Starodavne Vede, ki so zibelka vseh znanj, govorijo, da ima vsakdo luknjo v srcu, kjer manjka kot puzzle samo ena stvar, ljubezen do Boga. Vse dokler ta manjkajoči delček ne zapolnimo z ljubeznijo do Boga, bo ta del ostal zevajoča praznina. In to kljub temu, da jo skušamo zapolniti z milijardami stvarmi.
Še ta uspeh, še to doživetje, še ta avto, še ta najnovejši model mobitela, televizorja, pa hiše, pa vikendi, pa dopusti, pa nagrade, pa kozmetika, čevlji , hvala takšna in drugačna.... zgodi se NIČ. Nič se ne zgodi.
Po kratkotrajni evforiji bum na trdna tla, praznina zazeva še bolj na široko in sledi lov za novimi dosežki, ki nikoli ne zapolnijo večnega koprnenja duše po povezavi z Bogom.
Kot uveneli cvetovi, ki na koncu padejo kot slama k večnemu počitku, ne zadovoljujoč najglobljega koprnenja duše, stiku s Presežnim. Nasprotno pa ponižni modreci, navzven ubožni, nikoli ne začutijo praznine v sebi. Vsak dan se napajajo iz večnega vodnjaka ljubezni, lepote, resnice in poštenosti. Tako že na tem svetu, v tem telesu dosežejo namembni cilj- povezavo z večnostjo. Ob prehodu na drugo stran pa samo nadaljujejo z življenjem polnim radosti, ki se prevesi v večno srečo na transcendentalnih planetih.
Osvojiti srečo v svetu, v katerem na vsakem koraku preži nevarnost, je že tako ali tako skorajda nemogoče. Danes si, jutri te ni. Lahko zboliš, lahko umreš, lahko postaneš čez noč begunec. Trenutno smo priča veliki nevarnosti vojne, ki nas že skrbi zaradi morebitne motene oskrbe z bencinom, nafto, transporti.
V senci teh velikih dogodkov, ki pretresajo naš planet, pa v vmesnih fazah vsakdo poskuša na nek način zapolniti nemir v sebi. Mladina z računalniškimi igricami, sedaj je na pohodu umetna inteligenca, ki je vabljiva, a žalibog, kmalu ugotoviš, da tudi popolnoma nezanesljiva.
Enkrat ti en model AI poda tak odgovor, drugič drugačen, zelo zelo previden je treba biti pri nasvetih, ki ti znajo povzročiti tudi težave, ker so nepreverjeni, nezanesljivi.
Premnogi se zapletejo kot vešče v privlačno družinsko življenje, ki je Božji dar in vrti svet naprej preko potomstva in medsebojne pomoči. A tudi v teh skupnostih premnogokrat zazeva praznina in nekdaj goreči ljubimci postanejo sovražniki, ki se varajo, zaničujejo, pretepajo ter preganjajo po sodiščih.
Trenutno je aktualen primer Dončiča, navzven vse sanjsko, a kako je moralo biti gnilo, da zapustiš nosečo partnerico, s katero si skupaj že od otroškh let?
Na koncu kljub slavi, denarju in prestižu- praznina.
Zatorej napolnimo naša srca s pravimi dragulji, spoštovanjem, skromnostjo, ponižnostjo, prijaznostjo ter zavarujmo tudi svoje meje pred grabežljivci, ki radi oskrunijo plemenite in jih enntuziastično zlorabljajo samo in edinole za svoje interese.
Ter zasijmo kot zvezdice z nasmehom na obrazu.
Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)
Teobiologija – znanost o zavesti
Nekje v srednjem veku v Indiji je živel Sakara Malik, zelo učena oseba. Bil je glavni minister na dvoru carja Huseina Shaha. Vendar četudi je bil zelo učen, govoril je nekaj svetovnih jezikov in so ga ljudje smatrali za vzvišeno osebo, on ni bil zadovoljen. Njegovo nezadovoljstvo je raslo iz dneva v dan. Nekega dne mu je njegov sluga javil, da se v bližini nahaja duhovni učitelj Sri Krishna Chaitanya in da privlači mnogo ljudi s svojo transcendentalno pojavo.
