Štiri osnovna negativna čustva
ŠTIRI OSNOVNA NEGATIVNA ČUSTVA
Ayurvedska vedska psihologija in teologija govori o tem, da je korenski vzrok vseh negativnih čustev in trpljenja, strah pred smrtjo. Lahko bi rekli, da je potem strah pred smrtjo korenski vzrok. Vendar to ni vzrok. Strah od smrti je tudi pogojen z vero v smrt. Če nekdo ne verjame v smrt, se strah ne more pojaviti. Torej strah pred smrtjo je vezan na sistem verovanja o tem, da obstaja večna smrt in ne večno življenje. Dokler človek razmišlja o tem, da je smrt večna in da, ko preneham obstajati me več ne bo, pomeni verjetje v večno smrt. Vendar to je kontradiktorno, ker mi vemo, da vse kar obstaja ima svoj začetek in konec. Torej smrt ni večna, ker se še ni začela. Da bi bila večna, bi morala trajati od vekomaj in za večno. To pomeni biti večen. Vendar smrt se pojavi v nekem momentu. Zdaj jo trenutno ni zdaj smo živi in v nekem momentu se bo smrt začela. Zato smrt ne more biti večna, ker vsaka stvar ima svoj začetek in konec. Torej je smrt miselni konstrukt našega uma. Vendar zakaj se potem bojimo smrti? Kje je tukaj logična razlaga, da damo toliko čustvenega poudarka nanjo?
Vera v večno smrt bazira na iluziji in se javi takrat, ko se duhovna duša(naša prava identiteta) loči od svojega Izvora (Vsevišnje Božanske Osebnosti). Takrat vstopajo v ospredje iracionalni občutki ali t.i. iluzorni občutki. Npr., če oseba zamenja vrv za kačo. Ta občutek je iluzoren in moremo trditi, da ta občutek ne obstaja. Občutek je zasnovan na nečemu, kar ne obstaja. Če rečemo, da je materialni svet iluzija to ne pomeni, da ne obstaja ampak, da je spremenljiv in zaradi tega ni stabilen. Kakor oblika oblaka. Oblak ima obliko, vendar je spremenljiv. Njegova oblika se stalno menja in nima končne oblike.
Torej, da bi duhovna duša v tej materialni kreaciji občutila svobodo od Boga mora čutiti tudi ločenost od Njega. Duhovna duša vedno pride v materialni svet na podlagi svoje želje in to je njena odločitev. Duhovna duša pride v materialni svet tudi z namenom, da občuti, kako je biti ločen od Boga in da izkusi, kaj je bolje. Biti ločen od Boga ali ne. Torej naš namen je občutiti svobodo od Boga. Kako je to delovati proti Njemu in delovati po svoje. Kako je biti Bog oz, Ga oponašati. Bog se ne meša v naše odločitve, vizije, delovanja. Torej za takšno vrsto delovanja moramo čutiti ločenost od Njega in zaradi tega se pojavi občutek straha od smrti. Strah od večnega ne obstajanja in to je prvi simptom ločenosti od Boga. Če ne bi imeli strah pred smrtjo bi mi v tem svetu mislili samo na Njega in ne bi imeli pravilno izkušnjo tega materialnega sveta. Strah od smrti nas preganja, da planiramo in ker se bojimo smrti si želimo podaljšati ta trend, da pa bi ga lahko podaljšali pa moramo imeti dovolj sredstev (hrana, zdravje, družba, zabava, uživanje), da bi lahko uživali v življenju srečo. Želimo biti srečni le, da se nam Bog ne vmešava v naše življenje. Nam je to zelo pomembno. Ali pa, da se meša v toliki meri kot mi to dovolimo. To nam je omogočeno tukaj, vendar nas zaradi tega zato vedno mora spremljati strah pred smrtjo. Zaradi straha od smrti se potem pojavijo štiri osnovna negativna ali ateistična čustva (jeza, užaljenost, žalost in nemoč). Teh pomenov nismo zavestni kadar jih konzumiramo.
