Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Ob zadnjem prispevku na RTV-ju, kjer kirurg opisuje razmere v Gazi, kjer je delal in operiral, enostavno ohromiš od groze. In te je sram, da si človek, en mali kolešček v stroju, ki sam ne zna, ne zmore zaustaviti to peklensko divjanje Izraela.
Vsi vemo, da tudi islamisti ubijajo v imenu Alaha, ampak to maščevanje Izraelcev presega vse najbolj izprijene metode diaboličnega uma.
Kam greš, človek? Ali te ni sram, ali te ni strah božjega srda?
Kdo nas bo slišal, če se bo na naših tleh zgodila vojna, kar je čisto možno glede na oboroževalno politiko in ustrahovanje pred Rusijo. Kdo nas bo slišal, komu se bomo smilili, če nemo gledamo to neizmerno trpljenje otrok, starcev, dojenčkov, žena?
odlomek iz članka;
Veliko ljudi ima odtrgane ude in veliko teh je otrok. Ena zadnjih bolnic, ki sem jo junija operiral, je bila 11-mesečna deklica, ki je imela zaradi eksplozije obe nogi odrezani nad koleni, eno pri boku, drugo pri kolenu. Obe rani sta bili odprti in polni črvov, brez znakov celjenja. Vsak dan bi morala biti v operacijski sobi, da bi ji pod anestezijo čistili in previli rane, kar bi moralo trajati več tednov, dokler ne bi prišli do točke, ko bi lahko poskusili rane zapreti, a za to bi morala biti bolje hranjena. Tako ste ujeti v začaranem krogu.
Gaza- Tomo Potokar-surgeon-
One of the last patients I operated on in June was an 11-month-old girl who had both her legs severed above the knees by an explosion, one at the hip, the other at the knee.https://t.co/EaVcyOQmElpic.twitter.com/Z9a6Zf4KUB
Vsa čast temu gospodu z veliko začetnico, kirurgu, ki je pomagal tem nesrečnim ljudem. Vsa čast vsakomur, ki se potegne za te nemočne ljudi v klavnici, ki jo je ustvaril sočlovek. Vsa čast tudi naši predsednici Nataši, ki je odkrito povedala, da se gre v Gazi za genocid.
Nismo daleč od Gaze, vsi smo prepleteni z nitkami soodvisnosti, ki jih ustvarjajo karma, naša lastna dejanja in naš odziv na dejanja drugih. Če molčimo, ko se dogaja zločin ali krivica, smo tudi mi vpleteni v greh. In kot sem že napisala, tudi nam se lahko zgodi kaj slabega, če ne danes, pa jutri.
Vse dobro, kar nam je dano, pitna voda, elektrika, obilje hrane, mir, zdravstvena oskrba ni samoumevno. Vsakomur se lahko zgodi Gaza.
V upanju, da bo nekega dne konec tega trpljenja in da bi tudi ljudje v Gazi živeli v miru in sreči.
Tako stara fraza, a žal te trditve nihče ne jemlje resno, dokler se njemu ne zgodi kaj v zvezi zdravja. Da doživi vsaj opomin ali strah pred boleznijo, da lahko realizira, kako postane vse ničevo pred vstopom bolezni v življenje in s tem povezanih dogodkov.
Ti dogodki pomenijo diagnoze, iskanje terminov v pešajočem zdravstvu, kjer lahko čakaš tudi leta, žal, da prideš na vrsto. Riziko posegov in morebitnih komplikacij, možnosti ponovitev, temu lahko dodaš še pesimistični ali optimistični stav človeka, ki je tudi važen faktor pri ozdravitvi. Ter mreže ljudi, ki ti ali ti ne stojijo ob strani, če so vsaj dobronamerni, ti vsaj dajo pogum in moralo ter večjo željo po ozdravitvi.
There is no greater enemy than nature, which seeks to destroy its children with disease. There is no mercy there for either the old man or the child, nature does not care about the despair of the individual. https://t.co/sFyKfgKPZIpic.twitter.com/DahcngMo4c
Takrat se na začetku oseba počuti, kot bi padla v mračno brezno vodnjaka in vse izgubi svoj šarm in lepoto. Vse vsakdanje radosti. Sploh, če so bolezni težko ozdravljive ali celo neozdravljive.
Ni ga večjega sovražnika od narave, ki hoče uničiti svoje otroke z boleznijo. Tam ni milosti ne za starca ne za otroka, naravi ni mar za obup posameznika.
Vsa škodoželjnost ali krivičnost , ki lahko rani sočloveka, je popolni nič pred to vsemogočno naravno silo, ki lahko zada človeku najbolj sadistične in okrutne udarce. Zato je tako zelo zelo pomembno ohraniti notranjo in zunanjo čistočo in poštenost, paziti na zdravo prehrano, za nevtralizacijo stresa, za sprehode ter mirno, sladko življenje brez prehudih turbulenc.
Ker edino to je pot do zdravja in kvalitetnega življenja v tem našem preljubem telesu, ki nam je mogočni zaveznik na poti skozi dobro in slabo. In ki nam s pazljivim ravnanjem lahko odlično suži brez neljubih bolečin in bolezni.
Razmislimo malo, če bi nam kdo ponudil zlati grad in milijon dolarjev, mi bi imeli pa raka ali bili na vozičku ali slepi, gluhi, ali pa bi nam kot alternativo nekdo ponudil skromno življenje in čvrsto zdravje, le kaj bi izbrali?