Sakara Malik se je z svojim bratom takoj napotil do tega mesta in ko je zagledal bleščeče telo Gospoda Chaitanye je padel pred Njegova stopala in spregovoril: » Ke Ami- Kdo sem jaz? Zakaj mi trojne bede tega sveta vedno vznemirjajo ? Ne morem več živeti, če ne dobim odgovora na to vprašanje.«
Da, kdo smo to« mi« pravzaprav ? Odgovor je: »Mi smo duhovna duša«. Duša pripada in prihaja iz transcendentalnega sveta. Ona je transcendentalna energija, ona je oseba, ta svet pa je zgrajen iz življenjske materije. Duša ali življenjska energija poganja to materijo, kot kadar na papir stresemo zrnca železnih opilkov (atomi ,ki gradijo materialno telo) pod papirjem pa je magnet (duša). Z pomikanjem magneta se bodo zrnca železnih opilkov premikali gori-doli, toda vzrok premikanja niso železni opilki sami, ampak prihaja od moči magneta. Ta magnetna sila znotraj tega telesa vzrokuje temu, da se ta materialni prah sestavljen iz atomov in molekul premika in prihaja od duše, ki s svojo zavestjo poganja celo telo.
Ko se ta magnetna sila umakne iz telesa in ga zapusti, ta ostane brez življenja, brez sile. Ostane samo kup materialnega prahu brez življenja, ki ga ne drži pokonci več nobena sila. Ta pa se tekom časa razgradi po prostoru. Tako tudi dišeči cvet s svojo magnetno aromo privlači roj čebel nase, tako tudi duša privlači s svojimi željami in močjo svoje zavesti nase roj sestavljen iz materije in molekul. Ko si želi duša izkusiti ta materialni svet na nek način, tedaj ustvari lažni »Jaz« ki jo prisili, da razvije tri napačne zorne kote gledanja, videnja in razumevanje življenja v njem .
Ta prva materialna prekrivala-lažni jaz (ego), inteligenca in um-so zgrajena od najsubtilnejših materialnih elementov in niso vidna našim grobim čutilom. To subtilno telo se zlahka preoblikuje z željo same duše in se na sanskrtu imenuje sukshma ali linga sharira. Če želi duša izkušati življenje iz ptičje perspektive, zaradi njene intenzivne želje, se bo njeno subtilno telo začelo hitro preoblikovati, modelirati v obliko ptice. Na koncu življenja se bo zaradi takšne kultivirane želje v zadnjem trenutku življenja um, ki je kot filmski projektor, zaustavil na zadnji sliki, ki bo prikazovala obliko ptice. Tako bo duša po zakonu karme prenesena v določeno maternico določene ptičje vrste.
Na to modelirano subtilno telo, zaradi magnetne sile duše, ki se nahaja v njem, se »zalepi« materialni prah zgrajen od atomov in molekul. Po nekaj mesecih, ko je materialno telo zgrajeno, bo to telo rojeno.
»Vedi, da je tisto, kar prežema celo telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti nesmrtne duše.«(Bhagavad-gita2.17)
»Kakor človek oblači nova oblačila in odvrže stara, tako duša vstopa v nova materialna telesa ter zapušča stara in nekoristna.« (Bhagavad-gita2.22)
Na žalost mnogi ljudje ne verjamejo v obstoj duše in ne morejo dojeti, kaj se nahaja na drugi strani papirja ali obstoja. Mnogi ne morejo dojeti, kako se stvari v resnici odvijajo.
