Slogarca

Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša ob smrti preide v drugo telo. Samouresničene duše takšna zamenjava telesa ne zmede. (Bhagavad-gita 2.13)

dehino 'smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati

Šrila Prabhupada v komentarju k temu verzu pojasnjuje, da je vsako živo bitje individualna duša, katere telo se nenehno spreminja. Duša že v tem življenju prehaja skozi otroštvo, mladost in starost, ko pa napoči trenutek smrti, preide v novo telo. Takšna zamenjava telesa razumnega človeka ne zmede.

Prav to je Gospod Krišna pojasnil Arjuni. Svetoval mu je, naj ne žaluje za svojimi sorodniki, ki bodo padli na bojišču. Nanje naj gleda z vidika večnih duhovnih duš, ki zgolj zamenjajo svoje telo, kakor človek zamenja oblačila, in ne kot na minljiva materialna telesa.

Tisti, ki v takšnih okoliščinah ne postane zmeden, se imenuje dhīra. Tak človek ima popolno razumevanje položaja individualne duše in Nadduše. Tak modrec oziroma samouresničena duša je že presegel vpliv materialne narave oziroma treh gun materialne narave.

To so realizacije samouresničenih duš. Kaj pa mi? Kje smo na poti samouresničenja?

Zjutraj se zbudimo in se napol v mukah privlečemo do prhe. Začne se nov dan. Še pred kratkim smo bili potopljeni v guno nevednosti, zdaj pa naj bi že delovali v guni vrline. Toda ali smo se res prebudili iz nevednosti ali pa se šele zdaj začenjamo zavedati, da še vedno sanjamo materialno življenje?

Teoretično sprejemamo vedsko absolutno znanje, da nismo ne telo ne um. Nato se pogledamo v ogledalo. Kaj pravzaprav vidimo? Ali vidim sebe kot dušo ali kot telo? Kako lahko samega sebe prepričam, da nisem telo in um? Kaj mi sploh ostane? Česa se lahko oprijemem?

Šrila Prabhupada v Šrimad Bhagavatamu, 3. spevu, opisuje dušo, ki igra vlogo Boga oziroma deluje v materialni zavesti, kot človeka, ki sanja, da so mu odsekali glavo. Piše:

»Takšno delovanje je posledica vpliva slepilne energije in je podobno izkušnji spečega človeka, ki sanja, da so mu odsekali glavo. Obglavljeni v sanjah vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki mu v resnici odsekajo glavo, ne vidi ničesar več. Kdor pa lahko opazuje svoje obglavljenje, doživlja privid. Tudi živo bitje se globoko v sebi zaveda, da je večno podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, pa vendar si pod vplivom māye domišlja, da je Bog. Takšno razmišljanje je nesmiselno in je podobno prividu, da so nam odsekali glavo. Māya nam tako prekrije pravo zavest. Ker takšno nenaravno uporništvo živemu bitju prinaša le trpljenje, bi morali razumeti, da se lahko napačne predstave, da smo Bog, znebimo samo z vdanostjo Gospodu.«

V Šrimad Bhagavatamu je na več mestih pojasnjeno, kako si lahko z logiko razložimo, da nismo ne telo ne um. Materialno telo prehaja skozi šest sprememb: rodi se, raste, nekaj časa obstaja, ustvarja potomstvo oziroma proizvode, začne propadati in nazadnje umre.

Duša, čeprav je pod vplivom iluzije, globoko v sebi ve, da ni telo. Zaradi vpliva lažnega ega svojo pravo identiteto zamenja z lažno. To lahko opazimo že pri vsakdanjem govoru. Ko govorimo o svojem telesu, rečemo: »Moja roka, moja glava, moja noga.« Če bi bili res telo, bi morali reči: »Jaz sem roka« ali »jaz sem glava«. Že sam jezik razkriva, da telo doživljamo kot nekaj, kar nam pripada, ne pa kot to, kar v resnici smo. Govorimo pravilno, vendar zaradi iluzije delujemo, kakor da smo telo.

Drug logičen dokaz je, da opazovalec nikoli ni isto kot opazovani predmet. Če opazujem mizo, to še ne pomeni, da sem miza. Podobno tudi dejstvo, da v ogledalu opazujem svoje telo, ne pomeni, da sem to telo. Kljub temu je māyā tako močna, da najprej prekrije naše pravo znanje, nato pa nas še globlje potisne v zmotno identifikacijo z materialnim telesom.

