Vesolje
Vse materialne stvaritve potekajo od subtilnega h grobemu. Tako se je razvilo celotno vesolje. Iz neba se je razvil občutek dotika, ki je mešanica večnega časa, zunanje energije in pogleda Božanske Osebnosti. Iz občutka dotika je v nebu nastal zrak. Podobno so se iz subtilnih razvijale tudi druge grobe snovi: iz zvoka nebo, iz dotika zrak, iz oblike ogenj, iz okusa voda in iz vonja zemlja.
Iz opisov materialnih elementov v teh verzih je razvidno, da je poleg drugih sestavin in sprememb na vseh stopnjah stvarjenja potreben pogled Vsevišnjega. Pri vsaki preobrazbi je Gospodov pogled odločilen. Gospod ravna kakor slikar, ki meša različne barve, da bi dobil želeni odtenek. Ko se eden od elementov pomeša z drugim, se število njegovih lastnosti poveča.
Tako je na primer nebo izvor zraka. Nebo ima samo eno lastnost – zvok. Ko pa ga preleti Gospodov pogled ter vzajemno deluje z večnim časom in zunanjo naravo, nastane zrak, ki ima dve lastnosti: zvok in dotik. Ustvarjena zrak in nebo nato vplivata drug na drugega, ob njunem stiku s časom in Gospodovo zunanjo energijo pa nastane elektrika.
We may conclude that to an uninformed observer, the workings of the material elements may appear miraculous; however, everything takes place under the Lord’s supervision.https://t.co/g1I8ZcYdV6 pic.twitter.com/qsEta8tY3u
— slogarca (@slogarca91969) May 6, 2026
Ob vzajemnem učinkovanju elektrike, zraka in neba, ki se pomešajo s časom, zunanjo energijo in Gospodovim pogledom, nastane voda. V izvornem stanju neba je prisotna samo ena lastnost – zvok. V zraku obstajata dve lastnosti (zvok in dotik), v elektriki tri (zvok, dotik in oblika), v vodi štiri (zvok, dotik, oblika in okus), zadnji nastali element snovnega razvoja pa je zemlja, ki ima pet lastnosti (zvok, dotik, obliko, okus in vonj).
Čeprav gre za mešanice različnih sestavin, se takšno mešanje ne zgodi samo po sebi, prav kakor se barve ne morejo mešati brez dotika živega slikarja. To ustaljeno zaporedje dogodkov sproži dotik Gospodovega pogleda. Pogoj za vse fizične spremembe je torej živa zavest. Bhagavad-gita (9.10) to dejstvo podpre takole:
mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ
sūyate sa-carācaram
hetunānena kaunteya
jagad viparivartate
Sklenemo lahko, da se neukemu opazovalcu delovanje snovnih prvin morda zdi čudežno, vendar vse poteka pod Gospodovim nadzorom. Tisti, ki opazijo le spremembe snovnih elementov, ne vidijo pa Gospodove roke, ki jih usmerja, gotovo niso globokoumni, četudi slovijo kot veliki materialistični znanstveniki.
(Šrimad Bhagavatam, 3. spev – Njegova Božanska Milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada)
Sadacara dasa