Razumevanje življenjske sile

Avtor: Slogarca 1 komentar
 
Los Angeles, 22 decembra 1968.
Šrila Prabhupada je na tiskovni konferenci pozval intelektualne voditelje sveta, naj se usmerijo k duhovnosti.« Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij. Gibanje za zavest Krišne poučuje znanost o duši- ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja.«
 
Mednarodno gibanje za zavest Krišne je gibanje, ki želi s preprostim procesom petja svetih imen Boga duhovno preusmeriti človeštvo. Namen človeškega življenja je narediti konec nadlogam materialnega bivanja. Dandanašnja družba poskuša te nadloge premagati z materialnim napredkom, vendar vsakdo lahko vidi, da kljub znatnemu materialnemu napredku v človeški družbi ni miru.
 
Razlog za to je, da je človek po svojem najglobljem bistvu duhovna duša. Materialno telo se razvija zato, ker je v njem duhovna duša. Materialistični znanstveniki lahko še tako zanikajo, da je vzrok življenjske sile duhovna eksistenca, vendar za obstoj življenjske sile ni boljše razlage, kot da sprejmemo prisotnost duhovne duše znotraj telesa.
 
Telo se spreminja iz ene oblike v drugo, duhovna duša pa je večna in vedno ista. To lahko opazimo celo v lastnem življenju. Naše materialno telo se od samega začetka, ko je bilo še v maternici, vsako sekundo in vsako minuto spreminja. Ta proces je splošno znan kot «rast«, dejansko pa gre za menjanje teles.
 
Na zemlji vidimo menjavanje dneva in noči ter menjavanje letnih časov. Primitivnejši um misli, da do teh sprememb prihaja zato, ker se spreminja sonce. Primitivnejši ljudje na primer pozimi mislijo, da je sonce oslabelo, ponoči pa včasih mislijo, da je umrlo. Z naprednejšim znanjem pa lahko razumemo, da se sonce pozimi in ponoči ne spreminja. Menjavanje letnih časov ter menjavanje dneva in noči pripisujemo spremembam relativnega položaja zemlje in sonca.
 
Podobno doživljamo tudi telesne spremembe od zarodka do otroštva, mladosti, zrelosti, starosti in smrti. Manj razumen človek sklepa, da duhovna duša po smrti za vekomaj preneha obstajati, tako kot primitivna plemena verjamejo, da sonce ob sončnem zahodu umre. Prava resnica je, da sonce vzhaja na drugem koncu sveta. Podobno duša privzame novo telo. Ko se telo postara in ni več uporabno, duša privzame novo telo, tako kot človek odvrže staro obleko in obleče novo. Sodobna civilizacija o tej resnici ne ve skoraj ničesar.
 
Ljudje se ne zanimajo za naravni položaj duše. Na različnih univerzah in tehnoloških inštitutih imajo številne znanstvene oddelke, ki so namenjeni proučevanju in razumevanju subtilnih zakonov materialne narave, v medicinskih raziskovalnih laboratorijih proučujejo fiziologijo materialnega telesa, nikjer pa ni ustanove, ki bi preučevala naravni položaj duše. To je največja slabost materialistične civilizacije, ki je zgolj zunanja manifestacija duše.
 
Znanstveniki so očarani z bleščečo manifestacijo vesoljnega oziroma individualnega telesa, ne da bi poskušali razumeti, kaj je osnova njunega sijaja. Ko telo deluje s polno energijo in razodeva visoko nadarjenost ter sijajen intelekt, je videti zelo lepo. Kakor hitro pa duša odide iz telesa, ves telesni blišč izgubi pomen. Niti velikim znanstvenikom, ki so prispevali veliko čudovitih znanstvenih odkritij, ni uspelo izslediti osebnega jaza, ki je vzrok takih čudovitih odkritij.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje to znanost o duši-ne dogmatično, temveč na podlagi popolnega znanstvenega in filozofskega razumevanja. Za telesom lahko odkrijemo dušo, saj opažamo zavest, ki je znak njene prisotnosti. V vesoljnem telesu oziroma v kozmični manifestaciji pa lahko prav tako uvidimo prisotnost Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Resnice.
 
Individualno dušo spoznavamo v treh aspektih: najprej kot zavest, ki prežema celo telo, nato kot duhovno dušo v srcu in nazadnje kot osebo. Absolutno Resnico pa ravno tako najprej spoznamo kot brezosebni Brahman, nato kot lokalizirano Naddušo (Paramatma) in naposled kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Krišno. Krišna obsega vse, ali z drugimi besedami . Krišna je hkrati Brahman, Paramatma in Božanska Oseba, tako kot je vsak od nas hkrati zavest, duša in oseba.
 
Individualna oseba in Vrhovna Oseba sta kvalitativno eno, kvantitativno pa se razlikujeta, tako kot kapljica morske vode in ogromna masa vode v morju. Kapljica morske vode in masa morske vode sta kvalitativno eno, saj je njuna kemična sestavina popolnoma enaka. Količina soli in drugih mineralnih snovi v celem morju pa je mnogo, mnogokrat večja od količine soli in drugih mineralnih snovi v kapljici morske vode.
 
Gibanje za zavest Krišne zagovarja individualnost duše in Vrhovne duše. Iz vedskih Upanišad izvemo, da sta tako Vrhovna Oseba oziroma Bog kot individualna oseba večni živi bitji. Razlika je v tem, da vrhovno živo bitje ali Vrhovna Oseba vzdržuje vsa druga nešteta živa bitja. Krščanstvo priznava isto načelo, saj Sveto pismo uči, da morajo individualna živa bitja moliti k Vrhovnemu Očetu, da jih oskrbi s sredstvi za preživljanje in jim odpusti njihove grehe.
 