»Nekateri vidijo dušo kot čudo, nekateri jo opisujejo kot čudo, nekateri poslušajo o njej kot o nečem čudežnem, nekateri pa je niti potem,ko so poslušali o njej, nikakor ne morejo razumeti.« (Bhagavad gita2.29)
Če želi oseba v resnici biti srečna in zadovoljna, tedaj mora sebe vedno vzdrževati v dobri duhovni kondiciji. Zaradi tega se priporoča zgodnjo vstajanje, kopanje in vzdrževanje osebne higiene, meditacija ter duhovna služba z čimer se tudi fizični problemi rešijo sami od sebe. To, kar vedno in dokončno traja in ostane po vsem tem je vedno le duša, gonilna sila tega telesa.
»Duše ni mogoče razsekati z nobenim orožjem. Ogenj je ne more sežgati, voda je ne more zmočiti, veter pa ne izsušiti.« (Bhagavad-gita 2.24)
Če slučajno nekdo, ki ima probleme na telesnem ali umnem nivoju in ne more razumeti te resnice, takšno osebo je treba enostavno povezati z duhovno ravnjo in tako bo zlahka prerasla svoje probleme.
Paramatma-Odkritje nadduše
Kaj je nad-duša? Bhagavad-gita(13.23) pravi, da poleg te atomske duše v tem telesu, obstaja še eden uživalec, transcendentni uživalec, ki je Gospodar. On je lastnik, priča in ta, ki dopušča. Poznan je kot Nad-duša. Z drugimi besedam, znotraj vsakega telesa se nahajajo dve duši , atomska duša(individualna iskra življenja) in Nad-duša(Vrhovni izvor vsega življenja).
Atomska in Nad-duša skupaj prebivata znotraj srca, v telesu vsakega posameznika v materialnem vesolju. V trenutku smrti Nad-duša spremlja atomsko dušo v njeno naslednje telo. Toda Nad-duša ni navadno živo bitje. Z pomočjo in aranžmajem Nad-duše, atomska duša sprejme primerno telo. Samo z odobritvijo Nad-duše, atomska duša lahko zadovolji svoje želje o sreči v tem materialnem svetu. Nad-duša je osebna ekspanzija Vrhovne Božanske Osebnosti, poznane v Bhagavad-giti kot Šri Krišna.
Atomska duša prebiva znotraj materialnega telesa in trpi ali pa uživa različne vrste nadlog in zadovoljstev, ki izhajajo iz njenega telesa, ki ga je začasno dobila na uporabo. Toda čeprav je Nad-duša popolno zavestna teh bolečin in zadovoljstev, je sama ločena od le teh. Nad-duša se zmeraj nahaja na transcendentalni ravni in se je nikoli ne dotaknejo bede in zadovoljstva tega sveta.
Četudi se skupaj z dušo nahaja v telesu psa, insekta ali v človeškem telesu, Ona za vedno ostane nespremenjena. Kot nenehni spremljevalec posamezne atomske duše, Nad-duša izpolnjuje želje in daje vsakem živemu bitju določeno telo. Ona jo spremlja pred in po rojstvu, skozi rast, bolezen, starost in smrt življenje za življenjem. V Bhagavad-giti je rečeno, da tisti, ki vidi poleg duše v vseh telesih še Nad-dušo in razume da duša in Nad duša v minljivem telesu niso nikoli uničene, resnično vidi.
Dve ptici-prva nabira, druga opazuje
Zdaj lahko nekdo vpraša: Če je Nad-duša zmeraj z individualno atomsko dušo, zakaj le ta trpi? Zakaj Gospod v srcu ne odvrne atomsko dušo od njene samomorilske želje za nenehnim rojevanjem in umiranjem? Če je Nad-duša naš resnični dobrotnik, zakaj ne prekine naše trpljenje? Upanishade odgovarjajo na to vprašanje z pomočjo analogije o dveh pticah, ki prebivajo na istem drevesu.
Upanishade primerjajo telo kot drevo, individualno dušo in Nad-dušo pa kot prijateljski ptici. Prva ptica kot atomska duša nabira plodove z drevesa, ki so včasih sladki ,včasih grenki(sreča, nesreča).Druga ptica Nad-duša je samozadovoljna in ne nabira niti uživa v plodovih iz drevesa, ona enostavno opazuje svojo prijateljico individualno dušo. Čeprav so v prijateljskem odnosu, je Ona Gospodar, druga pa je služabnik.
