Mnogi od nas trpijo zaradi slabega zdravja, akutnega ali kroničnega, ki je posledica našega lastnega delovanja v prejšnjih življenjih. Če je oseba telesno slepa, je bila verjetno duhovno slepa v nekem od prejšnjih življenj ali pa je odvračala pogled od ljudi, ki jim je bila potrebna pomoč.
Če ste gluhi pa pomeni, da prej niste hoteli poslušati glas svoje vesti ali niste hoteli slišati rotitev drugih, ki so vas prosili in jim je bila potrebna vaša pomoč. (Je bila Ludvigu van Bethovnu, enemu največjih skladateljev vseh časov, gluhost funkcionalna potrebna, da se je popolnoma usmeril notranjemu zvoku?)
Če vam je obolel kakšen vitalni organ, ste mogoče poškodovali drugo osebo na istem mestu (»oko za oko«)ali pa ste to storili metaforično. Veliko ljudi, ki trpijo za migrenami, so verjetno »zlomili« kakšno srce nekomu v prejšnjih življenjih.
Če imate duševne bolezni v tem življenju, ste bili mogoče preveč trdoglavi in arogantni v svojem pogledu na svet v neki svoji prejšnji inkarnaciji. Če se vam zaradi nespretnosti pogosto dogajajo nesreče, potem ste z svojo lahkomiselnostjo ali krutostjo v vašem nekem pomembnem življenju ogrožali in spravljali v nevarnost druge ljudi.
Ezoterična učenja o karmi trdijo, kako je bolezen proces čiščenja. Bolezen omogoča duši, da razvije trdovratne navade, ki so tekom mnogo življenj upočasnjevale njeno napredovanje. Duša večkrat izbere življenje, v katerem mora trpeti veliko bolečino, da bi ozdravila nek del sebe, npr. osebnost, ki je bila preveč materialistična. Če oseba iz inkarnacije v inkarnacijo trdoglavo zavrača namen duše oz. nalogo, ki jo ima duša v vsaki inkarnaciji, takrat duša prevzame drastične ukrepe, da bi prisilila osebnost, da prebije blokado k spiritualni evoluciji. Na kak način in kako je odvisno od karme vsakega posameznika.
Družinski konflikti
To zajema vse bližnje odnose, v katere stopimo zaradi okoliščin ali zaradi neizprosne usode. To so priljubljena sredstva, ki vas prisilijo, da se soočite z posledicami naših lastnih akcij. Če ste agresiven soprog, ki rad maltretira svojo ženo v tem življenju, boste naslednjič vi ta žrtev. Če ste »emocionalni vampir« v nekem življenju, ki izčrpava življenjsko moč nemočnega zakonskega partnerja, se bodo v prihodnosti stvari obrnile. Če se začnete obnašati lepo, boste zaslužili dobro karmo v naslednjem življenju. Družina, ki izžareva srečo, si je to zaslužila zaradi lepega obnašanja v preteklosti.
Vsi, ki verjamejo v reinkarnacijo vedo, da se slaba karma lahko »očisti« , anulira z dobrimi mislimi in pozitivnimi akcijami. Oseba, ki je ujeta v karmični oreh, zmedena in travmatizirana z tragedijami in nesrečami, ki se ji dogajajo ena za drugim, mora vedeti, da je v prejšnjih inkarnacijah imela negativne misli, čustva do drugih živih bitij.
Oseba, ki ne želi žeti, kar je posejala, mora za vsako ceno vztrajati na tem, da prakticira odsotnost zla v mislih, besedah in v svojih dejanjih. Misli izpolnjene s pohlepom, zavistjo, ljubosumjem in sovraštvom, delujejo redko na žrtev, ki so ji namenjene, ampak se namesto tega vračajo pošiljatelju kot bumerang, in povzročajo opustošenje v njegovem življenju.
