Osvoboditev od karme
Avtor: Slogarca
brez komentarjev
Kategorija : Jasnovidnost, Duhovnost, Pisateljevanje, Razmišljanja, Psihologija, Filozofiranje, Zgodovina, Simbolizem, Kritika
Šrila Prabhupada je na predavanju, ki ga je imel junija 1976 v detroitskem Hare Krišna centra, poslušalcem povedal: »Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenjem vdajali čutnemu zadovoljstvu in ste v skladu s svojo karmo dobili telo« Potem je razložil skrivnost, kako se osvoboditi karme in uživati popolno srečo.
“Just as a sleeping person acts in accordance with the body he assumes in a dream and identifies himself with it, so a person identifies himself with the present body, which is the result of his past pious or impious actions, and cannot know his past and future lives.” (Bhāg. ) pic.twitter.com/LyWIqeaPOX
— slogarca (@slogarca91969) July 12, 2025
»Tako kot speča oseba deluje skladno s telesom, ki ga privzame v sanjah in se enači z njim, se človek enači z zdajšnjim telesom, ki je rezultat njegovih pobožnih oziroma brezbožnih dejanj v preteklosti, in ne more poznati svojih preteklih in prihodnjih življenj.« (Bhāg. 6.1.49)
To je zelo dober primer nevednosti, ki prekriva živo bitje v materialnem svetu. Ko sanjamo, pozabimo vse o sebi- da smo gospod ta in ta, ki živi v tem mestu in ima na banki toliko in toliko denarja. Takrat vse pozabimo. Ko se zbudimo, pa pozabimo, kaj smo sanjali. Toda ne glede na to, ali smo v budni ali sanjamo, v obeh stanjih opažamo svoje lastno delovanje. Opazovalci smo tako v sanjah kot tudi v dozdevnem budnem stanju. Mi, duhovne duše, ki doživljamo svet okrog sebe, ostajamo isti, okoliščine pa se spreminjajo. Zaradi tega pozabljamo.
Podobno se tudi ne spominjamo, kaj smo bili v prejšnjem življenju, niti ne vemo kaj bomo postali v naslednjem. Toda dejstvo je, da smo kot duhovne duše večni. Obstajali smo v preteklosti, obstajamo v sedanjosti in še naprej bomo obstajali v prihodnosti. Krišna je to pojasnil v Bhagavad-gīti (2.12): »O Arjuna, ti, Jaz in vsi ti kralji, zbrani na tem bojišču, smo že obstajali v preteklosti in bomo še naprej obstajali v prihodnosti.« To razumevanje – Jaz sem večen«- je osnovno razumevanje v duhovnem življenju.
Kot duhovne duše se niti ne rodimo niti umremo- na jāyate mriyate vā kadācit. Ko materialno umre, ne prenehamo obstajati-na hanyate hanyamāne śarīre (BG 2.20). Telo umira že zdaj. Našega otroškega telesa ni več. Tudi našega mladostniškega telesa in več. Podobno bo umrlo tudi naše zdajšnje telo, nakar bomo spet dobili novo telo-(tathā dehāntara-prāptiḥ (BG 2.13)).
Preselitev duše pomeni smrt za materialno telo. Fizično telo je sestavljeno iz materije, vsake materialne stvari pa je prej ali slej konec. To je narava materije. Duhovna duša pa nikoli ne umre.
Telesa torej menjamo eno za drugim. Zakaj obstajajo različne vrste teles? Zato, ker živo bitje, duhovna duša, pride v stik z različnimi gunami materialne narave. Glede na gune, ki vplivajo nanj, pa razvijejo fizično telo.
Svoje sedanje telo smo zaslužili z dejanji iz preteklosti. Karmaṇā daiva-netreṇa jantur dehopapattaye: (SB 3.31.1):dano telo dobimo glede na svojo karmo iz preteklosti. Narava deluje avtomatično, skladno z našo karmo. Recimo, da se okužite z neko boleznijo. Narava bo delovala-razvila se bo bolezen in morali boste trpeti. Ko pridemo pod vpliv guṇ materialne narave in opravljamo karmična dejanja, pa se moramo seliti iz telesa v telo- Zakon narave deluje dovršeno.