Iz odredb vseh svetih spisov je torej razvidno, da je Vsevišnji Gospod, Krišna, vzdrževalec individualnih živih bitij, individualno bitje je zatorej dolžno izraziti hvaležnost Vsevišnjemu Gospodu. To je vsa osnova religioznih načel. Če ljudje tega ne priznajo, vlada zmeda, kakršno doživljamo v današnjem času.
 
Vsakdo poskuša postati Vsevišnji Gospod, bodisi družbeno, politično ali individualno. Zato ljudje tekmujejo za lažno nadvlado in po vsem svetu vlada zmeda- individualno, nacionalno, družbeno, kolektivno. Gibanje za zavest Krišne poskuša uveljaviti vrhovni položaj Absolutne Božanske Osebnosti. Človeška družba je namenjena takemu razumevanju, saj bo zaslugi take zavesti življenje ljudi postalo uspešno.
Gibanje za zavest Krišne ni nov izmislek spekulativnih umovalcev. Pravzaprav ga je osnoval sam Krišna, ki je utemeljil njegov nauk pred najmanj pet tisoč leti na bojišču Kurukšetre, ko je izgovoril Bhagavad-gito. Iz Bhagavad -gite je prav tako razvidno, da je Krišna spregovoril o tem sistemu zavesti že davno, davno prej- pred vsaj sto dvajset milijoni let-ko ga je prenesel bogu sonca, Vivasvanu.
 
To gibanje torej nikakor ni novo. Sestopa po nasledstvu učencev in preko vseh velikih voditeljev indijske vedske civilizacije, kot so Šankaracarya, Ramunacarya, Madhvacarya, Višnu Svami, Nimbarka in nazadnje, pred približno 480 leti, Gospod Caitanya. Sistem nasledstva učencev je še danes v veljavi. Bhagavad -gito pa uporablja zelo širok krog učenjakov, filozofov in duhovnikov po vsem svetu. Toda večinoma se ne držijo načel, ki so opisana v Bhagavad-giti . Gibanje za zavest Krišne predstavlja načela Bhagavad-gite taka, kakršna so- brez napačnih razlag.
 
Na podlagi Bhagvad-gite lahko razumemo pet glavnih počel, ki so: Bog, živo bitje, materialna in duhovna narava, čas in dejanja. Od teh petih postavk so Bog, živo bitje, narava( materialna in duhovna) in čas večni, dejanja pa niso večna.
Dejanja v materialni naravi se razlikujejo od dejanj v duhovni naravi. Čeprav je duhovna duša večna(kot smo pojasnili), so dejanja, ki jih opravlja pod vplivom materialne narave, minljiva. Cilj gibanja za zavest Krišne je vključiti duhovno dušo v njene večne dejavnosti. Večne dejavnosti lahko opravljamo celo, dokler smo vklenjeni v materijo. Duhovno delovanje je možno; zahteva le vodstvo in upoštevanje predpisanih pravil.
 
Gibanje za zavest Krišne poučuje tako duhovno delovanje in kdor se v njem izpopolni, bo odšel v duhovni svet, o katerem najdemo veliko dokazov v vedski književnosti, ki vključuje Bhagavad- gito. Duhovno izšolana oseba zlahka pride v duhovni svet-po zaslugi spremembe zavesti.
 
Zavest je zmeraj prisotna, saj je simptom žive duhovne duše, toda naša zavest je zdaj materialno onesnažena. Voda, ki pride iz oblaka je na primer čista, kakor hitro pa se dotakne zemlje, pa pri priči postane blatna. Če isto vodo prefiltriramo, pa zopet dobi svojo izvorno bistrino. Tudi zavest Krišne je proces čiščenja zavesti. Kakor hitro zavest zbistrimo in očistimo, lahko odidemo v duhovne svet, kjer nas čaka večno življenje vednosti in blaženosti. Po takem življenju hrepenimo v tem materialnem svetu, vendar zaradi materialne onesnaženosti na vsakem koraku doživljamo razočaranja. Voditelji človeške družbe bi zatorej morali gibanje za zavest Krišne vzeti zelo resno.
 
Odlomek iz knjige« Pot popolnosti « Njegove Božanske Milosti. A.C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada. Ustanovitelj -Acarya Mednarodne skupnosti za zavest Krišne.
 
pripravil Sadacara Sany Dasa.

Gospodova pesem- Bhagavad Gita

Avtor: Slogarca 1 komentar

Bhagavad Gita, v prevodu to pomeni Gospodova pesem, je najstarejše teološko delo, zapisana je pred 5000 leti in v detajlih razkriva najbolj zaupno naravo Boga ter podaja najvišjo resnico, ki jo sam Vselepi Bog razkriva svojemu vdanemu služabniku Arjuni na bojišču Kurukšetre.

Ta knjiga je takšne narave, kot vse knjige iz starodavnih Ved, da se jo nikoli ne naveličaš. Vedno znova, skozi desetletja ostaja enako sveža in privlačna in vsak stih prinaša tolažbo, razodetje in odstira veliko skrivnost,  kaj je izza materialne zavese našega bivanja, kaj nas čaka po smrti, kakšne narave je večna duša, opis duhovnega prebivališča in še kup draguljev  znanja.

Vsekakor bi bilo življenje okrnjeno in prazno brez tega neizmernega zaklada v srcu, ki opaja vernika vsak dan z novo svežino in močjo.

Vsak stih v tej knjigi je najvišja modrost in je vreden vsega čaščenja. To delo je  v celoti zaživelo s prevodom in komentarji velikega svetnika Šrila Prabhupade. Stih s knjige;

"Mojega najvišjega prebivališča ne razsvetljuje ne sonce, ne mesec, ne ogenj, ne elektrika.
Tisti, ki ga dosežejo, se nikoli ne vrnejo v materialni svet.”…

Prabhupada je to znanje prinesel na zahod, danes so njegove knjige spoštovane po vsemu svetu.

V zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Šrila Prabhupada v angleški jezik prevedel več kot šestdeset zvezkov klasičnih vedskih spisov (kot sta Bhagavad Gita in Šrimad Bhagavatam). Zaradi njihove avtoritete, globine in jasnosti so njegove knjige prejele pohvale profesorjev na univerzah, kot sta Harvard in Oxford, njegovo Bhagavad Gito, kakršna je, pa je leta 1968 izdala založba Macmillan Publishers, neskrajšano izdajo pa leta 1972, in je zdaj na voljo v več kot šestdesetih jezikih po vsem svetu. Druge knjige Šrile Prabhupade so na voljo v več kot osemdesetih različnih jezikih. Do danes je bilo distribuiranih več kot 500 milijonov njegovih knjig.

Bhagavad Gito so že v preteklosti preučevali veliki učenjaki in podali o njej takšna mnenja;

Albert Einstein, znanstvenik

“Ko sem prebral Bhagavad-gito, mi je ostalo neodgovorjeno samo še eno vprašanje: Kako je Bog ustvaril vesolje? Druga vprašanja se zdijo odveč.”

Mohandas K. Gandhi, revolucionar

“Ko me obhajajo dvomi, ko zrem razočaranju v oči in na obzorju ne vidim žarka upanja, se zatečem k Bhagavad-giti in poiščem verz, ki me potolaži in mi tudi sredi največje žalosti izvabi nasmeh na obraz. Kdor se poglobi v nauk Gite, lahko iz nje vsak dan znova črpa veselje in vedno nova spoznanja.”

Ralph Waldo Emerson, pesnik

“Bhagavad-giti dolgujem čudovito izkušnjo. To je bila prva knjiga; bilo je, kot da nam govori ves imperij, ne nekaj malega in nepomembnega, ampak nekaj velikega in jasnega, glas stare inteligence, ki je razmišljala v neki drugi dobi in okolju in tako razkrila enaka vprašanja, ki begajo tudi nas.”

Herman Hesse, pisatelj

“To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.”

Thomas Emerson, teolog

“Gito lahko vidimo kot glavno knjižno podporo največji indijski verski civilizaciji, najstarejši preživeli kulturi na svetu. Ta prevod in komentar sta še ena manifestacija večne pomembnosti Gite.”

Dr. Samuel Atkins, profesor sanskrta na Univerzi Princeton

“Akademska in verodostojna izdaja Bhagavad-gite A. C. Bhaktivedante Svamija Prabhupade je name naredila velik vtis. Je najpomembnejše delo tako za akademike kot druge in je zelo uporabna kot priročnik in referenčni vir. To izdajo toplo priporočam vsem svojim študentom.”

Johann Wolfgang von Goethe

“To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.”

Napisala Sandra (© vse avtorske pravice pridržane)

 

Jayapataka Swami

Avtor: Slogarca brez komentarjev
Šel sem v vašo državo z misijo in vse dobre duše mi je poslal Krišna." – Šrila Prabhupada.

 

Ena od dobrih duš, ki jih je Krišna poslal Šrila Prabhupadu, je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja, ki služi Šrila Prabhupadu kot »nesebičen delavec« zadnja 3 desetletja.

Rojstvo, otroštvo in izobraževanje

Jayapataka Swami se je rodil kot John Gordan Erdman 9. aprila 1949 (ekadasi po ramanavami) v Milwaukeeju v Wisconsinu v ZDA Johnu Hubertu in Lorraine Erdman. Rodil se je v razkošnem okolju, dedek je bil ustanovitelj velike tovarne barv, ki je bila v času njegovega rojstva večmilijonski koncern. Kasneje je bil HH Jayapataka Swami Maharaja vesel, ko je videl, da njegovo ime – Gordan John (Gour Dhan Jan) – že nakazuje, kar je Šrila Prabhuapda potrdil, da sta bila on in dva druga bhakte prej sodelavca Gospoda Caitanye in da sta se rodila na zahodu, da bi olajšala širjenje zavesti Krišne po vsem svetu.

Ko je bil Jayapataka Maharaja star enajst let, se je na predlog svojega dedka s klicanjem božjega imena pozdravil kožne bolezni. Pri 14 letih je skoraj brez truda diplomiral na šoli St. John's academy, pripravljalni šoli za univerzo, v samem vrhu svojega razreda. Več večjih univerz po Ameriki mu je ponudilo polne štipendije, vključno s šolnino, knjigami, hrano, namestitvijo in dodatnimi stroški. Sprejel je sprejem na univerzo Brown. Tam ga je kot svežega vpisanega gostujoče predavanje o Budovem življenju tako ganilo, da je izgubil vsako zanimanje za študij in začel iskati duhovnega učitelja. Po nekaj časa iskanja in varčevanja je ugotovil, da bo moral oditi iz Indije, da bi našel svojega učitelja.

Ko se je pripravljal na odhod v Indijo, je srečal bhakte Njegove Božanske Milosti AC Bhaktivedanta Swamija Srila Prabhupade, ustanovitelja ačarje Mednarodnega društva za zavest Krišne, ki je v parku izvajal kirtan in razdeljeval BTG. Ko je en bhakta pristopil k njemu, da bi vzel kopijo BTG, je bil osupel, ko je videl tilak na njegovem obrazu in ob čudnih občutkih je začel teči. Po nekaj minutah teka se je ustavil, da bi razmišljal o tem, kar je videl in kako je bil tako prizadet. Bila je izkušnja videti nekaj po dolgem času, ponovno prebujenje nečesa, kar je bilo zaspano in skrito njegovemu spominu. Odšel je nazaj v park, a takrat so bhakte izginile!

