Sanje ali budnost

Avtor: Slogarca 1 komentar
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
 
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
 
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
 
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
 
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
 
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
 
Definiranje resničnosti
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
 
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
 
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
 
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
 
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
 
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
 
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
 
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
 
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
 
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
 
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
 
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Sadacara dasa.

Preberi celoten članek - Sanje ali budnost

Materialna sfera bivanja

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Živo bitje (duša) se nahaja oz. je zaprta v materialni sferi bivanja. Živi v matrici ali sanjah in pravzaprav v svoji nevednosti spi. Saj so sanje in budnost, ki jo doživljamo samo sanje Maha Višnuja, ki leže v yoga-nidri na vzročnem oceanu. Zavest čiste duhovne duše v resnici nikoli ni v nevednosti oz. je zmeraj sac-citt-ananda, vendar pa, ko zlorabi svojo majhno neodvisnost, jo Vsevišnji Gospod prekrije z njegovo zunanjo energijo bahirango-mayo. Vsevišnji Gospod pravzaprav ustvari popolni sanjski svet in z njo prekrije dušo. Duša v tem sanjskem svetu igra kontrolorja materialne narave.
 
Mayā, zunanja energija Vsevišnjega Gospoda prekriva majhno atomsko dušo v obliki materialnih teles, ki jih poganjajo tri gune materialne narave. Človeška oblika je mehansko-biološki stroj, ki deluje pod nadzorom treh gun materialne narave, ta pa je zopet podrejena vrhovnemu Brahmanu. Čista duhovna duša v iluziji misli, da deluje samostojno in da ni odvisna od ničesar kot le od nje same. V tej iluziji poskuša gospodariti se igrati Boga v materialnem svetu. Vendar je vedno vržena v težavne situacije, kjer se mora boriti za preživetje.
 
V Bhagavad giti pravi Vsevišnji Gospod: isvarah sarva-bhutanam hrd-dese 'rjuna tisthati bhramayan sarva-bhutani yantrarudhani mayaya. » Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar, o Arjuna in usmerja vsa živa bitja, posedena v vozilo iz materialne energije«.
Na koncu v svoji frustriranosti se duhovna duša zateče v iluzijo impersonalizma kjer se skuša zliti z Bogom. Duhovna duša je po svoji konstituciji tudi imenovana išvara ali gospodar telesa, vendar se ne zaveda, da poleg nje prebiva v telesu tudi vrhovni Išvara ali Nadduša, ki je priča in opazovalec njene aktivnosti.
 
Nadduša kot končni dejavnik odobri vse aktivnosti ,ki si jih duhovna duša zaželi izvajati. Nadduša je vedno korak pred individualno dušo, saj pozna preteklost, sedanjost in prihodnost.
V Bhagavad giti je definirano pet dejavnikov dejanja, ki jih duša s svojo željo sproži.
 
Prvi dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja, ki je za duhovno dušo telo, v katerem prebiva. Sama duhovna duša se imenuje tudi karta ali vršilec dejanj. Duhovna duša v svoji zavesti, ki jo odseva lažni ego misli, da je to telo in ta um in z čuti, ki jih uporablja kot inštrument delovanja, poskuša uživati v tej materialni sferi bivanja. Duhovna duša s svojo željo potem sproži premik telesa oz. nek napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Vendar duhovna duša v iluziji pozablja na končni dejavnik ali Daivam ali vrhovni dejavnik ali Naddušo ,ki vse to odobri in vse dejavnosti pravzaprav zavisijo od volje Nadduše, ki je glavni in odločujoč dejavnik.
 
Zato pravzaprav nikoli nismo neodvisni in vse kar, delamo je to, da s svojo željo sprožimo vse to in proces se začne odvijati. Vendar pod iluzijo teh procesov mislimo ,da upravljamo s tem telesom in da ustvarjamo neko napredno civilizacijo. Vse je samo matrica in začasna realnost, ki joVsevišnji Gospod ustvari za nas, ker je Njegova milost do nas duš  neizmerna.
 