Zdaj, ko smo dobili civilizirano človeško obliko, bi se morali vprašati:« Zakaj trpim?« Problem je v tem, da pod urokom māye, iluzije, zamenjamo trpljenje za uživanje. Māyā pomeni«to kar ni«. Mislimo, da uživamo, čeprav resnici trpimo. V materialnem svetu moramo trpeti. Trpimo zaradi telesa. Hud mraz, žgoča vročina-te stvari občutimo zaradi telesa. V določenih okoliščinah občutimo zadovoljstvo.
Toda v Bhagavad-gīti(2.14) nam Krišna svetuje:
mātrā-sparśās tu kaunteya
śītoṣṇa-sukha-duḥkha-dāḥ
āgamāpāyino 'nityās
tāṁs titikṣasva bhārata
»Vzrok materialne sreče in nesreče je telo. Prihajanje in odhajanje sreče in nesreče je kot menjavanje letnih časov. Zato ne bodi vznemirjen, temveč ju le prenašaj«.
Dokler smo v materialnem svetu, bomo izmenoma doživljali srečo in nesrečo, vendar nas to ne bi smelo vznemirjati. Naša prava naloga je samospoznavanje. Pri tem moramo vztrajati in ne smemo odnehati niti za trenutek. Samospoznanje je cilj človeškega življenja. Dokler imamo materialno telo , bomo izmenoma doživljali trpljenje in dozdevno srečo, toda priti moramo do spoznanja, da » Jaz nisem telo, temveč duhovna duša. Telo sem dobil zaradi svojih dejanj v preteklosti.« To je pravo znanje.
Pameten človek bi se moral vprašati: Jaz sem duhovna duša, moje telo pa je zgolj prekrivalo. Ali potem lahko prekinem preseljevanje iz telesa v telo?« To je človek-kdor poizveduje o tem, kako se lahko osvobodi materialnega telesa, ki je za duhovno dušo onesnaženost.
Žal ljudje v sodobni tako imenovani civilizaciji ne postavljajo tega vprašanja. Na vsak način hočejo zadovoljiti telesne čute in zato delujejo neodgovorno. V Śrimad-Bhāgavatamu (5.5.4) je razloženo:
nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano 'yam
asann api kleśada āsa dehaḥ
»Ljudje, ki si prizadevajo samo za čutno zadovoljevanje, so vsekakor nori in delujejo na vse mogoče gnusne načine. Tako se morajo vekomaj seliti iz telesa v telo in doživljati vsakovrstne nadloge.«
Ljudje ne razumejo, da je telo vedno kleṣada- vedno nam zadaja bolečino. Nekaj časa morda čutimo majhno zadovoljstvo, dejansko pa je telo vir bolečine. V zvezi z tem obstaja naslednja primerjava: Kadar so v prejšnjih časih hoteli kaznovati zločinca, so mu zvezali roke, ga odpeljali na sredino reke in potisnili pod vodo. Ko se je že skoraj utopil, so ga za lase potegnili iz vode in mu dovolili, da si malo odpočije, nato pa so ga spet potisnili pod vodo. To je bil eden od načinov kaznovanja. Majhno zadovoljstvo, ki ga izkušamo v materialnem svetu, ni prav večje od zadovoljstva, ki ga je čutil zločinec, ko so ga potegnili iz vode. To je življenje v materialnem svetu- hudo trpljenje z nekaj trenutki olajšanja.