Tam je začel iskati bhakte Hare Krišna. Ker ISKCON ni bil zelo znan, jih dolgo ni mogel najti. Končno je med pripravami na Ratha-yatro v San Franciscu našel lokacijo centra ISKCON. Prišel je v tempelj, kjer je HG Jayananda prabhu izdeloval ratha voziček za Jagannatha. Njegovo Svetost Jayapataka Swami Maharaja je Jayananda prabhu pritegnil v službo Ratha. Kasneje je srečal Šrila Prabhupado, ki ga je spodbujal tako, da ga je povabil, naj s seboj vzame prasadam in poskrbel, da je dobil več kot le velikodušne porcije.

V samo dveh mesecih po obisku ISKCON-a se je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja odločil, da se bo zavezal načelom ISKCON-a. Jayananda prabhu si je obril glavo in vsi so bili presenečeni, ko so videli, da se je v dveh mesecih po tem, ko je prišel v stik z ISKCON-om, obril in pridružil. Leta 1968 je Gordan John opravil prvo iniciacijo v Montrealu v Kanadi in dobil ime Jayapataka dasa brahmachari in zelo kmalu je bil nagrajen z 2. iniciacijo v New Yorku.

Nekaj ​​let pozneje, ko je razpravljal o težkih razmerah v Mayapurju, je Šrila Prabhupada omenil ime 'Jayapataka' takole:

Jayapataka Maharaja: Dali ste mi ime Jayapataka. Upam, da se to ime uresniči, da bo zmaga. Prabhupada: To se je že uresničilo.

Jayapataka Maharaja (takrat Jayapataka dasa) je začel opravljati številne službe za ISKCON in Šrila Prabhupado. Prva najpomembnejša je bila služba predsednika ISKCON Montreal. Šrila Prabhupada mu je v pismu napisal: "Za zdaj mislim, da ne moreš zapustiti Montreala ... Tvoja služba je tam preveč dragocena."

Medtem ko je bil v Montrealu, je Njegova svetost sodeloval pri tiskanju knjig in njihovem pošiljanju v druge centre ISKCON po vsem svetu. V pismu z dne 6. oktobra 1968 mu je Šrila Prabhupada napisal: "Zanima me ustanovitev tiska, tako da če boš lahko to uredil, bo zelo lepo." Njegovo služenje Bhaktivedanta Book Trustu se je nadaljevalo v Indiji in traja do danes, saj je eden od skrbnikov BBT.

Kasneje, po navodilih Šrila Prabhupada, je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja odšel v Toronto, da bi tam odprl center. Ko je Jagadish kot predsednik prevzel center v Torontu, je pisal Šrila Prabhupadu in ga spraševal o njegovi službi in Šrila Prabhupada mu je rekel, naj gre v Indijo z dolgoletno vizo, saj "imamo tam veliko dela".

Let Jayapataka Maharaja v Indijo že daje namig o njegovem strokovnem znanju pri potovanju z največjo možno kilometrino in najmanjšimi stroški. Letel je 48 ur na "najcenejšem letu v zgodovini" Montreal – London – Bruselj – Bombaj – Kalkuta.

V Kalkuti se je Jayapataka Maharaja začel učiti bengalščino tako, da je šel kupit sadje in zelenjavo. Skupaj z drugimi bhaktami je vodil hišne programe, organiziral pandal programe in osebno odšel na nagar sankirtan in razdeljevanje knjig, čeprav je bilo v mestu toliko nasilja.

Kmalu so bhakte našli novo mesto v Mayapurju in Šrila Prabhupada je 29. avgusta 1970 prispel v Indijo. Ko je prišel, je bilo znano, da je Šrila Prabhupada že dal sannyas iniciacijo 9 osebam v ZDA. Šrila Prabhupada je nekega dne poklical Jayapataka dasa in ga vprašal, ali bi vzel sannyaso in v odgovor je rekel: "Da, Prabhupada, kar hočeš".

Tako je na dan najbolj ugodnega Radhashtamija leta 1970 v Kalkuti Šrila Prabhupada osebno izvedel ognjeno yajno in Jayapataka dasa je dobil sannyas iniciacijo. Ta 12. sannyasi učenec Šrila Prabhupada bo odslej znan kot Tridandi Biksu Jayapataka Swami.

Prihod v Mayapur in večno služenje svetemu Dhamu. Ko je ISKCON dobil deželo v Mayapurju, je HH Jayapataka Swami Maharaja odšel tja po navodilih Šrila Prabhupada. Ko je prvič prispel v Mayapur, je razumel, da je v sveti deželi, se je poklonil in nato potopil glavo v hladno blato Gange, da bi prejel blagoslove, ter se spominjal, kako je Akrura, ko je vstopil v Vrndavano, videl odtise lotosovih stopal Krišne v svetem blatu Vrndavane.

V Mayapurju je bilo z Njegovo Svetostjo Jayapataka Swami Maharadžo še 5 drugih bhakt. Ker je bilo sredstev malo, se je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja začel ukvarjati s kmetijstvom. Preučil je več knjig, se naučil različnih metod in dobil najboljši pridelek. Lokalni kmetje so bili presenečeni in so se želeli učiti od njega. To je pomagalo vzpostaviti trajen odnos z lokalnim prebivalstvom. Maharadža jih je učil sodobnih tehnik poljedelstva, kmetje pa so ga učili bengalščine. Začel je poučevati bengalščino, kjer so ga njegovi redki poslušalci popravljali v njegovem jeziku in kmalu je začel izpopolnjevati svoje znanje jezika. Jayapataka Maharaja se je želel učiti že leta 1968, ko je bil na Zahodu, vendar se tam to ni zdelo potrebno. Njegova želja je bila samodejno izpolnjena, ko ga je Šrila Prabhupada poslal v Bengal.

Življenje v Mayapurju je bilo v prvih dneh zelo strogo in polno različnih vrst nevarnosti. Bhakte so spali na tleh travnate kolibe. Ker so živeli s svojim pridelkom, bi morali tri mesece jesti isto zelenjavo. Nekoč, ko je bil Šrila Prabhupada tam, so v njegovem stranišču našli veliko kobro. Prabhupada je poklical Jayapataka Maharaja in ta je zelo hitro uspel rešiti Prabhupado. Sčasoma so ob glavnih vratih dobili trisobno skladišče.

