Sanje ali budnost

Avtor: Slogarca 1 komentar
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
 
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
 
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
 
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
 
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
 
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
 
Definiranje resničnosti
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
 
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
 
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
 
Trije nivoji zavesti
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
 
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
 
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
 
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
 
Vedska obrazložitev
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
 
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
 
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
 
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
 
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Sadacara dasa.

Preberi celoten članek - Sanje ali budnost

Kralj Barhiṣat

Avtor: Slogarca 1 komentar

 

Povprečen človek v tem času le malo ve o tem ali skoraj nič, kaj naj bi bil smisel življenja. Večina ljudi si takšnega vprašanja ne zastavlja pogosto. Čas, ki ga namenijo v svojem življenju, porabljajo za osnovne potrebe telesa. Večina časa premišljujejo o tem, kdaj bodo prišli do tako pričakovane penzije in končno uživali sadove svojega dela. Dosti časa namenjajo v iskanju rešitev v obliki preživetja , zdravja, prehranjevanja, spanja, branjenja in pa uživanju v pretirani spolnosti.
 
V vseh teh dejavnosti pa je nekaj skupnega in to je izogibanju trpljenju, ki prihaja samo od sebe brez naše želje. V naravi človeka je, da išče ugodje, uživanje, srečo zase in za svoje bližnje. V tem iskanju ravnovesja pozablja na bistveno vprašanje, kaj je sploh smisel vsega tega, kar počne.
 
Sama narava materialnega sveta in pa človeške oblike življenja je, da gravitira v globoko neznanje in nezavedanje o tem, kaj je končna ali Absolutna resnica. Vede opisujejo in nas informirajo o tem, da poleg relativne oziroma začasne resnice obstaja še dokončna resnica o vsem tem, kar lahko percipiramo s svojimi čutili in intelektom. Absolutna Resnica ali Bog je končni cilj spoznanja te resnice. Neznanje o tem pa človeka pahne globoko v iluzijo in tako z lahkoto zgreši cilj življenja.
 
V vedskih Puranah (Šrimad Bhagavatam) najdemo veliko zgodb in dogodkov, kjer le ti opisujejo in kažejo o tem, kako lahko zgrešimo pravi cilj in smisel življenja. Ena izmed zgodb govori o kralju Barhiṣatu.
 
Kralj Barhiṣat, sin velikega modreca Havirdhāna je živel v dobi Satya yugi v začetku stvarjenja. Bil je eden od Prajāpatijev. Ti so bili močna bitja ali polbogovi, ki so bili zadolženi za povečanje prebivalstva po vsem univerzumu na začetku stvaritve.
 
Mahārāja Barhiṣat se je po umaknitvi od svojih kraljevskih dolžnosti zelo poglobil v plodonosne aktivnosti opravljanja  žrtvovanj. To pomeni, ko je končal eno žrtvovanje, je začel z drugim. Ravno v tem času pa ga je obiskal modrec Nārada, duhovni učitelj pogojenih duhovnih duš, da ga pouči o pravem duhovnem življenju in da ga opozori, da je zgrešil pravi smisel žrtvovanj(življenja).
 
Zato ga je vprašal, kaj želi doseči z izvajanjem teh žrtvovanj. Glavni cilj žrtvovanj je osvoboditev od materialnih bed, ki spremljajo človeka v smislu rojstva, starosti, bolezni in smrti in uživati v sreči. Z izvajanjem takšnih žrtvovanj pa tega ni mogoče doseči in spoznati.
 
Njegova svetost Šrila Prabhupada je v komentarju na ta stih napisal naslednje:
 
V tem materialnem svetu velika iluzija prekriva pravo inteligenco. Človek v guni strasti si želi težko garati, da bi si pridobil nek dobiček, ne ve pa, da mu čas tega ne bo nikoli dovolil uživati  večno. V primerjavi z delom, ki ga človek vloži, dobiček ni toliko donosen. Tudi če je dobiček donosen, ni osvobojen trpljenja, ki ga ta spremlja.
 
V materialnem svetu ne moremo uživati v čisti sreči. Če želimo v čem uživati,  moramo trpeti zaradi nekoga drugega. V bistvu  trpljenje je narava tega materialnega sveta in vsako uživanje, ki ga poskušamo doseči, je samo iluzija. Končno moramo trpeti bede rojevanja, starosti, bolezni in smrti.
 