Nad-duša je priča, atomska duša pa je tista, ki uživa. Pozaba o tem odnosu s strani individualne duše, je glavni vzrok menjave položaja in seljenja iz drevesa na drevo. Atomska duša težko trpi na drevesu materialnega telesa, toda takoj ko sprejme drugo ptico Nad-dušo kot svojega duhovnega učitelja, se takoj osvobodi vseh tegob.
V Katha Upanishadi in Shvetashvatara Upanishadi je to jasno obrazloženo: «Čeprav se dve ptice nahajajo na istem drevesu, je ptica, ki kot uživalec uživa drevesne plodove, popolnoma obsedena z tesnobo in zamero. Če pa na nek način obrne svoj pogled na svojega prijatelja Gospoda in spozna Njegove slave, se trpeča ptica takoj osvobodi vse tesnobe«.
Na žalost samo zelo redke duše v tem vesolju želijo služiti Nad-duši in prekiniti karmični tok in se vrniti nazaj domov v duhovni svet. Čeprav je ta pojavni svet zmeraj poln bede in nevarnosti, so srca ljudi polna želja po uživanju, da zaradi tega želijo ostati in znova nenehno poskušati. Atomska duša ima svojo neodvisno svobodo po izbiri, a Nad-duša, ki se nahaja znotraj njenega srca in vidi želje atomske duše, pa ji pomaga, da jih uresniči v tem materialnem svetu življenje za življenjem.
Preberi celoten članek - Paramatma
»Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje. To je skrivnost razumevanja celotne vedske književnosti.« (ŠB, 4.29.2b)
V vedskih spisih lahko najdemo verze, ki nam govorijo, da se vse, kar se dogaja znotraj časa, ki je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti samo sanje. Vprašanje, ki je popolnoma razumljivo in izhaja iz takšne ugotovitve, se glasi: Kaj je potemtakem resničnost? Prav to vprašanje si je po dogodku, ki je za vedno spremenilo njegovo življenje, pred davnimi časi postavil stari vedski kralj Janaka (vladal je pred več kot 6000 leti). Janaka je sedel v svoji kraljevsko okrašeni prestolnici, kjer so se zbrali najboljši glasbeniki tistega časa, da bi njemu v čast priredili svečan koncert. Poleg njega je sedela njegova čudovita žena-kraljica in njuni otroci. S prejemom povabila se je zbralo veliko ljudi.
Utrujen od dolžnosti upravljanja, je Janaka pred vsemi zaspal. Kraljica se je zavedala napornih dolžnosti svojega moža in poslala glasbenike, plemiče in prebivalce dvora v sosednje prostore. Želela je, da se njen mož spočije, kolikor je potrebno in se koncert pač prestavi. Sama se je želel vrniti v slabo osvetljeno glavno dvorano.
V tem trenutku so kraljica, glasbeniki in gostje popolnoma nepričakovano zaslišali močen krik. Pritekli so v dvorano in zagledali popolnoma zmedenega Janako. Hitel je proti njim in jim postavljal vprašanje: »Kaj je resničnost-to ali ono?« Nihče ga ni razumel.
Vsi so upali, da se bo Janaka vsak trenutek zbral in se zopet vrnil v normalno življenje. Ko se po treh dneh njegovo stanje še vedno ni izboljšalo, so na dvorec poklicali modreca Višvamitro, da bi kralju pomagal vrniti se k svojim dolžnostim vladanja.
Ko ga je kralj zagledal, ga je kratko pozdravil in mu z vso ostrino ponovil svoje vprašanje: «Kaj je resničnost-to ali ono?«Višvamitra ni takoj odgovoril, ampak ga je vprašal, kaj se je, medtem ko je sanjal, pravzaprav zgodilo. Kralj mu je potem povedal naslednjo zgodbo.
