Bliža se praznik vseh svetih, ko se s toplino v srcu še bolj intenzivno spominjamo naših najdražjih, ki so že odšli iz našega tuzemskega bivanja. Veliko jih tisti dan okrasi grobove, nekateri tudi iz slabe vesti, saj jim prej ni bilo kaj dosti mar za pokojnega, nekateri res is srca in spoštovanja do rajnih.
Modri ljudje radi povedo, da poskrbi za človeka in mu pomagaj, dokler je živ! To je res esenca vsega, saj takrat res rabi našo ljubezen in pozornost, ko je že odšel iz telesa, ne zaznava več sveta s temi čutili in mu ni več mar toliko za okrašene grobove, čeprav kot duša nedvomno preživi telesno smrt.
Veliko jih je, ki jim postane star in betežen človek v napoto. Žal postaja naša družba brezčutna, sploh mladi so bolj storilnostno naravnani in se ne bodo več trudili za ljudi, ki v jeseni življenja izgubljajo vitalne funkcije. Postajajo dementni, težje pokretni, nekateri tudi padejo v pasti omame, nesrečni in pozabljeni od sveta.
Takrat postanejo odvečni in skuša se jih spraviti v primerne institucije vse po principu, imejmo se fajn, kdo ima čas za starce...
All Saints' Day is approaching, when we remember our loved ones who have already passed away with warmth in our hearts. Many people decorate graves on this day, some out of bad conscience, as they did not care much for the deceased before...https://t.co/g0b2yHiahCpic.twitter.com/LgQyb1TR3t
Kruta realnost, ki postaja še okrutnejša, saj se svet degradira iz dneva v dan in stare vrednote izumirajo. Mnogi so naravnani bolj na to, kaj bodo podedovali, po smrti odvečnih so hitro prisotni in zelo entuziastični, ko je treba kaj dobiti. Kar naenkrat imajo ogromno časa za pridobljeno premoženje.
Ljudje brez srčne empatije, spoštovanja do šibkejših, spoštovanja do tistih, ki so skrbeli za domove, grunte, kmetije, se ne zavedajo, da gredo po isti poti. Kar doživljajo sedaj njihovi stari starši, bodo doživeli enkrat tudi sami od lastnih otrok!
Z njimi se bo enako ravnalo, ko bodo stari, betežni in nekoristni. Strpalo se jih bo v raznorazne luknje in domove, se jim pobralo premoženje, včasih še opravilno sposobnost in takrat bodo šele spoznali, kako so se predhodno počutili njihovi predniki. Preplavila jih bo neizmerna grenkoba, saj bolj boli izdaja, ko jo ne pričakuješ.
Zatorej življenje nas velikokrat z močnimi lekcijami uči, da se ne zanašaj na nobenega, samo nase in vsedobrega Boga! Spomnim se učenj Šrila Prabhupade, ki sem jih brala v mladosti, še naivno verujoč v vse dobro na temu svetu. Rekel je- vse, na kar se boste navezali, čisto vse vas bo razočaralo, frustriralo, vas udarilo v obraz. To je kruta realnost materialnega sveta.
Marsikateri posameznik v domovih, ki morda ima tudi po 5 otrok, pa ni nikogar blizu, vam bo povedal, da je to resnica.
Drugače pa, da bi nam vsem nam ta teden minil v lepih in toplih mislih na naše najdražje, ki bdijo na nas iz neke druge dimenzije. Pogrešam vas, moji dragi in upam, da se nekoč spet vidimo.
Ko ostarimo in postanemo nemočni, ali šele odvisni od pomoči drugega, postanemo nepomembni. Ves blišč in slava tega sveta zbledita pred grozečo grožnjo bolezni in smrti, ki se nam s starostjo približuje s svetlobno hitrostjo.