Jayapataka Maharaja je kmalu začel nadzirati gradbena dela v Mayapurju in zgrajena je bila umetniška zgradba lotosa. Toda zavistni krogi so bhaktam začeli delati veliko težav. Z dovoljenjem Šrila Prabhupade in policije je HH Jayapataka Swami Maharaja obdržal pištolo za zaščito ISKCON-ovih bhakt in lastnine. Kot je pripomnil bhakta, ki je bil takrat z njim, "On (Jayapataka Maharaj) je bil odličen strelec".

Jayapataka Maharaja je ustanovil tudi različne ekipe bhakt, imenovane »Krišna ekipa«, »Arjuna ekipa« itd., da bi ponoči stražili. Jayapataka Maharaja je bil zelo natančen pri vseh svojih službah v Mayapurju. Bil je zelo previden, da se katera sredstva ne bi porabila po nepotrebnem. Trdo je delal dan in noč in največkrat je na svoj prasadam zamudil vsaj dve uri. Bhakte, ki so delali zanj, so vedno ugotovili, da ko so mu prinesli neko zadevo, je ni le rešil, ampak ji je dodal tudi nove razsežnosti širitve. Zgodnji bhakta, ki je delal z njim, je pripomnil: "Zelo malo je ljudi, ki jim je iz dna srca mar za ISKCON Mayapur. Izkušnje, zvestoba in zmogljivosti Mayapurja v podjetju Jayapataka Maharaja so neprimerljive."

Pridiganje v Indiji

Z dovoljenjem Šrila Prabhupada je Jayapataka maharaja zaprosil za indijsko državljanstvo. To je pomenilo, da ne more zapustiti države. Ta čas je izkoristil za potovanje po Bengalu v vasi, kjer je pridigal in razdeljeval knjige. Šrila Prabhupada je rekel Jayapataka Maharaju, naj vsak mesec razdeli 10.000 velikih knjig in 100.000 majhnih knjig.

Našel je edinstvene načine distribucije knjig, kot so distribucija na tržnici, pandal programi, festivalski programi in nama hatta. Maharadža si je prizadeval pridigati ne le v mestih, ampak tudi v notranjosti Indije, po vaseh.

Božje kraljestvo

Šrila Prabhupada je imel vizijo templja vedskega planetarija, ki naj bi bil zgrajen v Mayapurju. Pogovarjal se je z znanstveniki in jim rekel, naj raziščejo 5. spev in zgradijo planetarij, prav tako pa je rekel Jayapataka Maharaju, naj to izvede.

Enkrat, ko je Jayapataka Maharaja prišel v sobo, da bi videl Šrila Prabhupada, je rekel: "Dal sem ti Božje kraljestvo. Zdaj pa ga razvijaj." Jayapataka Maharaja je to ugotovil kot resno in hkrati humorno izjavo.

V obdobju začetnega razvoja Sri Mayapurja Candrodaya Mandirja so predsedujočega predsednika mandire, Sri Sri Radha Madhavo, pripeljali v Mayapur in Jayapataka Maharaja Jih je prepoznal iz sanj, ki jih je nekoč imel pred leti, ko je pridigal na Zahodu.

Leta 1977 so lokalni vaščani napadli ISKCON Mayapur. Poskušali so vse odnesti in bhakte so aretirali. Takrat je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja mobiliziral domačine in organiziral veliko procesijo od Mayapurja do Chand Kazi samadhija in nato do templja Jagannatha. Pohoda se je udeležilo približno 25.000 ljudi, sestavljenih iz 168 kirtanskih skupin.

Namahatta

V Los Angelesu leta 1970, preden je Jayapataka Maharaja prišel v Indijo, se je Prabhupada ustavil pred cerkvijo in rekel, da bo v prihodnosti le nekaj bhakt v templjih, veliko pa jih bo vadilo na svojih domovih. Takrat je Jayapataka Maharaja to težko razumel, saj je večina bhakt živela v templju in ni bilo občestva.

Vendar pa so mu protestni pohod in odkritje 168 kirtanskih skupin ter njegove storitve distribucije knjig, pandal programov, hišnih programov in vpisovanja življenjskih članov pomagali razumeti, da je toliko ljudi, ki jih zanima Krišna in da jim je treba posvetiti več pozornosti.

Da bi vključil vse te bhakte in jih usposobil, je HH Jayapataka Swami Maharaja najprej razmišljal o ustanovitvi organizacije ISKCON Sankirtan ali ISO. Šrila Prabhupada ni samo blagoslovil ta projekt, ampak mu je tudi povedal, da lahko vaščani pridejo v tempelj, ostanejo nekaj dni, dobijo idejo o zavesti Krišne in se vrnejo v svoje vasi ter vzpostavijo isto stvar v svoji vasi.

Po Šrila Prabhupadovem odhoduje HH Jayapataka Swami Maharaja dobil Gaudiya Patrika od Bhakti Caru Maharaja, ki podrobno razlaga sistem pridiganja Namahatta. To je navdihnilo Jayapataka Maharaja, da je vzpostavil, razširil in razvil to metodo oznanjevanja.

V zadnjem času je Jayapataka Maharaja razvil tudi sistem pridiganja Bhakti Vrksa, ki pomaga pridiganju namahatta tako, da omogoča širše pridiganje in nudi intenzivno in osebno usposabljanje bhaktam, tako da ima vsakdo priložnost, da se usposobi za čistega bhakto, medtem ko se ukvarja z dejavnostmi pridiganja.

