Duša

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo. Samospoznano dušo taka zamenjava telesa ne zmede. (Bhagavad-gita 2.13)
 
dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
 
Šrila Prabhupada v tem komentarju na ta verz pojasnjuje, da je vsako živo bitje individualna duša , katere telo se nenehno spreminja. Duša že v tem telesu prehaja iz otroštva, mladosti, starosti in takrat ,ko napoči trenutek smrti preide v novo telo in da takšna zamenjava telesa razumnega človeka ne zmede. Tako je razložil tudi Gospod Krišna, Arjuni naj ne tarna za svojimi sorodniki, ki jih bo ubil na bojišču. Naj jih gleda z zornega kota duhovnih duš, ki bodo samo zamenjala oblačila in ne kot minljiva telesa. Tisti, ki ni zmeden v takšnih trenutkih se imenujejo dhira in ima popolno znanje o položaju Nadduše in individualne duše. Tak modrec oz. samo spoznana duša je že transcendirala materialno naravo oz. gune materialne narave.
To so realizacije samo spoznanih duš. Kaj pa ostali? Kje smo mi na tej stopnji sam spoznanja? Zjutraj se zbudimo in se v mukah privlečemo do tuša in začne se nov dan. Še pred kratkim smo se zbudili iz gune nevednosti zdaj pa takoj skok v vrlino. Ali smo se res zbudili iz nevednosti ali se samo zdaj zavedamo, da še kar naprej sanjamo materialno življenje? Teoretično verjamemo vedskemu absolutnem znanju, da nismo to telo in um. Pogledamo se ogledalo in kaj sploh vidimo? Se vidim kot duša ali se vidim kot telo ? Kako lahko prepričam samega sebe, da nisem telo in um? Kaj mi ostane in za kaj se lahko primem?
 
Šrila Prabhupada v Šrimad Bhagavatamu v 3 spevu opisuje dušo, ki igra Boga oz. deluje z materialno zavestjo  kot človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo in pravi:« Tako delovanje je posledica vpliva slepilne energije in je podobno izkušnji spečega človeka, ki sanja ,da so mu odsekali glavo. Obglavljeni v sanjah vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki mu v resnici odsekajo glavo, ne vidi ničesar več , kdor pa lahko svoje obglavljenje gleda, ima privide. Tudi živo bitje se globoko v sebi zaveda, da je večno podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, pa vendar si domišlja, da je Bog, ki je to zavest izgubil ob stiku z māyo. Tako razmišljanje je nesmiselno in je kot privid, da so nam odsekali glavo. Tako nam māya prekrije pravo zavest. Ker tako nenaravno uporništvo živemu bitju prinaša samo težave, bi morali razumeti, da se le z vdanostjo Gospodu lahko znebimo napačne predstave, da smo Bog«.
 
V Šrimad Bhagavatamu je več spevih napisano kako si lahko logično razložimo, da nismo to telo in ta um. Telo prehaja skozi več faz razvoja. Najprej se rodimo, rastemo, ustvarimo nekaj produktov, ostarimo in z smrtjo telesa izginemo v pozabo.
Duša, čeprav je v iluziji ve ,da v resnici ni telo, vendar pod vplivom lažnega ega zamenja svojo pravo identiteto z lažno. Vsak, ki poimenuje svoje dele telesa in kaže na njih pravi: »Moja roka, moja glava, moja noga.« Materialno telo brez duhovne zavesti bi samega sebe poimenovalo drugače npr. : »Jaz glava ,jaz noga itd.« Torej govorimo resnico ,ko poimenujemo dele telesa z moje. Vendar vseeno pod iluzijo mislimo, da smo to telo.
Delujemo paradoksalno, govorimo pravilno, vendar delujemo napačno. Drug logičen dokaz je ta, da opazovalec nikoli ni bil opazovano. Npr. če gledamo opazujemo nek predmet to še ne pomeni ,da smo mi ta predmet, ki ga opazujemo. Torej ,če gledamo svoje telo v ogledalu to še ne pomeni ,da smo mi to telo. Vendar pa ker je maya iluzija take narave, da dušo najprej prekrije z neznanjem potem pa jo potisne še globlje v iluzijo , duša ne more percipirati svoje prave narave. Duša je opazovalec v telesu in samo opazuje dogajanje polja delovanja (telo). Duša zaradi napačne identifikacije oz. neznanja smatra svoje polje delovanja kot končnega izvršilca dejanj in poskuša zadovoljiti svoja transcendentalna čutila skozi materijo. Lažni ego jo napelje na to zmoto in ker je ljubezen do Boga zamenjala za poželenje se je njena želja po služenju Boga preobrazila v poželenje in to poželenje jo prisili da deluje z materialno željo po uživanju materialne narave.
 
S svojim delovanjem pa si ustvarja karmo, s  katero trpi. Vendar, ker je duša opazovalec in v resnici nima nič z tem telesom to doživlja kot projekcija slike na filmskem platnu. Platno je um, film pa so samskare , ki so shranjene v njem in jih um prikazuje duši. Duša pod iluzijo misli ,da je glavni junak v tem filmu in se zaradi iluzije vživlja v vlogo telesa. Pravzaprav je v obolelem stanju in resnično trpi te bede materialnega življenja . Vendar, če se postavimo v vlogo opazovalca duše, ki nima nič z tem telesom se lahko vprašamo , ne kaj se dogaja ampak komu se dogaja? Odgovor je, da se dogaja telesu, ne nam duši. Materialno telo je podvrženo karmičnem procesu. Torej lahko zaključimo, da v resnici so to samo sanje, ki jih duša sanja in so začasne narave. V Bhagavad giti(3.27) je rečeno:
prakṛteḥ kriyamāṇāni guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā kartāham iti manyate
 