»Nenadoma«, je rekel,« sem zagledal kralja sosednje države, kako s svojo nepremagljivo čudežno vojsko udira v moje kraljestvo. Do takrat je pobil skoraj vse prebivalstvo mojega kraljestva in nihče se mu ni mogel upreti. Celo moja močna vojska se ni izkazala in sramotno so jo pognali v beg. Ko se mu je nekdo od mojih najbolj pogumnih vojakov zoperstavil, je bil okrutno ubit. Končno je okrutni tiran prispel do moje palače in pred mojimi očmi ubil mojo ženo in otroke. Sam sem bil takrat že ujet. Nenadoma pa mi je nekako čudežno skrivnostno uspelo pobegniti.
Štiri dni sem taval po gozdu. Potem sem prispel do travnika, kjer je nek lovec ravno končal svoj obrok. Vzel je svoj krožnik, na katerem je bilo še malce ostankov hrane in šel proti reki, da bi ga opral. Ker sem bil utrujen od trpljenja in lakote, sem zakričal proti lovcu: Stoj! Prosim te, daj mi to, kar je ostalo, lačen sem!« Lovec je razumel moj položaj in mi kljub temu, da me ni prepoznal, dal svoj krožnik. V tem trenutku je z neba priletela neka črna vrana in mi, še preden sem uspel pogoltniti ostanke hrane, iz rok iztrgala krožnik. Zaprepaden sem zakričal, nato pa sem se nenadoma znašel na svojem dvorcu. Veliki modrec, povej mi, ali je resničnost to ali ono?«
Definiranje resničnosti
V taoizmu obstaja verz, ki je analogen vprašanju zgoraj omenjene zgodbe: »Wung Li je nekoč sanjal, da je metulj. Tu se pojavi vprašanje, ali je Wung Li metulj, ki je sanjal, da je Wung Li?« Kaj je torej resničnost? Večina ljudi današnjega časa bi odgovorilo, da je resničnost tisto, kar vsebuje kontinuiteto. Sanje so torej neresnične, ker tega ne vsebujejo. Z drugimi besedami povedano, se sanje človeka, ki zaspi in sanja, razlikujejo med seboj. Ko pa se človek zbudi, se ponovno vrne v isto resničnost. Lahko se torej vprašamo ali je v ustvarjenju definicije resničnosti vse tako enostavno?
Vede nam dajejo zanimivo analizo materialne resničnosti in resničnost opisujejo v petindvajsetih stopnjah.
A) Pet čutnih objektov-panča bhutta (eter, zrak, voda, ogenj in zemlja)
B) Pet čutnih organov za delovanje (govor, delovanje, gibanje, razmnoževanje in prebava)
C) Pet čutil- dašabhi (sluh, okus, dotik, vid in vonj)
D) Pet čutil za pridobivanje znanja -panšabhi (zvok, vonj, barva, dotik in okus)
E) Um-manah
F) Inteligenca -budhi
G) Laži jaz -ahankara
H) Skupek materialnih elementov v nemanifestiranem stanju (mahat-tattva)
I) Duša- dživa -atma
Od vsega tega je prvih dvajset stopenj sestavljenih iz grobe materije, naslednje štiri iz subtilne materije, zadnja pa je duša, ki izhaja iz duhovne narave.
Resničnost je vedno vprašanje opažanja. Žaba, ki je sestavljena iz določenih skupin čutil in določenega mehanizma dojemanja, živi v drugi resničnosti od ljudi. Sposobna je le treh vrst zaznavanja : lahko razlikuje svetlobo od teme, lahko prepozna grobe obrise oblik in lahko opazi premikanje. Zanjo razlik med, na primer debelim trgovcem in suhim profesorjem ni.
Našo zavest lahko opazujemo na treh nivojih:
1. Džagata- budna zavest
2. Svapna -zavest v spanju
3. Sušupti -zavest v globokem spanju
V budni zavesi, džagata, se le-ta nahaja na grobem materialnem nivoju, zavest v spanju, svapna, pa na subtilnem materialnem nivoju. V njej so zapisi, ki smo jih pridobili v budni zavesti, zadržani in doživeti po merilih sanj. V globokem spanju, sušupti, je posameznik osvobojen subtilne in grobe zavesti, kar je za dušo pravo olajšanje. Želja za dobrim in globokim spancem je v nas zasidrana. Veže se na željo po osvoboditvi bremena obeh materialnih stanj taki imenovane grobe in subtilne zavesti, v kateri se poistovetimo s subtilnim materialnem nivojem.