1. JEZA
Jeza je posledica podzavestnega odpora do sedanjega trenutka in dokaz ločenosti od Boga. Jezimo se takrat, ko verjamemo, da je situacija v kateri se nahajamo slaba, napačna ali nepravična. Kadar se jezimo na neko situacijo s tem sporočamo, da se to ne bi smelo zgoditi vendar se vseeno je zgodila. Kadar se mi jezimo ne vidimo preteklost, sedanjost in prihodnost. Takrat mi ne vidimo celotne slike in se hudujemo nad tem, kaj se trenutno dogaja. Mislimo, da bi bilo bolje, če bi se nahajali v drugi situaciji. Kadar se jezimo s tem sporočamo Bogu, da če bi bili mi na Njegovem mestu bi mi to naredili drugače in bolje. To je jeza. Mi krivimo druge ljudi in situacije ne vedoč, da Bog stoji za vsem tem in povzroča ta pritisk, da bi mi uvideli kaj se vse nahaja v nas samih. Preko jeze podzavestni um krivi Boga in Njegov nepopolnost. Mislimo, da je Bog ravnal napačno in da mi znamo bolje od Boga in vemo kaj je dobro za nas v tem trenutku. Jeza tudi kaže na to koliko cenimo sebe, ker oseba, ki je jezna prva trpi zaradi tega. Torej, če dolgo časa kuhamo jezo; to kaže, da smo ves ta čas trpinčili samega sebe(telo, um). Včasih se pojavijo siloviti izbruhi jeze ali besa ravno iz tega vzroka, ker smo kuhali jezo dolgo v sebi. Oseba, ki je jezna na druge hoče s tem navalom jeze razbremeniti sebe tega bremena in jo dati drugim. Oseba, ki se ne ceni dovolj dobro bo dopustila sebi, da se sama kuha v tej jezi in to je avtodestruktivni občutek. Te občutke proizvajamo mi in so kemikalije našega telesa(krvi). Mi so edini, ki jih občutimo in kadar se mi jezimo so lahko drugi veseli itd. Jeza škodljivo vpliva na naše telo in menja zdrave telesne celice in njihove lastnosti. Ter s tem postanemo odvisni od teh stanj v našem telesu. Oseba potem vedno išče nekaj na kar je lahko jezna. Jeza in bes sta iznad vseh negativnih čustev visoko destruktivne kemikalije, ki povzročajo kompleksen niz posledic za naše telo in okolico. Te emocije so sicer namenjena za najbolj kritične situacije, ko je treba nekoga zaščititi od nevarnosti in preusmeriti pozornost na sebe. Oseba, ki se nepotrebno dolgo jezi zgublja kredibilnost v očeh drugih ljudi. Pogosta jeza kaže na to, da smo neprestano v vojni ali pa smo kot narkomani odvisni od teh škodljivih kemikalij v telesi, ki jih izločajo endokrini (hormonski sistem) v telesu. Jeza je zelo močno čustvo, ki prihaja od hormona adrenalina( vzburjenost, seksualna, finančna…).
2. UŽALJENOST ALI ŽALJENJE DRUGIH
Oseba, ki je pogosto prizadeta ali užaljena tudi z lahkoto žali druge ljudi, če ne drugega v svojem umu(mislih). To so v glavnem občutljive osebe, ki z lahkoto dobijo udarec in ga še lažje dajo drugim. To jim na splošno ne predstavlja velik problem. Užaljenost je posledica globokega prepričanja v telesno identiteto. Pogojena duša, ki se napačno identificira s telesom bo bila prizadeta, če se situacije v katerih se nahaja nanašajo na njeno telo in um(poškodba, kritika). Pogojena duša je vezana na svoj objekt zadovoljstva (materialno telo) in na vse kar je v vezi z njim (aktivnosti, samopodoba, odnosi, materialne dobrine itd.). Navezani smo na vse kar nam daje občutek ugodja, varnosti, sprejetja, dobitka. Obstajajo tudi osebe, ki niso navezane na telo in ga hočejo uničiti to pa je t.i. odbojnost, ki pa je samo druga stran navezanosti. Navezanost ima dva obraza eden je odbojnost in privlačnost in ko mislimo, da smo ta telesna identiteta (jaz sem moški, jaz sem ženska, jaz sem belec, temnopolt, pripadnik neke narodnosti , poklica, statusa…) se poistovetimo z to materialno formo. To telo mi daje zadovoljstvo, to sem jaz in ko nam nekdo izreče žaljive besede pravzaprav oseba opisuje naše telo in ne nas (duhovno identiteto). Materialno telo ni naše in potem je tudi vezanost za nekaj kar ni naše brezpredmetna. Vendar iluzorno mislimo, da smo lastnik te začasne materialne forme. Jaz odločam, kaj je dobro za to telo in kaj ni. Telo nam je dano, vendar