Slogarca

Marisa je staršema veselo vzkliknila v pozdrav. Z nasmehom sta jo sprejela, nato pa ji povedala, da jo čakajo učne ure. To Marisi ni bilo prav nič po godu, zato se je nejevoljno namrščila.

Toda izhoda ni bilo. Čakal jo je pouk, čeprav se ji je zdel naporen in dolgočasen. Nekega dne bo spoznala, kako dragoceno je znanje, toda zdaj tega še ni razumela. Veliko bolj so ji dišale igre, ježa in vesele dogodivščine.

Po učenju se je odpravila h kopanju. Zdaj je bila že dovolj velika, da je sama skrbela za svojo osebno higieno. Z največjim veseljem se je potopila v kad, posuto z dišečimi cvetovi vrtnic. Nato se je oblekla v novo, lepo obleko. Le pričesko je še vedno zaupala spretni Mayi, saj so ji razkošni svetli lasje segali skoraj do tal in bi si jih sama le stežka uredila.

V spremstvu zveste Maye se je nato odpravila na večerjo, kjer jih je že čakal razkošen banket. Tokrat je bil večer še posebej slovesen, saj je po večerji nastopila mlada plesalka, ki je s svojo gibčnostjo in izjemnimi akrobacijami navdušila vse navzoče. Gostje so njen nastop spremljali z odprtimi usti in bučnim aplavzom.

Po večerji so se zabavali z različnimi igrami. Marisa je najraje igrala šah, pri katerem je pogosto presenetila tudi starejše igralce s svojo bistrostjo.

Ko se je stemnilo, so se odpravili na sprehod po vrtu, obsijanem z mesečino. Med vrtnicami in lilijami se je širil omamen vonj, sem ter tja pa je kot senca tiho stekla katera izmed pasemskih mačk, ki so prebivale okoli palače. Marisa je ob pogledu na njihove razkošne kožuhe in modre oči vedno veselo vzkliknila.

Nato so se odpravili k nočnemu počitku. Tako so minevali tedni in meseci – mirno, veselo, razgibano in brezskrbno. Zdelo se je, kakor da so jim vsi angeli in bogovi z Vrhovnim Vsevišnjim Gospodom naklonili nagrado za njihovo poštenost, dobro srce in plemenit odnos do vsega živega.

Nekega dne pa so se po kraljestvu začele širiti govorice, da je princ Hani zagledal čedno gospodično iz sosednjega kraljestva, hčer tamkajšnjega kralja.

Spoznala sta se med njegovim obiskom, ko je iskal sebi primerno nevesto. Dekle ga je očaralo s svojo lepoto, plemenitostjo in uglajenim vedenjem.

Ime ji je bilo Devi. O njej so govorili, da je izjemno lepa in dobrosrčna, zato se je v kraljestvu začelo prebujati tiho upanje, da bo prvorojenec kmalu stopil v zakonski stan. V palači so že začeli pripravljati razkošne sobane za mladi kraljevi par.

Marisi je bilo vse to zelo zanimivo. Počasi se je tudi v njej prebujala dekliška narava. Dopolnila je petnajst let in stopila v šestnajsto leto. Njena lepota je iz dneva v dan vse bolj cvetela in marsikdo je obstal ter jo občudoval.

Tudi sama se je začela zavedati svoje lepote. To ji je vsak dan znova potrjevalo ogledalo, v katero se je rada zazrla. Z veseljem je svojo naravno lepoto dopolnjevala z umetelno izdelanimi uhani, nežnimi verižicami, čudovitimi pričeskami in prelepimi oblekami.

Njena hoja je postajala vse bolj samozavestna. Opazila je občudujoče poglede ljudi in včasih se ji je zazdelo, da je najlepše dekle daleč naokrog.

Maya jo je ob tem večkrat prijazno opomnila:

»Pazi, Marisa. Lepota je dar, vendar nikar ne dovoli, da bi zaradi nje postala ošabna.«

Te besede so se Marise globoko dotaknile. V srcu je začutila sram in sklenila, da bo ostala skromna ter hvaležna za vse darove, ki jih je prejela – za lepoto, plemeniti rod in bogastvo.