Lahko najdemo veliko dobrih zdravil, toda ni mogoče ustaviti trpljenja , ki ga povzročata bolezen in smrt. Zdravilo ni sredstvo niti za preprečevanje boleznin niti za preprečitev smrti. Končno v tem materialnem svetu ni sreče, toda živo bitje, ki je pod vplivom iluzije dela zelo težko, da bi pridobili tako imenovano srečo. Resnično, ta proces težkega dela se smatra za srečo. To se imenuje iluzija. Zato je Nārada Muni vprašal kralja Prācīnabarhiṣata kaj želi doseči z izvajanjem tako dragih žrtvovanj. Tudi če dosežemo rajske planete, se ne moremo izogniti trpljenju rojstva, starosti, bolezni in smrti.
 
Kralj je opravljal takšna žrtvovanja, kjer je žrtvoval živali. Zato ga je Nārada Muni hotel preusmeriti, da bi prekomerno ubijal živali in mu dati uvid, da so takšna žrtvovanja rizična. Pri žrtvovanju se lahko zgodijo majhne nepravilnosti in žival nima nobene dobrobiti od teh žrtvovanj. Sam izvajalec takšnih žrtvovanj pa trpi karmične posledice teh napak v žrtvovanjih. Sama žrtvovanja živali so namenjena temu, da žival napreduje v višje življenjske oblike in s samim napredovanjem živali se dokazuje pravilnost manter, ki jih izgovarjajo med žrtvovanjem.
 
Nārada Muni je kralju pokazal vse tiste živali, ki jih je žrtvoval, kako čakajo, da se mu bodo maščevale, ko bo kralj zapustil telo z tem, da ga bodo vse nabodle s svojimi jeklenimi rogovi. Sam uboj živali pa je tako grešen kot uboj človeka.
 
Kralj je spoznal, kako ga je njegova lastna inteligenca prevarala in ga napeljala v izvajanje plodonosnih aktivnosti. Zato ga je ponižno prosil, naj mu pokaže glavni cilj življenja.
Nārada Muni je kralja skozi analogijo hotel odvrniti  od poti karma-kande.  Pot čutilnega uživanja opisana v Vedah, za doseganje osvoboditve in uživanja na rajskih planetih, je zelo težka in nevarna. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da je pot karma-kande zaradi čutnega uživanja zelo težka in da se tisti, ki so navezani nanje imenujejo mudhe( nepridipravi). Za mudhe je zelo težko, da razume končni cilj življenja, ker so okupirani s plodonosnim delovanjem. Mudhi je težko dati pameten direkten nasvet, ker se ujezijo in delujejo ravno nasprotno.
 
Nārada Muni je to dobro vedel, zato je kralju opisal zgodovino njegovega življenja preko analogije z zgodbe o kralju Purañjani, ter neposredno nakazal, kako je smisel samo v prehranjevanju, spanju, razmnoževanju, branjenje naporno in rizično za duhovno dušo, ki se nahaja v materialnem telesu.
 
Šrila Prabhupada nas poučuje, da je vsako živo bitje purañjana. Beseda puram pomeni« znotraj telesa, znotraj te oblike«, jana pomeni »živo bitje«. Tako je vsak purañjana. Smatra se, da je vsako živo bitje kralj svojega telesa, ker mu je dana popolna svoboda, da ga izkoristi , kakor ga želi. Ta se večina časa ukvarja z čutnim uživanjem in da je to končni cilj življenja. To je proces karma-kande. Materialistična oseba zainteresirana samo za čutilno uživanje se lahko imenuje purañjana.
 
Srimad Bhagavatam 4. spev
Pripravil -Sadacara dasa.

Razumevanje življenjske sile

Avtor: Slogarca 1 komentar
 
Los Angeles, 22 decembra 1968.
Šrila Prabhupada je na tiskovni konferenci pozval intelektualne voditelje sveta, naj se usmerijo k duhovnosti.« Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij. Gibanje za zavest Krišne poučuje znanost o duši- ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja.«
 
Mednarodno gibanje za zavest Krišne je gibanje, ki želi s preprostim procesom petja svetih imen Boga duhovno preusmeriti človeštvo. Namen človeškega življenja je narediti konec nadlogam materialnega bivanja. Dandanašnja družba poskuša te nadloge premagati z materialnim napredkom, vendar vsakdo lahko vidi, da kljub znatnemu materialnemu napredku v človeški družbi ni miru.
 
