Razumevanje življenjske sile
Avtor: Slogarca
1 komentar
Kategorija : Duhovnost, Pisateljevanje, Razmišljanja, Psihologija, Filozofiranje, Simbolizem
Los Angeles, 22 decembra 1968.
Šrila Prabhupada je na tiskovni konferenci pozval intelektualne voditelje sveta, naj se usmerijo k duhovnosti.« Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij. Gibanje za zavest Krišne poučuje znanost o duši- ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja.«
Mednarodno gibanje za zavest Krišne je gibanje, ki želi s preprostim procesom petja svetih imen Boga duhovno preusmeriti človeštvo. Namen človeškega življenja je narediti konec nadlogam materialnega bivanja. Dandanašnja družba poskuša te nadloge premagati z materialnim napredkom, vendar vsakdo lahko vidi, da kljub znatnemu materialnemu napredku v človeški družbi ni miru.
Razlog za to je, da je človek po svojem najglobljem bistvu duhovna duša. Materialno telo se razvija zato, ker je v njem duhovna duša. Materialistični znanstveniki lahko še tako zanikajo, da je vzrok življenjske sile duhovna eksistenca, vendar za obstoj življenjske sile ni boljše razlage, kot da sprejmemo prisotnost duhovne duše znotraj telesa.
When the body grows old and is no longer useful, the soul takes on a new body, just as a person throws away old clothes and puts on new ones. Modern civilization knows almost nothing about this truth.https://t.co/tin5HNhLw5 pic.twitter.com/uSWYF0ScMy
— slogarca (@slogarca91969) December 11, 2025
Telo se spreminja iz ene oblike v drugo, duhovna duša pa je večna in vedno ista. To lahko opazimo celo v lastnem življenju. Naše materialno telo se od samega začetka, ko je bilo še v maternici, vsako sekundo in vsako minuto spreminja. Ta proces je splošno znan kot «rast«, dejansko pa gre za menjanje teles.
Na zemlji vidimo menjavanje dneva in noči ter menjavanje letnih časov. Primitivnejši um misli, da do teh sprememb prihaja zato, ker se spreminja sonce. Primitivnejši ljudje na primer pozimi mislijo, da je sonce oslabelo, ponoči pa včasih mislijo, da je umrlo. Z naprednejšim znanjem pa lahko razumemo, da se sonce pozimi in ponoči ne spreminja. Menjavanje letnih časov ter menjavanje dneva in noči pripisujemo spremembam relativnega položaja zemlje in sonca.
Podobno doživljamo tudi telesne spremembe od zarodka do otroštva, mladosti, zrelosti, starosti in smrti. Manj razumen človek sklepa, da duhovna duša po smrti za vekomaj preneha obstajati, tako kot primitivna plemena verjamejo, da sonce ob sončnem zahodu umre. Prava resnica je, da sonce vzhaja na drugem koncu sveta. Podobno duša privzame novo telo. Ko se telo postara in ni več uporabno, duša privzame novo telo, tako kot človek odvrže staro obleko in obleče novo. Sodobna civilizacija o tej resnici ne ve skoraj ničesar.
Ljudje se ne zanimajo za naravni položaj duše. Na različnih univerzah in tehnoloških inštitutih imajo številne znanstvene oddelke, ki so namenjeni proučevanju in razumevanju subtilnih zakonov materialne narave, v medicinskih raziskovalnih laboratorijih proučujejo fiziologijo materialnega telesa, nikjer pa ni ustanove, ki bi preučevala naravni položaj duše. To je največja slabost materialistične civilizacije, ki je zgolj zunanja manifestacija duše.
Znanstveniki so očarani z bleščečo manifestacijo vesoljnega oziroma individualnega telesa, ne da bi poskušali razumeti, kaj je osnova njunega sijaja. Ko telo deluje s polno energijo in razodeva visoko nadarjenost ter sijajen intelekt, je videti zelo lepo. Kakor hitro pa duša odide iz telesa, ves telesni blišč izgubi pomen. Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij.
Gibanje za zavest Krišne poučuje to znanost o duši-ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja. Za telesom lahko odkrijemo dušo, saj opažamo zavest, ki je znak njene prisotnosti. V vesoljnem telesu oziroma v kozmični manifestaciji pa lahko prav tako uvidimo prisotnost Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Resnice.
Individualno dušo spoznavamo v treh aspektih: najprej kot zavest, ki prežema celo telo, nato kot duhovno dušo v srcu in nazadnje kot osebo. Absolutno Resnico pa ravno tako najprej spoznamo kot brezosebni Brahman, nato kot lokalizirano Naddušo (Paramatma) in naposled kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Krišno. Krišna obsega vse, ali z drugimi besedami . Krišna je hkrati Brahman, Paramatma in Božanska Oseba, tako kot je vsak od nas hkrati zavest, duša in oseba.