Čez nekaj časa je Hani znova odpotoval v sosednje kraljestvo. Tokrat z enim samim namenom – da zasnubi svojo ljubljeno Devi. Vsi so mu iz srca privoščili srečo in nestrpno čakali njegovo vrnitev. Upali so, da bo kralj sosednjega kraljestva privolil v poroko svoje hčerke s princem Hanijem.

Nekega dne so na grajskem dvorišču zagledali prihajajoče kočije. Hani je prijezdil z nasmehom, ki ga ni mogel skriti. Obraz mu je žarel od sreče.

Kralj in kraljica sta ga takoj povabila v svoj kabinet. Drugi so nestrpno čakali pred vrati in se spraševali:

»Bo poroka ali je ne bo?«

Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla. Kralj, kraljica in Hani so stopili pred zbrane, vsi trije nasmejani in srečni.

»Hani se bo poročil!« so radostno vzkliknili.

Po dvorani se je razlegel glasen aplavz in veselje je napolnilo vso palačo.

Ko je postalo jasno, da poroka bo, se je začelo veselo rajanje. Kuharji so hiteli pripravljati izvrstne jedi za slavje, glasbeniki so uglaševali instrumente, praznično razpoloženje pa je preplavilo vse navzoče.

Po prvem veselju so se vsi odpravili pripravit na večerjo. Hani je kar žarel od sreče in se oblekel še posebej svečano. Ko so se zbrali v dvorani, so ga radovedno začeli spraševati o nevesti. Opisoval jim je njeno lepoto – vranje črne lase, čudovite oči in vitko postavo. O njenem plemenitem značaju pa je dejal, da ga besede komaj zmorejo opisati.

Vsi so bili navdušeni nad opisom neveste in nad Hanijevo srečo, nato pa so se z veseljem lotili slastnih jedi. Po večerji so se še dolgo pogovarjali o pripravah na poroko in nizali najrazličnejše zamisli, kako bi slovesnost pripravili na čim lepši način. Dogovorili so se, da bo poroka v kraljestvu Hanijevih staršev.

Naslednji dan so bili vsi prijetno utrujeni – nekoliko zaradi obilne večerje, še bolj pa zaradi navdušenja nad novico o Hanijevi poroki.

Po zajtrku je Marisa veselo oddrvela na vrt. Med cvetočimi grmi vrtnic se je igrala in lovila z vedno dobro razpoloženo Mayo. Njun smeh je odmeval po vsem vrtu in razveseljeval vsakogar, ki ga je slišal.

Bratje so se medtem zbrali v svojem kotičku in razpravljali o prihajajoči poroki. Spraševali so se, kako bo potekala slovesnost, obenem pa so se po tihem nadejali, da bodo tudi sami nekoč našli svoje izbranke in osvojili srca bodočih kraljičen.

Kralj in kraljica sta se z vso zavzetostjo lotila priprav na veliki dogodek. Poroka naj bi bila proti koncu pomladi, na začetku poletja, še preden bi nastopila največja vročina. Poskrbeti je bilo treba za primerne prostore za številne svate. Čeprav je bilo v palači več kot dovolj soban, jih je bilo treba skrbno očistiti, na novo opremiti in pripraviti tako, da bi se vsak gost počutil prijetno in dobrodošlo.

Oba sta prekipevala od tihe sreče. Po vrnitvi izgubljenega kraljestva se je družinski sreči pridružil še nov razlog za veselje – prva poroka njunega najstarejšega sina.

Po kosilu se je kraljica umaknila k počitku. Dogodki zadnjih dni in številne misli o pripravah na poroko so jo prijetno utrudili.

Hani se je odpravil na ježo. Njegovo srce je bilo že povsem predano Devi in med ježo je sanjaril o srečnem življenju, ki ga čaka ob njej. Zdela se mu je popolna življenjska sopotnica.

Dnevi so minevali v prijetnem pričakovanju. Navdušenje nad bližajočo se poroko je prežemalo misli in srca vseh prebivalcev kraljestva.