Takšna karma, ki se manifestira kot bolezen ali težko življenje, je lahko posledica akcij v tem življenju ali pa dolgotrajno obnašanje v prejšnjih življenjih, vse dokler bolečine in trpljenje ne postanejo tako veliki in dokler oseba ne ugotovi namen, zakaj se je reinkarnirala in ne nadaljuje z duhovnim usposabljanjem.
Zloraba
Če zlorabite nek talent ali spretnost v enem življenju, boste za te prikrajšani v naslednjem. Tisti, ki uživajo v petju, a nimajo niti malo posluha, so v preteklosti verjetno zlorabljali umetnost glasbe, npr. kot brezvredno propagando ali pa so lahko propagirali sredstva, ki so ljudem telesno ali duševno škodovala.
V nekem obdobju, zaradi zavestnega namena ali slabe karme, duša doživlja življenje, ki je reinkarnacijski vrhunec ali slepa ulica. To je lahko kulminacija celega niza življenj v kontinuiteti ali dramatičnih življenj, ki so reakcija na prejšnja, v katerih se lekcij nikoli ne nauči. To so poti, ki vodijo v reinkarnacijske slepe ulice.
No, obstajajo tudi pozitivne poti. Z namenom opravljanja nekega velikega moralnega izpita, je potrebno vse svoje moči vložiti v situacije, ki izgledajo, kot da so vse uperjene proti nam. Le takrat, ko to naredite, ste angažirani z vsem srcem in telesom v določenem aspektu življenja in le tedaj triumfi ali neuspehi dobijo pravi smisel. Adolf Hitler je primer življenja, ki se je končal v reikarnacijski slepi ulici, a Albert Einstain je primer življenja, ki je bil reinkarnacijski vrhunec.
Novo reinkarnacijsko življenje
Na koncu obstaja tudi novo reinkarnirano življenje, ki predstavlja popolno prekinitev z prejšnjimi stopnjami razvoja. Ti lahko pridejo kasneje kot katera koli preostala tri vrste življenja, najvišje pa seveda po reinkarnacijskih slepih ulicah. Za nekatere bodo ti srečna osvoboditev po nizu mučnih prizadevanj ali pa so enostavno začetek nove serije neprekinjenih življenj.
(Reinkarnacija mit ali resničnost- Nikola/ Krunoslav Đurđević)
Skozi življenje se soočamo z raznoraznimi situacijami. Velikokrat izkušamo v praski to starodavno modrost- ti njega s kruhom, on tebe s kamnom ali obratno. Zakaj tako? Prabhupada je rad povedal, da živimo v svetu prevarantov in prevaranih. Vselej ista zgodba, ali varaš ali si prevaran. In to na vseh platformah našega bivanja.
Starejši kot si, bolj si moder in flegmatičen. Na koncu se vse zreducira na to, da dokler si zdrav, je vse preostalo minorno. Ker ga ni hujšega sovražnika od bolezni in bed, ki jih le ta prinaša. Vse ostalo prinesejo življenjske izkušnje. Postaneš bolj pozoren na karakterje ljudi, postavljaš meje, ščitiš svoj mir in zasebnost.
Throughout our lives we face various situations. We often experience this ancient wisdom in practice - you give him bread, he gives you a stone or vice versa. Why is that? https://t.co/Wy4SmSOBgppic.twitter.com/eI3VWbpY43
Vselej pomagaš, ne postaneš brezčuten in zloben, ampak do neke zdrave mere in meja. Potem lahko živiš svobodno in srečno v temu svetu s čisto vestjo in mirom v sebi in okrog sebe. In verjemite mi, ga ni večjega bogastva!
Sploh če poznaš zakon karme in veš, da tako ali tako se na koncu vse poravna. V slabem in dobrem, že za časa življenja in po smrti.