Čoln Nitai Pada Kamala

En bhakta v Mayapurju je bil na turneji po Gangi z ladjo iz Padme in to je Jayapataka Maharaju dalo idejo o zabavi s čolnom. Dobil je dovoljenje odgovornih bhakt in iz New Yorka in ti so mu poslali dovolj denarja za nakup čolna. Jayapataka Maharaja je osebno šel in kupil čoln iz Diamond Harbourja, Habrah, v Mayapur. Tukaj je zanimiv pogovor, ki kaže na Šrila Prabhupadovo zanimanje za ta način pridiganja:

Jayapataka: Bi rad danes videl gošalo ali čoln, Šrila Prabhupada? Prabhupada: Na kateri strani je čoln? Naravnost? Bhavananda: Čoln je pri Hulor Ghatu. Prabhupada: Čoln je vreden ogleda. (smeh) [odmor] Jutranji sprehod, 17. januar 1976, Mayapur.

Šrila Prabhupada je čoln poimenoval "Nitai Pada Kamala". Kmalu se je v Mayapurju pojavil niz božanstev Gour Nitai in Šrila Prabhupada jih je osebno namestil v čoln.

Hrana za življenje

Šrila Prabhupada je pisal bhaktam v Mayapurju: "Želim, da razdelite prasadam vsaj stotinam ljudi dnevno in zelo široko oglašujete po vsej provinci Nadia, da bi ljudje prišli tja in vsak dan brezplačno vzeli prasadam." DO LETA 1973 jim je Šrila Prabhupada pisal, da je vesel poročil o razdeljevanju prasdama. Leta 1974 je Prabhupada želel zgraditi paviljon za razdeljevanje prasadama v Mayapurju, kjer bi lahko prasadam vzelo tisoč ljudi hkrati.

Leta 1978, ko so poplave pustošile po Zahodni Bengaliji, je Jayapataka Maharaja večkrat tvegal svoje življenje in se z neprimernimi čolni spopadel s poplavno vodo, da bi vaščanom, ki so obtičali na krošnjah dreves in strehah, dostavil nujno pomoč ob poplavah. To in nešteto drugih nesebičnih storitev za množice Indije je povzročilo, da je na desettisoče vaščanov vložilo peticijo pri centralni vladi, naj Jayapataka Maharaja podeli indijsko državljanstvo. To mu je leta 1978 podelilo ministrstvo za notranje zadeve vlade Unije.

Jayapataka Maharaja je svetovni predsednik za 'Hrana za življenje' in ISKCON-ove programe pomoči pri hrani. Sam potomec Advaite Acharye je izbral HH Jayapataka Swami Maharaja, da bo odgovoren za letni program razdeljevanja prasdama v Santipurju.

Mayapur Mandala Parikrama in romanja

Šrila Prabhupada Mayapur naj bo središče, kjer bi se lahko zbrali bhakte z vsega sveta in se duhovno okrepili za nadaljevanje pridiganja. Marca 1974 je potekal prvi festival Gour Pournima. Festivalu se je pridružilo štiristo bhakt iz Amerike, Anglije, Evrope, Južne Amerike, Avstralije, Indije in drugih delov sveta.

Tako je prvič leta 1974 HH Jayapataka Swami Maharaja vodil skupine bhakt na parikramo (romanje) do lokalnih svetih krajev. Ta obisk Mayapurja bi predstavljal prvo polovico indijskega romanja bhakt; po desetih dneh naj bi šli v Vrndavano.

Navadvipa Mandala Parikrama se od takrat nadaljuje s številom udeleženih bhakt, ki vsako leto narašča na tisoče. Med temi parikramami Njegovo Svetost Jayapataka Swami Maharaja ne skrbi samo za duhovno resnost vseh bhakt, ampak kot popoln gostitelj tudi poskrbi, da so udobno nameščeni.

Jayapataka Maharaja je prav tako pred kratkim uvedel 'Ganga Safari' za obisk tistih svetih krajev, povezanih z Gospodom Čaitanjo, ki so dostopni le ob rečnem toku. Podobno vodi turnejo po svetih krajih v Indiji in sosednjih državah, da domorodcem omogoči, da vidijo, kako so 'tujci' srečni, ko sledijo zavesti Krišne, in da bhakte bolj izpostavijo romarske kraje. Vse to je organizirano zelo lepo in učinkovito.

Dosmrtni predsednik dobrodelnega sklada Bhaktivedanta Swami

5. novembra 1977 je Jayapataka Maharaja odšel v Vrndavano, da bi se srečal s Šrila Prabhupado. Prabhupada mu je rekel: "Ustanavljam Bhaktivedanta Swami Charity Trust" in dodal, "ti si dosmrtni predsednik." Jayapataka Maharaja je v tem času prav tako dobil mandat od Prabhupade, da združi družino Sarasvat, ohranja sveto dham Gospoda Caitanye in služi romarjem.

Neskončna potovanja in odgovornosti GBC

Začetek neskončnih potovanj in odgovornosti GBC Devet let po prihodu v Indijo, končno leta 1979, je Jayapataka Maharaja dobil indijsko državljanstvo. Syamananda prabhu je njegovi svetosti dal 'vozovnico okoli sveta' in ga tako spodbudil k potovanju. Nato ga je okoli leta 1980 Hridayananda Maharaja povabil na obisk v Južno Ameriko. S tem so se začeli njegovi obiski Južne Amerike, Čila, Peruja, Bolivije. Kasneje je prišel Ekvador in drugi kraji v Južni Ameriki.

Leta 1982 je Jayapataka Maharaja na prošnjo Hridayanande Maharaja, Balavanta prabhuja in Rupanuga prabhuja naredil bazo v jugovzhodni ZDA. Kar se je šele začelo kot obisk, je kmalu pripeljalo do tega, da je na tem območju postal GBC. V tem se je uveljavil.

