Putin je nedvomno eden najpomembnejših politikov našega časa. Bil je študent prava, kasneje agent KGB. Kasneje se je hitro začel vzpenjati po lestvici uspeha tudi v politiki. Dokončno ga je ustoličil Jelcin, ki je Putina leta 1999 imenoval za premierja.
Ljudje so ga začeli bolj opažati po dobro premišljeni operaciji proti čečenskim upornikom. Po odstopu Jelcina je zmagal na volitvah Putin in hitro zavladal kot odločen in brezkompromisen vladar. Skušal je zmanjšati moč in vpliv oligarhov in vzpostaviti stabilno gospodarstvo. Kasneje smo spremljali, brali in opazovali, kako je Putin leta 2014 zavzel Krim.
Že tam se je dalo zaslutiti, da je sicer izjemno inteligentni, pronicljivi vladar dejansko željan zgolj moči in zavzemanja novih ozemelj za Rusijo. Po prvih lažeh, da Ukrajine ne misli napadati, je začel s posebno vojaško operacijo leta 2022. Od takrat svet ni več tak, kot smo ga poznali.
Kot da ni vrnitve v normalo in da se vojaška histerija in strah ekspandirata iz dneva v dan. Na stran Zelenskega je stopil Biden in evropski vladarji tipa Macron, začelo se je enormno zalaganje Ukrajine z orožjem, ki mu ni videti konca. Vse to smo občutili v rastočih cenah dobrin, začenja se tudi počasno propadanje gospodarstva, šolstva, zdravstva.
Videti je, kot da smo neuradno v vojni z Rusi, Trump, ki veliko govoriči o miru, pa je zavrgel Evropo kot staro gospo na svojem zemljevidu, fokusira se na druge sovražnike, napada Jemen, izganja ilegalce v zapore tipa Salvador, pripravlja morebitno operacijo proti Iranu.
Mi pa vsakodnevno spremljamo nove in nove bombastične naslove- naredite si zaloge hrane, pripravite zaklonišča, Rusi nas znajo napasti.
Možno je vse, Putin je nepredvidljiv, naši politiki pa žal niso za mir, bolj so za oboroževanje.
Kam nas bo to pripeljalo, je zelo jasno razvidno, v najboljšem primeru v slabši standard, v najslabšem v vojno.
Živimo v negotovih časih in neka varnost postaja bolj mit kot resnično dejstvo. Putin je pa le delček tega mozaika, tudi drugi se niso izkazali s pogajanji, iskanjem možnosti za mir, spravo. Tako da tu smo, iz dneva v dan ne veš, kaj nam bo novega prinesel. Morda bo še najbolje tistim, ki so nekje bolj na odročnih samooskrbnih domačijah.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Demon oz. skrivnostni mož (odcepljena Fredova senca): suh, oblečen v črno, bledoličen, nenavaden, smrti podoben, hladen, strmeč nečloveški, ki ne mežika.
Fred ob srečanju z lastno disociirano senčno platjo osebnosti: začuden, prestrašen, zmeden
Disociativno moten Fred se na zabavi sreča s svojim odcepljenim, zavesti nepoznanim, zanikanim in potlačenim demonskim jazom, z lastno senco, polno maščevanja, prizadetosti zaradi ženine nezvestobe in nakopičene nekontrolirajoče pobesenele jeze zaradi lastne impotence, tako da nosi vso težo krivde in morilskega zločina umora žene v svoji podzavesti, nezavedajoč se, da je demon on sam, del njega, delita si isto hišo (telo):
Demon: "Se že poznava, kajne?"
Fred: "Ne verjamem."
Fred: "Kaj misliš, kje bi se naj spoznala?"
Demon: "V tvoji hiši, a se me ne spomniš?"
Fred: "Ne, se ne. Si prepričan?"
Demon: "Seveda. Pravzaprav sem pravkar tam."
Fred: "Kako to misliš, kje si zdajle?"
Demon: "V tvoji hiši."
Fred: "Človek, to je noro."
Demon: "Pokliči me. Vtipkaj svojo številko. Daj."
Demon: "Saj sem ti povedal, da sem tu."
Fred: "Kako si to naredil?"
Demon: "Vprašaj me!"
Fred: "Kako si prišel v mojo hišo?
Demon: "Povabil si me, ni moj običaj, da grem tja, kjer nisem zaželjen."
Fred: "Kdo si?"
Demon: "Hmmm... Hmm, ha-ha-ha-ha..."
Demon: "Vrni mi telefon."
Demon: "Bilo mi je v veselje govoriti s teboj."