Poučna zgodba na to temo;
Satsvarupa Dasa Goswami, iz revije Nazaj k Bogu št. 16–11, 1981
Nadine je mati štirih otrok. Njen sin Ravi, star sedem let, se je rodil gluh in nem. Pred kratkim je Ravi z uporabo znakovnega jezika vprašal svojo mamo, zakaj ne more govoriti ali slišati tako kot njegov brat in sestri. Nadine, ki se je pred kratkim začela ukvarjati z zavestjo Krišne, je odgovorila tako, da je na zelo preprost način razložila zakon karme. Ravi je razumel.
Nadine meni, da če bi ji sin to vprašanje postavil, preden bi sama razumela zakon karme, mu ne bi mogla dati zadovoljive razlage. Takšna vprašanja so zagotovo begajoča. Zakaj nekdo uživa, medtem ko drugi trpi? Toda odgovori na takšna vprašanja so ključni za vse nas, saj nam dajejo neposreden namig, kako se lahko osvobodimo vsega prihodnjega trpljenja.
Dandanes ljudje običajno sprejemajo le razlage, ki temeljijo na avtoriteti materialnih znanosti, kot so fizika, matematika in kemija. Ideologi poudarjajo tudi ekonomske, politične, psihološke in sociološke razlage, pa tudi filozofske špekulacije, interpretacije astrologije in dogme sektaških religij. Vendar nobena od teh razlag za dobro in slabo srečo ni tako znanstvena ali intelektualno in moralno zadovoljiva kot razlaga zakona karme v vedski literaturi.
Vedska literatura pravi, da je karma zakon vzroka in posledice: za vse, kar storimo, obstaja reakcija. Če vržemo kovanec, bo padel dol. Če redno polagamo denar na banko, se bo naše bogastvo kopičilo. Če preveč pijemo, se bomo opijali. To so naravni zakoni vzroka in posledice. Podobno zakon karme pravi, da če storimo nekaj grešnega, bomo imeli slab rezultat, če pa storimo nekaj pobožnega, bomo imeli dober rezultat.
Vedska literatura pravi, da dejavnosti, ki jih opravljamo v sedanjem življenju, določajo srečo in stisko, ki jo bomo doživeli v prihodnjem življenju. Telo, ki ga imamo zdaj, ni naše pravo jaz, temveč le ovojnica. Naša prava identiteta je atma, večna duhovna duša v telesu. Gnani z zakonom karme se mi, atma, selimo iz ene vrste v drugo, trpimo in uživamo v rezultatih svojih dejavnosti v človeški obliki življenja.
Vedska literatura razlikuje med karmo, dejanji, ki so dovoljena, in vikarmo, dejanji, ki so prepovedana. Vikarma nam bo prinesla nesrečne posledice v tem in naslednjem življenju. Te nesrečne posledice se včasih popularno imenujejo »slaba karma«. Naše sedanje trpljenje – kronične bolezni, revščina in tako naprej – so slabe karmične posledice naših preteklih grešnih dejanj.
To niso prepričanja določene verske vere; to so naravni zakoni, ki urejajo vse dejavnosti v materialnem svetu. Obstaja individualna karma in kolektivna karma. Individualna karma je odgovorna za našo osebno nesrečo, kolektivna karma pa za trpljenje celotnega naroda: epidemijo, vojno, naravni holokavst. Družbeni grehi, kot sta splav in pokol krav, morajo na primer sčasoma povzročiti hudo kolektivno slabo karmo. Po drugi strani pa je tisti, ki deluje pobožno, lahko nagrajen z dobrim rojstvom na tem planetu ali celo na višjih planetih, kjer je večja življenjska doba in več užitka kot na Zemlji.
V končnem smislu pa je vsa karma, dobra ali slaba, suženjstvo. Tudi pobožna dejanja nas vežejo v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ne glede na to, ali smo bogati ali revni, šibki ali močni, učeni ali nevedni, lepi ali grdi, pobožni ali brezbožni, slavni ali neznani, morajo vsi v materialnem svetu trpeti, rojstvo za rojstvom. Kot pravi Gospod Krišna v Bhagavad-giti (8.16): »Od najvišjega do najnižjega planeta so vsi kraji bede, kjer se dogajajo ponavljajoča se rojstva in smrti. Toda tisti, ki doseže Moje prebivališče, o Ardžuna, se nikoli več ne rodi v tem materialnem svetu.« Zato se moramo, dokler se ne osvobodimo vse karme, podvreči ponavljajočim se rojstvom in smrti.
