Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;
Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.
Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.
Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
Zažrli so se v vse pore družbe, srečaš jih na vsakem koraku. Prepoznaš jih po odličnem talentu za manipulacijo, hinavskih nasmeških in kamniti gmoti v prsih.Da nekaj ne štima, ugotovijo ljudje šele, ko jim poberejo vse in jih za nagrado v evforiji še potrepljajo po ramenih.
Tako so ljudem goljufi spraznili bančne račune, speljali partnerje in še in še.
Radi se udeležujejo kakšnih verskih služb, a joj prejoj, na oltarju so namesto Bude, Jezuščka ali Krišne le lire, marke, zlato, dolarji in titule. Oni so uspešni, pravijo, pregazijo vse pred sabo in za sabo. Okinčani z materialnimi pridobitvami trdijo, da ne obstaja nič več od tega, kar je vidno z očmi.
To pravijo do trenutka, ko jim materialna narava pokaže zobe in jim demonstrira tole-
ja, bogat si, zato ti pripadata vsaj dva britofa namesto enega, ko pride tvoja ura.Naj se ve, da je odšel veliki človek, dva namesto enega!
In tako gremo po tej poti materialnega obstoja združeno ramo ob rami, tako prevarani kot prevaranti.
Modri lahko vidijo, da pravice na tem svetu ni in jo ne bo, zna biti podkupljena ali slepa. Vemo, da pravica pa vendarle bo nekega dne vzela svoj davek v personifikaciji karme.
In tako padajo države, padajo mladeniči v vojni, propadajo tovarne, se razdirajo družine, prijateljstva... vse razpada in propada pod silo krivic, ki jih na koncu tudi požre čas.
V Vedah, Bhagavad Giti sam stvarnik opisuje naravo, ki prevladuje v današnji družbi:
Prevzeti od samoljubja in namišljenega ugleda se demoni izročajo nenasitnemu poželenju. Tako zaslepljeni so zmeraj zapriseženo vdani nečistim dejanjem in očarani od minljivega.
Menijo, da je glavni cilj življenjskega življenja ugoditi čutom, zato jih do zadnjega dne prevzema neizmerna tesnoba. Ujeti v mrežo sto in tisoč želja so preplavljeni s poželenjem in jezo ter si na nezakonit način pridobivajo denar, da bi z njim zadovoljili svoje čute,
tako razmišlja- tolikšno bogastvo imam danes, načrtujem pa si pridobiti še več. Zdaj imam toliko, v prihodnosti pa se bo moje premoženje še povečalo. On je bil moj sovražnik in sem ga ubil, pokončal pa bom tudi vse ostale sovražnike. Jaz sem uživalec. Popoln sem, močan in srečen. Najbogatejši človek sem in obkrožajo me imenitni sorodniki. Nihče ni tako mogočen in srečen kot jaz. Prirejal bom žrtvovanja, dajal miloščino in bom srečen. Ljudje, ki razmišljajo na tak način, so žrtve nevednosti.
Zbegani zaradi številnih bojazni in ujeti v mrežo iluzije se premočno navežejo na čutno uživanje in zdrsijo v pekel.
Bhagavad Gita
Bojim pa se, da nas bo na koncu nekontroliran pohlep, ki deluje na lokalni in globalni ravni vse požrl. Da nas vodijo v vojno za resurse. Videti je, da gremo in slabega na slabše, a dokler imamo še mir, smo lahko srečni. Upajmo, da tako tudi ostane.
