Slogarca

Kolektivne resnice ni, temveč je ta vedno subjektivna. Resnica mora biti "individualistično krojena", pisana na posameznikovo kožo zaradi njegove svojskosti ali posebnosti. Česar pa pogosto ne upoštevajo ideologije, tako politične kot verske ne, ker preko avtoritet želijo imeti poslušne sledilce, s katerimi lažje manipulirajo in izvršujejo mehanizme moči in nadzora nad njimi, zato jim prodajajo strankarsko ali skupinsko (politično in/ali religiozno) resnico v uniformni obliki, ki je kot predpisano nošenje enakega kroja obleke ali obuvanje iste številke čevljev za vse svoje pripadnike z označbenimi etiketami: "najboljši", "najimenitnejši", "moralno neoporečni", "resnični". 

Preberi celoten članek - Kolektivna proti subjektivna resnica

Vera v uroke in zlo usodo je mentaliteta žrtve, ker jo spremlja občutek nemoči, izgube nadzora v življenju, potenciranje tesnobnosti, katere povzročitelj so razni nepredvidljivi udarci, naključne in težke življenjske okoliščine, ko se nam zdi, da se je usoda zarotila proti nam. In če se le da, se zla usoda ob vsaki najmanjši priložnosti za prodor žarka sreče, ponovno zgrnejo nad nas temni oblaki, ki se v obliki žvepleno pekočega dežja brezbrižno polulajo po nas in nam dodatno otežijo življenje ter zagodejo z novimi in novimi preizkušnjami.

Vraževerje nadzoruje "uročenega" preko psihološkega mehanizma, kar pomeni popolno prepustitev svoje moči zunanjim okoliščinam in ljudem, ki vršijo nadzor nad njim. Popolno nemoč je "uročeni" že moral nekdaj izkusiti, in to v najbolj občutljivem obdobju svojega življenja - v otroštvu. "Uročeni" neguje črne misli, ki ga navdajajo z občutkom impotentnosti, nezmožnostjo prevzema krmila nad lastnim življenjem, z izgubo vere v dobro in v jalovost sprememb po lastni volji, kjer smo sami gospodarji lastne usode. Urok je “anti-vera”, ker se duševno sprogramiraš s pričakovanji na nekaj slabega in tako samo čakaš v strahu, živčno otrpel, na katerem vogalu te bo doletelo nekaj slabega, zloveščega, v stalni pripravljenosti in strahu gledaš, kdo vse ti bo znal škodovati, spotakniti noge, povsod vidiš samo zlo in negativo – in to terja hud davek na duševnem zdravju, ker si pod nenehnim pritiskom.

Preberi celoten članek - Uroki in zla usoda

Ženska, ki se stalno sprašuje o zvestobi moškega/moških, se sooča z globokim dvomom vase, spoprijema se z notranjimi razdiralnimi demoni ranjene ženskosti. Razjeda jo njen največji sovražnik - dvom o lastni ženski vrednosti, in nenehno spraševanje, če je dovolj dobra, željena. Takšna ženska težko zaupa zaradi strahov, da ne bo prizadeta, zavržena, poteptana - in, kar je njen najhujši hromeč strah - zapuščena s strani moškega. 

Ženska, ki dvomi v zvestobo moškega s stalno tesnobnostjo in strahom, da je ne prevara, je čustveno zelo krhka, negotova, z nizko samopodobo, z ljubosumjem na druge ženske, s čimer težko ohranja ženska prijateljstva, tako da se počuti še bolj osamljena, ker se ne zna soočiti s svojim največjim strahom, strahom pred zapuščanjem.

In ta strah pred zapustitvijo je primarno otroško čustvo, ker brez skrbi staršev otrok ne preživi. In ker otroku ni uspelo zgraditi trdne čustvene zveze na podlagi zaupanja s starši, takšna ženska kasneje ostaja na sferi čustev zelo nezrela in nebogljena, kakor majhna punčka, deklica, ujeta v telesu odrasle ženske, ki rabi stalne potrditve o lastni vrednosti, zato išče v moškem starša skrbnika in ne moškega v pravem pomenu besede, ker ji tak moški mora igrati očeta z obljubo, da je ne bo nikoli zapustil. In s to “prižemalno odvisniško dinamiko pijavke” s stalno čustveno lakoto in negotovostjo, seveda ne bo našla “normalnih” moških, ker bi morala biti sama normalna za normalnega partnerja. S tem sama nezavedno sabotira zvezo, ker partnerja nezavedno odriva stran, počasi, centimeter za centimetrom, in ga prisili, da slej ko prej odide, jo zapustil, ko ima dovolj "zažiranja in pitja krvi".

Ženska s stalnimi dvomi v svojo ženstvenost izčrpava moškega, s čimer ga potisne stran od sebe, odvrne, sama spodkoplje odnos z razdiralno negotovostjo in ljubosumjem, okrivi pa moške. 

Napisal Kruhoborec (© vse avtorske pravice pridržane) 

Preberi celoten članek - A obstajajo zvesti moški

A obstaja (slaba) karma oziroma greh?

Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.

Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili.  Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost. 

Preberi celoten članek - Slaba karma in greh ter z njo povezana krivda

1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.

Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,

• da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
• da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
• da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
• da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
• da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).

Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.

Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
 

Preberi celoten članek - Kolektivne religije in bog kot starševska figura ter ohranjanje vernikov v poziciji otrok