saj takrat res rabi našo ljubezen in pozornost, ko je že odšel iz telesa, ne zaznava več sveta s temi čutili in mu ni več mar toliko za okrašene grobove, čeprav kot duša nedvomno preživi telesno smrt.
Veliko jih je, ki jim postane star in betežen človek v napoto. Žal postaja naša družba brezčutna, sploh mladi so bolj storilnostno naravnani in se ne bodo več trudili za ljudi, ki v jeseni življenja izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri tudi padejo v pasti omame, nesrečni in pozabljeni od sveta.
Takrat postanejo odvečni in skuša se jih spraviti v primerne institucije vse po principu, imejmo se fajn, kdo ima čas za starce...
All Saints' Day is approaching, when we remember our loved ones who have already passed away with warmth in our hearts. Many people decorate graves on this day, some out of bad conscience, as they did not care much for the deceased before...https://t.co/g0b2yHiahCpic.twitter.com/LgQyb1TR3t
Kruta realnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet degradira iz dneva v dan in stare vrednote izumirajo. Mnogi so naravnani bolj na to, kaj bodo podedovali, po smrti odvečnih so hitro prisotni in zelo entuziastični, ko je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za pridobljeno premoženje.
Ljudje brez srčne empatije, spoštovanja do šibkejših, spoštovanja do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte, kmetije, se ne zavedajo, da gredo po isti poti. Kar doživljajo sedaj njihovi stari starši, bodo doživeli enkrat tudi sami od lastnih otrok!
Z njimi se bo enako ravnalo, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpalo se jih bo v raznorazne luknje in domove, se jim pobralo premoženje, včasih še opravilno sposobnost in takrat bodo šele spoznali, kako so se predhodno počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj bolj boli izdaja, ko jo ne pričakuješ.
Zatorej življenje nas velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne zanašaj na nobenega, samo nase in vsedobrega Boga! Spomnim se učenj Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v vse dobro na temu svetu. Rekel je- vse, na kar se boste navezali, čisto vse vas bo razočaralo, frustriralo, vas udarilo v obraz. To je kruta realnost materialnega sveta.
Marsikateri posameznik v domovih, ki morda ima tudi po 5 otrok, pa ni nikogar blizu, vam bo povedal, da je to resnica.
Drugače pa, da bi nam vsem nam ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo na nas iz neke druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi in upam, da se nekoč spet vidimo.
Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.
Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost, kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev znanja.
Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.
Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;
"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…
Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.
V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.
Albert Einstein, scientist "When I took the Bhagavad-gito, I was left unanswered by the question itself: What is God creating happiness? Another question is answered." pic.twitter.com/aulvndaurv
Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;
Albert Einstein, znanstvenik
“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”
Mohandas K. Gandhi, revolucionar
“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”
Ralph Waldo Emerson, pesnik
“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”
Herman Hesse, pisatelj
“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”
Thomas Emerson, teolog
“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”
Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton
“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”
Johann Wolfgang von Goethe
“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”
Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Ob zadnjem prispevku na RTV-ju, kjer kirurg opisuje razmere v Gazi, kjer je delal in operiral, enostavno ohromiš od groze. In te je sram, da si človek, en mali kolešček v stroju, ki sam ne zna, ne zmore zaustaviti to peklensko divjanje Izraela.
Vsi vemo, da tudi islamisti ubijajo v imenu Alaha, ampak to maščevanje Izraelcev presega vse najbolj izprijene metode diaboličnega uma.
Kam greš, človek? Ali te ni sram, ali te ni strah božjega srda?
Kdo nas bo slišal, če se bo na naših tleh zgodila vojna, kar je čisto možno glede na oboroževalno politiko in ustrahovanje pred Rusijo. Kdo nas bo slišal, komu se bomo smilili, če nemo gledamo to neizmerno trpljenje otrok, starcev, dojenčkov, žena?
odlomek iz članka;
Veliko ljudi ima odtrgane ude in veliko teh je otrok. Ena zadnjih bolnic, ki sem jo junija operiral, je bila 11-mesečna deklica, ki je imela zaradi eksplozije obe nogi odrezani nad koleni, eno pri boku, drugo pri kolenu. Obe rani sta bili odprti in polni črvov, brez znakov celjenja. Vsak dan bi morala biti v operacijski sobi, da bi ji pod anestezijo čistili in previli rane, kar bi moralo trajati več tednov, dokler ne bi prišli do točke, ko bi lahko poskusili rane zapreti, a za to bi morala biti bolje hranjena. Tako ste ujeti v začaranem krogu.
Gaza- Tomo Potokar-surgeon-
One of the last patients I operated on in June was an 11-month-old girl who had both her legs severed above the knees by an explosion, one at the hip, the other at the knee.https://t.co/EaVcyOQmElpic.twitter.com/Z9a6Zf4KUB
Vsa čast temu gospodu z veliko začetnico, kirurgu, ki je pomagal tem nesrečnim ljudem. Vsa čast vsakomur, ki se potegne za te nemočne ljudi v klavnici, ki jo je ustvaril sočlovek. Vsa čast tudi naši predsednici Nataši, ki je odkrito povedala, da se gre v Gazi za genocid.
