Zemlja in razširjena Zemlja

Avtor: Slogarca 2 komentarji

Śrīmad-Bhāgavatam opisuje vmesni planetarni sistem kot vrsto koncentričnih otokov, imenovanih Bhū-maṇḍala, s premerom 500 milijonov yojanov. V središču se nahaja otok Jambūdvīpa, ki ima premer 100.000 yojanov (800.000 milj oziroma 1.287.475,2 km). V južnem delu Jambūdvīpe leži Bhārata-varṣa, območje, kjer živijo ljudje. To je dežela, v kateri so vladali Pāṇḍave in drugi veliki kralji, omenjeni v Śrīmad-Bhāgavatamu.

Naš planet, kakor ga doživljamo v Kali-yugi, se prav tako imenuje Bhārata-varṣa, vendar morda ni povsem ista Bhārata-varṣa, v kateri so živeli Pāṇḍave. Svet, v katerem so živela človeška bitja prejšnjih dob, se zdi kot prostor višje dimenzije, do katerega trenutno nimamo neposrednega dostopa. Naš planet je videti kot nekakšna projekcija Bhārata-varṣe v grobo dimenzijo, v kateri trenutno prebivamo.

To bi lahko pojasnilo, zakaj se geografske značilnosti, opisane v Mahābhārati, razlikujejo od značilnosti našega sveta. V Mahābhārati je omenjeno, da je Bhārata-varṣa, v kateri so živeli Pāṇḍave, od severa do juga dolga 72.000 milj (9.000 yojanov), od vzhoda do zahoda pa 640.000 milj (80.000 yojanov). Na severu jo obdaja različica Himalaje z gorami, visokimi 80.000 milj, kar je mnogokrat več od dimenzij našega planeta.

Več podrobnosti o tej višjedimenzionalni Bhārata-varṣi je podanih v Skanda Purāṇi (7.1.11.6–14), v pogovoru med Gospodom Śivo in Pārvatī Devī:

»Kar poznamo kot Jambūdvīpo, leži točno v središču Zemlje. Razdeljena je na devet območij, o lepa žena, znanih kot različne varṣe. Prva se imenuje Bhārata-varṣa in je prav tako razdeljena na devet delov. Od juga do severa meri 9.000 yojanov (72.000 milj). Razdalja od vzhoda do zahoda znaša 80.000 yojanov (640.000 milj oziroma 1.029.980,16 km). Na severu jo omejuje Himalaja, na jugu, zahodu in vzhodu pa slani ocean. O boginja, Bhārata, sveta kṣetra, leži vmes. Nanjo vplivajo štiri yuge: Satya, Tretā, Dvāpara in Kali. Delitev yug obstaja samo tukaj, prav tako razvrstitev ljudi v štiri varṇe. Ta Bhārata-varṣa je seme vsega, o gospa lepega obraza. To je karma-bhūmi [kraj, kjer se ustvarja karma]. Posledice nakopičenih zaslug in grehov se ne prejemajo nikjer drugje.«

Kot lahko vidimo, je Bhārata-varṣa opisana kot mnogokrat večja od našega planeta. Te dimenzije pojasnjujejo ogromne vojske in prebivalstvo, opisane v Mahābhārati. Jarāsandha je na primer sedemnajstkrat napadel Mathuro, vsakič z vojsko, sestavljeno iz 23 akṣauhiṇījev. To pomeni skupno več kot 80 milijonov vojakov, pri čemer so bili vsi poklicni kṣatriye in ne zgolj vpoklicani vojaki, kot v sodobnih vojnah. To nakazuje, da je moralo biti samo prebivalstvo Jarāsandhovega kraljestva veliko več milijard.

Lahko bi trdili, da so ti opisi pretirani. Če pa sprejmemo tak pristop, postane zanesljivost besedila kot zgodovinskega in kozmološkega vira težko vzdržna.