Po vsej deželi je bilo čutiti praznično razpoloženje. Ljudje so pripravljali darila za mladoporočenca. V kaščah je bilo obilje žita, sadje so skrbno sušili in shranjevali v velike skrinje, iz njega pa pripravljali dišeče čaje in slastne kompote.

Hani je večkrat obiskal krojača, ki mu je jemal mere za ženinovo obleko. Ta je bila naravnost veličastna – obšita z zlatimi nitmi in okrašena z dragimi kamni. Tudi drugi člani kraljeve družine so že izbirali svoja svečana oblačila ter obiskovali šivilje in krojače.

Veliko dela so imeli tudi okraševalci dvorane. Razmišljali so, kako bodo ustvarili nepozabno podobo prostora, v katerem bo potekala poročna slovesnost. Glasbeniki so vsak dan vadili čudovite melodije, ki bodo spremljale obred in kasnejše slavje s plesom.

Čas je hitro mineval in kmalu je prispela novica, da bo nevesta s svojimi najbližjimi sorodniki in spremstvom kmalu prispela v kraljestvo. V palači so zato še zadnjič skrbno pregledovali sobane, pripravljene za vse goste.

Tudi Marisa je nestrpno pričakovala njihov prihod. Razen ljudi iz domačega kraljestva in prebivalcev vasi, kjer so nekoč živeli v izgnanstvu, skoraj ni poznala ljudi iz drugih dežel. Zato jo je misel na nove obraze in nova poznanstva še posebej razveseljevala.

Tudi zanjo, prelepo mlado dekle, ki je že dobivalo nežne poteze mladenke, so pripravljali novo slavnostno obleko. Večkrat jo je hodila pomerjat in vsakič znova občudovala njeno lepoto. Tudi sama je z velikim veseljem pričakovala veliki dan.

Na poroko sta se pripravljala tudi Maya in Tari. Njuna ljubezen je z leti postala še trdnejša in oba sta se odločila, da se bosta poročila, ko bo nekoč napočil čas tudi za Marisino poroko. Takrat ju kot osebna spremljevalca ne bo več potrebovala, ostali pa bodo povezani kot iskreni prijatelji za vse življenje.

Končno je napočilo prijetno jutro. Kraljestvo je bilo obsijano s toplim soncem, morje je bučalo in pelo svojo pradavno melodijo, cvetje pa je cvetelo v vsej svoji lepoti.

Pot proti palači se je bleščala, čista in svetla, kakor da tudi sama nestrpno pričakuje prihod dragih gostov. Nenadoma se je iz daljave zaslišalo glasno ropotanje kočij. Zvok se je hitro približeval in med prebivalci vzbudil veliko vznemirjenje.

Vsi so vedeli, da prihaja nevesta s svojim spremstvom, zato jih je prevzela velika radovednost. Kakšna le bo?

Hani je stopil pred vhod v palačo, svečano oblečen in ponosen. Ob njem sta stala kralj in kraljica, z njima pa še preostali sinovi. Marisa je stala ob Mayi, medtem ko je Tari spoštljivo ostal nekoliko v ozadju.

Kočije so se približale. Na čelu povorke je jezdil mladenič, ki je sijal z neizmerno lepoto. Njegovi dolgi črni lasje so plapolali v vetru, oblečen je bil v razkošno rumeno oblačilo, na glavi pa je nosil krono.

Ko ga je Marisa zagledala, je obstala kot vkopana. V njenem srcu se je prebudil občutek, kakršnega še nikoli ni poznala.

Zdelo se ji je, da še nikoli v življenju ni uzrla tako lepega in privlačnega mladeniča. Lica so ji zardela, srce pa ji je začelo razbijati hitreje kot kdaj koli prej.

Maya jo je začudeno pogledala, nato pa hitro doumela, zakaj se Marisa vede tako nenavadno. Ko je opazila, kam je uprt njen pogled, ji je bilo vse jasno. Spomnila se je, kako je tudi sama nekoč obstala brez besed, ko je prvič zagledala svojega ljubljenega Tarija.

