Svete osebe in veliki samospoznani modreci nam govorijo o pomembnosti spoznavanja razlik med duhovnim, večnim in materialnim oziroma minljivim svetom. Tako večni kot materialni svet sta polna obilja, lepote in znanja, vendar je duhovni svet bolj veličasten, saj je poln večnosti. Kot smo že omenili, se materialni univerzum nekaj časa zaznava in daje videz popačene sence duhovnega kraljestva.
Podoben je kinu, ki privlači ljudi, da postanejo prevzeti z lažno iluzorno realnostjo, prikazano na filmskem platnu. Tako postanemo ujeti v zanko začasnega sveta in se poistovetimo z različnimi telesnimi lastnostmi, zaradi česar živo bitje pozabi svojo duhovno identiteto. Čutila takoj postanejo privlečena s proizvodi materialne narave in um postane instrument za dosego različnih materialnih izkušenj.
Samo s pomočjo inteligence in njene pravilne uporabe lahko dosežemo osvoboditev in samo inteligenca nam lahko odkrije nenaravni položaj, v katerem se nahajamo. Takrat si zastavimo vprašanje: Kdo sem? Zakaj trpim ? Kako se lahko osvobodim?«
Vsak trenutek našega življenja je zelo pomemben, zato ga ne smemo tratiti za nepomembne stvari. Nekateri ateistični in materialistični znanstveniki trdijo, da večnosti ni in da se s smrtjo telesa vse konča. Čas je večen in se vzporeja z rezilom brivca. Če ga pravilno izkoristimo, se bomo lepo pobrili-v nasprotnem primeri se bomo porezali. Vede nam dajejo zlo koristen nasvet, kako si ne ustvarjati problemov s tratenjem svojega časa.
DOKAZ VEČNOSTI
Neki znanstvenik je na tiskovni konferenci A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, izvrstnega poznavalca vedskih spisov, vprašal : » Kaj je dokaz večnosti?« Prabhupada mu je odgovoril: »Večnost je zelo lahko dokazati. Podam lahko naslednji primer; zakaj mislite, da obstaja tesnoba? Zato, ker smo po svoji naravi večni. Na vse pretege poskušamo zaščititi telo pred razpadanjem , vendar v tem nismo uspešni. Če ni večnosti, kako lahko postaja beseda minljivo ali začasno. Beseda «sin« nima pomena brez besede «oče«, beseda« iluzija« pa nima pomena brez besede »resničnost«.«
Only those who possess the vision of eternity can see that the indestructible soul is transcendental, eternal, above this material world and belongs to God.(Krunoslav Džurdžević- The Secret of Reality and Time)https://t.co/iOgQkdRQfFpic.twitter.com/F4slvO4nSU
V Bhagavad giti je omenjeno, da duša ni ubita, ko je ubito njeno telo. Ta trditev dokazuje našo večno naravo. Dokaz se v sanskritu imenuje prasthana. Obstajajo tri vrste dokazov prasthana, na katerih moramo preveriti vsako trditev in dejstvo:
1. šruti prasthana(poslušanje); dokaz je sprejet skozi avtorizirano nasledstvo učencev, samospoznanih duhovnih učiteljev, ki obsega štiri izvorne Vede (Rg, Ajur, Sama in Atharva) in njihove izvorne komentarje- Upanišade;
2. njaja prasthana; logika, argumenti, filozofska raziskava in spisi, ki temeljijo na šruti (poslušanje) in smriti (spominjanje), se nanašajo na Vedanta-sutro;
3. smriti prasthana (spominjanje); dokazi, ki temeljijo na šruti in se nanašaj na Purane, Šrimad Bhagavatam in spev Mahabharata, kjer se nahaja slavna Bhagavad-gita.
ZAKLJUČEK
Samo tisti, ki posedujejo vizijo večnosti, lahko vidijo, da je neuničljiva duša transcendentalna, večna, iznad tega materialnega sveta in pripada Bogu.
(Krunoslav Džurdžević- Skrivnost resničnosti in časa)
V starodavnih indijskih vedskih spisih je opisano, da živimo v svetu tesnobe, obstaja pa dimenzija onkraj le te, kjer je življenje večno in blaženo in kjer ni tesnobe. Vsi lahko to, bodisi smo verni ali ne, zaznavamo na lastni koži, da nam trenutki bolečine pač niso prihranjeni.
Ni dneva, ko ne bi bili tesnobni, bodisi zaradi samih sebe ali zaradi drugih. Največkrat čutimo večjo tesnobo, če je bitje, ki nam je izjemno pri srcu, v stiski in bolezni ali jo celo izgubimo, ta tesnoba zna biti še večja kot od naših lastnih tegob.
