Mahārāja Nimi se sreča z devetimi yogendrami

Avtor: Slogarca 1 komentar
Moj dragi kralj, v materialnem svetu se pogojene duše soočajo s smrtjo na vsakem koraku življenja. Torej, kdo med pogojenimi dušami ne bi služil lotosovim stopalom Gospoda Mukunde, ki je vreden čaščenja celo za največjo osvobojeno dušo?
 
Pomen
Beseda indriyavān je pomembna v tem verzu. Indriyavān pomeni »posedovanje čutov«. Čeprav smo pogojeni v materialnem svetu, nam je z milostjo Vsevišnjega Gospoda podeljeno človeško telo, ki ima različne čute, kot so oči, ušesa, jezik, nos in koža. Na splošno pogojene duše uporabljajo ta čutila v lažnem poskusu, da bi izkoristile materialno naravo za čutno zadovoljevanje. Toda naši materialni čuti in njihovi predmeti so začasni in ni mogoče postati miren ali srečen, če bi poskušali zadovoljiti svoje začasne čutne s začasnimi čutnimi predmeti, ki jih ponuja māyā, Gospodova iluzorna energija.
 
Pravzaprav naše naporno prizadevanje, da bi zadovoljili materialne čute, neizogibno prinese ravno nasproten rezultat, in sicer materialno trpljenje. Moškega privlači ženska. Spolno vzburjen se poroči z njo in kmalu se pojavi družina, ki potrebuje vedno večjo podporo. Na ta način se konča njegovo nedolžno in preprosto življenje in večji del svojega življenja trdo dela kot osel, da bi podprl zahteve svoje družine. V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama Gospod Kapila zelo jasno opisuje, da je kljub napornemu delu, ki ga človek opravlja vse življenje, njegova družina na koncu nezadovoljna, in ko izčrpani oče doseže starost, razdraženi družinski člani nanj gledajo prav tako, kot kmetje gledajo na starega in neuporabnega vola. Včasih sinovi sanjajo, da bi prejeli očetov denar kot dediščino in si na skrivaj želijo, da umre.
 
Danes ljudje močno zanemarjajo skrb za ostarele starše in jih zato pošljejo v ustanovo, kjer umrejo osamljeni in zanemarjeni po življenju trdega dela za svoje tako imenovane ljubljene. Eden od zdravnikov v Angliji resno predlaga evtanazijo za starejše osebe, ki niso več produktivne.
 
Danes nekateri ljudje, ki si želijo materialnega čutnega zadovoljevanja, vendar upajo, da se bodo izognili neprijetnostim družinskega življenja, poskušajo uživati v »svobodnih« spolnih odnosih z ženskami, brez težav s poroko. Z nadzorom rojstev in splavom odpravljajo motnje v skrbi za otroke. Na ta način upajo, da bodo uživali materialno čutno zadovoljevanje brez kakršnih koli materialnih ovir. Vendar pa se ti ljudje po zakonih narave povežejo v mrežo grešnih reakcij, tako da se izogibajo svoji resnični dolžnosti do Vsevišnje Božanske Osebnosti in nepremišljeno povzročajo nasilje in trpljenje drugim, da bi povečali svoje čutno zadovoljevanje. Ujeti v mrežo brezbožnih dejavnosti se vedno bolj oddaljujejo od svoje prvotne čiste zavesti in postopoma izgubljajo vso moč, da bi razumeli zakone narave.
 
Zato je tukaj rečeno: sarvato-mṛtyuḥ. Mṛtyu pomeni »smrt«. Nenadoma se pojavi smrt, ki preseneča samozavestne čutne uživalce in uniči celoten njihov program tako imenovane materialne sreče. Pogosto takšne osebe prizadenejo grozljive bolezni in trpijo nepredstavljivo trpljenje, ki se konča s smrtjo. Če jim iskreni dobronamernež opozori na ta dejstva in jih poskuša seznaniti z resničnostjo, se razjezijo in ga obtožijo, da je pesimist ali verski fanatik. Na ta način slepo ignorirajo zakone narave, dokler jih ti zakoni neizogibno ne razbijejo in ne povlečejo iz njihovega neumnega raja. Zaradi pretiranega kopičenja grešnih rezultatov jih zakoni karme silijo v situacije velike stiske. Ko se potopijo v nižje vrste življenja, izgubijo vse zavedanje o tem, kar leži onkraj njihovih grobih materialnih čutov.
 