Razlog za to je, da je človek po svojem najglobljem bistvu duhovna duša. Materialno telo se razvija zato, ker je v njem duhovna duša. Materialistični znanstveniki lahko še tako zanikajo, da je vzrok življenjske sile duhovna eksistenca, vendar za obstoj življenjske sile ni boljše razlage, kot da sprejmemo prisotnost duhovne duše znotraj telesa.
 
Telo se spreminja iz ene oblike v drugo, duhovna duša pa je večna in vedno ista. To lahko opazimo celo v lastnem življenju. Naše materialno telo se od samega začetka, ko je bilo še v maternici, vsako sekundo in vsako minuto spreminja. Ta proces je splošno znan kot «rast«, dejansko pa gre za menjanje teles.
 
Na zemlji vidimo menjavanje dneva in noči ter menjavanje letnih časov. Primitivnejši um misli, da do teh sprememb prihaja zato, ker se spreminja sonce. Primitivnejši ljudje na primer pozimi mislijo, da je sonce oslabelo, ponoči pa včasih mislijo, da je umrlo. Z naprednejšim znanjem pa lahko razumemo, da se sonce pozimi in ponoči ne spreminja. Menjavanje letnih časov ter menjavanje dneva in noči pripisujemo spremembam relativnega položaja zemlje in sonca.
 
Podobno doživljamo tudi telesne spremembe od zarodka do otroštva, mladosti, zrelosti, starosti in smrti. Manj razumen človek sklepa, da duhovna duša po smrti za vekomaj preneha obstajati, tako kot primitivna plemena verjamejo, da sonce ob sončnem zahodu umre. Prava resnica je, da sonce vzhaja na drugem koncu sveta. Podobno duša privzame novo telo. Ko se telo postara in ni več uporabno, duša privzame novo telo, tako kot človek odvrže staro obleko in obleče novo. Sodobna civilizacija o tej resnici ne ve skoraj ničesar.
 
Ljudje se ne zanimajo za naravni položaj duše. Na različnih univerzah in tehnoloških inštitutih imajo številne znanstvene oddelke, ki so namenjeni proučevanju in razumevanju subtilnih zakonov materialne narave, v medicinskih raziskovalnih laboratorijih proučujejo fiziologijo materialnega telesa, nikjer pa ni ustanove, ki bi preučevala naravni položaj duše. To je največja slabost materialistične civilizacije, ki je zgolj zunanja manifestacija duše.
 
Znanstveniki so očarani z bleščečo manifestacijo vesoljnega oziroma individualnega telesa, ne da bi poskušali razumeti, kaj je osnova njunega sijaja. Ko telo deluje s polno energijo in razodeva visoko nadarjenost ter sijajen intelekt, je videti zelo lepo. Kakor hitro pa duša odide iz telesa, ves telesni blišč izgubi pomen. Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje to znanost o duši-ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja. Za telesom lahko odkrijemo dušo, saj opažamo zavest, ki je znak njene prisotnosti. V vesoljnem telesu oziroma v kozmični manifestaciji pa lahko prav tako uvidimo prisotnost Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Resnice.
 
Individualno dušo spoznavamo v treh aspektih: najprej kot zavest, ki prežema celo telo, nato kot duhovno dušo v srcu in nazadnje kot osebo. Absolutno Resnico pa ravno tako najprej spoznamo kot brezosebni Brahman, nato kot lokalizirano Naddušo (Paramatma) in naposled kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Krišno. Krišna obsega vse, ali z drugimi besedami . Krišna je hkrati Brahman, Paramatma in Božanska Oseba, tako kot je vsak od nas hkrati zavest, duša in oseba.
 
Individualna oseba in Vrhovna Oseba sta kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujeta, tako kot kapljica morske vode in ogromna masa vode v morju. Kapljica morske vode in masa morske vode sta kvalitativno eno, saj je njuna kemična sestavina popolnoma enaka. Količina soli in drugih mineralnih snovi v celem morju pa je mnogo, mnogokrat večja od količine soli in drugih mineralnih snovi v kapljici morske vode.
 