Niti Bog niti zakoni narave niso odgovorni za našo karmo; svojo usodo si ustvarjamo sami. Iz svojih želja po uživanju tega sveta na različne načine ustvarjamo svojo dobro ali slabo karmo. Karme se lahko osvobodimo le, če nehamo delovati v skladu s svojimi materialnimi željami in namesto tega delujemo v skladu s svojimi materialnimi željami. Šele ko smo očiščeni vseh materialnih želja in vse svoje misli, besede in dejanja umirimo v ljubečem služenju Krišni, lahko presežemo zakon karme. Sicer nas bo karma, dobra ali slaba, vodila v ponavljajoče se trpljenje, rojstvo za rojstvom.
Razumeti moramo, da zakon karme dejansko deluje, in šele nato lahko razmislimo o tem, da se osvobodimo njenega vpliva. Tudi če mati lahko vzgaja svojega gluhonemega otroka z alternativnimi metodami in mu pomaga, da se prilagodi svojemu invalidnemu življenju, glavne težave materialnega življenja še vedno ostajajo. Ni materialnih sredstev, s katerimi bi se izognili karmi. Osvoboditev od karme je mogoča le, če razumemo, kako delovati transcendentalno.
Nadine razume zakone karme in je zato lahko rešila sinovo dilemo. Običajno lahko psihologi, zdravniki in starši gluhonemih otrok pojasnijo le neposredni vzrok: »Med nosečnostjo je bila vaša mama zelo bolna.« »Ko ste bili dojenček, ste imeli meningitis.« Vendar takšne razlage v resnici ne odgovorijo na vprašanje. In Ravijeva reakcija na takšne razlage je bila podobna reakciji mnogih drugih invalidnih otrok: »Da, ampak zakaj jaz?« Zato je ostal nezadovoljen.
Nadine je nato izvedela za zavest Krišne in razlago karme v vedski literaturi. Ko je nekega dne njen sin v veliki frustraciji pristopil k njej in zahteval, da bi vedel, zakaj je gluh in nem, mu je pokazala sliko iz Bhagavad-gite, kakršna je, ki jo je napisal Njegova Božanska Milost AC Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Slika je prikazovala dušo, ki se seli iz rojstva v otroštvo, mladost, odraslost, starost in končno, ob smrti, v drugo telo. Nadine je pokazala na sliko in Raviju povedala, da je v enem od svojih mnogih prejšnjih življenj moral storiti grešna dejanja in da je zaradi teh grešnih dejanj zdaj prisiljen sprejeti karmično reakcijo. Ravi je pogledal svojo mater in se nasmehnil, nato pa je spet dolgo, dolgo gledal v sliko. Ni se več pritoževal in je ni udaril ali krivil kot prej. Samo zadovoljno je gledal sliko.
Tudi Nadine je zadovoljna. Ravi se bo naučil uporabljati svoje življenje, da se mu ne bo treba še enkrat roditi in trpeti zaradi posledic svoje karme.
V krščanskih in vedskih spisih so opisani peklenski planeti, kamor lahko odidemo grešne duše po smrti. Grehi so v glavnem kategorizirani, med drugim lahko preberemo, da poželenje, jeza in pohlep odpeljejo dušo na nezaželene peklenske predele po zapustitvi telesa.
Kljub temu teoretičnemu znanju, ki bi ga vsaj verniki morali upoštevati, življenje pelje svojo pot in večina pozabi na duhovne zakone, saj ga materialna energija trdno zveže v svoje zanke in ga včasih prislili, da celo proti svoji volji deluje nezakonito in grešno.