Seveda pa sanje niso rešitev za vezanost, ki nas vodi nazaj v materialni obstoj. To je samo začasno stanje. Ko v sanjah vidimo sovražnika ali pa škorpijona, ki leze proti nam, trpimo. Pravzaprav pa ne vidimo ne sovražnika niti škorpijona. Tako samo ustvarjamo subtilno obliko določnega dogodka, zaradi katerega trpimo ob prihajajočih posledicah. Ravno tako, kot trpimo in uživamo v sanjah, trpimo in uživamo tudi pri budni zavesti, ker predmete na grobem materialnem nivoju pojmujemo kot resnične- Živo bitje je ustvarjeno iz obeh vrst materialnega telesa-subtilnega in grobega. Vse naše zaznave, vsa naša sreča in vse trpljenje nas vračajo nazaj v materialno telo. Zato je materialno življenje bodisi budno bodisi speče sanjanje.
Kralj Janka je vprašal, katero od teh dveh stanj je resničnost. Odgovor je- nobeno. Obe stanji sta sanje. Človek se sanjam lahko upre le, če se prebudi. Naše materialno stanje se navezuje na nevednosti o naši duhovni identiteti in zaradi tega lažne identifikacije z grobo ali subtilno realnostjo nastane samo iluzija.
Celoten materialni obstoj so samo sanje. Tako ne moremo govoriti o preteklosti ,sedanjosti in prihodnosti. Osebe, ki so nagnjene h karma-kanda-vičari ,kar pomeni » delovanje za srečo v prihodnosti, z opravljanjem svojih aktivnosti« prav tako sanjajo. Podobno temu je pretekla in sedanja sreča samo sen. Prava realnost je Bog in spoznanje Boga, ki nas lahko osvobodi iz okov maye (iluzorne energije). To je potrjeno v že omenjeni Bhagavad Giti(7.14),ki pravi:« Tisti, ki se predajo Meni(Bogu),lahko zlahka premostijo Mojo iluzorno energijo«.
Vrhovna Božanska Oseba, ki vzdržuje materialni svet, iz katere materialni svet izhaja in v katero se-po uničenju materialni svet ponovno vrne, je prav tako kot vsa ostala živa bitja, prisotna v tem svetu. Vendar je vseeno razlika. On, ki je kot Nadduša ali Paramatma(lokalizirani aspekt Boga, ki se nahaja v telesih vseh živih bitij za časa bivanja v materialnem svetu), spremlja vsa živa bitja in njihovo gibanje ter jim omogoča zaznavanje v materialnem svetu, medtem ko sam nikoli ne pride pod vpliv materialne narave, Tudi v materialnem svetu se vedno nahaja na transcendentalnem položaju. Biti zavesten Boga pomeni biti vedno v Njegovi družbi. S takšno zavestjo lahko transcendentalist kozmično stvarjenje vidi kot Njegovo oddvojeno energijo.
V takšnem stanju popolnosti, ki se imenuje trans ali samadhi, je um zahvaljujoč izvajanju duhovnega spoznavanja, osvobojen vseh materialnih, umskih dejavnosti. Ta popolnost je vidna s sposobnostjo videnja svoega jaza, duše znotraj sebe. Takšen transcendentalist gotovo postane popolnoma uravnotežen in miren, saj je pravilno utemeljen v višji razsežnosti življenja. Takšen položaj predstavlja resnično svobodo od vseh slabosti, ki so nastale zaradi vpliva materialnega dotika.
