Strah pred smrtjo

Avtor: Slogarca 1 komentar
Naravno je čutiti strah pred neznanim, ki nas lahko čaka v bližnji prihodnosti. Kar zadeva smrt, jo lahko povzroči tudi pričakovanje težav, ki spremljajo sam proces umiranja, kot so neozdravljiva bolezen, slabost, bruhanje in celo strah pred zapuščanjem bližnjih. Na strah lahko vpliva tudi žalost družine, ki obkroža umirajočo osebo, ali brezup zdravnikov ali medicinskih sester, ki menijo, da jim ni uspelo ohraniti osebe pri življenju.
 
Vendar pa lahko umiranje s smrtjo razbremeni bolno telo. Smrt ni sovražnik, ampak naravni del življenja, del našega obstoja, prehod med ravnmi resničnosti. Smrt je v harmoniji z naravo, tako kot drevo jeseni izgubi listje. Ne mislimo, da je nepravično, da drevo pozimi zaspi, niti ne mislimo, da ni več popolnoma živo. Podobno, če bolnik umre kljub vsem vloženim prizadevanjem, zdravniki in medicinske sestre ne bi smeli misliti, da so spodleteli. Morda je bolje, da osebo pustimo mimo, kot da jo silimo, da še naprej živi v telesu, ki trpi. Z drugimi besedami, morda je bolje, da se sprijaznimo s smrtjo, kot pa da jo poskušamo premagati. Proces umiranja je lahko težaven, vendar je začasen.
 
Najbolje je, da svojo zavest osredotočimo na to, kaj nam bo pomagalo doseči naš najvišji cilj po smrti. Seveda je morda žalostno zapustiti dom in ljubljene, toda če se selimo v večji in lepši dom, zakaj bi obžalovali? To je srečen dogodek. Takšen odnos nam lahko pomaga, da odvrnemo pozornost od bolečine, ki jo morda čutimo. Negotovost našega naslednjega cilja je glavni vzrok za strah pred smrtjo. Če se tako počutite, bodite predani in vedite, da vas bo usoda ali Bog postavila v situacijo, kjer se boste najbolje naučili, kar morate. Vesolje temelji na sočutju.
 
Nismo tukaj zaradi kazni, ampak zaradi naše želje po izkušnji materialnega obstoja in fizičnega čutnega užitka. Namen življenja je, da se naučimo več o sebi in o tem, kdo smo. Smrt ni le stvar staranja, bolezni in končne smrti. Naravna smrt nastopi, ko v tem življenju opravimo tisto, kar smo morali narediti. Morda smo želeli narediti več, toda ko opravimo, kar smo morali narediti, gremo naprej. Narava bo poskrbela, da zapustimo to raven. Življenje je učilnica, kjer se učimo, se učimo in opravljamo preizkuse. Morda smo se pripravljeni učiti ali ne. Morda sodelujemo ali ne. Lahko se vedno znova soočamo z istimi preizkusi, dokler se ne naučimo vseh lekcij, potrebnih za prehod na naslednjo raven. Izbira je naša.
 
In če ste padli na preizkusu, ne skrbite. Pojavile se bodo nove priložnosti. Opustite strah in dovolite Bogu, da vas postavi v situacijo, kjer boste najbolj uspevali. Zaupajte, da bo Bog poskrbel za vas. Dosegli boste, kar se morate naučiti in doseči. Morda ne bo tako, kot ste si predstavljali ali pričakovali, vendar bo to za vaše končno dobro, ki je vedno boljše od tistega, kar smo pričakovali, ali celo več od tistega, kar morda trenutno razumemo, bodite odprti za to. Ko se bo bližal trenutek zapustitve telesa, se bodo pojavila številna spoznanja, ki vas lahko vodijo in vam dajo vpogled v pravi duhovni namen, ki ste ga imeli v tem življenju in ga boste imeli v naslednjem. Medtem ko o tem premišljujete, molite in iščite vodstvo. Opustite svoja pričakovanja in dovolite Bogu, da vam pokaže pot. Strah pred smrtjo kaže na napačno razumevanje življenja. To je strah pred spoznanjem našega pravega jaza, ki presega identifikacijo s telesom. Mnogi se obotavljajo soočiti z njim. Če človek ni poznal ničesar drugega kot svojo fizično identiteto, ga lahko že sama misel na izgubo telesa prestraši. Toda kako lahko kdo misli, da telo obstaja, ko je očitno, da je v ta začasni svet prišel z rojstvom in ga mora zapustiti v trenutku smrti?
 
Vse naše imetje, odnosi, celo naši talenti in spretnosti so začasni. Kako so lahko naša telesa kaj drugega? Če se bojimo smrti, je to kot da bi se bali opustiti stara in ponošena oblačila. V tem smislu je um glavni vzrok strahu in trpljenja. Vendar pa je isti strah in tesnoba lahko blagoslov, ker kaže, kako se um oklepa želenega modela, kako bi morale biti stvari. Um projicira svojo lastno resničnost in zaznave na zunanji svet. Ko stvari niso takšne, kot smo si jih predstavljali, jih um težko sprejme in zato trpimo. Da bi izkusili osvoboditev od trpljenja, moramo preseči svoje navezanosti, ego in želje. Na ta način ima zavedanje o bližajoči se smrti pomembno vlogo, saj nam pomaga preseči začasne posvetne navezanosti s povečanjem našega napredka in lastnosti, ki nam jih ponuja naš obstoj v različnih telesih na različnih ravneh zavesti. Pomembno je razumeti, da se nam ni treba bati smrti, ker smo vsi nesmrtni. To je očitno.
 
