Vsako leto znova lahko opazujemo čarobno prebujanje narave iz zimskega sna. Zima sicer ima svoje čare, a s podnebnimi spremembami, ki jih nekateri še dandanes zanikajo, je izgubila svoje karakteristike. Snega skorajda ni več. Spomnm se rajanja snežink ob nočnih odhodih s službe, ta ples neprekosljive matere narave, ki nam je znal vedno znova polepšati večer. Ko smo se zjutraj prebujali, nas je pričakala zimska snežna odeja, ki je prekrivala gozdove, gore, na žalost tudi naše avtomobile, ki jih je bilo treba brž očistiti snežne preobleke, sploh le te, ki so stali na prostem.
Snežnim radostim potem ni bilo konca, otroci so se hodili sankat in smučat na bližnje hribe, kjer je bilo urejeno smučišče, kamor smo hodili na smuko po šolskih ali službenih obveznostih, blizu je bil tudi visokogorski Kanin, kjer je zapadlo tudi več metrov snega in veselju ob zimskih športih kar ni bilo konca. Vse to žal dandanes postaja le še bled spomin, snega skorajda ni več. Edino dobro je to za razmere na cestah, za ljudi, ki vsakodnevno hitijo po opravkih in v službe, ceste so pač bolj varne brez snežne odeje, ki je še po pluženju znala biti trd oreh za manj izkušene šoferje.
A že v začetku marca se narava začne prebujati, vse planjave prekrije z odejami zvončkov, žafranov, najbolj vesel znanilec pomladi so ptice, ki prekrasno ščebljajo in lepšajo dneve s svojo brezskrbnim značajem, ko je videti, da jih ob veselem petju prav nič ne skrbi in ne teži kot zna nas, ljudi skrbeti marsikaj, da smo stalno v tesnobi za eno ali drugo stvar.
Reke se bleščijo v pomladanskem soncu in s svojo turkizno zeleno barvo obkrožajo zaselke ob kraljici rek, Soči. Sprehodi ob naravi postajajo bolj mikavni, saj se ob zimskem mrazu najraje zatekamo v tople notranje prostore. V teh spomladanskih sprehodih uživamo ves spekter lepote in barv s čistim zrakom, ki napoji naša pljuča in nam daje energijo. Pomlad nedvomno postaja najlepši čas, saj so poletja prevroča, zime brez snega, jesen pa nekako mine vmes in jo opazimo le ob plesu padajočega listja vseh barv z dreves...
Vsi začudeno opazujemo delovanje politike in to že od covida dalje. Zaradi virusa, ki dandanes ni več videti tako grozljivo smrtonosen, saj so že prej razsajale v preteklosti jetika, gripe ali pljučnice, so nas dobesedno zapirali kot miši v kletke.
Vladalo je grozljivo vzdušje strahu, češ, boj se, boj se sočloveka, kontakta z njim, stalno imej masko, bodi zaprt v občine. V službah je vladala tiha diktatura, ali testiranje ali cepljenje. Večina je raje šla na cepljenje kot na nenehna mučna testiranja s stanjem v dolgih kolonah ljudi, po cepljenju pa so nas doletele raznorazne težave.
Pri meni je izbruhnila po drugem odmerku astra zenece težka okužba obraza, bil je potreben operativni poseg, še danes imam brazgotino. Rešili so me antibiotiki ter požrtvovalni domači doktor s prijazno medicinsko sestro, v nasprotnem danes ne bi več tu pisala. Nekateri so zboleli za covidom necepljeni in pretrpeli hude težave s posledicami, od strdkov, diabetesa, dolgotrajnega kašlja.
Covid pravzaprav je bila neka nova čudna bolezen, ki ti je odvzela vonj in okus, kar je bilo silno nenavadno, meni se je to zgodilo prvič v življenju. Kot bi bil v sterilnem okolju, kjer ne vonjaš in ne okušaš nič. Covid po mojem mnenju obstaja, obstajajo posledice po covidu in po cepljenju, le ukrepi so bili preveč drastični, preveč ogrožujoči tudi za gospodarstvo, saj lahko sami zaznavamo, da po covidu in slava Ukraini cene noro divjajo v višine, da jih komajda dohajamo zasopihani s praznimi denarnicami.
Po covid bolezni, ki se je začuda končala z napadom Putina na Ukrajino, smo bili priča novemu medijskemu prepričevanju, kako nas Rusi ogrožajo, kako smo tik pred 3. svetovno vojno, nad nami so hrumela letala, posebej ponoči.
Škoda, škoda vseh teh mladih življenj, za politične spletke in interese!
Vsa slava ne Ukrajini, ampak vsem mladeničem na ruski in ukrajinski strani, ki so umrli, so pohabljeni, ali globoko duševno ranjeni zaradi grozot vojne. Da bi vsi lahko živeli v miru, da bi se končal pekel vojne vsepovsod po svetu. Z nastopom Trumpa na oblast kar naenkrat vojna ni več videti tako blizu, shajajo se politiki, tudi rusko-ameriška srečanja se odvijajo, upajmo na boljše čase!
Čeprav na vsa dogajanja obstaja strah, da jih en priletni gospod Trump, naš slovenski ženin, dolgo le ne bo mogel zadrževati, teh apokaliptičnih jezdecev vojne, ki se radi gredo vojno na daljavo in pri tem štejejo kovance od vojnega dobičkarstva.