Nismo daleč od Gaze, vsi smo prepleteni z nitkami soodvisnosti, ki jih ustvarjajo karma, naša lastna dejanja in naš odziv na dejanja drugih. Če molčimo, ko se dogaja zločin ali krivica, smo tudi mi vpleteni v greh. In kot sem že napisala, tudi nam se lahko zgodi kaj slabega, če ne danes, pa jutri.
Vse dobro, kar nam je dano, pitna voda, elektrika, obilje hrane, mir, zdravstvena oskrba ni samoumevno. Vsakomur se lahko zgodi Gaza.
V upanju, da bo nekega dne konec tega trpljenja in da bi tudi ljudje v Gazi živeli v miru in sreči.
Kdaj je tisti prvi trenutek, ko nastane v telesu bolezen !
Podzavestni um, ki je pod vplivom navad iz otroštva, upravlja z našim notranjim življenjem, vizijami, emocijami in fokusom. Podzavestni um spretno odstranjuje tiste emotivne impresije, ki jih je odstranjeval tudi v času otroštva. Ker pa se oseba v telesu odraslega človeka srečuje z mnogoterimi odgovornostmi in s tem tudi več stresa, se bo podzavest znašla v položaju, ko bo morala delovati s polno zmogljivostjo in prostora za naše potisnjene emocije bo začelo primanjkovati. S tem pa se bo začel proces praznjenja podzavesti, oz. začel se bo proces nastajanja bolezni.
Podzavestni um se prazni ali skozi zavestni um ali skozi telo. V večini slučajev bo to telo, to pa zaradi tega, ker zavestni um ne bo dovolil, da bi tista vsebina, od katere je bil zaščiten, še kdaj prišla v kontakt z njim. Od te vsebine ga je podzavestni um ščitil dolga leta in le malo verjetno je, da se bo kdaj pripravljen soočiti in ozavestiti z vsebino iz podzavesti(prinesti nekaj iz podzavesti v zavestni um).
Kristijan Kolega;
The body gets the signal and starts the process of self-destruction through various disturbances. Therefore, instead of hundreds of years, today in this age (Kali yuga), we live an average of seventy years.https://t.co/RsRgHJPpxkpic.twitter.com/74vhemPHLz
Podzavest bo od telesa pričakovala neke vrsto reakcije, katere funkcija je ,da opozori dušo(opazovalca), skozi materialno telo, o preobremenjenosti podzavesti in da je potrebno nekatere stvari ozavestiti, da bi se izognili večjim posledicam. V kolikor pa nismo v stanju «prebrati« sporočila, oziroma opozorila, pa se bodo simptomi nadaljevali in poslabševali. Telo in um sta programirana , da delujeta v takšnih odnosih.
Logika je enostavna: v kolikor zavestni um odklanja večino informacij, ki mu prihajajo skozi čutila, lahko z lahkoto zaključimo, da mu takšna realnost ne odgovarja. Telo dobi signal in zažene proces samouničenja skozi različne motnje. Zato namesto stotih let, danes v tej dobi(Kali yuga), živimo v povprečju sedemdeset let.
Mi praktično zavržemo ogromno periodo življenja, ker si ne želimo toliko dolgo soočati z življenjem, ki je nam neugoden in neprijeten. Očitno je, da so vtisi iz takšnega življenja v mnogo primerih neprivlačni in nezaželeni in da opazovalec oziroma duša, komaj čaka konec zgodbe. Za takšne stvari pa poskrbi telo, z nešteto možnosti motenj in avto destrukcij ter z celim spektrom bolečin in neugodnosti.
Centralni živčni sistem, kontrolira vse kemijske reakcije v telesu, kot so prebava, pritisk, izločanje hormonov, imunski sistem, ostrino čutil in mnogotere druge aktivnosti. No najbolj važna funkcija, ki jo kontrolira živčni sistem, je pretok kisika v krvi do vseh celic našega telesa. V kolikor se živčni sistem odloči, da nekaterim celicam odvzame samo 2% normalne količine kisika, mi doživljamo to kot bolečino, motnje in mnogotere bolezni in simptome.
Torej, glavni vzrok vseh bolezni v telesu je premajhen pretok kisika v celicah telesa, v katerem občutimo problem. Razlog, zakaj živčni sistem ne daje dovolj kisika je ravno v tem, ker dobiva tisti višek negativne energije iz podzavesti, ki išče olajšanje. To lajšanje podzavesti pa se dogaja na račun telesa.
V kolikor se ta signal iz podzavesti ne zaustavi, bo telo nadaljevalo z motnjami do končne avto destrukcije v obliki neozdravljive bolezni ali popolne izčrpanosti imunskega sistema.
Vse bolezni, začenši od prehlada pa do tumorja in levkemije, nastanejo samo zato, ker nekatere celice v našem telesu ne dobivajo polno količino kisika. To pravzaprav ni bolezen, ampak aktivna komunikacija med opazovalcem(dušo) in njegovim telesom. To je pravzaprav tudi zaščita od živčnega zloma, ker vse potisnjene impresije morajo priti nekako ven in se manifestirati.
In, če ne poznamo korenskega vzroka pojavitve naših problemov, nas bo na to telo opozorilo skozi motnje in bolečino.
