Ob zadnjem prispevku na RTV-ju, kjer kirurg opisuje razmere v Gazi, kjer je delal in operiral, enostavno ohromiš od groze. In te je sram, da si človek, en mali kolešček v stroju, ki sam ne zna, ne zmore zaustaviti to peklensko divjanje Izraela.
Vsi vemo, da tudi islamisti ubijajo v imenu Alaha, ampak to maščevanje Izraelcev presega vse najbolj izprijene metode diaboličnega uma.
Kam greš, človek? Ali te ni sram, ali te ni strah božjega srda?
Kdo nas bo slišal, če se bo na naših tleh zgodila vojna, kar je čisto možno glede na oboroževalno politiko in ustrahovanje pred Rusijo. Kdo nas bo slišal, komu se bomo smilili, če nemo gledamo to neizmerno trpljenje otrok, starcev, dojenčkov, žena?
odlomek iz članka;
Veliko ljudi ima odtrgane ude in veliko teh je otrok. Ena zadnjih bolnic, ki sem jo junija operiral, je bila 11-mesečna deklica, ki je imela zaradi eksplozije obe nogi odrezani nad koleni, eno pri boku, drugo pri kolenu. Obe rani sta bili odprti in polni črvov, brez znakov celjenja. Vsak dan bi morala biti v operacijski sobi, da bi ji pod anestezijo čistili in previli rane, kar bi moralo trajati več tednov, dokler ne bi prišli do točke, ko bi lahko poskusili rane zapreti, a za to bi morala biti bolje hranjena. Tako ste ujeti v začaranem krogu.
Gaza- Tomo Potokar-surgeon-
One of the last patients I operated on in June was an 11-month-old girl who had both her legs severed above the knees by an explosion, one at the hip, the other at the knee.https://t.co/EaVcyOQmElpic.twitter.com/Z9a6Zf4KUB
Vsa čast temu gospodu z veliko začetnico, kirurgu, ki je pomagal tem nesrečnim ljudem. Vsa čast vsakomur, ki se potegne za te nemočne ljudi v klavnici, ki jo je ustvaril sočlovek. Vsa čast tudi naši predsednici Nataši, ki je odkrito povedala, da se gre v Gazi za genocid.
Nismo daleč od Gaze, vsi smo prepleteni z nitkami soodvisnosti, ki jih ustvarjajo karma, naša lastna dejanja in naš odziv na dejanja drugih. Če molčimo, ko se dogaja zločin ali krivica, smo tudi mi vpleteni v greh. In kot sem že napisala, tudi nam se lahko zgodi kaj slabega, če ne danes, pa jutri.
Vse dobro, kar nam je dano, pitna voda, elektrika, obilje hrane, mir, zdravstvena oskrba ni samoumevno. Vsakomur se lahko zgodi Gaza.
V upanju, da bo nekega dne konec tega trpljenja in da bi tudi ljudje v Gazi živeli v miru in sreči.
Z začudenjem opazujemo okrog sebe dogodke, ki kot da nas vodijo proti uničenju vsega, kar nam je znano in samoumevno. Vse okrog nas plamti požar in kot da se nam že približujejo ognjeni zublji plamtečega kaosa, ki požira vse pred seboj.
Vojna žarišča se širijo, ravno to noč je Izrael silovito napadel Iran, le ta vrača protinapade in sam Vsemogočni ve, kje se bo to končalo???
Future vision@
Israel and Iran start a conflict. This will be the beginning of World War III. pic.twitter.com/5HIvKCS5gj
Plamti na več koncih sveta, vojni v Ukrajini ni videti konca, Los Angeles je v primežu protestov ljudi, ki jih hočejo izgnati, vmes že nova vojna Izrael-Iran z nedvomno tiho asistenco ZDA.
Stvari postajajo tako napete, da se človek že vpraša, ali nam bo mir še samoumeven, ali nas peljejo po poti morebitne jedrske nevarnosti?
Temu se pridružujejo abnormalne cene vsakodnevnih potrebščin in okoljem, ki tudi že manifestira svojo obolelost z vremenskimi ekstremi.
Vse to je tako odraz kali juge, železne dobe, v kateri se nahajamo, kot nakopičene karme, grešnih reakcij človeštva, ki se v nebrzdanem pohlepu ne ustavi pred nobenim grehom. Ti grehi vključujejo nasilje nad šibkejšimi, grabljenje resurzov in dobrin preko trupel, uničevanje okolja z vsemi strupi, razčlovečenost je zavladala na našem lepem planetu, poštenost je očitno postala samo še dobrina za bedake, za na smetišče.