Že v pradavnih vedskih svetih spisih je opisan položaj človeka, ko postane nekoristen;
Šrimad Bhagavatam- Zgodba o kralju Puranjani;
Ko človek zaradi starosti oslabi, se družinski člani, služabniki in ostali člani skupnosti ne zmenijo več zanj. Oseba se s tem ne more sprijazniti.Zato postaja vedno bolj zaskrbljena in objokuje svoje grozno stanje.
Kralj Puranjana je videl, da vse v njegovem gradu propada in da se mu sinovi, vnuki, sluge in ministri vsi postopno upirajo. Istočasno je opazil, da je tudi njegova žena postala hladna in ravnodušna.
When a person becomes weak from the attack of old age, the family members, servants and secretaries do not care for him. He is then unable to counteract this. Thus he becomes more and more anxious and laments his frightful condition.
Srimad Bhagavatam .https://t.co/4yWJ3ELHYfpic.twitter.com/iUhSv0d1yT
Vsekakor je to za osebo, še bolj tisto, ki je okinčana z raznimi medaljoni časti v temu svetu, ki ima veliko denarja na računu in ki je vajena navidezne časti na vsakem koraku, izjemno travmatično. Že tako ga muči telo, ki slabi, potem zazna še, da postaja vsem nepomemben in da ga čaka neizbežno uničenje v obliki smrti, ki je nepremagljiva sila v temu svetu.
Po temu opisu lahko razumemo, zakaj smo žal priča toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne ravnajo spoštljivo s starci. Ko jih lastni otroci zavržejo, ali pokažejo nespoštovanje do nebogljenih starčkov. Ali raznorazne zlorabe v uradnih institucijah, kjer se velikokrat osebje nekaznovano izživlja nad nemočnimi ljudmi.
A kljub temu za osebo, ki veruje v Boga in večnost, niti smrt ni tako strašna. Saj smo konec koncev večni, gremo še v eno epizodo naprej.
Ali v novo telo, ali v raj ali pekel ali celo v antimaterialni transcendentalni svet onkraj te minljive manifestacije. Za verno osebo vse te turbulence, ki nas premetavajo od rojstva do smrti niso tako boleče, saj vselej zaznavamo prisotnost vsedobre sile, ki nas v srcu spremlja kot sveti duh oziroma Nadduša.
In ko postane človeštvo bolj verno, bolj humano, se lahko nadejamo tudi bolj moralnega, etičnega ravnanja z našimi najdražjimi pa tudi do nas samih tudi v času našega bližajočega se odhoda in nemoči.
Za zaključek še komentar Šrile Prabhupade;
Te grozljive situacije ne more odpraviti nihče v tem materialnem svetu.Gospod moj, k vsem nam je pristopila Vrhovna Božanska Osebnost kot večni čas [kāla].
KOMENTAR;
Ni višje sile, ki bi lahko ustavila krute roke smrti.Nihče si ne želi umreti, ne glede na to, kako hud je vir telesnega trpljenja.Tudi v času tako imenovanega znanstvenega napredka ni nobenega zdravila ne za starost ne za smrt.Starost je obvestilo o prihodu smrti, ki ga postreže kruti čas, in nihče ne more zavrniti niti klica ne vrhovne sodbe večnega časa.To je pojasnjeno pred Dhṛtarāṣṭrom, ker bi lahko prosil Viduro, naj najde kakšen zdravilni ukrep za bližajočo se strašno situacijo, kot je že večkrat prej ukazal.
Vidura je Dhṛtarāṣṭra obvestil, da v tem materialnem svetu ni nobenega zdravila, ki bi ga kdorkoli ali iz katerega koli vira sprejel.In ker v materialnem svetu ni ničesar takega, je smrt enaka Vrhovni Božanski Osebnosti, kot pravi Gospod sam v Bhagavad-giti (10.34). Smrti ne more preprečiti nihče ali iz nobenega vira v tem materialnem svetu.