Odgovor na vprašanje kralja Janake je torej, da niti subtilna niti groba materialna realnost (sanje in tako imenovana realnost), nista resnični, saj nobena ne vsebuje kontinuitete. Prav tako kot sanje, se tudi materialno življenje hitro konča. Večna duša se kot delček Boga nahaja iznad teh dveh realnosti. Z izvajanjem duhovnega življenja je moč prebuditi duhovni nivo realnosti in razumeti ta svet kot pripadajočo energijo Boga in tako vzpostaviti stike z Njim.
Vir: Skrivnost resničnosti in časa (Krunoslav Džurdžević)
Preberi celoten članek - Sanje ali budnost
Povprečen človek v tem času le malo ve o tem ali skoraj nič, kaj naj bi bil smisel življenja. Večina ljudi si takšnega vprašanja ne zastavlja pogosto. Čas, ki ga namenijo v svojem življenju, porabljajo za osnovne potrebe telesa. Večina časa premišljujejo o tem, kdaj bodo prišli do tako pričakovane penzije in končno uživali sadove svojega dela. Dosti časa namenjajo v iskanju rešitev v obliki preživetja , zdravja, prehranjevanja, spanja, branjenja in pa uživanju v pretirani spolnosti.
V vseh teh dejavnosti pa je nekaj skupnega in to je izogibanju trpljenju, ki prihaja samo od sebe brez naše želje. V naravi človeka je, da išče ugodje, uživanje, srečo zase in za svoje bližnje. V tem iskanju ravnovesja pozablja na bistveno vprašanje, kaj je sploh smisel vsega tega, kar počne.
Sama narava materialnega sveta in pa človeške oblike življenja je, da gravitira v globoko neznanje in nezavedanje o tem, kaj je končna ali Absolutna resnica. Vede opisujejo in nas informirajo o tem, da poleg relativne oziroma začasne resnice obstaja še dokončna resnica o vsem tem, kar lahko percipiramo s svojimi čutili in intelektom. Absolutna Resnica ali Bog je končni cilj spoznanja te resnice. Neznanje o tem pa človeka pahne globoko v iluzijo in tako z lahkoto zgreši cilj življenja.
V vedskih Puranah (Šrimad Bhagavatam) najdemo veliko zgodb in dogodkov, kjer le ti opisujejo in kažejo o tem, kako lahko zgrešimo pravi cilj in smisel življenja. Ena izmed zgodb govori o kralju Barhiṣatu.
Kralj Barhiṣat, sin velikega modreca Havirdhāna je živel v dobi Satya yugi v začetku stvarjenja. Bil je eden od Prajāpatijev. Ti so bili močna bitja ali polbogovi, ki so bili zadolženi za povečanje prebivalstva po vsem univerzumu na začetku stvaritve.
Mahārāja Barhiṣat se je po umaknitvi od svojih kraljevskih dolžnosti zelo poglobil v plodonosne aktivnosti opravljanja žrtvovanj. To pomeni, ko je končal eno žrtvovanje, je začel z drugim. Ravno v tem času pa ga je obiskal modrec Nārada, duhovni učitelj pogojenih duhovnih duš, da ga pouči o pravem duhovnem življenju in da ga opozori, da je zgrešil pravi smisel žrtvovanj(življenja).
Zato ga je vprašal, kaj želi doseči z izvajanjem teh žrtvovanj. Glavni cilj žrtvovanj je osvoboditev od materialnih bed, ki spremljajo človeka v smislu rojstva, starosti, bolezni in smrti in uživati v sreči. Z izvajanjem takšnih žrtvovanj pa tega ni mogoče doseči in spoznati.
Njegova svetost Šrila Prabhupada je v komentarju na ta stih napisal naslednje:
V tem materialnem svetu velika iluzija prekriva pravo inteligenco. Človek v guni strasti si želi težko garati, da bi si pridobil nek dobiček, ne ve pa, da mu čas tega ne bo nikoli dovolil uživati večno. V primerjavi z delom, ki ga človek vloži, dobiček ni toliko donosen. Tudi če je dobiček donosen, ni osvobojen trpljenja, ki ga ta spremlja.