Tako smo priča neštetim spletkam in lopovščinam, katerih edini cilj je pridobiti korist za sebe in svoje družinske člane ali v primeru politike za svojo državo. To se dogaja na političnem, gospodarskem, družinskem parketu in še marsikje drugod. Največkrat se okrade naivne bedake, ki so večinoma reveži in komajda spajajo začetek meseca s koncem, okradejo jih mogočnejši in bolj pretkani, ki si tako ekspandirajo svoje premoženje do neslutenih višin.
Tako se eliminira zakonite dediče ali stranke, ki jemljejo bančna posojila pri goljufih z preračunljivimi podpisi, ko naiven bedak največkrat sploh ne ve, kaj podpisuje. S spletkami se blokira zakonite pravice posameznika v prid dominantnejše vrste, ki si tako nakopiči veliko premoženje, katerega slabost je le ta, da ga v trenutku smrti ne moreš prenesti na drugo stran.
Christian and Vedic scriptures describe hellish planets where sinful souls can go after death. Sins are generally categorized, including lust, anger, and greed, which take the soul to undesirable hellish regions after leaving the body.https://t.co/VglJiFCKvDpic.twitter.com/gqDjoA72bF
Ali je vredno, da politiki s spletkami pošiljajo tisoče v smrt zaradi raznoraznih interesov, kot je bil interes za nafto ob napadih na Irak, Libijo, Sirijo? Ali rusko-ukrajinska vojna, ki ji ni videti konca.
Ali grozljiva vojna v Gazi. Berem novinarko Ruwaido Amer, ki piše o strašnem, nepopisnem trpljenju ljudi v Gazi. V taborišču je stlačenih 300.000 ljudi, nenehno so bombardirani, humanitarno hrano pokradejo tatovi, nasilneži, organizirane tolpe... Medtem ko mi živimo v udobju, premnogi trpijo nepopisne strahote, a večini ni niti kaj dosti mar, čeprav se tudi mi lahko nekega dne znajdemo v težkih razmerah, kot so se že naši predniki med vojnami.
Zdaj smo spremljali srečanje Putina s Trumpom, vsekakor je zviti Putin bolj pretkan in ima Trumpa v žepu in ga pelje žejnega čez vodo. Rezultata od vseh teh srečanj ponavadi ni, ljudje še naprej umirajo na obeh straneh, žrtve so spet večinoma reveži, saj so bogatejši Rusi in Ukrajinci na varnem ali so že zapustili države.
Jaz le upam, da bo enkrat tudi zasijalo sonce pravice in morale in da ne bo edino karma tista, ki kaznuje nepravilnosti, ampak da bo človeštvo tako napredovalo v duhu, da se duhovnih zakonov ne bo samo prebiralo, ampak da se jih bo tudi uresničevalo.
Šrila Prabhupada je na predavanju, ki ga je imel junija 1976 v detroitskem Hare Krišna centra, poslušalcem povedal: »Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenjem vdajali čutnemu zadovoljstvu in ste v skladu s svojo karmo dobili telo« Potem je razložil skrivnost, kako se osvoboditi karme in uživati popolno srečo.
“Just as a sleeping person acts in accordance with the body he assumes in a dream and identifies himself with it, so a person identifies himself with the present body, which is the result of his past pious or impious actions, and cannot know his past and future lives.” (Bhāg. ) pic.twitter.com/LyWIqeaPOX
»Tako kot speča oseba deluje skladno s telesom, ki ga privzame v sanjah in se enači z njim, se človek enači z zdajšnjim telesom, ki je rezultat njegovih pobožnih oziroma brezbožnih dejanj v preteklosti, in ne more poznati svojih preteklih in prihodnjih življenj.« (Bhāg. 6.1.49)
To je zelo dober primer nevednosti, ki prekriva živo bitje v materialnem svetu. Ko sanjamo, pozabimo vse o sebi- da smo gospod ta in ta, ki živi v tem mestu in ima na banki toliko in toliko denarja. Takrat vse pozabimo. Ko se zbudimo, pa pozabimo, kaj smo sanjali. Toda ne glede na to, ali smo v budni ali sanjamo, v obeh stanjih opažamo svoje lastno delovanje. Opazovalci smo tako v sanjah kot tudi v dozdevnem budnem stanju. Mi, duhovne duše, ki doživljamo svet okrog sebe, ostajamo isti, okoliščine pa se spreminjajo. Zaradi tega pozabljamo.