Duhovna duša, zmedena zaradi vpliva lažnega ega, misli, da je vršilec dejanj, katera v resnici opravljajo tri guṇe materialne narave.
Zaradi iluzije misli, da deluje neodvisno. V Bhagavad giti je jasno razloženo, da duša z svojo željo sproži pet dejavnikov dejanja in kateri je najbolj odločujoč. Delimo dva dejavnika. Materialni dejavni in končni dejavnik. Prvi materialni dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja ( polje delovanja/telo) drug dejavnik je karta ali vršilec dejanj. To je mat. zavest, ki jo odseva lažni ego nato preide v tretjo fazo, ko se zraven vpletejo še inštrumenti delovanja (karana ali čuti) in pa prizadevanje (cesta) napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Da pa bi se lahko telo premikalo in delovalo na željo duše pa je potreben končni dejavnik, To pa je Daivam ali vrhovni dejavnik ali Nadduša. Vse naše dejavnosti so odvisne od volje Paramatme, ki je glavni in odločujoči dejavnik. Šrila Prabhupada v Išo Panišadi v komentarju osme mantre pravi:
 
»Gospod vsako željo posameznega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj - potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov tudi podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja - vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti željnega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost«.
 
Na koncu lahko zaključimo, da v resnici nismo neodvisni in da smo pod popolno upravo dveh Gospodovih energij. Če se igramo vlogo Boga, smo pod upravo Gospodove zunanje energije (bhairanga shakti), če pa Mu služimo z ljubeznijo in vzamemo zavetje bhakti yoge, pa smo pod upravo Njegove notranje energije(transcendence) in smo pod Njegovo direktno zaščito. Svobodna volja, ki nam je dana, je v tej poziciji zelo omejena in ni takšna, kot si jo predstavljamo. Res je, da se nam izpolnjujejo trenutne želje po delovanju, Recimo, če si želim grešno delovati, nam bo to dovoljeno vendar za posledice delovanja odgovarjamo sami in zato ne smemo kriviti Boga, ko trpimo. Pravzaprav imamo malo manevrskega prostora. Ali se obrnemo k Krišni ali stran od Njega. Odločitev je naša.
OM TAT SAT
Sestavil : Sadacara dasa- vir-facebook
Vir: Srimad Bhagvatam, Bhagavad-gita, Sri Išopanišad

Pogrebi

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Več ali manj se izmikamo ideji o minljivosti. To misel odrinjamo na stran, ker nas smrtnost plaši in se bojimo oditi. Bojimo se staranja, bolezni in smrti. A žal nikomur ni prizanešeno. Vse nas počakajo tudi te neizbežne preizkušnje. Pri nekaterih gre lažje, pri nekaterih težje, rezultat je pa vedno in vselej porazen.

Naj smo kralj ali berač, vse je treba zapustiti in oditi v neznano. Vse se zreducira na posodo, žaro, v katero potresejo pepel, ki je edini ostanek našega tuzemskega bivanja. Užaloščeni svojci, znanci in prijatelji se zberejo ob zadnjem slovesu, župnik pove občutene zadnje besede v slovo in zagrne nas temna zemljica. 

Misterij življenja, minljivost bivanja, soočenje  s tem, da pridemo na svet brez vsega in odidemo iz njega brez vsega. Le duša v subtilnem telesu nese naprej plodove naših dejanj, ki rezultirajo v bodočem življenju. Obstajajo tako peklenski kot rajski planeti, vmesne vice- reinkarnacija ter najvišji cilj posvečenih ljudi, duhovni svet.

A vse, kar smo tu ljubili, sovražili, se jezili in žalostili, izgine v pozabo. Ostanejo samo naša dobra in slaba dela. Zato vse religije brez izjeme poudarjajo, da moramo bolj posvetiti pozornost nabiranju zakladov v nebesih kot na zemlji, kjer jih razje rja in oropajo razbojniki. Da moramo čas posvetiti tudi transcendenci, saj smo le duša, ki naseljuje zemeljsko telo, a le ta duša, ki je atomske veličine in prebiva v predelu srca, bo preživela telesno smrt. Vse ostalo postane z odhodom ničevo, saj ti nihče ne more pomagati, ko pridejo bolezen, starost in smrt. Za te tegobe ga ni zdravila in ni čudežne zdravilne zeli. 

Ko smo mladi, malo mislimo na smrt. Starejši kot smo, bolj začnemo hoditi na pogrebe, tako lahko razumemo, da se tudi sami približujemo zadnjim postajam.

Dokler smo pa še tu, lahko mislimo na rajne z ljubeznijo, molimo za njih, plačamo kakšno mašo, jim odpustimo, če smo komu kaj zamerili in jim želimo vse dobro v drugih dimenzijah, kamor so odšli.

Na koncu je še najbolje delovati tako že tu, da lahko zaspimo z mirno vestjo in nas tako tudi ni strah, ko pride do naše zadnje minute. Ker tako ali tako bomo na koncu življenja dobili račun. Tako mi je rekla kolegica na delu in še kako se strinjam z njenimi besedami.

Našim dragim, ki so že prešli v druga bivališča bivanja pa zaželimo vse dobro in lepo, kjerkoli že so in kamor bomo tudi mi odšli nekega dne.

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

 

 

 

 

Preberi celoten članek - Pogrebi

Življenje je večno

Avtor: Slogarca brez komentarjev

V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.

Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.

Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...

in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.

Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.

To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?

Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.

V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;

citiram objavo Sadacare Sany dasa;

Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli. 
 
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
 
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
 
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
Sadacara dasa.
 
 
 

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Rss feed za ta tag