Pretvarjala se je, da ni ničesar opazila, saj Marise ni hotela spraviti v še večjo zadrego.

Medtem se je povorka ustavila. Postavni princ na njenem čelu je lahkotno sestopil s konja in stopil k prvi kočiji. Odprl je vrata ter kavalirsko pomagal izstopiti črnolasi mladenki, ki mu je bila osupljivo podobna. Marisa in Maya sta si hkrati pomislili, da sta ta dva čudovita človeka gotovo brat in sestra.

Povezovali so ju enaki temni lasje, skoraj eterična lepota, prefinjene obrazne poteze in elegantna drža, ki so jasno razkrivali njuno sorodstvo.

Mlada plemiča sta stopila k zbranim pred palačo. Princ je predstavil dekle, ki ga je spremljalo.

»To je moja sestra Devi,« je dejal. »Nevesta princa Hanija.«

Navzoči so ju prisrčno pozdravili.

Nato je dodal:

»Moje ime je Madhav.«

Skupaj s sestro se je spoštljivo priklonil kralju, kraljici in vsej kraljevi družini. Tedaj pa je njegov pogled obstal na Marisi.

Za hip je tudi sam obnemel ob njeni mladostni lepoti.

Njuna pogleda sta se srečala.

V tistem trenutku se je zdelo, kakor da se je čas ustavil. Svet okoli njiju je izginil in obstajala sta le še onadva.

Njuni srci sta se prepoznali brez ene same izgovorjene besede. Oba sta začutila, da ju povezuje nekaj nenavadnega, nekaj, česar si nista znala razložiti. Zdelo se jima je, kakor da sta si usojena.

Medtem sta se z velikim veseljem pozdravila tudi Hani in Devi. Njuna obraza sta žarela od sreče in ljubezni.

Kmalu so se jima pridružili še drugi člani spremstva. Služabniki so goste pospremili v na novo pripravljene sobane, kjer so si lahko odpočili, se okopali in pripravili na slavnostno večerjo. Tam se bodo bolje spoznali ter skupaj začeli praznovanje, ki ga je nestrpno pričakovalo vse kraljestvo.

Večerja je trajala dolgo v noč. Za konec so si gostje privoščili izvrstne sladice, sadje najrazličnejših barv in okusov, nazadnje pa so služabniki v dvorano pripeljali še veličastno večnadstropno torto.

Marisa je z velikim užitkom pojedla svoj kos. Na obrazu ji je ves čas igral nasmeh. Zdaj je razumela, zakaj ljudje govorijo, da je ljubezen največji smisel življenja. Zaradi nje se trudijo, zaradi nje premagujejo ovire in v njej najdejo moč za prihodnost. Zdelo se ji je, kakor da jo obdaja mavrična svetloba sreče, ki jo je prebudilo srečanje z ljubljeno osebo.

Ko so se gostje začeli odpravljati vsak v svojo sobano, je Marisa začutila Madhavov pogled. Ves čas jo je spremljal z očmi. Tudi zanj se je končalo obdobje brezskrbnega miru. Čeprav so ga številne mladenke občudovale in si želele njegove naklonjenosti, še nikoli ni občutil česa podobnega. Šele zdaj je zares razumel star pregovor, da ima vsak človek nekje svojo sorodno dušo – osebo, ob kateri dve srci postaneta eno.

Tisto noč nista našla miru ne Marisa ne Madhav. Ko sta zaprla oči, sta videla le drug drugega.

V naslednjih dneh sta se večkrat srečala. Vsakič, ko sta se njuna pogleda ujela, sta jima srca hitreje utripnila, oči pa so se zasvetile od sreče. Počasi je vsem na dvoru postalo jasno, da se ni rodila le ljubezen med Hanijem in Devi, temveč da se morda pripravlja še ena kraljevska poroka.

Zaradi pravil dvornega vedenja svobodno druženje med Mariso in Madhavom ni bilo mogoče. Toda njuni pogledi so povedali več kot tisoč besed.

Čas je mineval, narava je spreminjala svojo podobo in končno se je približal dan poroke med Hanijem in Devi.