Ali se tudi vam zdi, da čas teče vedno hitreje, kot bi se pospeševal? Starejši kot smo, bolj hitro mimo nas drvijo ure, dnevi, meseci in leta. Včasih se kar zamislim, koliko časa mi je še ostalo, če se bo vse odvijalo s takšno bliskovito hitrostjo.
Še včeraj je bil videti čas neskončen, danes se je ta neskončnost že zreducirala na končno postajo, tam nekje do sto let?? Če bo sreča.
Vsak si želi še izpopolniti vse svoje cilje na tem zemeljskem prebivališču, tako duhovne kot materialne. Morda še postati boljša oseba, narediti še kaj za sočloveka, še kaj dobrega, kar nam zna prinesti odpustke ob končni sodbi.
Ko si mlad, je vse videti kot stagnacija, ki se z bežanjem let pretvori v drvenje dogodkov in časa, da se vmes kar zdrzneš, a ni bilo ravno včeraj novo leto? Vsaj tako se ti zdi, a smo že konec februarja. Zanimiv je citat iz vedskih spisov, kjer piše;
Vse, kar se dogaja v okviru časa, ki sestoji iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, so samo sanje.
Vsekakor bi marsikdo tu zmajeval z glavo, kakšne pravljice pa so to, a če pogledamo nazaj v pretečena desetletja našega življenja, ali ni vse zavito v neko meglo, vse kot bi zbledelo, pa tudi desetletja so v spominu morda zgolj kot ena sekunda, ki je zdrvela s svetlobno hitrostjo mimo nas. Ali še to, ko zaspimo, pa pozabimo na vse, kdo in kaj smo, ničesar več ne vemo o sebi, v spečem stanju pozabimo na svojo identiteto v budnem stanju.
Karma kot greh obstajata, ampak le za ljudi, prežete s krivdo in zakoreninjenim občutkom sramu, z nadvladajočimi strahovi, da vedno nekaj delajo narobe, da so si slabo in nesreče sami priklicali v življenje in zato tudi zaslužili. Slabo karmo in greh spravlja v obstoj nizki občutek lastne vrednosti. Brez krivde, ki terja samokaznovanje, ni slabe karme in ne greha.
Takšne (religiozne) filozofije, kjer sledilci stalno iščejo odvezo za svoje grehe in je dejansko nikoli ne dobijo, jih pogosto ohranjajo znotraj ideološkega kroga s krivdo in občutku nemoči, nezmožne, da bi sami lahko kaj spremenili. Ker so "krivi", se počutijo grešne, manjvredne, gre za profil ljudi, ki so bili najpogosteje zlorabljeni ali poteptani, ponižani in razvrednoteni v življenju, ki imajo za seboj takšne ali drugačne travmatske izkušnje, ki so porušile njihove zdrave samoobrambne instinkte, skrhale zdravo samozavest, zato tako zlahka dajejo v nič lastno človeško vrednost. To so večni povratniki v krivdo, Sizifi, ki valijo težek kamen krivde v navkreber, da bi se razbremenili krivde, a jim vedno tik pred vrhom spodleti. Takšni ljudje so dobrodošli za mešetarje s krivdo - duhovne in/ali politične avtoritete, ker jih je lažje upravljati, kakor samozavestne ljudi, ki poznajo svojo lastno vrednost.
V otroštvu, ko smo bili še osnovnošolci, smo si vsi silno želeli videti film Modra Laguna s prelepo Brooke Shields v glavni vlogi. Takrat je bila Brooke še rosno mlada, njena lepota je žarela kot sonce, videti je bila popolno lepo dekle s prelepimi potezami obraza in slapom čudovitih las. Za takratne čase je bil film pohujšljiv, ko je prišel v domači kino, sva se s prijateljico najbolj bali, da ne bova smeli iti na ogled filma. Velikodušni očetje so nama dovolili in s tem se nama je izpolnila največja želja, gledati romantični film z zanimivim scenarijem, lepo ljubezensko zgodbo s fantom in dekletom, ki sta kot brodolomca obtičala na osamljenem otoku. Brooke je bila sicer videti v vlogi s soigralcem vred precej lesena, a to nas ni motilo, samo da smo si lahko ogledali film.
Brooke je zaslovela kot fotomodel, še najbolj pa v škandaloznem filmu 'Lepa Punčka', kjer je igrala hčerko prostitutke v bordelu, ki so jo prodali na dražbi veliko starejšemu gospodu, fotografu. Njena dominantna mati je vodila vso kariero lepe punčke Brooke, kasneje so jo obsojali, da je sploh dovolila mladoletni hčerki igrati takšno vlogo, ampak danes že pokojna mati, Teri, je v želji po slavi in denarju šla preko vseh moralnih pomislekov.
Brooke kot igralka ni najbolj briljirala, bolj se je proslavila z lepoto v mladih letih, ki pa je žal dandanes samo še bled sijaj, saj se je igralka hitro postarala in pred 60. letom starosti kljub urejenosti skorajda ni več sledu o božanski lepoti, ki jo je krasila v mladih letih. Temu bi lahko rekli, Bog je dal, Bog je vzel. Poročena je bila s tenisačem Agassijem, kasneje pa je po ločitvi našla svoj mir v stabilnem zakonu z možem Chrisom, s katerim sta starša dvema dekletoma. Vsekakor je Brooke pustila svoj pečat v ameriški filmski industriji, saj je s svojo lepoto v ranih filmih še danes prepoznana kot ena najbolj atraktivnih igralk vseh časov.
