Živo bitje (duša) se nahaja oz. je zaprta v materialni sferi bivanja. Živi v matrici ali sanjah in pravzaprav v svoji nevednosti spi. Saj so sanje in budnost, ki jo doživljamo samo sanje Maha Višnuja, ki leže v yoga-nidri na vzročnem oceanu. Zavest čiste duhovne duše v resnici nikoli ni v nevednosti oz. je zmeraj sac-citt-ananda, vendar pa, ko zlorabi svojo majhno neodvisnost, jo Vsevišnji Gospod prekrije z njegovo zunanjo energijo bahirango-mayo. Vsevišnji Gospod pravzaprav ustvari popolni sanjski svet in z njo prekrije dušo. Duša v tem sanjskem svetu igra kontrolorja materialne narave.
the living entity (soul) is situated or is confined in the material sphere of existence. He lives in the matrix or dream and is actually asleep in his ignorance. For the dreams and wakefulness that we experience are only the dreams of Maha Vishnu.https://t.co/K1WXmTf4V5pic.twitter.com/sqRKncZQXD
Mayā, zunanja energija Vsevišnjega Gospoda prekriva majhno atomsko dušo v obliki materialnih teles, ki jih poganjajo tri gune materialne narave. Človeška oblika je mehansko-biološki stroj, ki deluje pod nadzorom treh gun materialne narave, ta pa je zopet podrejena vrhovnemu Brahmanu. Čista duhovna duša v iluziji misli, da deluje samostojno in da ni odvisna od ničesar kot le od nje same. V tej iluziji poskuša gospodariti se igrati Boga v materialnem svetu. Vendar je vedno vržena v težavne situacije, kjer se mora boriti za preživetje.
V Bhagavad giti pravi Vsevišnji Gospod: isvarah sarva-bhutanam hrd-dese 'rjuna tisthati bhramayan sarva-bhutani yantrarudhani mayaya. » Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar, o Arjuna in usmerja vsa živa bitja, posedena v vozilo iz materialne energije«.
Na koncu v svoji frustriranosti se duhovna duša zateče v iluzijo impersonalizma kjer se skuša zliti z Bogom. Duhovna duša je po svoji konstituciji tudi imenovana išvara ali gospodar telesa, vendar se ne zaveda, da poleg nje prebiva v telesu tudi vrhovni Išvara ali Nadduša, ki je priča in opazovalec njene aktivnosti.
Nadduša kot končni dejavnik odobri vse aktivnosti ,ki si jih duhovna duša zaželi izvajati. Nadduša je vedno korak pred individualno dušo, saj pozna preteklost, sedanjost in prihodnost.
V Bhagavad giti je definirano pet dejavnikov dejanja, ki jih duša s svojo željo sproži.
Prvi dejavnik je adhistanam ali mesto delovanja, ki je za duhovno dušo telo, v katerem prebiva. Sama duhovna duša se imenuje tudi karta ali vršilec dejanj. Duhovna duša v svoji zavesti, ki jo odseva lažni ego misli, da je to telo in ta um in z čuti, ki jih uporablja kot inštrument delovanja, poskuša uživati v tej materialni sferi bivanja. Duhovna duša s svojo željo potem sproži premik telesa oz. nek napor ,ki ga moramo vložiti za premik telesa. Vendar duhovna duša v iluziji pozablja na končni dejavnik ali Daivam ali vrhovni dejavnik ali Naddušo ,ki vse to odobri in vse dejavnosti pravzaprav zavisijo od volje Nadduše, ki je glavni in odločujoč dejavnik.
Zato pravzaprav nikoli nismo neodvisni in vse kar, delamo je to, da s svojo željo sprožimo vse to in proces se začne odvijati. Vendar pod iluzijo teh procesov mislimo ,da upravljamo s tem telesom in da ustvarjamo neko napredno civilizacijo. Vse je samo matrica in začasna realnost, ki joVsevišnji Gospod ustvari za nas, ker je Njegova milost do nas duš neizmerna.
Dobra analogija je kultni film Matrix (Matrica) kjer Morfei pravi : »Matrika je povsod okoli nas, celo v tej sobi je. Vidiš jo lahko skozi okno ali na televiziji. Čutiš jo, ko greš na delo, v cerkev ali ko plačuješ davke. To je svet, potegnjen čez tvoje oči, ki te je zaslepil in ti prekril resnico.« Neo: »Katero resnico?« Morfej: » Da si suženj, Neo. Da si bil kot vsi drugi, rojen za suženjstvo…da živiš v zaporu, ki ga ne moreš vohati, okušati, ali se ga dotikati. V zaporu tvojega duha.«
Splošno pravilo v naravi je, da so šibkejši plen močnejših. Vsakdo se bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane – vsi umrejo.
Na pokopališčih ni zmagovalcev. Zakaj torej takšne nekontrolirane želje, pohlep, vojne, tatvine, zlorabe in izigravanja? Iz zelo preprostega razloga: zaradi lažnega ega in poželenja.