Dobra analogija je kultni film Matrix (Matrica) kjer Morfei pravi : »Matrika je povsod okoli nas, celo v tej sobi je. Vidiš jo lahko skozi okno ali na televiziji. Čutiš jo, ko greš na delo, v cerkev ali ko plačuješ davke. To je svet, potegnjen čez tvoje oči, ki te je zaslepil in ti prekril resnico.« Neo: »Katero resnico?« Morfej: » Da si suženj, Neo. Da si bil kot vsi drugi, rojen za suženjstvo…da živiš v zaporu, ki ga ne moreš vohati, okušati, ali se ga dotikati. V zaporu tvojega duha.«
Sadacara dasa

Vir Facebook

Preberi celoten članek - Materialna sfera bivanja

Duša

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Samospoznano dušo taka zamenjava telesa ne zmede. (Bhagavad-gita 2.13)
 
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
 
Šrila Prabhupada v tem komentarju na ta verz pojasnjuje, da je vsako živo bitje individualna duša , katere telo se nenehno spreminja. Duša že v tem telesu prehaja iz otroštva, mladosti, starosti in takrat ,ko napoči trenutek smrti preide v novo telo in da takšna zamenjava telesa razumnega človeka ne zmede. Tako je razložil tudi Gospod Krišna, Arjuni naj ne tarna za svojimi sorodniki, ki jih bo ubil na bojišču. Naj jih gleda z zornega kota duhovnih duš, ki bodo samo zamenjala oblačila in ne kot minljiva telesa. Tisti, ki ni zmeden v takšnih trenutkih se imenujejo dhira in ima popolno znanje o položaju Nadduše in individualne duše. Tak modrec oz. samo spoznana duša je že transcendirala materialno naravo oz. gune materialne narave.
To so realizacije samo spoznanih duš. Kaj pa ostali? Kje smo mi na tej stopnji sam spoznanja? Zjutraj se zbudimo in se v mukah privlečemo do tuša in začne se nov dan. Še pred kratkim smo se zbudili iz gune nevednosti zdaj pa takoj skok v vrlino. Ali smo se res zbudili iz nevednosti ali se samo zdaj zavedamo, da še kar naprej sanjamo materialno življenje? Teoretično verjamemo vedskemu absolutnem znanju, da nismo to telo in um. Pogledamo se ogledalo in kaj sploh vidimo? Se vidim kot duša ali se vidim kot telo ? Kako lahko prepričam samega sebe, da nisem telo in um? Kaj mi ostane in za kaj se lahko primem?
 
Šrila Prabhupada v Šrimad Bhagavatamu v 3 spevu opisuje dušo, ki igra Boga oz. deluje z materialno zavestjo  kot človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo in pravi:« Tako delovanje je posledica vpliva slepilne energije in je podobno izkušnji spečega človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo. Obglavljeni v sanjah vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki mu v resnici odsekajo glavo, ne vidi ničesar več , kdor pa lahko svoje obglavljenje gleda, ima privide. Tudi živo bitje se globoko v sebi zaveda, da je večno podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, pa vendar si domišlja, da je Bog, ki je to zavest izgubil ob stiku z māyo. Tako razmišljanje je nesmiselno in je kot privid, da so nam odsekali glavo. Tako nam māya prekrije pravo zavest. Ker tako nenaravno uporništvo živemu bitju prinaša samo težave, bi morali razumeti, da se le z vdanostjo Gospodu lahko znebimo napačne predstave, da smo Bog«.
 
V Šrimad Bhagavatamu je več spevih napisano kako si lahko logično razložimo, da nismo to telo in ta um. Telo prehaja skozi več faz razvoja. Najprej se rodimo, rastemo, ustvarimo nekaj produktov, ostarimo in z smrtjo telesa izginemo v pozabo.
Duša, čeprav je v iluziji ve ,da v resnici ni telo, vendar pod vplivom lažnega ega zamenja svojo pravo identiteto z lažno. Vsak, ki poimenuje svoje dele telesa in kaže na njih pravi: »Moja roka, moja glava, moja noga.« Materialno telo brez duhovne zavesti bi samega sebe poimenovalo drugače npr. : »Jaz glava ,jaz noga itd.« Torej govorimo resnico ,ko poimenujemo dele telesa z moje. Vendar vseeno pod iluzijo mislimo, da smo to telo.
Delujemo paradoksalno, govorimo pravilno, vendar delujemo napačno. Drug logičen dokaz je ta, da opazovalec nikoli ni bil opazovano. Npr. če gledamo opazujemo nek predmet to še ne pomeni ,da smo mi ta predmet, ki ga opazujemo. Torej ,če gledamo svoje telo v ogledalu to še ne pomeni ,da smo mi to telo. Vendar pa ker je maya iluzija take narave, da dušo najprej prekrije z neznanjem potem pa jo potisne še globlje v iluzijo , duša ne more percipirati svoje prave narave. Duša je opazovalec v telesu in samo opazuje dogajanje polja delovanja (telo). Duša zaradi napačne identifikacije oz. neznanja smatra svoje polje delovanja kot končnega izvršilca dejanj in poskuša zadovoljiti svoja transcendentalna čutila skozi materijo. Lažni ego jo napelje na to zmoto in ker je ljubezen do Boga zamenjala za poželenje se je njena želja po služenju Boga preobrazila v poželenje in to poželenje jo prisili da deluje z materialno željo po uživanju materialne narave.
 