Hiraṇyakaśipu je želel biti nesmrten in je prestal hudo pokoro, zaradi katere je trepetalo celotno vesolje, in Brahmā sam se je obrnil k njemu, da bi Hiraṇyakaśipujuja odvrnil od tako hude pokore.Hiraṇyakaśipu je Brahmo prosil, naj mu podeli blagoslov nesmrtnosti, toda Brahmā je rekel, da je sam podvržen smrti, celo na najvišjem planetu, kako mu torej lahko podeli blagoslov nesmrtnosti?Torej obstaja smrt celo na najvišjem planetu tega vesolja, kaj šele na drugih planetih, ki so po kakovosti daleč, daleč slabše od Brahmaloke, planeta, kjer prebiva Brahmā.Kjerkoli je vpliv večnega časa, tam je tudi ta vrsta stisk, in sicer rojstvo, bolezen, starost in smrt, in vse te so nepremagljive.
Ob zadnjem prispevku na RTV-ju, kjer kirurg opisuje razmere v Gazi, kjer je delal in operiral, enostavno ohromiš od groze. In te je sram, da si človek, en mali kolešček v stroju, ki sam ne zna, ne zmore zaustaviti to peklensko divjanje Izraela.
Vsi vemo, da tudi islamisti ubijajo v imenu Alaha, ampak to maščevanje Izraelcev presega vse najbolj izprijene metode diaboličnega uma.
Kam greš, človek? Ali te ni sram, ali te ni strah božjega srda?
Kdo nas bo slišal, če se bo na naših tleh zgodila vojna, kar je čisto možno glede na oboroževalno politiko in ustrahovanje pred Rusijo. Kdo nas bo slišal, komu se bomo smilili, če nemo gledamo to neizmerno trpljenje otrok, starcev, dojenčkov, žena?
odlomek iz članka;
Veliko ljudi ima odtrgane ude in veliko teh je otrok. Ena zadnjih bolnic, ki sem jo junija operiral, je bila 11-mesečna deklica, ki je imela zaradi eksplozije obe nogi odrezani nad koleni, eno pri boku, drugo pri kolenu. Obe rani sta bili odprti in polni črvov, brez znakov celjenja. Vsak dan bi morala biti v operacijski sobi, da bi ji pod anestezijo čistili in previli rane, kar bi moralo trajati več tednov, dokler ne bi prišli do točke, ko bi lahko poskusili rane zapreti, a za to bi morala biti bolje hranjena. Tako ste ujeti v začaranem krogu.
Gaza- Tomo Potokar-surgeon-
One of the last patients I operated on in June was an 11-month-old girl who had both her legs severed above the knees by an explosion, one at the hip, the other at the knee.https://t.co/EaVcyOQmElpic.twitter.com/Z9a6Zf4KUB
Vsa čast temu gospodu z veliko začetnico, kirurgu, ki je pomagal tem nesrečnim ljudem. Vsa čast vsakomur, ki se potegne za te nemočne ljudi v klavnici, ki jo je ustvaril sočlovek. Vsa čast tudi naši predsednici Nataši, ki je odkrito povedala, da se gre v Gazi za genocid.
Nismo daleč od Gaze, vsi smo prepleteni z nitkami soodvisnosti, ki jih ustvarjajo karma, naša lastna dejanja in naš odziv na dejanja drugih. Če molčimo, ko se dogaja zločin ali krivica, smo tudi mi vpleteni v greh. In kot sem že napisala, tudi nam se lahko zgodi kaj slabega, če ne danes, pa jutri.
Vse dobro, kar nam je dano, pitna voda, elektrika, obilje hrane, mir, zdravstvena oskrba ni samoumevno. Vsakomur se lahko zgodi Gaza.
V upanju, da bo nekega dne konec tega trpljenja in da bi tudi ljudje v Gazi živeli v miru in sreči.
Tako stara fraza, a žal te trditve nihče ne jemlje resno, dokler se njemu ne zgodi kaj v zvezi zdravja. Da doživi vsaj opomin ali strah pred boleznijo, da lahko realizira, kako postane vse ničevo pred vstopom bolezni v življenje in s tem povezanih dogodkov.