Gibanje za zavest Krišne zagovarja individualnost duše in Vrhovne duše. Iz vedskih Upanišad izvemo, da sta tako Vrhovna Oseba oziroma Bog kot individualna oseba večni živi bitji. Razlika je v tem, da vrhovno živo bitje ali Vrhovna Oseba vzdržuje vsa druga nešteta živa bitja. Krščanstvo priznava isto načelo, saj Sveto pismo uči, da morajo individualna živa bitja moliti k Vrhovnemu Očetu, da jih oskrbi s sredstvi za preživljanje in jim odpusti njihove grehe.
 
Iz odredb vseh svetih spisov je torej razvidno, da je Vsevišnji Gospod, Krišna, vzdrževalec individualnih živih bitij, individualno bitje je zatorej dolžno izraziti hvaležnost Vsevišnjemu Gospodu. To je vsa osnova religioznih načel. Če ljudje tega ne priznajo, vlada zmeda, kakršno doživljamo v današnjem času.
 
Vsakdo poskuša postati Vsevišnji Gospod, bodisi družbeno, politično ali individualno. Zato ljudje tekmujejo za lažno nadvlado in po vsem svetu vlada zmeda- individualno, nacionalno, družbeno, kolektivno. Gibanje za zavest Krišne poskuša uveljaviti vrhovni položaj Absolutne Božanske Osebnosti. Človeška družba je namenjena takemu razumevanju, saj bo zaslugi take zavesti življenje ljudi postalo uspešno.
Gibanje za zavest Krišne ni nov izmislek spekulativnih umovalcev. Pravzaprav ga je osnoval sam Krišna, ki je utemeljil njegov nauk pred najmanj pet tisoč leti na bojišču Kurukšetre, ko je izgovoril Bhagavad-gito. Iz Bhagavad -gite je prav tako razvidno, da je Krišna spregovoril o tem sistemu zavesti že davno, davno prej- pred vsaj sto dvajset milijoni let-ko ga je prenesel bogu sonca, Vivasvanu.
 
To gibanje torej nikakor ni novo. Sestopa po nasledstvu učencev in preko vseh velikih voditeljev indijske vedske civilizacije, kot so Šankaracarya, Ramunacarya, Madhvacarya, Višnu Svami, Nimbarka in nazadnje, pred približno 480 leti, Gospod Caitanya. Sistem nasledstva učencev je še danes v veljavi. Bhagavad -gito pa uporablja zelo širok krog učenjakov, filozofov in duhovnikov po vsem svetu. Toda večinoma se ne držijo načel, ki so opisana v Bhagavad-giti . Gibanje za zavest Krišne predstavlja načela Bhagavad-gite taka, kakršna so- brez napačnih razlag.
 
Na podlagi Bhagvad-gite lahko razumemo pet glavnih počel, ki so: Bog, živo bitje, materialna in duhovna narava, čas in dejanja. Od teh petih postavk so Bog, živo bitje, narava( materialna in duhovna) in čas večni, dejanja pa niso večna.
Dejanja v materialni naravi se razlikujejo od dejanj v duhovni naravi. Čeprav je duhovna duša večna(kot smo pojasnili), so dejanja, ki jih opravlja pod vplivom materialne narave, minljiva. Cilj gibanja za zavest Krišne je vključiti duhovno dušo v njene večne dejavnosti. Večne dejavnosti lahko opravljamo celo, dokler smo vklenjeni v materijo. Duhovno delovanje je možno; zahteva le vodstvo in upoštevanje predpisanih pravil.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje tako duhovno delovanje in kdor se v njem izpopolni, bo odšel v duhovni svet, o katerem najdemo veliko dokazov v vedski književnosti, ki vključuje Bhagavad- gito. Duhovno izšolana oseba zlahka pride v duhovni svet-po zaslugi spremembe zavesti.
 
Zavest je zmeraj prisotna, saj je simptom žive duhovne duše, toda naša zavest je zdaj materialno onesnažena. Voda, ki pride iz oblaka je na primer čista, kakor hitro pa se dotakne zemlje, pa pri priči postane blatna. Če isto vodo prefiltriramo, pa zopet dobi svojo izvorno bistrino. Tudi zavest Krišne je proces čiščenja zavesti. Kakor hitro zavest zbistrimo in očistimo, lahko odidemo v duhovne svet, kjer nas čaka večno življenje vednosti in blaženosti. Po takem življenju hrepenimo v tem materialnem svetu, vendar zaradi materialne onesnaženosti na vsakem koraku doživljamo razočaranja. Voditelji človeške družbe bi zatorej morali gibanje za zavest Krišne vzeti zelo resno.
 