Podobno se tudi ne spominjamo, kaj smo bili v prejšnjem življenju, niti ne vemo kaj bomo postali v naslednjem. Toda dejstvo je, da smo kot duhovne duše večni. Obstajali smo v preteklosti, obstajamo v sedanjosti in še naprej bomo obstajali v prihodnosti. Krišna je to pojasnil v Bhagavad-gīti (2.12): »O Arjuna, ti, Jaz in vsi ti kralji, zbrani na tem bojišču, smo že obstajali v preteklosti in bomo še naprej obstajali v prihodnosti.« To razumevanje – Jaz sem večen«- je osnovno razumevanje v duhovnem življenju.
Kot duhovne duše se niti ne rodimo niti umremo- na jāyate mriyate vā kadācit. Ko materialno umre, ne prenehamo obstajati-na hanyate hanyamāne śarīre (BG 2.20). Telo umira že zdaj. Našega otroškega telesa ni več. Tudi našega mladostniškega telesa in več. Podobno bo umrlo tudi naše zdajšnje telo, nakar bomo spet dobili novo telo-(tathā dehāntara-prāptiḥ (BG 2.13)).
Preselitev duše pomeni smrt za materialno telo. Fizično telo je sestavljeno iz materije, vsake materialne stvari pa je prej ali slej konec. To je narava materije. Duhovna duša pa nikoli ne umre.
Telesa torej menjamo eno za drugim. Zakaj obstajajo različne vrste teles? Zato, ker živo bitje, duhovna duša, pride v stik z različnimi gunami materialne narave. Glede na gune, ki vplivajo nanj, pa razvijejo fizično telo.
Svoje sedanje telo smo zaslužili z dejanji iz preteklosti. Karmaṇā daiva-netreṇa jantur dehopapattaye: (SB 3.31.1):dano telo dobimo glede na svojo karmo iz preteklosti. Narava deluje avtomatično, skladno z našo karmo. Recimo, da se okužite z neko boleznijo. Narava bo delovala-razvila se bo bolezen in morali boste trpeti. Ko pridemo pod vpliv guṇ materialne narave in opravljamo karmična dejanja, pa se moramo seliti iz telesa v telo- Zakon narave deluje dovršeno.
Zdaj, ko smo dobili civilizirano človeško obliko, bi se morali vprašati:« Zakaj trpim?« Problem je v tem, da pod urokom māye, iluzije, zamenjamo trpljenje za uživanje. Māyā pomeni«to kar ni«. Mislimo, da uživamo, čeprav resnici trpimo. V materialnem svetu moramo trpeti. Trpimo zaradi telesa. Hud mraz, žgoča vročina-te stvari občutimo zaradi telesa. V določenih okoliščinah občutimo zadovoljstvo.
Toda v Bhagavad-gīti(2.14) nam Krišna svetuje:
mātrā-sparśās tu kaunteya
śītoṣṇa-sukha-duḥkha-dāḥ
āgamāpāyino 'nityās
tāṁs titikṣasva bhārata
»Vzrok materialne sreče in nesreče je telo. Prihajanje in odhajanje sreče in nesreče je kot menjavanje letnih časov. Zato ne bodi vznemirjen, temveč ju le prenašaj«.