Ti dogodki pomenijo diagnoze, iskanje terminov v pešajočem zdravstvu, kjer lahko čakaš tudi leta, žal, da prideš na vrsto. Riziko posegov in morebitnih komplikacij, možnosti ponovitev, temu lahko dodaš še pesimistični ali optimistični stav človeka, ki je tudi važen faktor pri ozdravitvi. Ter mreže ljudi, ki ti ali ti ne stojijo ob strani, če so vsaj dobronamerni, ti vsaj dajo pogum in moralo ter večjo željo po ozdravitvi.
There is no greater enemy than nature, which seeks to destroy its children with disease. There is no mercy there for either the old man or the child, nature does not care about the despair of the individual. https://t.co/sFyKfgKPZIpic.twitter.com/DahcngMo4c
Takrat se na začetku oseba počuti, kot bi padla v mračno brezno vodnjaka in vse izgubi svoj šarm in lepoto. Vse vsakdanje radosti. Sploh, če so bolezni težko ozdravljive ali celo neozdravljive.
Ni ga večjega sovražnika od narave, ki hoče uničiti svoje otroke z boleznijo. Tam ni milosti ne za starca ne za otroka, naravi ni mar za obup posameznika.
Vsa škodoželjnost ali krivičnost , ki lahko rani sočloveka, je popolni nič pred to vsemogočno naravno silo, ki lahko zada človeku najbolj sadistične in okrutne udarce. Zato je tako zelo zelo pomembno ohraniti notranjo in zunanjo čistočo in poštenost, paziti na zdravo prehrano, za nevtralizacijo stresa, za sprehode ter mirno, sladko življenje brez prehudih turbulenc.
Ker edino to je pot do zdravja in kvalitetnega življenja v tem našem preljubem telesu, ki nam je mogočni zaveznik na poti skozi dobro in slabo. In ki nam s pazljivim ravnanjem lahko odlično suži brez neljubih bolečin in bolezni.
Razmislimo malo, če bi nam kdo ponudil zlati grad in milijon dolarjev, mi bi imeli pa raka ali bili na vozičku ali slepi, gluhi, ali pa bi nam kot alternativo nekdo ponudil skromno življenje in čvrsto zdravje, le kaj bi izbrali?
Vsi smo se že kdaj v življenju znašli pred točko, ko smo bili jezni, razžaljeni, ponižani. Vsa ta čustva hromijo in bolijo in nas vežejo kot z verigo na stran teme in destrukcije. Nekateri ostanejo vse življenje vezani s to zanko mržnje, ki jih na koncu oropa vse svetlobe v srcu in priveže že za časa tega življenja in nas po smrti odvede na peklenske planete.
Velikokrat tudi modre misli, ki jih nizajo sveti spisi ali inteligentne osebe, ne zadoščajo za pozabo. Dokler ne dozori zreli plod milosti v nas samih in gremo naprej!
Če gremo z vidika Ved, ki podrobno opisuje naša popotovanja duše skozi nenehen krog rojstev in smrti, je to naše življenje samo kapljica v oceanu. Naša doživetja so le mikrosekunda večnosti.
Še daleč smo od izvornega doma, naša življenja tu pa pozabljamo kot sen, kar lahko prakitčno razumemo že sami na zelo vsakdanjem primeru.
Vsako noč, ko zaspimo, pozabimo, kdo in kaj smo. Nahajamo se v drugi dimenziji. Ko se zbudimo, začnemo spet delovati v grobem fizičnem telesu do večera, ko spet zaplavamo v drugo dimenzijo bivanja, kjer pozabimo celo na to, kako nam je ime.
Smrt je takšna pozaba, le da traja dlje in se zbudimo v novem telesu, novem poglavju.
Dokler ne dozorimo in se prečistimo ter končno odidemo v naš večni dom, k Bogu.
želimo si predvsem to-
Naj bo moja edina in največja želja samo to, da želim najvišje dobro svojim najhujšim sovražnikom!
Da bi zmogli živeti v tem duhu, želim vsakomur izmed nas.