Epi, kot je Mahābhārata, opisujejo napredne civilizacije, v katerih so ljudje redno potovali z ene strani Bhārata-varṣe na drugo. Težko si je predstavljati, da bi takšna kultura ostala nevedna glede osnovnih dimenzij svojega sveta. Merjenje obsega Zemlje ne zahteva napredne tehnologije; Eratosten ga je v 3. stoletju pr. n. št. izračunal z uporabo preprostih opazovalnih metod. Tudi Sūrya-siddhānta vsebuje natančne astronomske in geografske izračune, kar kaže na dobro razvito znanje.

Najbolj dosledna razlaga je zato ta, da ti opisi dejansko predstavljajo svet, kakršnega so ljudje tedaj doživljali. Vprašanje je le, kako to razumeti v okviru naše sedanje realnosti.

Zdi se, da so ljudje v prejšnjih dobah, vse do Dvāpara-yuge, živeli v višjedimenzionalnem prostoru Bhū-maṇḍale in imeli dostop do drugih območij, ki sestavljajo Jambūdvīpo, kot je opisano v številnih odlomkih. V Kali-yugi pa živimo v grobi dimenziji in nimamo dostopa do teh višjih sfer. Po besedah Śrīdhare Swamija, prvotnega komentatorja Śrīmad-Bhāgavatama, se celo čas za nas razlikuje od preostalega dela Bhū-maṇḍale: kar je tam eno leto, sta za nas dve leti.

Naš planet je tako videti kot edini del Bhū-maṇḍale, ki je zaznaven v naši grobi dimenziji. Podobno kot je luna, ki jo vidimo na nebu, v naši grobi dimenziji videti kot projekcija nebesne lune, se tudi naš planet kaže kot projekcija Bhārata-varṣe. Določeni kraji, kot so Badarīkāśrama, Kurukṣetra in Naimiṣāraṇya, obstajajo hkrati tako v višjedimenzionalni Bhārata-varṣi kot tudi na našem planetu, vendar lahko dostop do višjedimenzionalnega prostora dobijo le ljudje z ustreznimi kvalifikacijami.

Enako velja za vsa sveta mesta. Vṛndāvana na primer obstaja tako v duhovnem nebu kot tukaj na našem planetu. Čisti bhakte imajo dostop do duhovne Vṛndāvane, medtem ko drugi vidijo Vṛndāvano zgolj kot mesto na našem planetu in nimajo dostopa do duhovne resničnosti, ki tam obstaja. Enako velja za Māyāpur, Jagannātha Purī in druga sveta mesta.

Sprva se lahko ideja o planetih in krajih, ki se pojavljajo v različnih oblikah na različnih dimenzionalnih ravneh, zdi nenavadna, vendar je v resnici povsem naravna. Nekaj podobnega počnemo tudi sami, ko fotografiramo ali rišemo zemljevide. Fotografija je le dvodimenzionalna predstavitev tridimenzionalnega predmeta. Na videz je podobna izvirniku, vendar je po naravi povsem drugačna. Podobno lahko tridimenzionalno resničnost predstavimo na dvodimenzionalnem listu papirja v obliki zemljevida. Stavba je na zemljevidu lahko prikazana kot kvadrat, most pa kot črta, ki poteka čez drugo črto, ki predstavlja cesto. Stavba v resnici ni kvadrat, niti most ni zgolj črta, vendar sta tako predstavljena zaradi omejitev medija.

Podobno se tudi gigantska struktura Bhū-maṇḍale, opisana v Vedah, v naši ravnini kaže kot zemeljski globus. Nebesna luna, opisana kot večja od Sonca in kot prebivališče izjemno razvite civilizacije, pa se v naši dimenziji kaže kot skalnata luna, do katere imamo fizični dostop. Ker večina bitij v vesolju prebiva v višjih dimenzijah, do katerih nimamo dostopa, se nam vesolje zdi nenaseljeno.