mi nismo to telo. To je nekaj eksternega kot avto. Mi smo šofer avta in nismo avto. Telo je nagnjeno k poškodbam zato bo duhovna duša, ki se poistoveti z telesom čutila prizadetost telesa in vse, kar je povezano z njim. To nas dela prizadete na vseh nivojih in v vseh situacijah. Telesno identiteto je lahko užaliti ter samo napačna beseda in taka identiteta že čuti bolečino in užaljenost. Oseba, ki je z lahkoto in pogosto užaljena in je nagnjena k žaljenju drugih, kaže simptome globoke iluzije in lažnega ega. Kot posledica dolgotrajnega lažnega ega oseba razvije simptome t.i. »narcizma«. Narcizem je stanje dolgotrajne sebičnosti in ločenosti od svoje duhovne identitete. Taki osebi niso važna počutja drugih ampak samo svoja. Zmeraj je fokusirana na svoje misli in čustva in sodi zunanji svet izključno preko svojih misli in čutov. Kadar se jaz dobro počutim je vse dobro, če se ne počutim dobro, je vse slabo. Takšen stav ima egocentrična osebnost in deluje avtomatsko, saj telesni obliki vedno preti neka nevarnost zato je potreba po zaščiti in previdnosti vedno tu. Takšna oseba ni sposobna komunikacije z Bogom. Njena komunikacija je rezervirano izključno z svojim telesom in umom. Doživlja sebe in svojo izkušnje kot najbolj vredne, ker je prepričana, da ne obstaja drugačna izkušnja, kateri bi lahko verjela. Vedno se počuti nekako izolirano in nerazumljeno od zunanjega sveta. Nagnjena je k depresiji, samouničenju, je vsiljiva in pogosto neugodna za druženje. Ljudje, ki so občutljivi so neugodni za druženje. Narcizem v svoji globini vsebuje globoko skrito sovražnost do samega sebe. Zato, če smo sami sebi Bog a sočasno vidimo svoje pomanjkljivosti to pomeni, da istočasni sovražimo in ljubimo Boga ali drugače povedano, ljubimo sebe. Ta podzavestni konflikt se preslikava na zunanji svet zato je narcis nagnjen pogostim konfliktom z drugimi. Ne zaupa Bogu zato smatra sebe kot merilo resnice in kadar zunanji svet ne odobrava in po navadi ga ne, ima narcis tendenco, da hoče uničit svet okoli sebe in sebe samega. Dokler bomo navezani na telo bomo imeli narcistični karakter v manjšem ali večjem obsegu. Z ponovno povezavo z Bogom se ta karakter transformira.
3. ŽALOST
Žalost je čustvo, kadar žalujemo za tistim, kar smo izgubili ali hrepenimo po tem, kar še nimamo. To je mentaliteta bega od sedanjosti. Duhovna Duša( naša prava identiteta) vedno biva in je prisotna samo v sedanjosti v sedanjem trenutku. Samo Vsevišnja Božanska Osebnost (Bog) obstaja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. On je na sanskrtu imenovan kot "Tri-kala-jna" oziroma Jahve. Duhovna duša ni Bog in ne obstaja v vseh treh časovnih obdobjih. Oseba, ki verjame oz. razvija svojo duhovno identiteto nima potrebe po doživljanju preteklosti in prihodnosti, vse kar potrebuje, se nahaja zdaj v tem trenutku oz. vidi Boga v vsem in okoli sebe. Oseba, ki vedno strahuje in skrbi kaj bo v prihodnosti na praktičnem in podzavestnem nivoju v resnici ne verjame v Boga. To je še eden od simptomov telesne identitete, ker duhovna duša( to smo mi) nima kaj izgubiti, ker je po svoji naravi popolnoma popolna. Občutki izgube in pomanjkanja oz. žalost kaže na našo vero v vlogo telesa. Sprejemamo to vlogo kot edino in ta vloga nam postane edina resnica. Žalost je potisnjena jeza do Boga, ki jo nismo v stanju izraziti in jo zato zamaskiramo z žalostjo v smislu, Bog mi je nekaj vzel, Bog mi nekaj noče dati itd. Na primer, če nam vzamejo iz našega telesa neko tvorbo in kljub temu, da je to zdaj bolje za nas, se vseeno žalostimo, ker je bilo to del nas. Mi verjamemo, da moramo vedno nekaj dobiti in biti v plusu v profitu. Npr. jaz si zaslužim dobro ženo, moža in zakaj ne? in če me ima Bog rad mi bo pa ja to dal in če mi ne bo dal pomeni, da me nima rad. Vendar Bog, ki nima rad svoje duše je neobstoječi Bog. To je ateizem ali napačno verovanje. To je občutek, ki prihaja od iluzorne percepcije oz. popačene percepcije.