Včasih je živo bitje sposobno razumeti bedne posledice materialističnega čutnega zadovoljevanja. Ker je razočaran zaradi bolečine in trpljenja materialističnega življenja in ne pozna nobenega višjega življenja, sprejme budistično filozofijo in poišče zatočišče v tako imenovanem niču. Toda v Božjem kraljestvu ni dejanske praznine. Želja po zlitju v nič je reakcija proti materialni bolečini; to ni oprijemljiv koncept Najvišjega. Na primer, če čutim neznosno bolečino v nogi in bolečine ni mogoče pozdraviti, se lahko končno strinjam, da mi amputirajo nogo. Ampak veliko bolje je odstraniti bolečino in obdržati nogo. Podobno zaradi lažnega ega mislimo: »Jaz sem vse. Jaz sem najpomembnejša oseba. Nihče ni tako inteligenten kot jaz." Ko razmišljamo na ta način, nenehno trpimo in doživljamo intenzivno tesnobo. Toda takoj, ko očistimo ego s priznanjem, da smo nepomembni večni služabniki Kṛṣṇe, nam bo naš ego prinesel veliko veselje.
 
Śrī Kṛṣṇa, Gospod blaženo pestrega duhovnega neba, imenovanega Vaikuṇṭha, je vedno potopljen v transcendentalni užitek. Śrī Kṛṣṇa je namreč rezervoar vsega užitka. Ljudi, ki so zatopljeni v materialistično uživanje, zavezujejo zakoni vseprisotne smrti, toda če si namesto tega prizadevamo služiti Vsevišnji Božanski Osebnosti, se lahko takoj povežemo z Njegovim hlādinī śakti ali blaženo močjo. Če služimo Krišni pod vodstvom Njegovega pooblaščenega predstavnika, duhovnega učitelja, se lahko takoj rešimo materialne stiske. Potem ne bomo hrepeneli po ničemer, ampak bomo lahko uživali v neomejeni duhovni blaženosti v služenju Vsevišnjemu Gospodu.
 
Sarvato-mṛtyuḥ prav tako nakazuje, da se rojstvo in smrt zgodita na vseh planetih v vesolju. Zato sta naša tako imenovana vesoljska potovanja in kozmična zavest neuporabni, saj nikjer v materialnem vesolju ni večnega življenja. Skratka, razumevanje, kako nesmiselno je služiti čemurkoli drugemu kot Kṛṣṇi, in namesto tega služiti temu, kar je večno in polno blaženosti, je najvišji možni razvoj inteligence. Čeprav je naša sedanja inteligenca ozka, saj je pogojena z zakoni narave, si lahko ustvarimo neomejeno srečo tako, da se zatečemo k lotosovim stopalom Mukunde in se naučimo razlikovati med tem, kar je začasno in neuporabno, in tem, kar je večno in resnično.
Srimad Bhagavatam 11.2.2
 
Sadacara Sany Dasa

Naravni zakoni

Avtor: Slogarca brez komentarjev

Splošno pravilo v naravi  je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane, vsi umrejo.

Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj potem takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe, izigravanja? Iz zelo preprostega razloga, zaradi lažnega ega in poželenja.

V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove;

Poželenje, jeza in pohlep so troje vrat , ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubna za dušo.

Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni narediti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj, za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava, karma jih biča že v tem življenju in kot povedo sveti spisi, gredo po smrti v pekel. Ali že v tem življenju v zapor. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo že v naši bližini priča raznoraznemu kriminalu.

Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, telo ti propada pod silo časa iz dneva v dan, ali ni torej vse le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse ostalo je plemenito deliti, ne kopičiti več, kot potrebuješ. To je doktrina tako starodavnih Ved kot drugih svetih spisov.

Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru, ne na lokalni ne na globalni  ravni. Ko se takšnih osebkov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije in na ruševinah starega se vzpostavi nova, bolj humana družba.

Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe kali, ki uničuje vse dobro skozi minevanje časa.

V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred 5000 leti so prekrasni stihi, ki učijo človeštvo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.

Zato se mora razsvetljeni človek, dokler je v svetu imen, truditi le za minimalne življenjske potrebe. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti za nepotrebnimi stvarmi, saj lahko v stvarnosti vidi, da je takšen trud samo težko delo za nič.

Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večen in meomejen, je poslednji življenjski cilj- kdor ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja.

Kdo drug razen grobih materialistov bo zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, videč ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic njihovega lastnega delovanja?

Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Preberi celoten članek - Naravni zakoni

Rss feed za ta tag