Individualna oseba in Vrhovna Oseba sta kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujeta, tako kot kapljica morske vode in ogromna masa vode v morju. Kapljica morske vode in masa morske vode sta kvalitativno eno, saj je njuna kemična sestavina popolnoma enaka. Količina soli in drugih mineralnih snovi v celem morju pa je mnogo, mnogokrat večja od količine soli in drugih mineralnih snovi v kapljici morske vode.
Gibanje za zavest Krišne zagovarja individualnost duše in Vrhovne duše. Iz vedskih Upanišad izvemo, da sta tako Vrhovna Oseba oziroma Bog kot individualna oseba večni živi bitji. Razlika je v tem, da vrhovno živo bitje ali Vrhovna Oseba vzdržuje vsa druga nešteta živa bitja. Krščanstvo priznava isto načelo, saj Sveto pismo uči, da morajo individualna živa bitja moliti k Vrhovnemu Očetu, da jih oskrbi s sredstvi za preživljanje in jim odpusti njihove grehe.
Iz odredb vseh svetih spisov je torej razvidno, da je Vsevišnji Gospod, Krišna, vzdrževalec individualnih živih bitij, individualno bitje je zatorej dolžno izraziti hvaležnost Vsevišnjemu Gospodu. To je vsa osnova religioznih načel. Če ljudje tega ne priznajo, vlada zmeda, kakršno doživljamo v današnjem času.
Vsakdo poskuša postati Vsevišnji Gospod, bodisi družbeno, politično ali individualno. Zato ljudje tekmujejo za lažno nadvlado in po vsem svetu vlada zmeda- individualno, nacionalno, družbeno, kolektivno. Gibanje za zavest Krišne poskuša uveljaviti vrhovni položaj Absolutne Božanske Osebnosti. Človeška družba je namenjena takemu razumevanju, saj bo zaslugi take zavesti življenje ljudi postalo uspešno.
Gibanje za zavest Krišne ni nov izmislek spekulativnih umovalcev. Pravzaprav ga je osnoval sam Krišna, ki je utemeljil njegov nauk pred najmanj pet tisoč leti na bojišču Kurukšetre, ko je izgovoril Bhagavad-gito. Iz Bhagavad -gite je prav tako razvidno, da je Krišna spregovoril o tem sistemu zavesti že davno, davno prej- pred vsaj sto dvajset milijoni let-ko ga je prenesel bogu sonca, Vivasvanu.
To gibanje torej nikakor ni novo. Sestopa po nasledstvu učencev in preko vseh velikih voditeljev indijske vedske civilizacije, kot so Šankaracarya, Ramunacarya, Madhvacarya, Višnu Svami, Nimbarka in nazadnje, pred približno 480 leti, Gospod Caitanya. Sistem nasledstva učencev je še danes v veljavi. Bhagavad -gito pa uporablja zelo širok krog učenjakov, filozofov in duhovnikov po vsem svetu. Toda večinoma se ne držijo načel, ki so opisana v Bhagavad-giti . Gibanje za zavest Krišne predstavlja načela Bhagavad-gite taka, kakršna so- brez napačnih razlag.
Na podlagi Bhagvad-gite lahko razumemo pet glavnih počel, ki so: Bog, živo bitje, materialna in duhovna narava, čas in dejanja. Od teh petih postavk so Bog, živo bitje, narava( materialna in duhovna) in čas večni, dejanja pa niso večna.
Dejanja v materialni naravi se razlikujejo od dejanj v duhovni naravi. Čeprav je duhovna duša večna(kot smo pojasnili), so dejanja, ki jih opravlja pod vplivom materialne narave, minljiva. Cilj gibanja za zavest Krišne je vključiti duhovno dušo v njene večne dejavnosti. Večne dejavnosti lahko opravljamo celo, dokler smo vklenjeni v materijo. Duhovno delovanje je možno; zahteva le vodstvo in upoštevanje predpisanih pravil.
Gibanje za zavest Krišne poučuje tako duhovno delovanje in kdor se v njem izpopolni, bo odšel v duhovni svet, o katerem najdemo veliko dokazov v vedski književnosti, ki vključuje Bhagavad- gito. Duhovno izšolana oseba zlahka pride v duhovni svet-po zaslugi spremembe zavesti.
Zavest je zmeraj prisotna, saj je simptom žive duhovne duše, toda naša zavest je zdaj materialno onesnažena. Voda, ki pride iz oblaka je na primer čista, kakor hitro pa se dotakne zemlje, pa pri priči postane blatna. Če isto vodo prefiltriramo, pa zopet dobi svojo izvorno bistrino. Tudi zavest Krišne je proces čiščenja zavesti. Kakor hitro zavest zbistrimo in očistimo, lahko odidemo v duhovne svet, kjer nas čaka večno življenje vednosti in blaženosti. Po takem življenju hrepenimo v tem materialnem svetu, vendar zaradi materialne onesnaženosti na vsakem koraku doživljamo razočaranja. Voditelji človeške družbe bi zatorej morali gibanje za zavest Krišne vzeti zelo resno.
Odlomek iz knjige« Pot popolnosti « Njegove Božanske Milosti. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Ustanovitelj -Acarya Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
pripravil Sadacara Sany Dasa.