Naše vesolje je razdeljeno na štirinajst planetarnih sistemov. Vsak sistem vsebuje nešteto planetov. Živimo nekje v Bhū-maṇḍali, sedmem planetarnem sistemu od zgoraj navzdol. Ker pa živimo v Kali-yugi, zadnji od štirih zaporednih dob, imamo dostop le do njenega dela – do grobe dimenzije, v kateri prebivamo. Vede pojasnjujejo, da so ljudje v preteklosti imeli dostop do drugih delov Bhū-maṇḍale, nekateri pa so lahko obiskovali tudi višje planetarne sisteme, kot so Bhuvarloka, Svargaloka, Maharloka in celo Brahmaloka, kar je za nas danes nemogoče.

Ker je naš planet edini vidni del Bhū-maṇḍale v naši grobi dimenziji, se beseda »mahīm« v Śrīmad-Bhāgavatamu uporablja tako v pomenu celotne Bhū-maṇḍale (razširjene Zemlje) kot tudi v pomenu našega planeta oziroma zemeljske krogle. Obstajata torej dva koncepta »Zemlje«: prvi označuje naš planet, kakršen obstaja v grobi dimenziji, drugi pa razširjeno Zemljo oziroma Bhū-maṇḍalo, kakršna obstaja v višjedimenzionalnem prostoru. Obe ravni obstajata hkrati, ljudje pa imajo dostop do ene ali druge glede na stopnjo svojega duhovnega spoznanja.

Vyāsadeva in drugi modreci, ki prebivajo v Badarīkāśrami, na primer živijo v višjedimenzionalnem prostoru. Čeprav je Badarīkāśrama kraj, do katerega je mogoče dostopati preko Himalaje, je del višjedimenzionalnega prostora Bhū-maṇḍale in zato navadnim ljudem nedostopen. V sedanji dobi ga lahko doseže le nekaj izjemno naprednih duš, kot je bil Madhvācārya, ki je po tradiciji dosegel Badarīkāśramo preko Himalaje in prejel osebna navodila od Vyāsadeve. Zato se Madhvācārya v parampari pojavlja kot učenec Vyāsadeve, čeprav je živel pred približno 800 leti.

Odlomek iz knjige Making Sense of the Vedic Universe: A Higher-Dimensional Reality.
Če želite prebrati več, je knjiga brezplačno dostopna na spletni strani ccdas.net.

Caitanya Chandra dāsa
Prevod uredil: Sadācāra dāsa

 
 
 

2 komentarji

#1  - Matevž :

Interpretacija Bhū-maṇḍale kot višjedimenzionalne realnosti predstavlja poskus uskladitve tradicionalne vaiṣṇavske kozmologije z empirično zaznavo sodobnega človeka. Namesto da bi se vedski opisi razumeli zgolj simbolično ali mitološko, ta pristop predlaga ontološko večplastnost resničnosti, v kateri različne ravni obstoja niso nujno dostopne istim čutilnim ali tehnološkim metodam opazovanja. Tak model omogoča, da se kozmografski opisi Purān ohranijo kot notranje konsistentni, hkrati pa pojasni neskladja med tradicionalnimi meritvami in sodobno astronomijo. Filozofsko gledano gre za epistemološki premik od strogo materialističnega modela prostora k hierarhično strukturirani resničnosti, kjer zavest igra pomembno vlogo pri dostopu do različnih ravni obstoja.

Odpiši
#2  - Tim :

Takšne teme so posebej zanimive, ker stojijo na meji med metafiziko, kozmologijo, filozofijo zavesti in religijsko hermenevtiko. Pri tem besedilo ne skuša zgolj opisovati vesolja, ampak predvsem razložiti, zakaj je realnost različnim bitjem dostopna na različne načine.

Odpiši

Oddajte komentar

 
Kaj je prvi znak v besedi cwp3m?

Rss feed za komentarje člankov