Slogarca

1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.

Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,

• da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
• da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
• da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
• da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
• da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).

Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.

Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
 

Preberi celoten članek - Kolektivne religije in bog kot starševska figura ter ohranjanje vernikov v poziciji otrok

'Če na poti srečaš Budo, ga ubij.'

Pomeni izstop iz fiksnih idej, uboj védenja, uboj zacementiranih predstav in prepričanj, konceptov različnih filozofij in religij, ki smo jih požrli v času socializacije, sugestij, posnemanja: kako bi moral misliti, kako verovati, kaj bi moral početi, kaj je prav in kaj je narobe, ampak najti je treba svojo notranjo individualno "duhovno pot", Budo znotraj sebe, ki se pri vsakem človeku nekoliko drugače razodeva. Ni kolektivnega boga, ker to je družbeni bog, krojen po kulturni predstavi s strani drugih, je samo individualni Buda, vsak drugačen, ki ga odkrivamo in spoznavamo v sebi - in ta mora biti spreminjajoč se, nestalen, dovoliti nam mora, da ga "ubijemo", postanemo "morilci" lastnih idej.

Zradiramo in porušimo vse, kar smo doslej mislili ali bili sveto prepričani, da je to edina resnica, edina pot, edini prav, ter s tem postanemo bel nepopisan list in tako odprti za nove ideje, namesto da branimo svoje okostenele stare bogove, jih je potrebno vedno vnovič ubiti, da lahko steče tok svežih idej, tako da star sistem postavimo na glavo, predrugačimo vse in dobimo vpogled iz novih, drugačnih perspektiv.

Preberi celoten članek - Uboj Boga na svoji poti