Vmes se prepletajo trenutki radosti, sreče, zadovoljstva, ampak vselej smo v potencialni nevarnosti, da nas preplavi kakšen val bede, ki nas potopi pod gladino, potem se dvignemo, zadihamo, pa spet pride nov val...
in tako ves čas našega tuzemskega bivanja.
Vse to pa postane drugače razumljivo, če dojamemo, da smo le duša, ki prebiva v telesu, da je tisto, kar prežema naše telo neuničljivo in da nihče ne more ubiti ali uničiti nesmrtne duše.
To zavedanje nas pomiri in nam daje energijo za naprej, da skušamo biti dobri, pošteni, da skušamo pomagati, da ne želimo biti zavidni, nasilni ali zlobni ter pohlepni... Ker kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, pa svojo večno dušo pogubiš?
Čutimo in vemo, da se bomo spet enkrat sešli z našimi dragimi onkraj smrti, da nas čaka nekje tudi večno prebivališče, kjer bosta zavladala smeh, sreča in veselje brez prisotnosti telesnih tegob. Potem tesnoba izgine in strah se izgubi in v naših srcih zavlada mir. Mir, ki ga prinaša le vera v Boga ter zaupanje v to, da je smrt le prehod, da ni konec.
V vedah je lepo zapisano glede razmer v našem svetu;
citiram objavo Sadacare Sany dasa;
Ljudje brez ātma-tattve se ne sprašujejo o življenjskih problemih, ker so preveč vezani na premagljive vojake v obliki telesa, otrok in žene. Čeprav imajo dovolj izkušenj, vseeno ne uvidijo svojega negibnega uničenja.
Materialni svet, v katerem živimo je svet smrti. Vsa živa bitja od -Brahme, čigar življenjska doba je nekaj tisoč milijonov let, pa do mikrobov ,ki živijo le nekaj sekund-se bojujejo za obstanek. To življenje je torej neke vrste boj z materialno naravo, ki vsakomur vsili smrt. V človeški obliki življenja je živo bitje povsem sposobno, da lahko dojame ta velik boj za obstanek, toda zaradi prevelike navezanosti na družinske člane, družbo, domovino itd. hoče doseči spravo z nepremostljivo materialno naravo s pomočjo telesne moči, otrok, žene, sorodnikov itd. Čeprav ima glede tega dovolj izkušenj tako iz lastne preteklosti kot tudi iz prejšnjih primerov svojih pokojnih prednikov, ne uvidi, da so vsi tako imenovani bojevniki v obliki otrok, sorodnikov, članov družbe in rojakov premagljivi v velikem boju. Človek bi moral dobro razmisliti o dejstvu, da sta njegov oče in oče njegovega očeta že umrla in da bo zagotovo umrl tudi on sam; njegovi otroci, ki bodo postali očetje svojih otrok, pa bodo s časoma ravno tako umrli.
V boju z materialno naravo nihče ne bo preživel. Zgodovina človeške družbe to neizpodbitno dokazuje, toda neumni ljudje še vedno napovedujejo, da bodo lahko s pomočjo materialne znanosti v prihodnosti živeli večno. Ta skromna vednost v človeški družbi je vsekakor zavajajoča in je posledica zanemarjanja konstitucije žive duše. Materialni svet obstaja le kot sen, zaradi naše navezanosti nanj. Živa duša se v resnici vedno razlikuje od materialne narave. Velik ocean materialne narave burkajo valovi časa, tako imenovane življenjske razmere pa spominjajo na mehurčkanje pene, ki se pojavlja pred nami v obliki telesnega jaza, žene, otrok, družbe, rojakov itd. Zaradi pomanjkljive vednosti o lastnem jazu postanemo žrtev sile nevednosti; tako pogubljamo dragoceno energijo človeškega življenja v jalovem iskanju trajnih življenjskih razmer, ki v materialnem svetu niso mogoče.
Naši prijatelji, sorodniki, dozdevne žene in dozdevni otroci niso le premagljivi, temveč tudi zbegani pod vplivom zunanjega slepila materialne eksistence, zato nas ne morejo rešiti. Kljub vsemu pa mislimo, da smo varni v krogu družine, družbe ali države.
Ves materialistični napredek človeške civilizacije je kot krasitev mrtvega telesa. Vsakdo je mrtvo telo, ki se otepa samo nekaj kratkih dni, pa vendar vso energijo človeškega življenja tratimo s krasitvijo tega mrtvega telesa..
(Komentar H.D.Grace A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada) Šb 2.1.4