Vsako zimo drevesa, rastline in trava skoraj umrejo, da bi preživeli. Pomlad je oživela. Tudi če se les spremeni v prah, je na njem, da razvije novo življenje z ostanki. Tudi če se voda iz vodnih teles posuši, para, ki tako nastane, ustvari oblake, ki izlivajo vodo za novo življenje. Priča smo številnim spremembam iste energije. To je neskončen krog, katerega del smo vsi. Podobno kot ko pride do smrti, naše fizično telo izgine, toda naše življenje se nadaljuje na neki drugi ravni. Tako skozi smrt pride obnova.
Kot je zapisano v starodavni Bhagavad-giti: »Nikoli ni bilo časa, ko jaz (Vrhovno bitje) ne bi obstajal, niti ti, niti v prihodnosti nihče od nas ne bo prenehal obstajati.« (Bg. 2.12)
In nadalje: »Nobeno orožje ne more preseči duše. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, niti veter je ne more posušiti. Te osebne duše ni mogoče zlomiti, stopiti, zažgati ali izsušiti. Je večna, vseprisotna, nespremenljiva, negibna in večna. Pravijo, da je duša nevidna, nepredstavljiva in nespremenljiva.
Ker to vemo, ne bi smeli objokovati telesa.« (Bg. 2.23–25)
 
Duša prevzame oblike za svoje izkušnje v materialnem svetu, vendar je nikoli ne moremo ubiti niti ne umre, ampak še naprej obstaja, ko telesa postanejo neuporabna. Smrt nas razbremeni in osvobaja nakopičenih navezanosti, položajev in površnih želja. Pokaže nam, kaj je nepomembno, tako da nas vodi k opuščanju stvari, ki nam ne morejo pomagati ali nas odvračajo od razumevanja, kdo v resnici smo. Čeprav smo tukaj, da izkusimo nešteto vidikov materialnega obstoja, ne bomo nikoli razumeli svoje duhovne identitete, če se vanje preveč zapletemo. Smrt nas sili, da se spoprimemo z minljivim in ga spustimo. Je naslednji korak v procesu učenja, ko se približujemo temu, kdo v resnici smo. Žal se nam smrt, če smo preveč navezani na telo, položaj, imetje in odnose, lahko zdi kot kruta kazen. Vendar pa je lahko darilo, celo blagoslov.
 
Ko bomo razumeli, da smo vsi duhovna in nesmrtna bitja, bomo razumeli, da kljub izginotju telesa življenje teče naprej. Tako se bomo osvobodili strahu in se bomo v miru gibali proti smrti. Razumeli bomo, da ni smrti, ampak le napredek navzgor, v katerem postajamo vedno bolj popolna bitja, ki se nenehno učijo za višji namen. Smrt je le konec ene stopnje in prehod v naslednjo. Edino, kar nas upočasnjuje pri našem napredku, je pomanjkanje vere v Vrhovno bitje in naše oklevanje, da bi se zanašali nanj. Za materialista, ki se boji izgubiti vse, je smrt kot železni objem, oblika Vrhovnega, ki ga sili k predaji. Toda za duhovno napredno osebo je smrt kot nežen dotik Boga, ki ga vodi domov. Ljubezen do Boga odstrani ves strah pred smrtjo, saj se z njeno pomočjo ponovno združimo z Vrhovnim prijateljem. S takim duhovnim razumevanjem lahko najdemo smisel umiranja. Naslednja molitev nam lahko pomaga, da se osvobodimo strahu pred smrtjo in se prostovoljno predamo v Gospodove roke: "Vrhovni Gospod zagotovo ni znan vsem, je pa zelo močan in vpliven. Čeprav strašljivo močna kača večnega časa nenehno zasleduje vsa bitja in jih skuša požreti, če tisti, ki se boji kače časa, išče zavetje Gospoda, mu Gospod nudi zaščito, kajti celo smrt beži v strahu pred Njim. Zato se Njemu, veliki in mogočni avtoriteti, ki je pravo zavetje vsakogar, predajam." (Bhag. 8.2.33)
 
Sčasoma bo prišel čas, ko bomo morali sebe ali svoje ljubljene pustiti oditi, tako kot potrebujemo počitek. Morda se ni dobro upirati procesu umiranja, pa naj bo to naša lastna smrt ali smrt nekoga drugega. Drugih ne smemo zadrževati v njihovi smrti ali jih nejevoljno pustiti oditi. To je njihova priložnost, da se znebijo sedanjih omejitev in spon ter vstopijo v boljše območje, kjer bodo napredovali. Ne zapustijo nas, ampak gredo le pred nami. Smrt ni sovražnik; lahko je kot prijatelj, ki pretrga verigo sidra, ki nas drži priklenjene, da plujemo po prostranih morjih. Lahko se osvobodimo te zemeljske ravni in ukazov čutov, služenja telesu in vtisov uma. Kot je rečeno: »Duhovna duša, živo bitje, ne umre, ker je večna in neizčrpna. Ker je osvobojena materialne onesnaženosti, lahko gre kamor koli v materialnem ali duhovnem svetu. Je popolnoma zavestna in popolnoma drugačna od materialnega telesa, toda ker je zlorabila svojo majhno neodvisnost, mora sprejeti subtilna in groba telesa, ki jih ustvarja materialna energija, in je tako podvržena tako imenovani materialni sreči in bedi. Zato nihče ne bi smel objokovati odhoda duhovne duše.« (Bhag. 7.2.22)
 
Odlomek iz knjige Stephena Knappa (Smrt in posmrtno življenje). Prvo poglavje z naslovom «Strah od smrti«.
 Prevod uredil: Sadacara dasa

1 komentar

#1  - marko :

enkrat sem bil pri umirajočem in mi je govoril, da vidi takole kot na sliki članka, da prihajajo po njega.

Odpiši

Oddajte komentar

 
Kaj je prvi znak v besedi ijhynb8?

Rss feed za komentarje člankov