Že več tednov prej je praznovalo vse kraljestvo. Po mestih in vaseh so se vile vesele povorke, hrane in pijače je bilo v izobilju, povsod pa sta odmevala smeh in pesem.

Poročno dvorano so okrasili z neštetimi cvetlicami iz vseh koncev kraljestva. Iz njih so cvetličarji ustvarili veličastne aranžmaje, katerih omamen vonj je napolnil vso palačo.

Tudi Madhav ni več našel notranjega miru. Njegovo srce je bilo ujeto. Ujela ga je zlatolasa princesa in vedel je, da poti nazaj ni več. Odločil se je, da bo najprej počakal na Hanijevo poroko, nato pa se bo posvetoval s svojima staršema. Če se bodo strinjali, bo prosil Marisine starše za dovoljenje, da jo zasnubi.

Tudi Marisa je bila polna vznemirjenja. Spraševala se je, ali se bo njena največja želja res uresničila in ali bo nekoč tudi ona lahko postala Madhavova žena. Zdelo se ji je, da si življenja brez njega ne zna več predstavljati.

Včasih je sama odšla do potoka ali reke, sedla na travo in opazovala ptice. V tišini je razmišljala o ljubezni in upala, da bo tudi njej namenjena takšna sreča, kakršna je čakala njenega brata Hanija.

Edino Maya je zares razumela trepet njenega srca. Mariso je imela iskreno rada in v sebi tiho molila, da bi se njena srčna želja uresničila. Če bi se to zgodilo, sta se s Tarijem že odločila, da bosta skupaj z njo odšla tudi v Madhavovo kraljestvo.

Tako so minevali dnevi in končno se je približal veliki dan, ki ga je dolgo pričakovalo vse kraljestvo.

Marisa svojega brata Hanija skoraj ni več prepoznala. Ves čas je sanjavo gledal proti Devi. Njegove misli so bile samo pri njej, tako kot so bile Marisine ves čas pri Madhavu.

Tudi kralj in kraljica sta opazila poglede, ki sta si jih izmenjevala Marisa in Madhav. Vendar se nista želela vmešavati. Čakala sta, da bo prvi korak naredil mladi princ.

Globoko v srcu sta si oba želela, da bi se to res zgodilo. Kako čudovito bi bilo, če bi Marisa postala Madhavova žena, Hani pa Devin mož. Tako bi se kraljevi družini povezali še tesneje, njuni potomci pa bi nadaljevali rodove, ki jih ne bi krasilo le bogastvo in plemeniti naslov, temveč tudi dobrota, modrost in plemenitost.

Kraljica je Mariso večkrat nežno pobožala po dolgih zlatih laseh in se ji skrivnostno nasmehnila. Marisi je bilo ob tem vedno nekoliko nerodno. Bila je še mlado, nedolžno dekle, ki se je svojih silovitih čustev skoraj sramovalo.

Toda počasi je začela razumeti, da njuni ljubezni najbrž ne bi nasprotoval nihče. V njenem srcu je raslo upanje, da se bodo nekoč uresničile tudi njene največje sanje.

Takrat je dokončno spoznala, zakaj ljudje pravijo, da je ljubezen največji zaklad in največje bogastvo. Nič na svetu se ne more primerjati s čisto, iskreno in brezpogojno ljubeznijo. Ta je tako vzvišena, da človeka približa nebeškemu svetu.

Priprave na Hanijevo poroko so medtem tekle dalje, Marisa pa jih je spremljala skoraj kot v sanjah. Z velikim veseljem je pričakovala bratovo poroko, hkrati pa je vedela, da bo takrat znova ob Madhavu. Že misel na to, da se bodo njuni pogledi ponovno srečali, ji je srce napolnila s sladko radostjo.

Ves čas so potekale priprave na poroko. V zraku je plaval omamen vonj lilij. Prav v tistem času so cvetele po vsem kraljestvu, zato so jih v ogromnih količinah nabirali in prinašali na prizorišče poroke. Njihov sladek vonj je prežemal celotno kraljestvo ter prinašal občutek hrepenenja, sreče in pričakovanja.

