Slogarca

1000 bogov, ker je 1000 kultur znotraj katere ima vsaka svojo (mitološko) predstavo boga, ampak vsem je nekaj skupno - vernikovo doživljanje boga se izoblikuje v odnosu, kako je doživljal svoje starše v otroškem obdobju, ker za otroka so starši bogovi. V patriarhalnih (abrahamskih) religijah je najpogosteje to neka (stroga) starševska ali očetovska figura, kar pomeni, da vernika sili v pozicijo poslušnega in pridnega otroka, ki izpolnjujeje strogo "božjo voljo" in dosledno upošteva in izpolnjuje "božjo zakonodajo" po svetih spisih.

Ampak otrok se mora razvijati, zoreti, slej ko prej tudi odrasti ? Če ni "osebnostne evolucije", psihološkega zorenja, ostanemo čustveno na ravni otroka. To je zelo slaba religija, v kolikor od vernika zahteva, da smo kakor otroci,

• da je vernik nebogljen, odvisen (od staršev/boga), nesamostojen, kjer le sprejema starševske zapovedi in (verske) resnice,
• da vernik ne izoblikuje svojih pogledov in nazorov, je plah in si ne upa podati v neznano, v svet dvomov, temveč vedno rabi odobritev boga (staršev),
• da je vernik negotov in rabi stalno spodbudo in potrditve staršev, ki mu daje občutek, da je dovolj dover, da ga bog (starš) prime za rokico in ga vodi,
• da vernik ni sposoben izoblikovati kritičnega mišljenja, torej brez pomisleka in dvoma sprejema (verske) "resnice" dane s strani staršev oz. kulture, v kateri je odraščal,
• da je vernik zgolj poslušen in ubogljiv, sprejemajoč, ker hoče zadovoljiti čustveno neubrane, (pre)zahtevne starše (boga).

Vernik oziroma še posebej, ko je bil otrok, doživlja boga, kakor svoje starše. Če je imel vernik v otroštvu dober odnos s starši, funkcionalne in ljubeznive starše, ki so bili uglašeni na njegove čustvene potrebe in s katerimi se je dobro ujel, razumel, bo takšen tudi njegov bog - dober, odpuščajoč, ljubeč, čustveno naklonjen, tolažilen, vzpodbujajoč, pozitiven, razumevajoč in prizanesljiv ob možnih napakah. Torej kdor je imel dobrega boga (starše), ima praviloma dobro popotnico za življenje in kot odrasel "trdnejšo osebnostno strukturo" ali psihološko stabilnost, je bolj zadovoljen, zaupa vase, v ljudi, v svoje sposobnosti, ker je tega dobrega "starševskega boga" tudi ponotranjil in izgradil dobro samopodobo.

Kaj pa v nasprotnem primeru, ko so starši (oba) odpovedali, spodleteli pri svoji nalogi, bili morda celo slabi, kruti, zlorabljajoči?
 

V nasprotnem primeru, če pa je imel otrok slabe starše, ki so svojo starševsko vlogo opravili nezadostno, tako da je bil otrok na nek način prepuščen samemu sebi in čustveno zanemarjen, kjer so bili starši morda pretirano strogi, žaljivi, grobi, morda preveč zahtevni, nepopustljivi, skratka neuglašeni z njegovimi čustvi zaradi lastnih (psiholoških) težav, potem bo takšen tudi njihov bog. Se pravi tiranski, strog, sodniški, malenkosten in s tem stalen vir občutkov krivde, pomanjkljivosti, nezadovoljstva, slabe samopodobe. Tako se (zlorabljen) vernik ujame v ideološko zanko, ki potrjujejo to, kar si misli o sebi, ko vere prepoudarjajo "izvirni greh", da smo vsi "grešni", torej na nek način slabi, da zato rabimo "odrešitev".  Ko smo slabi in rabimo odrešitev, bomo vedno ostali v tem krogu prestopkov zoper zahtevnega boga (projekcija na starše) in potrebe po njegovem "usmiljenju" in "odrešenju". Tak vernik bo zelo verjetno fundamentalist, pretirano zvest pravilom in nezmožen "sledenju srca", vernik po črki zakonov, strog, nepopustiljiv in prezahteven do sebe v prvi vrsti, v drugi vrsti pa tudi z zahtevami do vseh ostalih in zunanjega sveta, ki bi morali biti "perfektni" za njegovega "perfektnega" boga, ki dejansko uprizarja njegove starševske figure.