Žalostna oseba ne sprejema tisto, kar ji Bog daje kot nekaj, kar je popolno zanjo ampak beži v fantazijo preteklosti in prihodnosti. V njih išče začasno olajšanje kot pijanec išče zavetje v steklenici alkohola in tovrstni družbi. Žalost je v resnici čustvo nižje inteligence. Ljudje, ki imajo v sebi tekom njihovega življenja zavestno instalirane intelektualne blokade in imajo nezavestno manj pristopa k inteligentnem in intelektualnem razmišljanju, bodo čutili pogosto žalost. Ljudje z razvito inteligenco redko čutijo žalost, ker vedno najdejo neko rešitev. Zato je včasih izguba dobra za nas in za druge.
4. NEMOČ IN OBUP
Nemoč je še eno čustvo, ki kaže na zakoreninjen ateizem ali verjetje, da Bog ne obstaja in da smo sami. Pomanjkanje vere v Božjo prisotnost bo vzrokovalo nemoč, ker če Njega ni, kdo nam bo pomagal. Čutimo pomanjkanje nemoči ker sami sebe doživljamo nemočne. Tukaj pride na plano podzavestna afirmacija: «Jaz nimam nobene moči v življenju in nobeden mi ne more pomagat«. Ali smo se kdaj tako počutili?. Jaz nimam nobene moči nad svojim življenjem in ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Potem pride občutek odrekanja(stagnacija) in depresije. Ta negativni stav je zelo močna afirmacija in postane realna v našem življenju, če jo pogosto zavestno ali nezavestno ponavljamo. Kadar se najdemo v krizni situacij in občutimo v telesu kemikalije nemoči je to znak, da to afirmacijo ponavljamo v svoji podzavesti že dolgo časa verjetno že od časa ranega otroštva. Nobeden nas v resnici ni naučil, kako poiskati pomoč ker vidimo, da je nemoč prisotna tudi v življenju ljudi okoli nas, če tega ne bi bilo, bi nas naučili kako in od koga poiskati pomoč. Zato nimamo občutka, da nam drugi ne morejo pomagati in nimamo občutka, da nam želi ali bo pomagal. Za sebe pa mislimo, da nimamo dovolj moči in je nemoč edini ščit, ki nas varuje pred živčnim zlomom. Ali drugače je občutek nemoči, fiks da ne izgubimo pamet od občutka nemoči. Kaj to pomeni, ko rečemo: »Vse je brezupno, meni nobeden ne more pomagati«. Mi se v tem momentu odrekamo v obstoj Boga in se odrekamo od odgovornosti, ker če ni Boga ne morem sprejeti nobene odgovornosti za situacijo v kateri se nahajam. Krivi so drugi oz. situacije, ki so ven moje kontrole, kriv je Bog, če bi Bog obstajal bi mi zdaj takoj pomagal. Ker mi potem nobeden ne more in noče pomagati potem obupujem nad življenjem ker takšno življenje potem nima vrednosti. To pa je globok ateizem naučen že od otroštva, ko smo kot otrok bili postavljeni v tako situacijo in takrat smo prvič začutili to strašno nemoč in obup. Takrat se telo stisne in zakrči in se samo čaka, da ta situacija mine. Takrat otrok potisne veliko travm in kasneje, ko se v življenju zopet sreča z situacijo, da ne ve kako naprej in kaj bo, se bo namesto, da bi se tešil z afirmacijo, da vedno nekaj bo, bomo videli jutri, prespimo situacijo…Bog nam bo pokazal pot in tudi, če je ne bo je to dobro zame. Namesto tega si mislimo, da nam nobeden noče in ne more pomagati. Torej nemoč, obup, depresija kaže samo na to, da nismo ali nočemo sprejeti odgovornosti za situacijo v kateri se nahajamo. To je ateizem kjer ni Boga kjer je večna smrt in nima smisla iskati rešitve v tej smeri.
Odlomek iz predavanja Kristjana Kolege (Kakudmi das) 30.10.2014 Club Supersoul.
Prevod- Sadacara dasa