Odlomek iz knjige« Pot popolnosti « Njegove Božanske Milosti. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Ustanovitelj -Acarya Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
 
pripravil Sadacara Sany Dasa.

Degeneracija in pravo znanje

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Razkroj vrednot je danes v silovitem porastu. Naj se gre za medčloveške odnose, službeno etiko, vojaške in politične strukture, razvidno je, da je nek kodeks časti samo še praspomin. Velja samo- pregazi, zavzemi, odvzemi, ne imej slabe vesti!

Posmej se, dobil si nekaj profita!

In tako gre ta žaloigra vse do naslednje žare na britofu. Samo še ena žara na koncu ostane, četudi je v njej pepel velikega človeka, kot je bil Tito, Stalin in mnogi drugi diktatorji.

Danes so takšni časi, da bi komu rekel, naj nosi solzilec s sabo, da se ne bo tako trudil, da ne prideš preblizu nečesa, kar si sam želi- objekti poželenja so raznorazni in v različnih formah.

Pa ubogi umorjeni Avstrijki - umorjeni influencerki Stephanie P. s strani bivšega slovenskega partnerja- bi tudi dobro prišel solzilec, mogoče bi bila danes še živa. Drugače pa, kot da so spoštovanje, prijaznost, etika in strpnost samo še za stare čase ali za bedake. Ko pride družba tako degenerirana, vojna ni več daleč. 😊

Starodavne Vede lepo učijo o smislu človeškega obstoja, ko začneš upoštevati te nauke, ki so skorajda identične krščanstvu, se pravo življenje šele začne.

Citiram;

Ta človeška oblika življenja nam ni dana le zato, da bi trdo delali kot prašič ali pes, temveč da bi dosegli najvišjo popolnost življenja. Če si te popolnosti ne želimo, bomo morali zelo trdo delati, saj nas bodo k temu prisilili zakoni narave. V zadnjih dneh Kali-yuge (sedanje dobe) bodo morali ljudje trdo delati kot osli le za košček kruha. Ta proces se je že začel in vsako leto se bo potreba po težjem delu za nižje plačilo povečevala. Vendar ljudje niso namenjeni trdemu delu kot živali, in če človek ne izpolnjuje svojih dolžnosti kot človeško bitje, je zaradi zakonov narave prisiljen preseliti se v nižje vrste življenja. Bhagavad gita zelo živo opisuje, kako se duhovna duša po zakonih narave rodi in dobi primerno telo in čutne organe za uživanje v materiji v materialnem svetu.

V  BG je tudi navedeno, da tisti, ki poskušajo, a ne dokončajo poti približevanja Bogu – z drugimi besedami, tisti, ki jim ni uspelo doseči popolnega uspeha v zavesti Krišne – dobijo možnost, da se pojavijo v družinah duhovno naprednih ali v finančno premožnih trgovskih družinah. Če se neuspešnim duhovnim aspirantom ponudijo takšne možnosti plemenitega porekla, kaj pa tistim, ki so dejansko dosegli zahtevani uspeh? Zato poskus vrnitve k Bogu, četudi je napol končan, zagotavlja dobro rojstvo v naslednjem življenju. Tako duhovno kot finančno premožne družine so koristne za duhovni napredek, saj lahko v obeh družinah človek dobi dobro priložnost za nadaljnji napredek od točke, kjer se je ustavil v prejšnjem rojstvu. V duhovni spoznanji je vzdušje, ki ga ustvari dobra družina, ugodno za gojenje duhovnega znanja. Bhagavad  gita spominja takšne srečne, dobro rojene ljudi, da je njihova sreča posledica njihovih preteklih predanih dejavnosti. Žal otroci teh družin ne berejo BG,  saj jih zavaja  māyā  (iluzija).

Rojstvo v premožni družini reši problem iskanja zadostne količine hrane od samega začetka življenja, kasneje pa lahko živimo sorazmerno lažje in udobnejše življenje. V takšnem položaju imamo dobre možnosti za napredek v duhovni spoznanji, toda kot bi hotela nesreča, so sinovi bogatih zaradi vpliva sedanje železne dobe (ki je polna strojev in mehanskih ljudi) zavajani glede čutnega užitka in pozabljajo na dobre možnosti za duhovno razsvetljenje. Zato narava po svojih zakonih zaneti požare v teh zlatih domovih. Zlato mesto Lanka je pod vladavino demonskega Rāvane zgorelo v pepel. To je zakon narave.

