Uboj Boga na svoji poti
'Če na poti srečaš Budo, ga ubij.'
Pomeni izstop iz fiksnih idej, uboj védenja, uboj zacementiranih predstav in prepričanj, konceptov različnih filozofij in religij, ki smo jih požrli v času socializacije, sugestij, posnemanja: kako bi moral misliti, kako verovati, kaj bi moral početi, kaj je prav in kaj je narobe, ampak najti je treba svojo notranjo individualno "duhovno pot", Budo znotraj sebe, ki se pri vsakem človeku nekoliko drugače razodeva. Ni kolektivnega boga, ker to je družbeni bog, krojen po kulturni predstavi s strani drugih, je samo individualni Buda, vsak drugačen, ki ga odkrivamo in spoznavamo v sebi - in ta mora biti spreminjajoč se, nestalen, dovoliti nam mora, da ga "ubijemo", postanemo "morilci" lastnih idej.
Zradiramo in porušimo vse, kar smo doslej mislili ali bili sveto prepričani, da je to edina resnica, edina pot, edini prav, ter s tem postanemo bel nepopisan list in tako odprti za nove ideje, namesto da branimo svoje okostenele stare bogove, jih je potrebno vedno vnovič ubiti, da lahko steče tok svežih idej, tako da star sistem postavimo na glavo, predrugačimo vse in dobimo vpogled iz novih, drugačnih perspektiv.
Torej ne smemo imeti v naprej postavljenih konceptov o 'bogu', kaj bi morala biti duhovnost, kako bi se morali obnašati, kaj drugi menijo o nečem.
Drugače samo papagajsko posnemamo, sprejemamo definicije, ki jih je izrekel nekdo drug.
To je potrebno ubiti, zrušiti in graditi na temeljih osebnega doživljanja skozi lastnega Boga, Kristusa, Budo, Krišno, višji jaz ....
Spraševanje za 'duhovnostjo' je na nek način nezrelo, ker nas naredi preveč sugestibilne, iščemo zunaj nas, da nas drugi 'razsvetlijo'.
Pomeni, da dobiš v zameno šund duhovnosti, kič, recepture, vsiljevanje religioznih konceptov, zmedenost, artikel, domišljavost drugih, 'ki vedo'. Boga ti največkrat poskušajo prodati.
Ljudje vse radi zapakirajo pod duhovnost. Kolikor bolj so odtujeni od sebe, raje to prodajajo drugim - definicije, ki apelirajo zgolj na um, možgane, miselne procese brez osebnih podoživljanj...
Čeprav naj bi šlo za notranje, zelo osebne izkušnje, uvide, ki so lastne posamezniku skozi svojstven način doživljanja in izkušenj.
Drugi ti ne more definirati 'duhovnosti', kaj to je, če sam tega ne znaš najti v sebi, življenjske prelomnice morajo priti same od sebe, ko in če pridejo.
Na silo s prehitevanjem časa ne gre.
Namest visokozenečih filozofsko-religioznih pojmov, je duhovnost lahko sprehod v gozd, obhod okrog jezera, opazovanje sončnega zahoda....
Se pravi neka inspiracija, ki se te dotakne na svojevrsten način in te notranje obogati s svežino neizrekljivega, čeprav le za trenutek.