V materialnem svetu ne moremo uživati v čisti sreči. Če želimo v čem uživati, moramo trpeti zaradi nekoga drugega. V bistvu trpljenje je narava tega materialnega sveta in vsako uživanje, ki ga poskušamo doseči, je samo iluzija. Končno moramo trpeti bede rojevanja, starosti, bolezni in smrti.
Lahko najdemo veliko dobrih zdravil, toda ni mogoče ustaviti trpljenja , ki ga povzročata bolezen in smrt. Zdravilo ni sredstvo niti za preprečevanje boleznin niti za preprečitev smrti. Končno v tem materialnem svetu ni sreče, toda živo bitje, ki je pod vplivom iluzije dela zelo težko, da bi pridobili tako imenovano srečo. Resnično, ta proces težkega dela se smatra za srečo. To se imenuje iluzija. Zato je Nārada Muni vprašal kralja Prācīnabarhiṣata kaj želi doseči z izvajanjem tako dragih žrtvovanj. Tudi če dosežemo rajske planete, se ne moremo izogniti trpljenju rojstva, starosti, bolezni in smrti.
Kralj je opravljal takšna žrtvovanja, kjer je žrtvoval živali. Zato ga je Nārada Muni hotel preusmeriti, da bi prekomerno ubijal živali in mu dati uvid, da so takšna žrtvovanja rizična. Pri žrtvovanju se lahko zgodijo majhne nepravilnosti in žival nima nobene dobrobiti od teh žrtvovanj. Sam izvajalec takšnih žrtvovanj pa trpi karmične posledice teh napak v žrtvovanjih. Sama žrtvovanja živali so namenjena temu, da žival napreduje v višje življenjske oblike in s samim napredovanjem živali se dokazuje pravilnost manter, ki jih izgovarjajo med žrtvovanjem.
Nārada Muni je kralju pokazal vse tiste živali, ki jih je žrtvoval, kako čakajo, da se mu bodo maščevale, ko bo kralj zapustil telo z tem, da ga bodo vse nabodle s svojimi jeklenimi rogovi. Sam uboj živali pa je tako grešen kot uboj človeka.
Kralj je spoznal, kako ga je njegova lastna inteligenca prevarala in ga napeljala v izvajanje plodonosnih aktivnosti. Zato ga je ponižno prosil, naj mu pokaže glavni cilj življenja.
Nārada Muni je kralja skozi analogijo hotel odvrniti od poti karma-kande. Pot čutilnega uživanja opisana v Vedah, za doseganje osvoboditve in uživanja na rajskih planetih, je zelo težka in nevarna. Šrila Prabhupada v komentarju pravi, da je pot karma-kande zaradi čutnega uživanja zelo težka in da se tisti, ki so navezani nanje imenujejo mudhe( nepridipravi). Za mudhe je zelo težko, da razume končni cilj življenja, ker so okupirani s plodonosnim delovanjem. Mudhi je težko dati pameten direkten nasvet, ker se ujezijo in delujejo ravno nasprotno.
Nārada Muni je to dobro vedel, zato je kralju opisal zgodovino njegovega življenja preko analogije z zgodbe o kralju Purañjani, ter neposredno nakazal, kako je smisel samo v prehranjevanju, spanju, razmnoževanju, branjenje naporno in rizično za duhovno dušo, ki se nahaja v materialnem telesu.
Šrila Prabhupada nas poučuje, da je vsako živo bitje purañjana. Beseda puram pomeni« znotraj telesa, znotraj te oblike«, jana pomeni »živo bitje«. Tako je vsak purañjana. Smatra se, da je vsako živo bitje kralj svojega telesa, ker mu je dana popolna svoboda, da ga izkoristi , kakor ga želi. Ta se večina časa ukvarja z čutnim uživanjem in da je to končni cilj življenja. To je proces karma-kande. Materialistična oseba zainteresirana samo za čutilno uživanje se lahko imenuje purañjana.
Srimad Bhagavatam 4. spev
Pripravil -Sadacara dasa.