Lilije so postale simbol teh dni – nežne glasnice srečnih časov, cvetovi, ki premagujejo vsako temo in nosijo obljubo dobrega. Marisa je uživala v tem čarobnem vzdušju. Omamni vonj lilij je še bolj prežemal njeno srce, ki je ostajalo razigrano in polno sladkega pričakovanja.

Vse, kar je bilo dotlej središče njenega življenja, je počasi izgubljalo pomen. V njenem mladem srcu je prvo mesto zasedel le Madhav. Videla ga je skoraj povsod, čeprav le za hip, in vsak njegov pogled jo je napolnil z radostjo. Zdelo se ji je, da bi ji želel spregovoriti, toda dvorni bonton in kraljevski protokol sta ju vedno znova zadržala, da se nista mogla približati drug drugemu.

Kralj in kraljica sta se medtem intenzivno pripravljala na poroko. Razmišljala sta o razkošju dogodka, darilih za svate in o tem, kako razveseliti vse prebivalce kraljestva. Ni se vsak dan zgodilo, da bi se v vladarski hiši odvijala tako velika slovesnost.

Dnevi so hitro minevali in kmalu je napočil veliki dan. Marisa se je že vnaprej posvetovala z Mayo, kako se bo uredila za svečanost. Dekleta so se začela pripravljati že zgodaj zjutraj. Ko so končale, je bila Marisa najlepše dekle v vsem kraljestvu.

Ob tem pa ni mogla misliti na nič drugega kot na trenutek, ko bo znova zagledala Madhava.

Od vsepovsod so se začeli zbirati svatje. Prišli so tudi sloni, ki so po kraljestvu razpršili vodo in ustvarili prijetno svežino v vročem dnevu. V zraku so se mešali vonji parfumov in lilij, med cvetlicami pa so cvetele še številne druge rože, kakor da bi se tudi narava veselila velikega slavja.

Svečanost se je začela pred templjem, kjer je potekal poročni obred. Svečeniki, odeti v tradicionalna oblačila, so izgovarjali svete mantre za srečo mladoporočencev. V templju je vladala globoka tišina, prežeta z občutkom svetosti.

Marisa je zagledala svojega brata Hanija v veličastni zlati opravi. Bil je rahlo vznemirjen, vendar neizmerno srečen. Počasi so stopili v tempelj, kjer je obred potekal v spoštljivi tišini.

Hani in Devi sta si v svetem obredu podala roke ter postala mož in žena. Ko se je obred končal, je med zbranimi završalo od veselja.

Zunaj so med cvetočimi lilijami postregli sladko pijačo in izvrstne sladice, nato pa se je začelo slavnostno poročno kosilo.

Marisa je ves čas iskala Madhava. Vse drugo je zanjo izgubilo pomen. Končno sta se njuna pogleda srečala.

Madhav se je rahlo nasmehnil.

»Že od prvega trenutka sem vedel, da si mi usojena.«

Marisa je za hip obstala brez besed, nato pa tiho odgovorila:

»Tudi jaz sem to začutila.«

V tistem trenutku se je vonj lilij zdel še močnejši, kakor blagoslov njune mlade ljubezni.

Čeprav je bilo njuno prvo srečanje polno zadrege, sta zdaj oba vedela, da ne gre za bežen občutek. Čutila sta isto in to ju je za vedno povezalo.

Vsak se je nato mirno vrnil med svate. Nihče od njiju se ni želel preveč izpostavljati, zato sta svoje občutke skrbno skrivala za vljudnimi nasmehi.

Marisa je opazovala ožarjenega Hanija, ki je ljubeče gledal svojo soprogo. Njuni starši so ju spremljali z nasmehom in solzami sreče, nato pa se zazrli še v svojo najmlajšo hčer. Slutili so, da bo kmalu tudi ona stopila na svojo življenjsko pot. Nekoliko v ozadju je stal presrečni Madhav. Vedel je, da se bodo njegove največje želje kmalu uresničile.

