Pokojninske reforme
Zadnja leta se pokojninske reforme množijo kot gobe po dežju. Ni jim videti konca, starostne meje se dvigujejo kot nebotičniki, pogoji postajajo tako zaostreni, da se lahko le kislo zaveš, da morda niti ne boš prišel do penzije, ker te prej pobere, ali pa jo boš užival zelo kratek čas, nedvomno krajši, kot si za penzijo vplačeval.
Vse skupaj postaja tragikomedija, ki bi morala ljudi že zdavnaj spodbuditi k pritožbam, ker enkrat pač imaš dovolj, saj ti sistem razpada pred očmi. Zdravstvo je težko dosegljivo ali dosegljivo z debelo denarnico, kvalitetna protetika je dosegljiva zgolj premožnim, cene divjajo, penzije se odmikajo, plače povečini so slabe in jih žre inflacija.
Je pa vedno denar za orožje, za konfliktne člane družbe, za koruptivne luknje brez dna.
Denarja je dovolj, le razporeditev je na škodo malega človeka, tako imenovanih pridnih mravljic, ki so vajeni ponižno, skromno delat za malo mezdo, ki niti ne poznajo dobro raznoraznih zank in jih tako izmolzejo do zadnje kaplje krvi.
Anomalija je tudi, da že sedaj delajo nižje plačani in izobraženi po 41, 42 let, z delom so začeli mladi, odbitki niso dovolj in zaradi starostnega pogoja delajo tudi po 42 let. V bodoče bodo isto delali tako, če se zaposlijo po 18. letu, bodo z odbitki delali vsaj 42, 43 let do drugega pogoja 62. leta starosti.
Tu se pojavljajo tragikomični paradoksi, kot ta, da si pri 65 letih že starostnik, ki ti pripada bodisi varovano stanovanje ali domska oskrba, po drugi strani boš z delom do 67-ega očitno še zmožen po strehah hodit ali dvigovat letnike, sovrstnike po domovih, če si negovalno osebje...
Tako da analitično lahko uvidim kot mali kolešček te sodobne družbe, da nikomur ni več mar za sočloveka, za trpljenje narave, živali- empatija, sočutje, solidarnost in zdrava pamet izginjata v breznu kapitalizma.
Še bolj sporno postaja, da uveljavljajo sistem, kjer bodo pokojnine počasi postale nedosegljiva dobrina, tudi nikoli ni dorečeno, kam gre denar od tistih, ki umrejo hitro po upokojitvi, kadar se gre njim v plus, vlada tišina.
Ne glede na vse pa ostaja upanje, da bo sistem počasi začel delovati tudi v dobro človeka, ki dela, plačuje davke, da bo nagrajen z dostojnim plačilom in upokojitvijo v še znosni starosti, kjer bi morali tudi gledati razliko med fizičnimi in intelektualnimi delavci. Najtežjim delom bi morali dati možnost upokojevanja prej, saj tudi prej stopijo na trg dela.
Le tako bodo tudi mladi motivirani, da začnejo prej delat, v nasprotnem ne bodo, saj bodo vedeli, da jih čaka dosti več kot 40 let dela zaradi drugega starostnega pogoja.
Napisala Sanja (© vse avtorske pravice pridržane)