Vsi smo se že kdaj v življenju znašli pred točko, ko smo bili jezni, razžaljeni, ponižani. Vsa ta čustva hromijo in bolijo in nas vežejo kot z verigo na stran teme in destrukcije. Nekateri ostanejo vse življenje vezani s to zanko mržnje, ki jih na koncu oropa vse svetlobe v srcu in priveže že za časa tega življenja in nas po smrti odvede na peklenske planete.
Velikokrat tudi modre misli, ki jih nizajo sveti spisi ali inteligentne osebe, ne zadoščajo za pozabo. Dokler ne dozori zreli plod milosti v nas samih in gremo naprej!
Če gremo z vidika Ved, ki podrobno opisuje naša popotovanja duše skozi nenehen krog rojstev in smrti, je to naše življenje samo kapljica v oceanu. Naša doživetja so le mikrosekunda večnosti.
Še daleč smo od izvornega doma, naša življenja tu pa pozabljamo kot sen, kar lahko prakitčno razumemo že sami na zelo vsakdanjem primeru.
Vsako noč, ko zaspimo, pozabimo, kdo in kaj smo. Nahajamo se v drugi dimenziji. Ko se zbudimo, začnemo spet delovati v grobem fizičnem telesu do večera, ko spet zaplavamo v drugo dimenzijo bivanja, kjer pozabimo celo na to, kako nam je ime.
Smrt je takšna pozaba, le da traja dlje in se zbudimo v novem telesu, novem poglavju.
Dokler ne dozorimo in se prečistimo ter končno odidemo v naš večni dom, k Bogu.
želimo si predvsem to-
Naj bo moja edina in največja želja samo to, da želim najvišje dobro svojim najhujšim sovražnikom!
Da bi zmogli živeti v tem duhu, želim vsakomur izmed nas.
V krščanskih in vedskih spisih so opisani peklenski planeti, kamor lahko odidemo grešne duše po smrti. Grehi so v glavnem kategorizirani, med drugim lahko preberemo, da poželenje, jeza in pohlep odpeljejo dušo na nezaželene peklenske predele po zapustitvi telesa.
Kljub temu teoretičnemu znanju, ki bi ga vsaj verniki morali upoštevati, življenje pelje svojo pot in večina pozabi na duhovne zakone, saj ga materialna energija trdno zveže v svoje zanke in ga včasih prislili, da celo proti svoji volji deluje nezakonito in grešno.
Tako smo priča neštetim spletkam in lopovščinam, katerih edini cilj je pridobiti korist za sebe in svoje družinske člane ali v primeru politike za svojo državo. To se dogaja na političnem, gospodarskem, družinskem parketu in še marsikje drugod. Največkrat se okrade naivne bedake, ki so večinoma reveži in komajda spajajo začetek meseca s koncem, okradejo jih mogočnejši in bolj pretkani, ki si tako ekspandirajo svoje premoženje do neslutenih višin.
Tako se eliminira zakonite dediče ali stranke, ki jemljejo bančna posojila pri goljufih z preračunljivimi podpisi, ko naiven bedak največkrat sploh ne ve, kaj podpisuje. S spletkami se blokira zakonite pravice posameznika v prid dominantnejše vrste, ki si tako nakopiči veliko premoženje, katerega slabost je le ta, da ga v trenutku smrti ne moreš prenesti na drugo stran.
Christian and Vedic scriptures describe hellish planets where sinful souls can go after death. Sins are generally categorized, including lust, anger, and greed, which take the soul to undesirable hellish regions after leaving the body.https://t.co/VglJiFCKvDpic.twitter.com/gqDjoA72bF
Ali je vredno, da politiki s spletkami pošiljajo tisoče v smrt zaradi raznoraznih interesov, kot je bil interes za nafto ob napadih na Irak, Libijo, Sirijo? Ali rusko-ukrajinska vojna, ki ji ni videti konca.
Ali grozljiva vojna v Gazi. Berem novinarko Ruwaido Amer, ki piše o strašnem, nepopisnem trpljenju ljudi v Gazi. V taborišču je stlačenih 300.000 ljudi, nenehno so bombardirani, humanitarno hrano pokradejo tatovi, nasilneži, organizirane tolpe... Medtem ko mi živimo v udobju, premnogi trpijo nepopisne strahote, a večini ni niti kaj dosti mar, čeprav se tudi mi lahko nekega dne znajdemo v težkih razmerah, kot so se že naši predniki med vojnami.
Zdaj smo spremljali srečanje Putina s Trumpom, vsekakor je zviti Putin bolj pretkan in ima Trumpa v žepu in ga pelje žejnega čez vodo. Rezultata od vseh teh srečanj ponavadi ni, ljudje še naprej umirajo na obeh straneh, žrtve so spet večinoma reveži, saj so bogatejši Rusi in Ukrajinci na varnem ali so že zapustili države.
Jaz le upam, da bo enkrat tudi zasijalo sonce pravice in morale in da ne bo edino karma tista, ki kaznuje nepravilnosti, ampak da bo človeštvo tako napredovalo v duhu, da se duhovnih zakonov ne bo samo prebiralo, ampak da se jih bo tudi uresničevalo.