Zato je Sanātana Gosvāmi, ki je bil zelo bogat minister v mohamedanski vladi v Indiji, prišel k Śri Caitanyi Mahāprabhuju in ga vprašal ke āmi, kene āmāya jāre tāpa-traya: »Kdo sem jaz? Zakaj sem povržen trojnim nadlogam?« To je pametno vprašanje. Nenehno moramo trpeti zaradi različnih nadlog, ki jih povzročajo telo in um, druga živa bitja ter naravne nesreče. Nočem teh nadlog, vendar so nam vsiljene. Kdor sprejme duhovnega učitelja, bi torej moral najprej vprašati: »Zakaj trpim?«
Toda ljudje so postali tako topi-kakor živali-da se tega nikoli ne vprašajo. Živali trpijo vendar ne morejo vprašati, zakaj. Kadar žival odpeljejo v klavnico ne more vprašati: »Zakaj me na silo peljejo v klavnico?« Če pa odpeljejo človeka in ga hočejo ubiti, bo ta zagnal velik hrup:« Ta človek me hoče ubiti! Zakaj moram umreti?« Pomembna razlika med človekom in živaljo je torej v tem, da samo človek lahko vpraša:« Zakaj trpim?«
Trpeti morate ne glede na to, ali ste predsednik Nixon ali pa človek na ulici. To je dejstvo. Zdaj trpite zaradi telesa, vendar kljub temu delujete tako, da boste morali sprejeti novo materialno telo. Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenju vdajali čutnemu zadovoljevanju in ste v skladu s svojo karmo dobili telo. Toda če se v tem življenju zopet vdajate čutnemu zadovoljevanju in se ne poskušate dvigniti, boste spet dobili telo in trpeli. Po naravni poti boste dobili novo telo glede na stanje vašega uma ob smrti. Kakor hitro dobite novo telo, pa boste spet začeli trpeti. Trpljenje se začne že v maternici. Prebiti morate mesece in mesece skrčenih rok in nog v tesni vreči, v kateri se ne morate premikati- to je trpljenje. In kor pridete ven, vas čaka novo trpljenje. Danes obstaja tudi nevarnost, da vas v maternici ubijejo. Biti moramo dovolj pametni, da se vprašamo: »Zakaj trpim? In kako lahko zaustavimo trpljenje?« Dokler se ne vprašamo «Zakaj trpim?, nismo ljudje v pravem pomenu te besede. Še zmeraj smo živali.
Vprašanje o osnovnem vzroku našega trpljenja se imenuje brahma-jijñāsā: »Zdaj, ko smo dobili človeško življenjsko obliko, moramo poizvedovati o Brahmanu, Absolutni Resnici.« izkoristi moramo človeško življenjsko obliko. Ne smemo živeti kot živali, temveč moramo poizvedovati o Absolutni Resnici in si prizadevati, da naredimo konec materialnega življenja.
Jano, pravzaprav si prizadevamo narediti konec življenjskim nadlogam, ko trdo delamo v boju za obstanek. Zakaj poskušamo dobiti denar? Ker mislimo:« Če dobim denar, bom ublažil svojo nesrečo.« S tem se boj za obstanek nadaljuje: vsakdo poskuša uživati v čutnem zadovoljevanju in tako postati srečen. Toda čutno zadovoljevanje ni prava sreča. Prava sreča je duhovna sreča, ki jo občutimo, če služimo Krišni. To je sreča. Materialna sreča je samo popačena sreča.
Materialna sreča je kakor privid vode v puščavi. V puščavi ni vode, toda žejna žival, ki ima privid vode, steče za njim-in umre. Ljudje vemo, da v puščavi ni vode, da je »voda« samo odsev sončne svetlobe, živali pa tega ne vedo. Smisel človeškega življenja je, da opustimo iskanje sreče v čutnem zadovoljevanju, ki je kakor privid v puščavi, in si prizadevamo za duhovno srečo.
To višjo srečo lahko obudimo preprosto z petjem in recitiranjem Hare Krišna mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Petje Hare Krišna je zelo preprosto, vendar nas lahko osvobodi vsega trpljenja v materialnem svetu.
Vzrok našega trpljenja je umazanija, ki se je nabrala v našem srcu. Smo kot zločinec, ,ki ima srce polno umazanije in razmišlja:« Če dobim to stvar, bom srečen.« In stori zločin tvegajoč svoje življenje. Vlomilec dobro ve, da bo kaznovan, če ga ujame policija, a gre vseeno krast. Zakaj? Nūnaṁ pramattaḥ-Ponorel je za čutim zadovoljevanjem. To je edini razlog.
Srce moramo torej očistiti umazanih želja, ki nas prisiljujejo, da delujemo za čutno zadovoljevanje in trpimo. V tej dobi je proces za očiščenje zelo, zelo lahek-potrebno je samo peti Hare Krišna. To je vse. To je prispevek Caitanye Mahāprabhuja. eto-darpaṇa-mārjanaṁ bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇam (CC Antya 20.12). Kdor poje Hare Krišna mantro, bo rešen trpljena, ki ga povzroča večno preseljevanje iz telesa v telo. Petje mantre je zelo preprosto. Kasta, veroizpoved, narodnost, barva kože in družbeni položaj niso pomembni. Ne. Po Božji milosti imamo vsi jezik in ušesa, tako da vsakdo lahko poje Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zato pojte Hare Krišna in bodite srečni!
Najlepša hvala.
His Dive Grace A.C.Bhaktivedanta Swami Prabhupada. (Pot popolnosti)
Uredil- Sadacara Sany Dasa- vir- Facebook