Vsa ta akumulacija brezmejnih grehov se nabira in nekega dne izbruhne kot vulkan v obliki vojn, ki znajo uničiti našo civilizacijo. Videti je, da smo že v tem hurikanu in nas lahko tudi nas odpelje vsak hip daleč od naše navidezne varnosti.
Osebno mislim, da smo pred pragom 3. svetovne vojne, o kateri bodo pisali zanamci. Stvari postajajo tako nepredvidljive, da se čez noč lahko prebudimo v novi realnosti, kjer nam dom, hrana in vse samoumevne dobrine ne bodo kar avtomatsko na dosegu roke, kot smo navajeni.
Vision future@
Iran and Russia together until the final victory against the enemy. There is fire and ash everywhere. pic.twitter.com/K4LLGtdioS
Kot bi zavladala era nerazumnih odločitev politikov, ko ostaja misel na mir samo še spomin in prevladuje vojno hujskaštvo. Pravijo, da se zgodovina ponavlja in na žalost se še kako ponavlja, zdaj smo tu, kjer smo in samo upajmo, da stvari ne bodo šle čez rob in nas popeljale na hitrem vlakcu v prepad.
Vision@
We must be prepared for the worst. America strikes with all its might. pic.twitter.com/bR8VGiR1qI
Še ko sem bila otrok, smo z navdušenjem in otroško radovednostjo pričakovali Evrovizijo.
Z vso pozornostjo smo navijali za naše predstavnike, takrat smo bili še državljani bivše Jugoslavije, ter hrepeneče čakali na zmago.
V spominu mi je ostalo navdušenje nad Tajči, pa spevno Julie od Danijela, na naše veselje je Jugoslavija pa enkrat le zmagala s skupino Riva.
Spomnim se tudi zmage takrat še neznane Celine Dion, takrat nisem niti prepoznala vrednosti njenega talenta, pesem mi je bila kar malo zahtevna, a Celine je s to zmago dosegla prepoznavnost in zasijala kot smaragd s čistim, prekrasnim glasom, postala je svetovna zvezdnica in tako postala tudi ena izmed mojih priljubljenih pevk. Le kdo bi lahko pozabil njeno legendarno pesem iz filma Titanik?
Če bi danes izbrala svoji dve najljubši zmagovalki vseh časov, bi bili to Loreen z Euphorio in Marija Šerifović s pesmijo Molitva. Tu so še legendarni in vedno zimzeleni zmagovalci ABBA. Pesem Waterloo je še danes sveža in več kot vredna poslušanja.
Te dni čakamo spet Evrovizijo, žal bo potekala brez tako privlačnega navijanja za naše, saj je Klemen Slakonja izpadel v prvem predizboru polfinalnih večerov. Torej bo manjkala ta začimba v tekmovanju, navijanje za našega predstavnika.
Ta izpad je bil pričakovan, saj je Klemen naredil fatalno napako, on je rojen zabavljač, ki zna narediti neverjeten show, pa je odšel na tekmovanje s sicer lepo balado, čustveno, ki pa nekako ni prepričala. Če bi naredil zabavno, dinamično točko, bi bilo vse drugače. Tudi kot vokalist ni slab, ni pa tako briljanten, da bi bila to njegova osrednja značilnost. V centru bi moral biti zabaven nastop, kjer bi bil vokal le dodaten okras.
Najbolj mi je žal za njega, ker se je nedvomno potrudil, šel z upanjem, da bo njegova osebna izpoved prepričala, pa očitno ni bil pravi čas za to. Ljudje si bolj želijo igre in zabave kot pa osebne čustvene izpovedi.
Pa več sreče prihodnjič, si moramo kislo priznati, saj so žal naše uvrstvitve z izjemo Darje Švajger in Nuše Derende bolj ali manj na koncu repa lestvice.
Vseeno velja, da si je ta spektakel še vedno vredno ogledati, saj lepo popestri sobotni večer.
In res je bil sobotni večer nekaj izjemnega. Še v življenju nisem videla tako dobrih scenskih efektov, videti je bilo, kot bi bili nastopajoči res na ladjah, v naravi, vse je bilo spektakularno realistično. Že med ogledom sta me najbolj prepričala Izraelka in Avstrijec. Če pustimo sramoto v Gazi, če gledamo samo pevski nastop, je bila Izraelka čarobna, Avstrijec pa vokalist brez primere. Na koncu sta res zasedla prvo in drugo mesto.