Dokler smo v materialnem svetu, bomo izmenoma doživljali srečo in nesrečo, vendar nas to ne bi smelo vznemirjati. Naša prava naloga je samospoznavanje. Pri tem moramo vztrajati in ne smemo odnehati niti za trenutek. Samospoznanje je cilj človeškega življenja. Dokler imamo materialno telo , bomo izmenoma doživljali trpljenje in dozdevno srečo, toda priti moramo do spoznanja, da » Jaz nisem telo, temveč duhovna duša. Telo sem dobil zaradi svojih dejanj v preteklosti.« To je pravo znanje.
Pameten človek bi se moral vprašati: Jaz sem duhovna duša, moje telo pa je zgolj prekrivalo. Ali potem lahko prekinem preseljevanje iz telesa v telo?« To je človek-kdor poizveduje o tem, kako se lahko osvobodi materialnega telesa, ki je za duhovno dušo onesnaženost.
Žal ljudje v sodobni tako imenovani civilizaciji ne postavljajo tega vprašanja. Na vsak način hočejo zadovoljiti telesne čute in zato delujejo neodgovorno. V Śrimad-Bhāgavatamu (5.5.4) je razloženo:
nūnaṁ pramattaḥ kurute vikarma
yad indriya-prītaya āpṛṇoti
na sādhu manye yata ātmano 'yam
asann api kleśada āsa dehaḥ
»Ljudje, ki si prizadevajo samo za čutno zadovoljevanje, so vsekakor nori in delujejo na vse mogoče gnusne načine. Tako se morajo vekomaj seliti iz telesa v telo in doživljati vsakovrstne nadloge.«
Ljudje ne razumejo, da je telo vedno kleṣada- vedno nam zadaja bolečino. Nekaj časa morda čutimo majhno zadovoljstvo, dejansko pa je telo vir bolečine. V zvezi z tem obstaja naslednja primerjava: Kadar so v prejšnjih časih hoteli kaznovati zločinca, so mu zvezali roke, ga odpeljali na sredino reke in potisnili pod vodo. Ko se je že skoraj utopil, so ga za lase potegnili iz vode in mu dovolili, da si malo odpočije, nato pa so ga spet potisnili pod vodo. To je bil eden od načinov kaznovanja. Majhno zadovoljstvo, ki ga izkušamo v materialnem svetu, ni prav večje od zadovoljstva, ki ga je čutil zločinec, ko so ga potegnili iz vode. To je življenje v materialnem svetu- hudo trpljenje z nekaj trenutki olajšanja.
Zato je Sanātana Gosvāmi, ki je bil zelo bogat minister v mohamedanski vladi v Indiji, prišel k Śri Caitanyi Mahāprabhuju in ga vprašal ke āmi, kene āmāya jāre tāpa-traya: »Kdo sem jaz? Zakaj sem povržen trojnim nadlogam?« To je pametno vprašanje. Nenehno moramo trpeti zaradi različnih nadlog, ki jih povzročajo telo in um, druga živa bitja ter naravne nesreče. Nočem teh nadlog, vendar so nam vsiljene. Kdor sprejme duhovnega učitelja, bi torej moral najprej vprašati: »Zakaj trpim?«
Toda ljudje so postali tako topi-kakor živali-da se tega nikoli ne vprašajo. Živali trpijo vendar ne morejo vprašati, zakaj. Kadar žival odpeljejo v klavnico ne more vprašati: »Zakaj me na silo peljejo v klavnico?« Če pa odpeljejo človeka in ga hočejo ubiti, bo ta zagnal velik hrup:« Ta človek me hoče ubiti! Zakaj moram umreti?« Pomembna razlika med človekom in živaljo je torej v tem, da samo človek lahko vpraša:« Zakaj trpim?«
Trpeti morate ne glede na to, ali ste predsednik Nixon ali pa človek na ulici. To je dejstvo. Zdaj trpite zaradi telesa, vendar kljub temu delujete tako, da boste morali sprejeti novo materialno telo. Trpite zato, ker ste se v prejšnjem življenju vdajali čutnemu zadovoljevanju in ste v skladu s svojo karmo dobili telo. Toda če se v tem življenju zopet vdajate čutnemu zadovoljevanju in se ne poskušate dvigniti, boste spet dobili telo in trpeli. Po naravni poti boste dobili novo telo glede na stanje vašega uma ob smrti. Kakor hitro dobite novo telo, pa boste spet začeli trpeti. Trpljenje se začne že v maternici. Prebiti morate mesece in mesece skrčenih rok in nog v tesni vreči, v kateri se ne morate premikati- to je trpljenje. In kor pridete ven, vas čaka novo trpljenje. Danes obstaja tudi nevarnost, da vas v maternici ubijejo. Biti moramo dovolj pametni, da se vprašamo: »Zakaj trpim? In kako lahko zaustavimo trpljenje?« Dokler se ne vprašamo «Zakaj trpim?, nismo ljudje v pravem pomenu te besede. Še zmeraj smo živali.