Dodatno imajo religije v zgornjem opisu "indoktrinacijske varovalke", ki manipulirajo z občutki krivde, kakor recimo1. božja zapoved veleva spoštovanje do staršev. Starši so sinonim za boga, tudi za verske avtoritete, in ta zapoved vsebuje prikrito psihološko kontrolno manipulacijsko sporočilo, da če ne ljubimo staršev, tudi boga nismo sposobni ljubiti - in to pomeni najhujšo obsodbo in najhujši strah za zlorabljenega otroka oz. vernika, da ga bo bog oz. starši zavrgli, prenehali ljubiti, se mu odrekli, in da brez njih ne bo zmogel preživeti, ker otrok dejansko ni zmožen preživeti brez vsaj neke osnovne starševske ljubezni in je vedno usmerjen v zadovoljevanje starševskih potreb, tudi če so starševske čustvene potrebe zelo sebične in narcisoidne.

Spoštujemo in ljubimo lahko seveda samo tiste, ki si to zaslužijo. Kar pa je za takšnega vernika tabu tema, ker mu ni bilo dovoljeno zdravo čustvovati, kar pomeni izražati jezo in nezadovoljstvo s starši ali bogom v večnem strahu, da bi ga zavrgli in mu odrekli ljubezen. In ta jeza, zaradi prekrška zoper lastno čustvovanje, največkrat kasneje v odraslem obdobju poišče izhode pri usmerjanju negativnih emocij bodisi vase in se izrazi v depresijah, črnogledosti, bodisi v usmeritvi nazven - v (nezavedni projekcijski) jezi na druge ljudi, ki izzovejo neke nezavedne prožilce v njih, ker jih spomnijo na starše, potem v konfliktnosti,  propadanju (ljubezenskih) zvez, v nezmožnosti stkanja trajnejših čustvenih zvez.  

Sedaj v zaključku, če v preseku vzamemo nekega povprečnega vernika, ki ni bil vzgojen v "starševskih ekstremih, tudi večina vernikov zaradi varnosti in pravil, ki naredijo življenje lažje, predvidljivo, če vedo, kaj hoče bog od njih, noče iz zone udobja pod starševsko zaščito kolektivne religije, na svojo "herojsko" individualno pot iskanje lastne Resnice, ki je nujna za našo psihološko rast in razvoj, da preidemo iz otroške ravni doživljanja boga na neko zrelejšo, odraslo raven.  Namreč izguba paternalističnih figur boga očeta, pomeni, da smo naprej sami, pomeni pot v neznano in v nevarne, nepredvidljive dogodivščine, kjer so pogosto lačni, izgubljeni, ogroženi, kjer je potreben spust v podzemlje in spopad z zmaji (lastnimi demoni). Veliko lažje je biti otrok znotraj kolektivnih religij in sprejeti posrednike (verske figure), ki so dalje nadomestki starševskih figur, kakor pa odrasti. Namreč otroku/verniku v zameno, da ostane vodljiva in podložna verskim avtoritetetam in tudi njihovi kontroli, je interes, da vernik "ne odraste", verske avtoritete nudijo kot otroku starši v čustvenem smislu zaščito, hrano in streho nad glavo - konec koncev smo ljudje še vedno skupinske živali, ki zunaj "krdela" praviloma ne preživimo.

Napisal KRUHOBOREC (© vse avtorske pravice pridržane)