Duša je pravzaprav opazovalec v telesu. Opazuje dogajanje v polju delovanja, ki ga predstavlja telo. Zaradi neznanja in napačne identifikacije pa se poistoveti z dogajanjem v tem polju ter začne misliti, da je sama izvršilka dejanj. Svoja transcendentalna čutila poskuša zadovoljiti prek materije. Lažni ego jo napelje v to zmoto. Ker je svojo prvotno ljubezen do Boga zamenjala s poželenjem, se je njena naravna želja po služenju Gospodu spremenila v željo po uživanju materialne narave. Tako ustvarja karmo, katere posledice mora nato tudi trpeti.

V resnici pa duša s telesom nima neposredne povezave. Njena izkušnja je podobna gledanju filma. Um je kakor filmsko platno, samskāre pa so posnetki, shranjeni v njem, ki jih um neprestano predvaja. Duša pod vplivom iluzije misli, da je glavni junak tega filma, zato se popolnoma vživi v vlogo telesa. Posledično resnično občuti vse bede materialnega življenja.

Če pa zavzamemo položaj opazovalca, se lahko vprašamo: ne »Kaj se dogaja?«, temveč »Komu se dogaja?« Odgovor je preprost: dogaja se telesu, ne duši. Materialno telo je podvrženo zakonom karme, duša pa je večna. Zato lahko rečemo, da je materialno življenje podobno sanjam – začasni izkušnji, ki jo duša doživlja zaradi stika z materialno naravo.

V Bhagavad-gīti (3.27) je rečeno:

prakṛteḥ kriyamāṇāni guṇaiḥ karmāṇi sarvaśaḥ
ahaṅkāra-vimūḍhātmā kartāham iti manyate

»Duhovna duša, zmedena zaradi vpliva lažnega ega, misli, da je vršilec dejanj, ki jih v resnici opravljajo tri guṇe materialne narave.«

Zaradi iluzije človek misli, da deluje neodvisno. V Bhagavad-gīti je pojasnjeno, da vsako dejanje sestavlja pet dejavnikov. Med njimi so štirje materialni, peti pa je odločilni.

Prvi dejavnik je adhiṣṭhāna – polje delovanja oziroma telo. Drugi je kartā – navidezni vršilec dejanj, materialna zavest pod vplivom lažnega ega. Tretji dejavnik so karaṇe, torej čutila in drugi instrumenti delovanja. Četrti je ceṣṭā – prizadevanje oziroma napor, ki ga vložimo v delovanje.

Vsi ti dejavniki pa sami po sebi ne morejo delovati brez petega, odločilnega dejavnika – daivama, božanskega dejavnika oziroma Nadduše (Paramātme). Šele Njena prisotnost omogoča delovanje telesa. Zato so vse naše dejavnosti navsezadnje odvisne od volje Paramātme.

Šrila Prabhupada v komentarju k osmi mantri Šri Išopanišade piše:

»Gospod vsako željo posameznega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj – potrebujemo tudi potrditev višjega organa. Podobno tudi živo bitje samo s svojo usposobljenostjo ne more doseči želenega cilja. Vedno potrebuje še Gospodovo odobritev in Njegovo milost.«

Na koncu lahko zaključimo, da v resnici nismo neodvisni. Vedno smo pod upravo ene izmed dveh Gospodovih energij. Če se igramo Boga, smo pod vplivom Njegove zunanje energije (bahiraṅga-śakti). Če pa Mu z ljubeznijo služimo in sprejmemo zavetje bhakti-yoge, pridemo pod okrilje Njegove notranje energije ter Njegove neposredne zaščite.

Svobodna volja, ki nam je dana, je precej bolj omejena, kot si običajno predstavljamo. Res je, da nam Gospod dovoli slediti svojim željam. Če si želimo grešno delovati, nam tega ne prepreči. Vendar za posledice svojih dejanj odgovarjamo sami, zato za svoje trpljenje ne moremo kriviti Boga.

Naša resnična svobodna izbira je pravzaprav zelo preprosta: lahko se obrnemo h Krišni ali pa se od Njega obrnemo proč. Odločitev je vedno naša.

OM TAT SAT

Sestavil: Sadācāra dāsa

Viri: Šrimad Bhagavatam, Bhagavad-gītā in Šri Išopanišada.