Gostje so posedli za mize, plesali, peli in se veselili vse do jutranjih ur. Po vsem kraljestvu je vladalo blaženo vzdušje ljubezni, ki so ga spremljale razcvetele bele lilije.

Marisa je bila ves večer nekoliko zamišljena. Razmišljala je o prihodnosti in slutila, da se bo Madhav kmalu pogovoril s svojim očetom. Čutila je, da se je zgodilo nekaj usodnega in da poti nazaj ni več.

Spraševala se je, ali bo morala zapustiti svoj dom in oditi v kraljestvo svojega bodočega moža. Čeprav jo je misel na življenje z Madhavom navdajala z neizmerno srečo, ji je bilo hudo ob misli, da bo zapustila starše, domači kraj in vse dragocene spomine.

Toda razumela je, da življenje prinaša spremembe. Včasih mora človek nekaj zapustiti, da lahko prejme nekaj še dragocenejšega. Vedela je, da se ljubezni do Madhava ne bi mogla več odreči.

Nekaj dni je minilo kakor v sanjah. Nekega jutra je k Marisi pristopila kraljica in ji povedala, da bi se z njo skupaj rada pogovorila z očetom.

Marisa je takoj slutila, za kaj gre. Stopila je v očetovo pisarno, kjer sta jo z nasmehom pričakala oba starša.

Povedala sta ji, da je Madhavov oče zaprosil za njeno roko. Preden bi sprejela odločitev, pa sta želela slišati njeno mnenje. Mariso sta preveč ljubila, da bi jo kadar koli silila v zakon.

Marisa je zardela, sramežljivo sklonila pogled in tiho odgovorila:

»Da.«

V tistem trenutku so se vsi trije objeli. Oči so jim napolnile solze sreče. Marisa ni bila več otrok. Pred njo se je odpiralo novo življenjsko poglavje.

V pisarno so nato poklicali še Madhava in njegovega očeta ter jima sporočili veselo novico. Njune sreče ni bilo mogoče opisati z besedami.

Kmalu je vse kraljestvo izvedelo, da se obeta še ena kraljeva poroka. Po Hanijevi se bo poročila tudi najmlajša kraljeva hči Marisa. Poroka bo v Madhavovem kraljestvu, kjer bo tudi zaživela.

Odločili so se, da bodo še nekaj tednov ostali v Marisininem kraljestvu, da slovo ne bi bilo preveč boleče. V tem času sta se Marisa in Madhav še bolje spoznala. Na dolgih sprehodih in v tihih pogovorih sta ugotovila, da sta si resnično usojena. Z vsakim dnem je njuna ljubezen postajala močnejša.

Vse okoli njiju je cvetelo. Bele lilije so širile svoj nežni vonj, kakor da bi tudi narava blagoslavljala mladi par.

Kralj Majan in kraljica Tarišta sta se odločila, da bosta skupaj z Madhavom najprej odpotovala v svoje kraljestvo in tam pripravila vse potrebno za veliko poroko. Marisa pa bo nekoliko pozneje, v spremstvu svojih staršev, sorodnikov in prijateljev, odšla za njimi.

Pred njo se je odpiralo novo življenje. Srce ji je bilo mirno, saj je vedela, da jo na drugi strani čaka njena največja ljubezen.

Tako se je končalo drugo poglavje njune zgodbe. Pred njima pa se je že odpiralo novo – poglavje kraljeve poroke, večne ljubezni in usode, ki je za vedno povezala dve kraljestvi.

Kraljestvo II: Ko vzcvetejo bele lilije

Avtorica: Sandra Rakušček

Založba in izdaja: Samozaložba Sandra Rakušček, Kobarid

Leto izida: 2026

Format: Elektronska izdaja (e-knjiga) na slogarca.com

Spremna beseda: Sandra Rakušček

Lektoriranje: Sandra Rakušček

Oblikovanje naslovnice: Sandra Rakušček

Ilustracija na naslovnici: ustvarjeno s pomočjo orodja seaart.ai 

Naklada: e-oblika

Cena: Brezplačna publikacija 

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 283344387
ISBN 978-961-07-3438-3 (PDF)