Živimo v moderni dobi, kjer počasi izginjajo verski zakoni. Še pred sto leti je bila največja sramota, če je bil kdo neporočen, nezakonski otroci so bili prav sadistično preganjani, kot so mi kdaj govorile kolegice. Klicali so jih pankrti, jih zaničevali in preganjali. To je seveda sramota za te, ki so to izvajali, saj je vsaka otroška duša nežna in občutljiva na nasilje, ki ga doživlja.
To je bil en ekstrem, ki je samo dokazoval, kako močna je bila še Božja beseda, dosledno se je to izvajalo in ljudje so točno vedeli za posledice, če bodo živeli izven zakona, da bodo stigmatizirani pred ljudmi, družbo in pred predstavniki religije, bodisi krščanske, muslimanske ali kakšne druge religije.
Danes je vse to postalo kot nek mit, ti starodavni zakoni, kot neka daljna preteklost v smislu- ah, saj v tistih časih so bili zastareli, bili so okoreli dogmatiki, verski fanatiki...
Bodimo sproščeni, živimo kot nam paše!
Osebno sem za popolno strpnost, razen če se gre za nasilje nad otroki, starci, ženskami, moškimi, živalmi. Sem pa prepričana v Božjo besedo, ki je identična tako v krčanstvu kot v starodavnih Vedah, da je pač dobro upoštevati Božja navodila zaradi sebe, ne zaradi drugih. Da si prihraniš trpljenje v bodoče na večnem popotovanju duše.
Tako menim, da so te vrednote, kot jih učijo religije, prava stvar. S partnerjem nisi za kratkoročne koristi, kot jih dandanes prinaša zakonodaja za nelegalne zveze. To je božanska zaveza pred Bogom, ki naj traja do smrti tako v dobrem in slabem ter naj bo požegnana s strani Vsemogočnega.
Če ne dobiš prave osebe, si pač sam, živel boš bolj skromno, ne boš pa kršil teh starodavnih zakonov, ki so že lepo zapisani tako v Bibliji kot v Vedskih spisih.
Krščanstvo;
“Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola, da po medsebojni osebni podaritvi, ki je njima lastna in izključujoča, težita k občestvu njunih oseb. Tako se med seboj dopolnjujeta ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju (rojevanju) in vzgoji novega življenja.”
Vedski spisi;
degradacija zakonske skupnosti v železni dobi- kali yugi.
Zakonske zveze bodo sklepali na podlagi začasne privlačnosti. (Bhag.12.2.3.) Odnos med možem in ženo bo odvisen od tega kako sta si všeč.Šest mesecev po poroki se ločita, saj je bil zakon sklenjen na osnovi površinske privlačnosti, brez globljega razumevanja.
Privlačnost ta trenutek se naslednji trenutek sprevrže v odbojnost. To je dejstvo. Včasih so se ljudje poročali na osnovi astrološkega izračuna preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
ŠB- 5. del
Vsi peklenski planeti se nahajajo v srednjem predelu med tremi svetovi in Garbodaka oceanom. Nahajajo se na južni strani univerzuma.Na enem od teh planetov je zapor za ljudi, ki se ne držijo reguliranega zakonskega življenja. Moškega ali žensko, ki imajo seksualno zvezo z nedostojnim pripadnikom nasprotnega spola, Yamarajini služabniki kaznujejo v peklu, ki je znan po imenu Taptasurma. Tam bičajo te osebe. Moški je prisiljen, da objema kip ženske, ustvarjen iz žarečega železa, a ženska je prisiljena, da objema podoben kip moškega. To je kazen za nezakonsko spolnost.
Bhagavatam;
Marriages will be entered into on the basis of temporary attraction. (Bhag.12.2.3.) The relationship between husband and wife will depend on how much they like each other. Six months after marriage, they get divorced. pic.twitter.com/b7JGT8nI2c
Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane – vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe in izigravanja? Iz zelo preprostega razloga: zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove:
»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubni za dušo.«
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni storiti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj. Za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava in karma jih kaznujeta že v tem življenju, kot povedo sveti spisi, pa po smrti odidejo v pekel. Ali pa že v tem življenju končajo v zaporu. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo tudi v naši bližini priča najrazličnejšim oblikam kriminala.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, tvoje telo pa pod silo časa iz dneva v dan propada. Ali ni torej vse skupaj le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse drugo pa je plemenito deliti, ne pa kopičiti več, kot potrebuješ. To je nauk tako starodavnih Ved kot tudi drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih posameznikov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije, na ruševinah stare pa se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe Kali, ki skozi minevanje časa uničuje vse dobro.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred pet tisoč leti, najdemo prekrasne verze, ki človeštvo učijo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
"Zato si mora razsvetljeni človek, dokler živi v svetu imen in oblik, prizadevati le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti k nepotrebnim stvarem, saj lahko v resnici vidi, da je takšen trud zgolj naporno delo brez pravega smisla."
"Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večna in neomejena, je tudi poslednji življenjski cilj. Kdor Ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja."
"Kdo drug razen grobih materialistov bi zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, ko pa vidi ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic svojega lastnega delovanja?"
Da poželenje človeka vodi v trpljenje, ne učijo le starodavne Vede, temveč tudi Sveto pismo. Modreci različnih časov in kultur so prišli do istega spoznanja: človek, ki ne obvlada svojih želja, postane njihov suženj.
Pridigar zato z veliko modrostjo ugotavlja: »Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.« V teh besedah je razkrita narava materialne želje – nikoli ni potešena. Ko doseže en cilj, si takoj postavi novega. Kar se zdi kot pot do sreče, postane neskončen tek za obzorjem, ki ga ni mogoče doseči.
Tudi Jezus Kristus opozarja: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?« To vprašanje odzvanja skozi stoletja in sili človeka k premisleku. Kakšna je vrednost bogastva, moči ali ugleda, če ob tem izgubi notranji mir, vest in stik z Bogom?
Apostol Pavel gre še dlje in zapiše: »Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.« Ne denar sam, temveč navezanost nanj in slepo hrepenenje po vedno večjem imetju sta tista, ki človeka potiskata v krivico, izkoriščanje in moralni propad. Kdor svoje srce priveže na minljive stvari, bo z njimi delil tudi njihovo minljivost.
Zato Kristus uči: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.« Resnično bogastvo ni v tem, kar lahko posedujemo, temveč v tem, kar lahko podarimo. Ni v kopičenju, temveč v služenju, sočutju, modrosti in ljubezni.
Sveti Jakob pa jedrnato razkrije celoten proces človekovega padca: »Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.« Enako učijo tudi vedski spisi. Najprej se v srcu pojavi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje, nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega sebe.
Ko primerjamo nauke velikih svetovnih tradicij, vidimo, da vse kažejo v isto smer: človek ni ustvarjen za neskončno služenje svojim čutom, temveč za spoznanje svoje večne duhovne narave. Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, ampak takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne potrebujemo.
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
