Slogarca

A obstaja (slaba) karma oziroma greh?

Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.

Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili.  Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost. 

Torej slaba karma obstaja za zlorabljene ljudi (v otroštvu), najpogosteje žrtve slabega starševanja, in ljudi, ki imajo različne psihične težave zaradi travmatske zaznamovanosti, prav tako v navezavi z nizko samozavestjo in depresijo. 

Ponavadi nekoč otroci iz disfunkcionalnih družin ali kako drugače psihološko-travmatsko zaznamovani ljudje, danes odrasli, ko jim gre slabo, se za nameček še dodatno samokaznujejo, če se le da, se potisnejo navzdol in se okrivijo preko škodljivih filozofij ter s tem ohranjajo status quo notranjega nasilja zoper sebe, zoper lastno bit, prežeto s krivdo. Žrtve v (verski) filozofiji dejansko ustoličijo "svoje demone", s strani katerih so bili zlorabljeni ali travmatizirani. "Demoni" si v njihovi podzavesti kot bogovi nadenejo pravičniške maske s "superego kvalitetami": pretirana (samo)kritičnost, (samo)grajanje, (samo)poniževanje, (samo)razvrednotenje, težnja po absolutnem perfekcionizmu, vse ostalo, ki tvori bistvo človeka, ni nič dobro, nič vredno, ker je "grešno" in "krivo".

Karma/greh obstaja za tiste, ki se počutijo slabe, grešne, krive, nevredne – in z vase usmerjeno samopoškodovalno agresijo menijo, da morajo biti kaznovani.

Vera v slabo karmo je samoprerokovana obsodba na neuspeh, ki postavi človeka v pasivno vlogo nemočnega opazovalca lastne usode, saj je prepričan, da ga slabo doleti z namenom in ne more ničesar spremeniti, ker za moč sprememb bi rabil "dobro karmo".

Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)