S svojim delovanjem pa si ustvarja karmo, s  katero trpi. Vendar, ker je duša opazovalec in v resnici nima nič z tem telesom to doživlja kot projekcija slike na filmskem platnu. Platno je um, film pa so samskare , ki so shranjene v njem in jih um prikazuje duši. Duša pod iluzijo misli ,da je glavni junak v tem filmu in se zaradi iluzije vživlja v vlogo telesa. Pravzaprav je v obolelem stanju in resnično trpi te bede materialnega življenja . Vendar, če se postavimo v vlogo opazovalca duše, ki nima nič z tem telesom se lahko vprašamo , ne kaj se dogaja ampak komu se dogaja? Odgovor je, da se dogaja telesu, ne nam duši. Materialno telo je podvrženo karmičnem procesu. Torej lahko zaključimo, da v resnici so to samo sanje, ki jih duša sanja in so začasne narave. V Bhagavad giti(3.27) je rečeno:
prakṛteḥ kriyamāṇāni guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā kartāham iti manyate
 
Duhovna duša, zmedena zaradi vpliva lažnega ega, misli, da je vršilec dejanj, katera v resnici opravljajo tri guṇe materialne narave.
Zaradi iluzije misli, da deluje neodvisno. V Bhagavad giti je jasno razloženo, da duša z svojo željo sproži pet dejavnikov dejanja in kateri je najbolj odločujoč. Delimo dva dejavnika. Materialni dejavni in končni dejavnik. Prvi materialni dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja ( polje delovanja/telo) drug dejavnik je karta ali vršilec dejanj. To je mat. zavest, ki jo odseva lažni ego nato preide v tretjo fazo, ko se zraven vpletejo še inštrumenti delovanja (karana ali čuti) in pa prizadevanje (cesta) napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Da pa bi se lahko telo premikalo in delovalo na željo duše pa je potreben končni dejavnik, To pa je Daivam ali vrhovni dejavnik ali Nadduša. Vse naše dejavnosti so odvisne od volje Paramatme, ki je glavni in odločujoči dejavnik. Šrila Prabhupada v Išo Panišadi v komentarju osme mantre pravi:
 
»Gospod vsako željo posameznega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj - potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov tudi podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja - vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti željnega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost«.
 
Na koncu lahko zaključimo, da v resnici nismo neodvisni in da smo pod popolno upravo dveh Gospodovih energij. Če se igramo vlogo Boga, smo pod upravo Gospodove zunanje energije (bhairanga shakti), če pa Mu služimo z ljubeznijo in vzamemo zavetje bhakti yoge, pa smo pod upravo Njegove notranje energije(transcendence) in smo pod Njegovo direktno zaščito. Svobodna volja, ki nam je dana, je v tej poziciji zelo omejena in ni takšna, kot si jo predstavljamo. Res je, da se nam izpolnjujejo trenutne želje po delovanju, Recimo, če si želim grešno delovati, nam bo to dovoljeno vendar za posledice delovanja odgovarjamo sami in zato ne smemo kriviti Boga, ko trpimo. Pravzaprav imamo malo manevrskega prostora. Ali se obrnemo k Krišni ali stran od Njega. Odločitev je naša.
OM TAT SAT
Sestavil : Sadacara dasa- vir-facebook
Vir: Srimad Bhagvatam, Bhagavad-gita, Sri Išopanišad
Rss feed za ta tag