Vprašanje o osnovnem vzroku našega trpljenja se imenuje brahma-jijñāsā: »Zdaj, ko smo dobili človeško življenjsko obliko, moramo poizvedovati o Brahmanu, Absolutni Resnici.« izkoristi moramo človeško življenjsko obliko. Ne smemo živeti kot živali, temveč moramo poizvedovati o Absolutni Resnici in si prizadevati, da naredimo konec materialnega življenja.
Jano, pravzaprav si prizadevamo narediti konec življenjskim nadlogam, ko trdo delamo v boju za obstanek. Zakaj poskušamo dobiti denar? Ker mislimo:« Če dobim denar, bom ublažil svojo nesrečo.« S tem se boj za obstanek nadaljuje: vsakdo poskuša uživati v čutnem zadovoljevanju in tako postati srečen. Toda čutno zadovoljevanje ni prava sreča. Prava sreča je duhovna sreča, ki jo občutimo, če služimo Krišni. To je sreča. Materialna sreča je samo popačena sreča.
Materialna sreča je kakor privid vode v puščavi. V puščavi ni vode, toda žejna žival, ki ima privid vode, steče za njim-in umre. Ljudje vemo, da v puščavi ni vode, da je »voda« samo odsev sončne svetlobe, živali pa tega ne vedo. Smisel človeškega življenja je, da opustimo iskanje sreče v čutnem zadovoljevanju, ki je kakor privid v puščavi, in si prizadevamo za duhovno srečo.
To višjo srečo lahko obudimo preprosto z petjem in recitiranjem Hare Krišna mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Petje Hare Krišna je zelo preprosto, vendar nas lahko osvobodi vsega trpljenja v materialnem svetu.
Vzrok našega trpljenja je umazanija, ki se je nabrala v našem srcu. Smo kot zločinec, ,ki ima srce polno umazanije in razmišlja:« Če dobim to stvar, bom srečen.« In stori zločin tvegajoč svoje življenje. Vlomilec dobro ve, da bo kaznovan, če ga ujame policija, a gre vseeno krast. Zakaj? Nūnaṁ pramattaḥ-Ponorel je za čutim zadovoljevanjem. To je edini razlog.
Srce moramo torej očistiti umazanih želja, ki nas prisiljujejo, da delujemo za čutno zadovoljevanje in trpimo. V tej dobi je proces za očiščenje zelo, zelo lahek-potrebno je samo peti Hare Krišna. To je vse. To je prispevek Caitanye Mahāprabhuja. eto-darpaṇa-mārjanaṁ bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpaṇam (CC Antya 20.12). Kdor poje Hare Krišna mantro, bo rešen trpljena, ki ga povzroča večno preseljevanje iz telesa v telo. Petje mantre je zelo preprosto. Kasta, veroizpoved, narodnost, barva kože in družbeni položaj niso pomembni. Ne. Po Božji milosti imamo vsi jezik in ušesa, tako da vsakdo lahko poje Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare/ Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zato pojte Hare Krišna in bodite srečni!
Najlepša hvala.
His Dive Grace A.C.Bhaktivedanta Swami Prabhupada. (Pot popolnosti)
Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.
Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili. Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost.