Leta 1984 je Hamsadutta zapustil ISKCON in takrat je obstajala nevarnost, da bo Malezija izključena iz ISKCON-a. Potem so Jayapataka Maharaja poslali v Malezijo, da bi ga rešil, in tam je preživel 21 dni naenkrat, kar je bil rekord. Skupaj s harijem Sauri prabhu jim je uspelo rešiti situacijo. Od takrat Njegova svetost skrbi za pridiganje v Maleziji. Kasneje je bil dodan Singapur.

Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja je tudi GBC za Assam. Velike velikosti karatalas (whompers), ki močno prispevajo k ekstazi njegovih kirtanov, so tradicionalna vrsta karatala v Assamu. To je bilo predstavljeno njegovi svetosti v Assamu. Čeprav se v Assamu igra drugače kot je vajen Jayapataka Maharaja, je razvil ta način igranja na karatale.

Jayapataka Maharaja je začel kot GBC v vzhodni Indiji, ki vključuje Bihar, Orisso in Bengal. Od leta 1980 do 1999 je bil GBC za jugovzhod ZDA in Južno Ameriko. Je tudi GBC za Ekvador, Peru, Bolivijo in Čile. Jayapataka Maharaja deluje kot Co-GBC na Daljnem vzhodu.

Je tudi minister za kongregacijsko pridiganje in minister za kongregacijski razvoj, podpredsednik Svetovne hindujske federacije in vodja družine Sarasvat.

Medtem ko je bil nameščen v Indiji, je Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja potoval po vsej Bengaliji in Bangladešu ter obiskoval vasi, kjer je izvajal sankirtano in razdeljeval knjige. Kasneje, ko je dobil indijsko državljanstvo in so ga številni voditelji povabili, da obišče njihove države, je začel, kot se zdi, neskončno potovanje. Potovalni agenti so presenečeni nad obsegom njegovih potovanj, ki so prav tako opravljena z zelo natančnimi izračuni in načrtovanjem, da bi dosegli največ kilometrine z najmanj stroški.

Ne glede na to, koliko HH Jayapataka Swami Maharaja rad potuje na vse dele sveta in sprejme vsako obremenitev za namene pridiganja, je zanj velika strogost, da mora skrivati ​​simbole vaišnave s svojega telesa, ko je povabljen, da pridiga v nekaterih tujih državah.

Festivali in praznovanja

Jayapataka Maharaja osebno rad obiskuje ratha-yatre preprosto zato, ker mu je všeč Gospod Jagannatha. Med ratha-yatro v San Franciscu je prvič prišel v ISKCON in njegova prva služba je bila izdelava Jagannathinega rath vozička. Zato verjame, da je bhakta po milosti Gospoda Jagannatha.

Njegova svetost je obiskal Puri med ratha-yatro v prvem letu svojega obiska v Indiji in Šrila Prabhupada mu je tudi rekel, naj zgradi tempelj za Jagannatha v Puriju, za kar si prizadeva.

Kjer koli že obstaja, bhakte ratha-yatre nestrpno povabijo HH Jayapataka Swami Maharaja, da se udeleži in navdihne bhakte s svojim ekstatičnim kirtanom in neumornim plesom. Jayapataka Maharaja se prav tako udeležuje čim več ratha-yater ter pleše in poje za Gospoda Jagannatho, pri čemer pozabi na svojo utrujenost zaradi potovanja ali drugih storitev.

Združevanje družine Sarasvat Gaudiya

Sprva je Jayapataka Maharaja nekaj mesecev ostal v Gaudiya Mathi v Kalkuti in Mayapurju ter si prislužil njuno doživljenjsko spoštovanje. To kratko obdobje bivanja v gaudiya math je bila morda ureditev Gospoda Krišne, saj je HH Jayapataka Swami Maharaju olajšalo stik z nekaterimi Gaudiya math. Medtem ko je bil Šrila Prabhupada v Mayapurju, ga je Prabhupada poslal, ker je znal bengalščino, da dostavi sporočila Sridhara Maharaju, Givinda maharaju in drugim. Ko je torej Prabhupada rekel Jayapataka Maharaju, naj združi Gaudiya Matho, se je potrudil povezati duhovno družino. Po več kot petletnem prizadevanju je bilo končno ustanovljeno Sarasvat Gaudiya Vaisnava Association z blagoslovi Prabhupade in blagoslovi vseh starejših Vaisnavov, kot je Bhakti Pramode Puri Maharaja in drugi ačarije, in njegova svetost je organizator tega združenja.

Sprejemanje učencev

Ob dveh priložnostih se HH Jayapataka Swami Maharaja spominja, kako mu je Šrila Prabhupada rekel: "Pooblaščeni ste, da sprejmete učence, toda v resnici je bonton v prisotnosti guruja ne bi smeli početi, sicer ste pooblaščeni." In "ti si sannyasi, zato je sannyasi pooblaščen za sprejemanje učencev. To pomeni sannyasa, vendar ne jemlješ v prisotnosti svojega guruja."

Leta 1977, ko se je Šrila Prabhupadovo zdravje slabšalo, je nekoč vprašal Jayapataka Maharadža: "Kaj pravi vaš astrolog?" in Jayapataka Maharaja je omenil, "da je bil v Mayapurju astrolog, ki je prebral Prabhupadov horoskop Bhavanandi skupaj z vsemi voditelji naše družbe pred približno dvema tednoma. Ta človek je rekel, da je Prabhupada nekakšen avatar, ki ga je še posebej pooblastil Bog, tako da lahko svobodno izbira, ali bo prišel ali odšel. Kar zadeva njegove prihodnje napovedi, je rekel, da bo Prabhupadova sedanja bolezen izginila do novembra 28, ko je Venera vstopila v drugo hišo, da si bo vzel še en mesec, da si opomore in da sedem let ne bo nobene bolezni. (iz Dnevnika TKG)

Čeprav so vsi bhakte upali, da bo Šrila Prabhupada ozdravel, je Njegova Božanska Milost zapustila planet 14. novembra 1977. Pred tem je bil HH Jayapataka Swami Maharaja eden izmed enajstih, ki jih je Šrila Prabhupada imenoval za dajanje iniciacije v njegovem imenu, ko je bil resno bolan.