Bhagavad gita  je predhodna študija transcendentalne znanosti o zavesti Krišne in dolžnost vseh odgovornih voditeljev držav je, da svoje gospodarske in druge programe oblikujejo s sklicevanjem na  sveti spis.  Nismo namenjeni reševanju gospodarskih življenjskih vprašanj z ravnotežjem na majavi platformi; temveč smo namenjeni reševanju končnih življenjskih problemov, ki nastanejo zaradi zakonov narave. Civilizacija je statična, če ni duhovnega gibanja. Duša premika telo in živo telo premika svet. Skrbi nas telo, vendar nimamo znanja o duhu, ki premika to telo. Brez duha je telo negibno ali mrtvo.

Človeško telo je odlično vozilo, s katerim lahko dosežemo večno življenje. Je redek in zelo pomemben čoln za prečkanje oceana nevednosti, ki je materialni obstoj. Na tem čolnu služi izkušen čolnar, duhovni učitelj. Po božji milosti čoln pluje po vodi v ugodnem vetru. Kdo ne bi izkoristil priložnosti, da bi prečkal ocean nevednosti, če bi kdo to dobro priložnost zanemaril? Če bi kdo zanemaril to dobro priložnost, bi moral vedeti, da preprosto stori samomor.

V prvem razredu vlaka je zagotovo veliko udobja, toda če se vlak ne premakne proti svojemu cilju, kakšna je korist od klimatiziranega kupeja? Sodobna civilizacija se preveč ukvarja z udobjem materialnega telesa. Nihče nima informacij o pravem cilju življenja, ki je vrnitev k Bogu. Ne smemo samo sedeti v udobnem kupeju; moramo preveriti, ali se naše vozilo premika proti svojemu pravemu cilju. Ni končne koristi v tem, da poskrbimo za udobno materialno telo na račun pozabe na glavno življenjsko nujnost, ki je ponovno pridobitev izgubljene duhovne identitete. Čoln človeškega življenja je zgrajen tako, da se mora premikati proti duhovnemu cilju. Žal je to telo zasidrano v posvetno zavest s petimi močnimi verigami, ki so: (1) navezanost na materialno telo zaradi nepoznavanja duhovnih dejstev, (2) navezanost na sorodnike zaradi telesnih odnosov, (3) navezanost na rojstno deželo in na materialne dobrine, kot so hiša, pohištvo, posestva, lastnina, poslovni dokumenti itd., (4) navezanost na materialno znanost, ki zaradi pomanjkanja duhovne luči vedno ostaja skrivnostna, in (5) navezanost na verske oblike in svete obrede brez poznavanja Božanske Osebnosti ali Njegovih bhakt, ki jih posvečujejo. Te navezanosti, ki zasidrajo čoln človeškega telesa, so podrobno pojasnjene v petnajstem poglavju .

Tam so primerjane z globoko ukoreninjenim banjanovim drevesom, ki vedno bolj krepi svoj vpliv na zemlji. Zelo težko je izruvati tako močno banjanovo drevo, vendar Gospod priporoča naslednji postopek: »Prave oblike tega drevesa ni mogoče zaznati na tem svetu. Nihče ne more razumeti, kje se konča, kje se začne ali kje so njegovi temelji. Toda z odločnostjo je treba to drevo posekati z orožjem odtujenosti. Zato je treba poiskati kraj, od koder se, ko enkrat odide, nikoli več ne vrne, in se tam predati tisti Vrhovni Božanski Osebnosti, iz katere se je vse začelo in v kateri vse obstaja od nekdaj.«

 

Preberi celoten članek - Degeneracija in pravo znanje

Gospodova pesem- Bhagavad Gita

Avtor: Slogarca 1 komentar

Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.

Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost,  kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev  znanja.

Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.

Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je  v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;

"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…

Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.

V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.

Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;

Albert Einstein, znanstvenik

“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”

Mohandas K. Gandhi, revolucionar

“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”

Ralph Waldo Emerson, pesnik

“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”

Herman Hesse, pisatelj

“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”

Thomas Emerson, teolog

“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”

Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton

“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”

Johann Wolfgang von Goethe

“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Rss feed za ta tag