V Bhagavad Giti sam Stvarnik pove:
»Poželenje, jeza in pohlep so troja vrata, ki vodijo v pekel. Vsak razumen človek bi se jim moral odreči, saj so pogubni za dušo.«
Žal so ljudje tako pod vplivom poželenja, da so pripravljeni storiti vse za kopičenje dobrin, celo za ceno človeških življenj. Za naravo in živali je tako ali tako večini povsem vseeno. Pridobijo kratkoročne koristi, a narava in karma jih kaznujeta že v tem življenju, kot povedo sveti spisi, pa po smrti odidejo v pekel. Ali pa že v tem življenju končajo v zaporu. Ali je torej vredno? Ni, a žal si ne morejo pomagati. Tako smo prišli tako daleč, da smo tudi v naši bližini priča najrazličnejšim oblikam kriminala.
Spiš le v eni postelji, ješ iz enega krožnika, tvoje telo pa pod silo časa iz dneva v dan propada. Ali ni torej vse skupaj le nesmiseln trud za prazen nič? Dobro je poskrbeti za osnovno eksistenco, vse drugo pa je plemenito deliti, ne pa kopičiti več, kot potrebuješ. To je nauk tako starodavnih Ved kot tudi drugih svetih spisov.
Dokler bo v družbi prevladovala nekontrolirana želja po vedno več, ne bo miru ne na lokalni ne na globalni ravni. Ko se takšnih posameznikov nakopiči preveč, pride do razkroja civilizacije, na ruševinah stare pa se vzpostavi nova, bolj humana družba.
Srhljivo je, kako so popolnoma poteptane vse vrednote morale in etike. Nedvomno je tudi to znak napredujoče železne dobe Kali, ki skozi minevanje časa uničuje vse dobro.
V starodavnih vedskih spisih, zapisanih pred pet tisoč leti, najdemo prekrasne verze, ki človeštvo učijo pravih vrednot. Podobno uči tudi krščanstvo.
"Zato si mora razsvetljeni človek, dokler živi v svetu imen in oblik, prizadevati le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Imeti mora neomajen razum in nikoli ne sme stremeti k nepotrebnim stvarem, saj lahko v resnici vidi, da je takšen trud zgolj naporno delo brez pravega smisla."
"Tako ustaljen mora služiti Nadduši, ki po Gospodovi vsemoči prebiva v njegovem lastnem srcu. Ker je ta Gospod Vsemogočna Božanska Osebnost, večna in neomejena, je tudi poslednji življenjski cilj. Kdor Ga obožuje, lahko odpravi vzrok pogojenega bivanja."
"Kdo drug razen grobih materialistov bi zanemaril takšno transcendentalno misel in se zatekel k minljivim imenom, ko pa vidi ljudske množice, ki so padle v reko trpljenja zaradi nakopičenih posledic svojega lastnega delovanja?"
Da poželenje človeka vodi v trpljenje, ne učijo le starodavne Vede, temveč tudi Sveto pismo. Modreci različnih časov in kultur so prišli do istega spoznanja: človek, ki ne obvlada svojih želja, postane njihov suženj.
Pridigar zato z veliko modrostjo ugotavlja: »Kdor ljubi srebro, se srebra ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, nima nikoli dovolj dobička.« V teh besedah je razkrita narava materialne želje – nikoli ni potešena. Ko doseže en cilj, si takoj postavi novega. Kar se zdi kot pot do sreče, postane neskončen tek za obzorjem, ki ga ni mogoče doseči.
Tudi Jezus Kristus opozarja: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa pogubi?« To vprašanje odzvanja skozi stoletja in sili človeka k premisleku. Kakšna je vrednost bogastva, moči ali ugleda, če ob tem izgubi notranji mir, vest in stik z Bogom?
Apostol Pavel gre še dlje in zapiše: »Korenina vsega zla je ljubezen do denarja.« Ne denar sam, temveč navezanost nanj in slepo hrepenenje po vedno večjem imetju sta tista, ki človeka potiskata v krivico, izkoriščanje in moralni propad. Kdor svoje srce priveže na minljive stvari, bo z njimi delil tudi njihovo minljivost.
Zato Kristus uči: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlomijo in kradejo. Nabirajte si zaklade v nebesih.« Resnično bogastvo ni v tem, kar lahko posedujemo, temveč v tem, kar lahko podarimo. Ni v kopičenju, temveč v služenju, sočutju, modrosti in ljubezni.
Sveti Jakob pa jedrnato razkrije celoten proces človekovega padca: »Poželenje spočne greh, greh pa, ko dozori, rodi smrt.« Enako učijo tudi vedski spisi. Najprej se v srcu pojavi želja, nato navezanost, za njo sebično delovanje, nazadnje pa trpljenje. Zato se prava duhovna pot ne začne z osvajanjem sveta, temveč z osvajanjem samega sebe.
Ko primerjamo nauke velikih svetovnih tradicij, vidimo, da vse kažejo v isto smer: človek ni ustvarjen za neskončno služenje svojim čutom, temveč za spoznanje svoje večne duhovne narave. Mir ne pride takrat, ko dobimo vse, kar si želimo, ampak takrat, ko razumemo, da večine teh želja sploh ne potrebujemo.
Bhagavad Gita@
They say that life is an accident, driven by sexual desire, that the universe has no moral order, no truth, no God. pic.twitter.com/Vf59pXvraK
V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