Na podlagi Šrila Prabhupadovih osebnih navodil o tem, kako so sanjasiji pooblaščeni, da sprejmejo učence, ko njihov duhovni učitelj ni več prisoten, po učenju v Šrila Prabhupadovih knjigah, da iniciacijo poda eden v trenutni povezavi učenčevega nasledstva;

Brahma je izvorni duhovni učitelj za vesolje in ker ga je iniciiral sam Gospod, se sporočilo Šrimad-Bhagavatama prenaša po nasledstvu učencev in da bi prejeli pravo sporočilo Šrimad-Bhagavatama, se je treba približati trenutnemu členu ali duhovnemu učitelju v verigi nasledstva učencev.

In potrditev v njegovih pismih, da: Na splošno duhovni učitelj prihaja iz skupine takih večnih Gospodovih sodelavcev; toda vsakdo, ki sledi načelom takšnih vedno osvobojenih oseb, je enako dober kot tisti v zgoraj omenjeni skupini. (Pismo Janardani New York 26. aprila 1968)

Njegova Svetost Jayapataka Swami Maharaja je začel sprejemati učence kot duhovni učitelj v Šrila Prabhupadovi veji Goudiya Vaisnava sampradaye. Več bhakt, ki jih je navdihnila njegova predanost in iskrenost ISKCON-u in Šrila Prabhupadi, je sprejelo njegovo iniciacijo. Veliko več jih še naprej navdihuje Njegova svetost in si prizadevajo prejeti iniciacijo od njega.

Njegova svetost, ki je višji sannyasi učenec Šrila Prabhupada, je do sedaj podelil sannyas iniciacijo 14 bhaktam:

Bhakti Vidya Purna Maharadž, Bhanu Maharadž, Prabhavisnu Maharadž, Bhakti Vikas Maharadž, Mahavisnu Maharadž, Gopal Krišna Maharadž, Mukunda Maharadž, Bhakti Vrajendranandana Maharadž, Bhakti Purusottama Maharadž, Bhakti Vaidurya Madhava Maharadž, Bhakti Raghava Maharadž.

Knjige, ki jih je napisala Njegova svetost

Zaradi intenzivnosti njegovih potovanj in raznolikih storitev po vsem svetu Jayapataka Maharaja skoraj ne najde časa za pisanje. Kljub temu je prevedel in komentiral bengalsko pesem Bhakti Siddhanta Sarasvati Thakura 'Vaishna ke?' Da bi nasprotoval špekuliranim idejam o rtvikizmu, ki nimajo podlage na šastrah, je Njegova svetost izdal knjigo z naslovom rtvik-maya-vada-sata dushani, ki daje 100 točk, ki podpirajo pomembnost sprejemanja iniciacije iz trenutne povezave v sampradaji.

Njegova svetost je spreten v načelu yukta vairagya in uporablja vse sodobne pripomočke za širjenje zavesti Krišne. Ko je nastala elektronska pošta, je HH svojim učencem in drugim zainteresiranim naročil, naj ostanejo v stiku z njim prek elektronske pošte, ko potuje po svetu. Oblikovana je bila tudi konferenca po elektronski pošti, kjer so mu bhakte lahko postavljali vprašanja o zavesti Krišne. Ta vprašanja in odgovori so bili zbrani v knjigi z naslovom "Duhovne resnice iz kibernetičnega prostora".

Čakajo na objavo prevod Caitanya Bhagavata, 'Spomin na Prabhupado' in 100 prepisanih predavanj Njegove Svetosti.

Nekaj ​​drugih odgovornosti HH Jayapataka Swami Maharaja v ISKCON-u

1. Območni sekretar seva v Zahodnem Bengalu, Orissi, Biharju, Assamu, Tripuri, Andhra Pradešu, Karnataki, Tamil Naduju, Kerali, Bangaldešu, Nepalu, Šri Lanki, Maleziji, Singapurju, Tajski, Atlanti, Hillsboroughu, Lynchburgu, New Orleansu, Carrierru, Kolumbiji, Boliviji, Čilu, Ekvadorju, Peruju, Andamanski otoki, Meghalaya, Sikkim, Pondicherry in Butan. 2. GBC odbori – član ustavnega in zakonskega revizijskega odbora, član odbora za pregled publikacij ISKCON, član odbora za festival Mayapur-vrndavana, skupina za filozofsko raziskovanje, odbor za priročnik o čaščenju božanstev, odbor za ustanovitev GBC, član odbora izvajalca in odbor za razvoj Purija. 3. V zvezi z Mayapurjem – član odbora za razvoj Mayapurja, vodja oddelka za razstave in tematske parke, vodja oddelka za zemljišča, varnostni ukrepi proti eroziji Gangesa, promocija Sri Mayapurja po vsem svetu, območni sekretar GBC in sodirektor.

Vsestranski

HH Jayapataka Swami Maharaja je vsestranski človek. Ko se ukvarja z distribucijo knjig, to počne z največjo predanostjo in veseljem. Ko organizira festival ali spet namahatta, je to z največjo predanostjo in veseljem. Skoraj ni kraja na svetu, kjer še ni potoval, in skoraj nobene službe, v kateri se ne bi preizkusil. Njegova svetost sprejema vsako službo, ki mu je dana, kot red guruja, Krišne in sadhuja, vse opravlja z ljubeznijo kot daritev svojemu večnemu duhovnemu učitelju om visnupada paramahamsa parivrajaka acharya 108 sri srimad AC Bhaktivedanta Swami Srila Prabhupada.

Vir- biografija Jayapataka Swami

Preberi celoten članek - Jayapataka Swami

Rss feed za ta tag