Dokler ga imamo, zdravje namreč, ga ne znamo ceniti. To je žalostno dejstvo. Kot da smo tako programirani, da zavestno pozabljamo na dejstva, kot so starost, bolezen in smrt. Potisnemo vse skupaj v podzavest, da lahko bolj optimalno delujemo v temu svetu, dokler smo še pri močeh.
To je verjetno neka varovalka matere narave, da nismo konstantno v tesnobi, ker sami vidimo, da živimo v smrtnem svetu, kjer nevarnost preži na nas dobesedno na vsakem koraku.
Živimo, dihamo, se veselimo, uživamo v življenjskih radostih, kot da bomo večno. Kar je resnica, vsaj za nas, ki verujemo v obstoj duše- smo večni, samo definitivno ne bomo večno v minljivih fizičnih telesih. In to zavedanje nas občasno hromi, sploh ko slišimo, kako drugi zbolijo, ali se sami borimo z boleznijo. Vsi smo že bili v situaciji, ko smo izgubljali drage osebe zaradi bolezni.
V takih obdobjih, sploh ko zboli ali umre nam draga oseba, pademo kot v mračen vodnjak žalosti. Zavedamo se, kako popolnoma nemočni in nebogljeni smo pred silami, ki obvladujejo to naše smrtno bivanje. Ga ni denarja ali doktorja, ki nas lahko povrne nazaj v življenje, če je starost osebe previsoka ali bolezen premočna.
To zavedanje o minljivosti je lahko tudi dobro, saj nas motivira o razmišljanju, kdo sem, od kod prihajam, zakaj so me doletele vse te tegobe, ki živo bitje spremljajo že od samega prihoda na svet. Ta duhovna vprašanja in odgovori nanje, ki jih posredujejo sveti spisi, nam lahko prinesejo tolažbo.
Do takrat pa, doker smo še zdravi, zdravje spoštujmo, ga negujmo, pazimo na zdravo prehrano, gibanje, skušajmo misliti samo svetle misli, pijmo dovolj vode, najdimo si hobije, ki nas veselijo.
Potem se zna zgoditi, da smo že sami dodali svoj kamenček v mozaik zdravja, ter da pač živimo v upanju, da nam bo zdravje služilo v pozno starost. Vsem že bolnim pa skušajmo pomagati z lepo besedo, konkretno pomočjo, če nas kaj prosijo, z molitvijo zanje, predvsem pa ohranimo sočutje, ker vsak se lahko čez noč znajde v težki situaciji in začne svoj življenjski boj za najslajšo zmago, da si povrne dragoceno zdravje.
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
Vsako leto znova lahko opazujemo čarobno prebujanje narave iz zimskega sna. Zima sicer ima svoje čare, a s podnebnimi spremembami, ki jih nekateri še dandanes zanikajo, je izgubila svoje karakteristike. Snega skorajda ni več. Spomnm se rajanja snežink ob nočnih odhodih s službe, ta ples neprekosljive matere narave, ki nam je znal vedno znova polepšati večer. Ko smo se zjutraj prebujali, nas je pričakala zimska snežna odeja, ki je prekrivala gozdove, gore, na žalost tudi naše avtomobile, ki jih je bilo treba brž očistiti snežne preobleke, sploh le te, ki so stali na prostem.
Snežnim radostim potem ni bilo konca, otroci so se hodili sankat in smučat na bližnje hribe, kjer je bilo urejeno smučišče, kamor smo hodili na smuko po šolskih ali službenih obveznostih, blizu je bil tudi visokogorski Kanin, kjer je zapadlo tudi več metrov snega in veselju ob zimskih športih kar ni bilo konca. Vse to žal dandanes postaja le še bled spomin, snega skorajda ni več. Edino dobro je to za razmere na cestah, za ljudi, ki vsakodnevno hitijo po opravkih in v službe, ceste so pač bolj varne brez snežne odeje, ki je še po pluženju znala biti trd oreh za manj izkušene šoferje.
A že v začetku marca se narava začne prebujati, vse planjave prekrije z odejami zvončkov, žafranov, najbolj vesel znanilec pomladi so ptice, ki prekrasno ščebljajo in lepšajo dneve s svojo brezskrbnim značajem, ko je videti, da jih ob veselem petju prav nič ne skrbi in ne teži kot zna nas, ljudi skrbeti marsikaj, da smo stalno v tesnobi za eno ali drugo stvar.
Reke se bleščijo v pomladanskem soncu in s svojo turkizno zeleno barvo obkrožajo zaselke ob kraljici rek, Soči. Sprehodi ob naravi postajajo bolj mikavni, saj se ob zimskem mrazu najraje zatekamo v tople notranje prostore. V teh spomladanskih sprehodih uživamo ves spekter lepote in barv s čistim zrakom, ki napoji naša pljuča in nam daje energijo. Pomlad nedvomno postaja najlepši čas, saj so poletja prevroča, zime brez snega, jesen pa nekako mine vmes in jo opazimo le ob plesu padajočega listja vseh barv z dreves...
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)
Preberi celoten članek - Narava se prebuja
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Preberi celoten članek - Čas se pospešuje
Svet pretresa nov teroristični napad v Beljaku, ki je samo še korak stran od nas. V Beljaku sem bila neštetokrat, naši zdomci so se radi vračali domov iz tujine z vlakom do velike železniške postaje v Beljaku, kjer smo jih hodili iskat.
Kasneje smo hodili na izlete preko Beljaka. Lepo urejeno mesto, kjer še v sanjah nisi pomislil na kakšno nevarnost. Bal si se edino kakšne nezgode na cesti, to je pa bilo tudi vse, kar je naš um procesiral kot možno nevarnost. Ko bereš, kako je mlad fant, ki so ga versko prepričali, da je treba nevernike eliminirat, sejal smrt z nožem v naši neposredni bližini, skoraj ne moreš tega doumeti in te postane strah.
V mislih sočustvuješ s starši in sorodniki umrlega 14-letnega otroka, skorajda nemogoče se je postavit v njihovo kožo, kakšna jeza, brezup in žalost jih preveva. Kanček upanja v tem divjem priseljevanju tujcev, ki so nepreverjeni pri prehodih čez mejo in potencialna bomba na dveh nogah, daje drugi Sirijec, ki je napadalca zaustavil. Sigurno ima tudi ameriško-evropsko-izraelsko politika svoj velik delež v tej poplavi napadov, ki pretresajo našo lepo Evropo.
Zatiskali smo si oči, ko so napadali Sirijo, Irak, Gazo, Afganistan, več ali manj samo zaradi interesov, pretežno črnega zlata, nafte. Sedaj se val maščevanja in jeze ter versko opranih možganov seli na naše ulice. Ko ti lahko zakoljejo otroka, ko ga pošlješ po kruh.
Asimilacija ne bo uspešna. Med sto normalnih jih bo par procentov možnih napadalcev. Treba bi bilo poostriti nadzor na mejah in tem ljudem dovoliti mirno življenje v njihovih državah. Žal so se tudi v lastnih državah klali in pobijali med seboj z bombnimi napadi in noži. Se pravi religija, ki ji sledijo, bi morala doživeti svoj preporod, da bi pozorno spremljali razne ekstremistične skupine, ki so se po molilnicah in mošejah razpasle po Evropi, ter da bi prevladala zdravo razumska religija, da bi takšne zgodbe postale samo še zgodovina. Ker bodimo realni, jutri bodo takšni napadi v nasprotnem lahko kmalu prišli že v naša mesta.
Preberi celoten članek - Terorizem
Rss feed za to kategorijo